Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev - ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev – ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev - ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev – ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Prisrčno praznično dobro jutro želim! Božič je mnogim ljudem zelo pri srcu, kajti izraža hvaležnost, mir, potrpežljivost, strpnost, dobrotljivost, ponižnost, poštenost, veselje in ljubezen. Božič nam je pri srcu tudi zato, ker v ospredje postavlja družino in prijatelje. Preprosto gre za praznik, ki v sebi nosi zgolj pozitivnost. A živimo v zelo dinamičnem času in tisto, česar nam primanjkuje, je mir. A bolj kot željo po miru v službi ali zasebnem življenju je treba omeniti mir v svetu. Preveč je tistih, ki živijo v nemiru. Zavedati se moramo, da je lahko vsak izmed nas učinkovit delavec za mir, zato se v teh dneh in sicer potrudimo, da bomo ljudje miru. Če smo ob miru pomislili na druge, potem ob potrpežljivosti poglejmo na nas same in naš odnos do drugih. Potrpežljivost je namreč ena od tistih vrlin, ki od nas zahteva veliko modrosti in predanosti. Iz potrpežljivosti pa se rodi tudi strpnost, katero kažemo do drugače mislečih, drugače verujočih, do tistih, ki imajo drugačno kulturo od naše. Strpnost moramo kazati tudi znotraj družin, kolektivov in družbe. Strpnost je eden osnovnih pogojev za dobro skupno življenje. Božični dogodek je eden od najlepših dogodkov, za katerega je značilna ponižnost. Rodil se je v hlevu, ker za Marijo ni bilo drugega prostora, rodil se je v majhnem kraju, ki se imenuje Betlehem. Rodil se je preprostima človekoma, ki nista imela nobenega visokega družbenega položaja, še manj pa materialnega premoženja. Rodil se je kot revež, a s svojo ponižnostjo postal navdih za milijone ljudi. Božič je čas, ko se naša misel ustavi tudi ob poštenosti. Vprašati se, ali sem dovolj pošten v odnosu do sočloveka je zgodba deteta, rojenega v jaslih. Ravno ta otrok nam vsako leto v naših življenjih prižge plamen upanja za boljši jutri. Rojstvo je čas veselja in radosti. Tudi modri z vzhoda so prišli, da bi se poklonili in se poveselili ob rojstvu tistega, ki je spremenil tisto največje, torej človeka. Kako pa je z našim veseljem, kolikšna je resničnost našega veselja? Privoščimo si v teh dneh veselja zaradi božiča, zaradi ljudi, ki nas obdajajo, zaradi življenja samega. Spoštovani poslušalke in poslušalci, poleg vsega pa naj nagovori vaša srca tudi ljubezen, tista ljubezen, iz katere se je rodil božič. Blagoslovljen božič želim vam in vašim najdražjim.
Najlepši del božičnega praznovanja so za mene božične pesmi. Ljudje so v njih, kot v nobene druge pesmi, izlili svoje hrepenenje, svoje prošnje in želje in dopustili, da mali otrok, ki spi v vsakem odraslem, tudi starem človeku, pride na plan in se pokaže v svoji razigranosti. Božične pesmi me najprej spomnijo na nepozaben telefonski klic leta 1990. Moja mama je ob desetih zvečer poklicala naš samostan v Črni gori. Takšen je bil najin pogovor: Halo! Halo! Me slišiš? Slišim, mama, slišim! Moram ti povedati… Pa, mama, ti jokaš, ali ne? Ja jokam, ali od veselja, neizmernega veselja! Veš kaj se je zgodilo? Danes je Radio v Sloveniji za Četrtkov večer pustil božične pesmi! Si lahko misliš! Božične pesmi po radiu! Kako smo srečni! Ne moremo priti k sebi! Morala sem te poklicati, saj vem, vem, da je telefonski klic tja dol v Črno goro zelo drag, ali veš, moram te poklicati! Prvič slišimo božične pesmi po radiu in smo presrečni! To je nepozabni zgodovinski trenutek! Ja, za mamo je bil nepozaben zgodovinski trenutek, ko je prvič slišala božične pesmi po radiu! Za mene je zgodovinski trenutek zmeraj, ko slišim kakšno novo božično pesem, ki je še ne poznam. Imela sem srečo, da sem živela med različnimi narodi in različnimi kristjani. Zato poznam božične pesmi mnogih narodov. Vem npr. da ima hrvaški narod božične pesmi s 23 kiticami! Vem, da albanski narod najlepše božične pesmi posveča malemu Bogu Otroku v jaslicah. Prav tako sem spoznala številne pravoslavne božične pesmi, ki najrajši opevajo Bogorodico – Jezusovo Mater Marijo. Med prelepimi slovenskimi božičnimi pesmimi pa je meni najdražja ena stara prekmurska pesem, ki so jo od mojega najnežnejšega otroštva peli v naši domači cerkvi. To je pesem, ki se je na de prevesti v knjižno slovenščino, saj zgubi svežino in originalnost sporočila. Začne se z nepozabnimi besedami – JEZER IN JEZERKRAT SREČNA BOJDI OJ BLAŽENA NOČ. V slovenščini bi rekli – tisoč in tisoč krat srečna bodi o blažena noč! To pesem so pri nas peli pred polnočnico. Ko se je cerkev napolnila z ljudmi vseh starosti, z otroci in starčki, so ministranti začeli prižigati številne čisto prave sveče, a na koru so zadonele orgle in moški so z mogočnimi glasovi začeli peti to pesem. Kmalu je poprijela vsa cerkev in pesem je veličastno donela pod visok cerkveni obok Tisti, ki so ostali zunaj so zmeraj rekli, da se je še zvonik tresel od petja! Božične pesmi! Tisoč in tisočkrat lepše od vseh drugih pesmi! Vse imamo v teh čarobnih odmevih srca – človeško grešnost, potrebo po odrešenju, neizmerno ponižnost Božjega Sina, ki je postal človek. Predvsem pa božične slike o sveti družini, o iskanju prenočišča in čudežnem rojstvu otroka Jezusa. Božične pesmi! Naj nikoli ne utihnejo!
Med letoma 1854 in 1929 so v ZDA okrog 200.000 sirot iz mest na ameriški vzhodni obali z vlaki odpeljali proti zahodu, da bi jim našli dom in družino. Veliko otrok je starše izgubilo v epidemijah. Drugi so bili otroci ne tako srečnih priseljencev. Spet tretji so postali sirote zaradi alkohola. Toda vsi so potrebovali dom. V skupinah po 30 ali 40 so jih naložili na vlak, ki se je potem ustavljal na podeželskih območjih. Otroke so postrojili na peronu – podobno kot živali na dražbi. Potencialni starši so jim zastavljali vprašanja, ocenjevali njihovo zdravje in pregledovali njihove zobe. Če so jih izbrali, so šli na svoj novi dom. Če ne, so se vkrcali nazaj na vlak in se odpeljali do naslednje postaje. Vlak sirot. Ste se kdaj počutili kot sirota? Zapuščeni? Sami? Ste se kdaj vprašali: “Ali sploh kaj štejem? Je komu mar zame?” Vsak dan se namreč dogaja, da slišimo katero od sporočil, ki nam pravijo, da ne štejemo. Ne najdemo nove službe, potem ko smo izgubili prejšnjo. Prijatelji ali partner nas zapustijo. Vse od navadnega mozolja pa do Alzheimerjeve bolezni nam lahko da občutek nezaželenosti. In potem se odzovemo. Svojo vrednost želimo dokazati s številnimi aktivnostmi. Več delamo. Več kupujemo. Več dosegamo. Borimo se. A velikokrat se nič ne spremeni. V Svetem pismu beremo o tem, da naša identiteta ni naša lastnina, da to niso naše sposobnosti ali naši dosežki. Prav tako nas ne določajo naši neuspehi, pomanjkljivosti, dolgovi ali neumne odločitve. Naša identiteta je, da smo Božji otrok. Ustvarjeni po njegovi podobi in odrešeni s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. In pri prenosu tega sporočila je uporabljena slika posvojitve (Efežanom 1,4-5). Posvojeni otroci so namreč izbrani otroci. Z biološkimi otroci ni tako. Ko dojenčka dajo v roke materi ali očetu noben nima možnosti izbire. Toda če ste posvojeni, so vas starši izbrali. Nenačrtovane nosečnosti se dogajajo. Toda nenačrtovane posvojitve? Nisem še slišal za kaj takega. Živeti kot Božji otrok pomeni vedeti, da smo ljubljeni. Ne zato ker poskušamo Bogu ugoditi in nam to uspe ali pa ker mu ne uspemo ugoditi in se opravičimo, ampak zato ker si On želi biti naš Oče. Vsa naša prizadevanja, da si pridobimo njegovo naklonjenost, so odveč. Naši strahovi, da bomo izgubili njegovo naklonjenost so nepotrebni. Ne moremo ga prepričati, da nas sprejme niti da nas zapusti. In če kaj, potem je prav to sporočilo prihajajočih prazničnih dni. Kristusovo utelešenje prinaša sporočilo nezaslužene naklonjenosti, ki nam jo Bog izkazuje, in v kateri nam s tem, ko postaja eden od nas, govori: “Z večno ljubeznijo te ljubim.” (Jeremija 31,3). In ta ljubezen zahteva, da spremenimo svoj odnos do sebe. Da zavržemo svoje občutke zavrženosti in sprejmemo to, kar pravi Bog: “Poklical sem te po imenu: moj si.” (Izaija 43,1) Vsakdo od nas potrebuje ljubezen. Vsakdo od nas potrebuje gotovost, da smo sprejeti. Zato sprejmite te besede. Ne filtrirajte jih, ne upirajte se jim, ne zmanjšujte njihovega pomena. Samo sprejmite jih. Dovolite jim, da se udomačijo v vas in vam prinesejo globok in zadovoljujoč občutek gotovosti, da vas Bog ljubi in vas nikoli ne bo zapustil.
Čisto dobro ste slišali, drage poslušalke in dragi poslušalci, čeprav je še rahlo prezgodaj govoriti o gostilnah, ampak vam že ob voščilu dobrega jutra lahko posredujem vsaj eno veselo novico. Ko sem se pred slabima dvema desetletjema preselil v Ljubljano, sem v mesecu decembru komaj prišel mimo bližnje gostilne. Vse ulice daleč naokrog so bile zaparkirane s takimi in drugačnimi avtomobili. V gostilni so bile dan za dnem božično novoletne zabave in ljudje so s pridom razkazovali svojo navzočnost na takih prireditvah. V zadnjih nekaj letih opažam, da ni več takega drenja. Brez težav prideš mimo gostilne in kljub temu da so znižali cene, ni treba iskati proste mize. Morda bi se komu stožilo po dobrih starih časih, ko smo v času pred božičem hiteli od ene prireditve do druge, od enega nakupa k drugemu in spet na to ali ono zabavo. Vedno manj je tega, saj je gospodarska kriza marsikaj odpravila. Nekateri trenutki pri takih božičnicah so bili lepi, spodbudni in koristni. A ne smemo pozabiti, kako smo se, ko je vse skupaj minilo, na nek način oddahnili. Predvsem pa je priprava na božič, naj ga praznujemo na tak ali drugačen način, močno trpela. Mnogi so se udeleževali vsega skupaj zgolj zato, ker se niso hoteli zameriti sodelavcem, drugi celo iz lastnega veselja. Eno pa je gotovo: v teh večerih niso bili doma s svojimi družinami. Dolgi decembrski večeri, ko se noč začne že sredi dneva, so najlepši čas, da smo v varnem zavetju svojih domov. Otroci najbolj potrebujejo tako varno toplino svojih staršev, starih staršev kot pravljičnost dolgih večerov. Starejši lahko končno začutimo, kako nas otroci potrebujejo in spoštujejo. Preplet vsega tega je najlepša priprava na božič. Če se otroci čutijo varne, se bodo v njihovih srcih rojevale božje ideje. Če bodo otroci sanjali s svojimi starši v mraku decembrskih večerov, bodo v njihovih glavah rastle ideje, ki bodo prinašale mir na zemljo vsem ljudem dobre volje. Če bomo odrasli uzrli radost v srcih otrok, bomo verjeli, da še vedno živijo angeli med nami. Kdo bi si še želel lepše priprave na božično praznovanje? Zato res upam, da bodo gostilne v teh decembrskih večerih samevale in bodo naši domovi polni pričakovanja skrivnostne topline božičnih noči. Ni treba veliko. Dovolj je, če si vzamemo čas drug za drugega in si ljubeče prisluhnemo. Naj bo današnji dan kratek, da bo lahko večer dovolj dolg za vso pravljično toplino doma.
Prav gotovo ste kdaj srečali otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in ostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta beseda. A je beseda, ki osvobaja. Reže nas od stvari, ki niso pomembne. Beseda »ne« se namreč vedno dotika samo zelo pomembnih stvari. Še več si bom drznil reči: beseda »ne« je ravno zato večkrat beseda ljubezni kot sovraštva. In beseda »ne« nas vznemirja, ne da nam miru, dokler ne pridemo v sebi do tistega temeljnega zaupanja, da bo vse v redu, pa čeprav ne bo tako, kot smo načrtovali in si želeli. Tudi sam sem tak. Rad bi, da bi bilo vse po moje, kot se mi zdi prav. Vsak človek ima namreč strašansko potrebo po tem, da gre vse po njegovih načrtih. Njegovih načrtov pa ni ustvarilo to, kar je pomembno, ampak to, kar si človek želi. Želje pa … grejo po poti ugodja, ne pa resnice. Zato sem vedno sovražil tiste ljudi, ki so mi znali reči »ne«. A za iste ljudi sem bil vedno tudi hvaležen. Pomagali so mi namreč na pot, ki gre prav, in ne na pot, kot sem si jo zamislil sam. Ne po moje, ampak kot je prav. In ti dve poti nista nikoli isti.
Pred kratkim sem segel po antologiji kartuzijanskih piscev, v kateri so zbrana besedila kartuzijanskih avtorjev od 12. stoletja do danes. Knjigo sem prelistal in se nenadoma zavedel, kakšna modrost je skrita v besedah teh menihov, ki živijo v enem od najstrožjih redov. To me je spodbudilo k naslednjemu razmisleku. Danes je na voljo ogromno literature. Knjižne založbe nenehno izdajajo in objavljajo nove knjige že uveljavljenih pa tudi povsem neznanih pisateljev, pesnikov in piscev. Knjižna produkcija je tolikšna, da ne vemo, kaj bi z njo. Človek vsega sploh ne more prebrati. Še tisto malo, kar bi lahko prebral, mu ne uspe. Pa je vse, kar se dandanes napiše in objavi, res dobro, vredno, da človek prebere, ali pa je napisano iz drugačnih vzgibov: zaradi lahkega in hitrega zaslužka, slave in še česa? Nepregledna količina izdanih in natisnjenih knjig nam pove, da je veliko literature površinske, plehke, lahkotne in navsezadnje prazne. Da je treba biti pri branju nadvse »izbirčen« in da je treba – kot je pred kratkim poudaril prijatelj duhovnik – brati med vrsticami. Za izkušenega človeka naj to ne bi bila večja težava, saj si je že izoblikoval »filter«, s katerim prečisti balast od bistvenih stvari. Pri mladem človeku pa je drugače, saj nima še izoblikovanih »filtrov« za precejanje odvečnega in nepotrebnega. Zato se toliko prej ujame v zanko spektakularnega, površinskega in plehkega. Ali se lahko pred tem kako zavarujemo? Če se želimo učiti za prihodnost, je potrebno na novo odkriti izročilo tako v literaturi kot tudi v filozofiji, religiji in umetnosti. Svet se ni začel z nami. Brez živega stika z izročilom naša pot v prihodnost ostaja osiromašena. Šele ko se bomo srečali s tem, kar so nam izročili naši predniki, bo vse, kar živimo, dobilo nov pomen in vrednost – ker naše izkušnje niso samo naše, temveč so prepletene z izkušnjami naših prednikov, ki so vse to, kar mi živimo, že doživeli in odživeli. Tako bo v osebnem srečanju z izročilom naših prednikov prišla do izraza tudi naša izvirnost in edinstvenost, ki bo, tega se nadejamo, navdihovala prihodnje generacije.
Ena od mojih prijateljic je praznovala rojstni dan. Nič posebnega. Ta rojstni dan je bil njen okrogli jubilej. Tudi to ni nič posebnega. Je pa prav poseben način, kako ga je praznovala. Odločila se je, da bo v zahvalo svojo družino, prijatelje in znance povabila na sodelovanje pri toliko svetih mašah kolikor desetletij ji je bilo podarjeno. Te maše je darovala za vse, ki so se kakorkoli dotikali njene življenjske poti, pa četudi sami za to ne bodo vedeli. Podariti nekaj kar ni materialno, pomeni podariti del sebe, svojega srca. To je naredila moja prijateljica. Na iskriv in duhovni način je praznovala svoj rojstni dan čisto drugače kot smo navajeni. V prazničnih dneh veliko delimo in kupujemo in podarjamo darila za vse, ki jih imamo radi, ali pa se čutimo dolžne, da jim nekaj podarimo. Včasih postanemo od silnih pohodov v trgovine, od iskanja kar najbolj originalnih stvari, tako utrujeni, da je edina želja le še – naj ti prazniki končno minejo, da si malo odpočijem! Zdi se pa, da prav zaradi obilice materialnih daril ljudje vse bolj cenimo darila, ki pridejo iz srca. Takšna darila sicer zahtevajo veliko domišljije in tudi fantazije, kajti ne moremo jih plačati s kartico ali gotovino, ampak le s časom in dobroto. Ni potrebno objokovati starih časov, ko nam je Miklavž nosil suha jabolka in hruške, a smo vseeno bili srečni. Ni potrebno narediti nekaj tako velikega in originalnega, da smo na koncu čisto izčrpani. Darilo je pravzaprav srce v daru. Če najdemo način, kako to kar nosimo v srcu, preliti v besede, ali pesem, ali obleko, ali kolač, ali rožo – bo to prav gotovo darilo, ki bo osrečilo tiste, ki jih imamo radi. Ko sem kot mlada redovnica bila daleč od doma v Črni gori, me je zmeraj znova presenetil božični paket moje mame. Leta in leta ga je skrbno pripravila in zapakirala in dala na pošto, v velikih skrbeh, kajti potoval je tri dni in več kot tisoč kilometrov. Vse je bilo v tem paketu – domači keksi, veliko dobrot za celo skupnost, ki je takrat štela 30 sester. A na vrhu je bila položena vejica zelenja iz domačega vrta. Ta vejica me je zmeraj ganila do solz. Ko sem jo vzela v roke, sem na njej še čutila mamino trdo kmečko dlan, ki jo je odtrgala sredi mrzle zime, posušila in okrasila. V tej vejici mi je poslal vso svojo ljubezen, ki je mogoče z besedami ni znala izraziti, je pa darilo govorilo namesto nje. Dati pravo darilo je modrost srca. Dati darilo, ki drugega razveseli kot majhnega otroka, je pa že cela umetnost. A podariti sebe kot dar je - ljubezen in samo ljubezen.
Ne poznam nobenega človeka, ki bi želel biti nesrečen. Vsak med nami želi biti srečen, čutiti v sebi mir, spokoj, imeti smisel življenja in ljubezen. Naša duša enostavno hrepeni biti srečna… a naj se še tako trudimo, to le s težka dosežemo. Vedno nekaj pride vmes ali pa nekaj manjka… Nekdo je stanje resničnega duševnega zdravja nekoč opisal kot prijeten občutek, katerega človek ima, ko na primer nekje v naravi opazuje vzhajanje sonca. To je stanje zelo nežne blaženosti, tihe radosti, notranjega spokoja. To je harmonija. To je občutek lepote življenja, da je vse tako, kot mora biti. To je stanje ravnovesja. Zmernost iz katere izhaja mir. Ničesar preveč a vseeno vsega dovolj. Prisoten je moment ene sproščenosti, moment zaupanja Življenju . Občutek,katerega ulovimo le,če se ga ne trudimo uloviti. Imamo ga v sebi in daje nam zagotovilo, da smo v zibelki samega DOBRA. Stanje, ki prihaja, ko se več ne trudimo in silimo k nečemu ampak pustimo, da vse teče samo. Kakor hitro spet hočemo imeti vse pod kontrolo, ko nad sabo izvajamo notranje nasilje truditi se nekaj na vsak način dobiti, lastiti… ta prijetni občutek izgine. Naš Gospod Jezus je poznal občutek resničnega miru in ker je ta mir živel ga je tudi širil okrog sebe. Ko je Jezus rekel, 'Jaz in Oče eno sva' ni mislil s tem 'Jaz sem tu edini certificirani Božji Sin in vi me boste poslušali,ker ste ljudje druge kategorije. Jezus je s tem definiral stanje svoje zavesti, svoj najbolj notranji občutek enosti z Bogom, s Silo Življenja z velikim Ž. Tu je našel tisti resnični mir – mir s sabo, s sočlovekom in s stvarjenjem nasploh. Kot tak ni mogel delovati drugače, kot v ljubezni saj Bog je ljubezen… Svoje učence je vedno znova vabil,naj sledijo tej Njegovi Poti. Jezus hoče, da vsi spoznamo, kdo v resnici smo – ustvarjeni smo po Božji podobi, resnični obraz Boga, vsak izmed nas je v svojem bistvu Duh z Božjega Duha. Naš Gospod Jezus nam je s svojim življenjem, dejanji, besedami, miselnostjo dal primer,kako to resnično enost z našim Izvorom Življenja doseči. Kot verujoči v Boga bi se morali truditi, da bi naša vera v Boga krasila našo dušo, jo delala lepo, mirno in svobodno. Vera v Boga je namreč tudi velika odgovornost pred ljudmi. Zato se moramo truditi biti okras tega sveta, da bodo ljudje,ko bodo videli naše življenje še sami hrepeneli po Bogu, Da bi skozi nas ljudje spoznali, da je vera dobra in potrebna, da pomaga živeti in biti srečen. . V tem prazničnem času, ko je rojena Ljubezen ponovno bolj v središču kot po navadi, nam vsem želim, da bi v Novo leto zakorakali pozitivnih misli ter z resnično mirnim in ljubečim srcem.
Radi se pohvalimo z načelnostjo in z doslednim spoštovanjem pravil. Oboje zagotavlja predvidljivost in preglednost, kar je nujen pogoj tako za uspešno poslovanje kot za demokratične družbene odnose. A tako kot vse drugo, na kar naslanjamo svojo dejavnost, je tudi načelnost ambivalentna, dvoumna. Na to nas pogosto spomni papež Frančišek. Sam se malokdaj sklicuje na načela. Pri njem imamo vedno vtis, da ga zanima predvsem oseba, človek v njegovih konkretnih razmerah. To marsikoga moti tako v Cerkvi kot zunaj nje, zato mu očitajo, da pozablja na načela, na doktrino in pravila. Vsem tem pogumno odgovarja, da so načela, tudi moralna, v službi človeka in ne obratno. Dobro je za papeža tisto, kar pomaga človeku, da ne obtiči na mestu, ampak da preseže ujetost v duhovne, socialne in družbene razmere, ki ga dušijo. Papež, podobno kot Kristus, spodnaša navidezno trdnost sistemov, ker mu izkušnja govori, da sistem, ki spregleda osebo, postane rigiden, sam sebi namen, v politiki in ekonomiji pa orodje, s katerim gospodar krepi svojo moč in profit. Zato vedno znova brani osebo proti brezosebni načelnosti, človeka proti sistemskemu kolesju, kjer ni več prostora za potrebe posameznika. S tem, ko papež Frančišek izhaja iz osebe in ne iz sistema, postaja ranljiv, kajti nikoli ni v naprej jasno, kako se bo odnos z osebo, ki temelji na zaupanju, izšel. Tudi Jezus je vse stavil na prijateljstvo in ne na strukturo. A kot vemo, se to zanj, človeško gledano, ni dobro končalo. Eden od apostolov ga je zatajil in drugi izdal; za samoobrambo pa ni imel na voljo strukture, ki bi ga zaščitila. V sicer pohvalnem zavzemanju za načelnost je lahko precej preračunljivosti. Kajti načela, povezana v miselni ali moralni sistem, je mogoče upravljati; oseba, s katero vstopimo v odnos, pa se lahko obrne tudi proti nam. Vendar papež Frančišek kljub zavesti, da tvega, vedno izbere osebo, ker želi slediti Kristusu, ki ni prišel za upravnika ljudi, temveč za odrešenika, torej tistega, ki omogoči razmerje ljubezni. Kajti ljubezen, ki napolni srce, je tista dobrina, ki je v resnici na začetku in na koncu vseh dobrin, ki si jih želimo. Šele v izkustvu ljubezni zares občutimo, da smo nekaj vredni; v stanju ljubezni, smo na nek način že na cilju.
Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen. Tako pravi pisatelj Joža Lovrenčič. Koliko ljudi še piše osebna pisma? Pismonoše povedo, da vedno manj. Njim gre pač vsa pošta skozi roke. Toda okoli božiča in novega leta pa le še primemo za pisalo. To utegne biti zdaj že kar obred. Mogoče nadloga; je potreben pravi papir, pa ovojnica, pa znamke in razglednice in voščilnice in mogoče še kaka nalepka in – joj, kakšen posel! Elektronsko pa brez težav. Esemesi poslani tudi mižé. Nekje zadaj v zaledju srca gloda vprašanje, kaj če sodobnejše oblike pisnega komuniciranja niso vedno najbolj ustrezne. Nekateri znanci in prijatelji in dobrotniki da so izjemne osebnosti. Predvsem pa jaz ne smem delovati butalsko. Vendar pa prav nikomur ne zamerim, če mi božično voščilo pošlje v e-obliki. Tudi sama to počnem. Vendar ne kar povprek. Obstaja zadrega: ne ne, to pa ne, z roko napiši, in ne serijsko, povsem osebno naj bo. In storim tako. Toda. Pisava ima svojo zgodovino in komunikacijske poti tudi. Dekalog je bil vklesan. Svitki papirusa so zavzeli veliko prostora. Voščilnice in pisma, kakršna še vsi poznamo, so preplavila cel svet. Telefonski pogovor pred prazniki in tudi sicer mi pa poboža dušo. Kaj šele skajp, ko sobesednika vidim! Kot da sva skupaj, lahko si nasmihava ali pa se veselo pačiva. Toda pismo, prejeti pismo s prijazno vsebino, še vedno vzbudi posebno zadovoljstvo. Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen… Mar ni zadišalo po nečem zelo osebnem? Kaj potem, ali se obešati na stare navade ali se preusmeriti k novim? Zagotovo obstajajo in bodo obstajala stanja in okoliščine, ko je in bo potrebno izbrati edino primerno obliko. Tudi tako, ki sodi na področje bontona; poslovnega ali pa zasebnega. Dva razsodnika sta: razum in srce. Oba pa potrebujeta nekaj vzgoje. Potrebuje jo tudi e-dopisovanje. Kot da tudi iz tega ne bi takoj planila na dan človekova duhovna podoba. Ne vem, zakaj sem mu pisala, zakaj zdaj nosim ranjeno roko, se v pesmi sprašuje Vida Taufar. Kakor koli sproti se odločajmo, komu, kako in kaj. Ostajamo pristni, naklonjeni in vredni zaupanja. Prazniki so od nekdaj lepa spodbuda k prijaznosti.
Stari Grki so se zavedali, da je treba od najmlajših, otroških let skrbno vzgajati in izobraževati človeško dušo, da bi lahko v zrelih letih tak človek dosegel visoko stopnjo kreposti. Neznani pisec je v času peloponeške vojne napisal celo priročnik, v katerem je govoril, kako lahko človek postane vrl. Takole pravi: »Kar koli bi kdo želel izvršiti do skrajne popolnosti, bodisi modrost, pogum, jezikovno spretnost ali vrlino, – v celoti ali kak njen del –, bo to sposoben dovršiti na tak način. Najprej mora biti naravno obdarjen in to je dano z usodo, od samega človeka pa je že odvisno to, ali postane ljubitelj lepega in dobrega, ali je vnet za delo in se uči že v najzgodnejših letih ter ali v tem vztraja dolgo časa. Če bo umanjkala le ena izmed teh (lastnosti), ne bo sposoben ničesar izvršiti do skrajnega vrha, če pa jih ima vse, bo neprekosljivo to, v čemer koli se že kdo izmed ljudi uri. Če torej želi kdo doseči slavo pri ljudeh in se kazati tak, kakršen je, mora začeti že mlad in ravnati vedno enako, ne (zdaj tako), drugič pa drugače. Vsako izmed teh (prizadevanj), ki traja dlje časa, s katerim se začne zgodaj in se razvija do popolnosti, doseže trden sloves in slavo zato, ker je že vredno nedvomnega zaupanja in ker ga ne prizadeva človeška zavist. Krepost, ki se razvija na ta način, namreč spodbuja zaupanje vase in dober glas. Ljudje, ki jih je že prevzela moč (dokazov), namreč niso več zmožni gojiti zavisti niti sumničiti, da so prevarani. Poleg tega dolgotrajnost, ki pomaga vsakemu delu in dejanju, tudi še dolgo potem krepi to, kar se vadi, kratkotrajnost pa tega ni zmožna napraviti. Če bi nekdo poslušal in se naučil besedno veščino, kmalu ne bi bil slabši od učitelja, kreposti pa, ki sestoji iz mnogih del, ne more razviti do popolnosti tisti, ki je začel pozno, niti (tega ne zmore) v kratkem času, temveč mora z njo rasti in odraščati, tako da se ogiblje slabih besed in navad ter dolgo časa in marljivo pridobiva vse, za kar si je treba prizadevati.«
Včeraj je bil čisto navaden decembrski dan. Megla, mraz, gola drevesa, ljudje se umikajo v tople prostore. A v naši hiši Ljubhospica je bil prav poseben dan! K nam so namreč na obisk prišli otroci iz vrtca. Zato je dan je postal svetal, topel, sončen! Nič posebnega ni bilo potrebno za praznik sredi navadnih dni - razen otrok in njihovih dobrih tet, ki s bile dovolj pogumne, da so jih pripeljale k nam! V navadnem življenju sredi navadnih dni se nam otroci sicer zdijo lepi, prijazni, pa še kaj drugega, ampak – nekaj čisto normalnega, kar je del življenja. Ko pa otroci pridejo obiskat bolnike, takrat vidiš kaj lahko naredijo s svojo otroškostjo in veseljem. Prišli so torej k nam, se postavili na stopnice, pregledali invalidske vozičke, se peljali z vozečimi posteljami in seveda nujno preizkusili skrivnostno vožnjo z dvigalom! Zalepili so svoje lepe pisane risbice na naša okna . Oči bolnikov so zažarele, že davno ugasli nasmeh j se je vrnil na usta, roke, ki že dolgo niso čutile mehkega božanja, so zadrhtele ob dotiku otroških rokic in .. življenje je zaplesalo skozi bolniške sobe! Naši mali gostje so se hitro udomačili, tekali po hiši sem ter tja, tu in tam - če jim je uspelo umakniti kontroli njihovih vzgojiteljic, so zavpili, da se slišal glas po celem hodniku. In mi, osebje, smo tekali za njimi od enega konca hiše do drugega – kot da smo sami spet pridobili nekaj otroške nagajivosti in igrivosti sredi svojega zahtevnega in odgovornega dela! Biti bolnik pomeni biti odvisen od drugih. Naenkrat majhne vsakdanje stvari postanejo velike, potreba po pomoči nuja, ki ji ne moreš ubežati. Lahko si nergač, ki kritizira, zahteva in stalno išče nove žrtve, da še njim uniči dan, ker ne mara, da so drugi zdravi, ko pa je on bolan…lahko si pa preprosto otrok, ki sprejme dejstvo, da je pač tako, da rabiš drugega, da sprejmeš tujo pomoč, prosiš za njo in veš, da ti ne bo padla krona z glave, če si prijazen in potrpežljiv in če boš na koncu znal povedati tisto zlata vredno lepo besedo – hvala. Otroci so cvet življenja. Vsak cvet je lep in diši in vzbuja v nas spomine na lepe, nepozabne trenutke življenja, ki smo jih zaklenili v kamrico svojega srca in pridejo na plan le ob blagoslovljenih trenutkih! Spet in spet razumem našega Vsemogočnega in Svetega, Tistega, ki je tako velik, da ga mi s svojimi omejenimi očmi ne vidimo – da je hotel med nas ljudi v božični noči priti kot otrok. Otrok odprt za vse ljudi, brez predsodkov, sposoben odkriti neznane in nove svetove, iskren, direkten in neposreden. Takšen je želel biti naš Bog, zato je vedel, da bo najbliže človeškemu srcu prišel, če bi med nas stopil kot otrok. Vsak otrok je majhen Božič na tem svetu. In - vsak otrok je bolj dragocen kot cela praznično okrašena Ljubljana. Kajti preko otroka nas gleda Bog sam, v oči in v srce!
Pred več kot petdesetimi leti je profesor sociologije John Hopkins predlagal študentom nenavadno nalogo. Rekel jim je, naj naredijo raziskavo med dvesto dečki iz zloglasnih baltimorskih predmestij. Poskušajo naj odkriti, kako živijo, potem pa naj naštejejo, kaj so prednostne naloge v njihovi prihodnosti. Študentje so bili pretreseni nad izsledki. Domnevali so, da bo 90% teh dečkov končalo v zaporu. Pet in dvajset let kasneje je drugi profesor pospravljal stare stvari in odkril, kako se te napovedi niso uresničile. V poznejših raziskavah so odkrili, da so bili od dvesto dečkov samo štirje v ječi. Da bi odkrili, kaj se je zgodilo, so študentje naredili raziskavo med toliko možmi, kolikor so zmogli. In odkrili so nenavadno stvar. »Pravzaprav, bila je učiteljica …« »Nekoč sem imel učiteljico …« »Gospa O'Rouke me je učila …« Več kot sto mož je omenilo neko učiteljico, ki je na tak ali drugačen način vplivala nanje. Po dolgem iskanju so študentje našli učiteljico O'Rouke, ki je bila upokojena in živela v običajni stari hiši. Povedali so ji o nenavadnih izsledkih raziskave. Toda učiteljica jim ni mogla povedati, na kakšen način je vplivala na njihovo življenje. Le nasmehnila se je in dejala: »Samo rada sem imela vse.« »Samo rada sem imela vse,« je preprost odgovor, a težko uresničljiv v življenju. Preprosto imeti rad ljudi in jim nakloniti prijazno besedo ali pa vsaj nasmeh ni velika stvar, a tako blagodejno deluje. Vredno se je potruditi. O tem nam govori tudi naslednji primer: Policija je v nekem mestu našla mrtvo telo v vodi. V žepu umrlega so našli sporočilo v škatlici: »Če se mi kdo nasmeje na poti do mosta, ne bom naredil samomora.« Zato stopite v nov dan z nasmehom, saj nikoli ne veste, kaj more ta komu prinesti.
Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren vpričo bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbljižjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost je v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavamo o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo stalno razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se soočimo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot oseba v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami le teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo razstopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi.
VESELITE SE S tretjo adventno nedeljo smo prišli ravno na polovico adventnega časa. Današnja nedelja, imenovana tudi Gaudete – kar pomeni »Veselite se!«, nas prav s tem vzklikom vabi k veselju, da je Gospod že blizu. Ne toliko samo dejstvo, da nas do božiča ločita le še dva tedna, ampak predvsem, da je Gospod blizu, da želi biti blizu vsem nam. To je namreč temeljno sporočilo božiča. Neskončni, vsemogočni, človeški naravi nevidni in nedoumljivi Bog ne želi biti daleč, neki oddaljeni, vzvišeni ali nedostopni Bog. Zato postane človek, zato iz neskončnosti vstopi v čas in prostor in s tem odločilno zaznamuje našo človeško zgodovino. Prav zaradi rojstva Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, z vse nas Bog ni več oddaljeni Bog, ampak je – kot pravi prerok Izaija – Emanuel, kar pomeni Bog z nami. In prav to je temeljni vidik božiča: Bog postane človek in je z nami. Je sočuten, nežen, ljubeč. Se zanima za nas, zame. Smo mu mar. Za vsakega od nas mu je mar, čeprav morda včasih doživljamo ravno nasprotno, kar pa je po navadi predvsem stvar našega čustvenega doživljanja ali pa ne dovolj pristnega odnosa z Bogom. Razlog našega veselja je ravno v tem, da je Bogu mar za nas, da sem in da smo mu pomembni; da zato postane človek, da bi bil Emanuel – Bog z nami; da bi nam prinesel evangelij, veselo oznanilo, oznanilo upanja, da kljub vsej temi, sovraštvu, nasilju, izkoriščanju, krivicami in vsemu ostalemu zlu za katero se zdi, da vse bolj obvladuje ta svet, da imamo kljub temu razlog za upanje in za veselje. Da je Bog z nami in da nas ni zapustil – morda sem ga jaz zapustil, a on prav gotovo ni zapustil mene. Razlog za veselje je v tem, da v temine tega sveta in v temine mojega življenja prinaša svojo luč, luč upanja, luč odpuščanja, luč nežne ljubljenosti, ko nas ljubeče vabi – rad te imam, pomemben, pomembna si mi, bodi pri meni, bodi z menoj. Seveda se ta premik ne zgodi na neki magičen način, brez mojega osebnega truda in prizadevanja, ali pa samo zato, ker si bom postavil jaslice, okrasil smrečico in morda šel pogledat k polnočnici. Še manj, če se bom izgubljal v komercialnem vrvežu nakupovanja in decembrskega veseljačenja. To me samo oddaljuje. Emanuel - Bog z nami lahko pride k meni in postane Bog z mano samo, če si znam in zmorem vzeti čas zase in zanj, da mu odprem temine svojega srca, bolečine v svojem življenju, ranjenost in tudi senčne strani svoje preteklosti. Da vstopi tja, da se lahko rodi tja, je je moja štala, kjer je moj gnoj, kjer je moja ranjenost, bolečina in tema in da prav tam zasije njegova luč. Luč upanja, odpuščanja, ljubezni. To je razlog za resnično veselje. Pripravimo se nanj z vabilom 3. adventne nedelje: »Veselite se!«
Prisrčno dobro jutro vsem skupaj. »Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas,« pravi apostol Pavel v pismu Rimljanom. Če človek premišljuje nad tem stavkom, ga najbolj nagovorita dve besedi. Trpljenje in slava. Ni nam potrebno dolgega premišljevanja in že opazimo, da sta ti dve besedi prisotni v življenju vsakega človeka in to v vsakem življenjskem obdobju. Trpljenje in slava. Prvega nas je strah, po drugi pa hrepenimo in si jo želimo. Ljudje poznamo občutke, ki ga ti dve besedi opisujeta in vsak se zaveda njunega pomena ter vpliva na naše življenje. Avtor nam na tem mestu opisuje trpljenje kot življenje, slavo pa kot nekaj prihodnjega, nekaj bodočega. Zakaj je življenje opisano, kot trpljenje? A je res sámo življenje samo trpljenje? Mnogi od nas se na prvi pogled s tem nebi strinjali. Ne glede na to ali smo verni ali ne, lahko povemo, da je življenje blagoslov, nekaj lepega. Zakaj? Živeti v pravem smislu pomena pomeni nekaj pozitivnega, nekaj navdušujočega, kot je veselje, ljubezen, medsebojna pomoč itd. Ljudje smo deležni vseh teh prelepih občutkov, lahko rečemo da vsak dan. Človeka določen stvari spremljajo celo življenje od rojstva do smrti. Živeti pa prav tako na drugi strani pomeni pričakovanje in to je tista druga plat našega življenja. Ljudje nenehno pričakujemo nekaj boljšega in nekaj več. Včasih se tega niti ne zavedamo, ampak tako delujemo in to pogojuje naš vsakdanjik. Tukaj sedaj vidimo, zakaj dejansko apostol Pavel govoril o slavi, kot nečem prihodnjem. Ljudje smo v nenehnem pričakovanju, tudi takrat, ko mislimo, da nam nič ne manjka. Ljudje nenehno upamo v tisto, česar ne vidimo. Po tej strani, da smo nenehno v napetosti in željnosti po boljšem, v nenehnem pričakovanju se govori o življenju kot trpljenju, ker nas to bremeni. Lep primer teh apostolovih besed je Jezusovo življenje. Tudi za njegovo življenje bi lahko rekli, da je bilo trpljenje, kajti tudi on je bil v pričakovanju smrti na križu. Bil je pa prav tako v pričakovanju slave in to je bilo vstajenje od mrtvih. Trpljenje si lahko predstavljamo tudi drugače in ne samo tako, kot ga ljudje poznamo. Ljudje bi se morali predvsem znebiti tega pričakovanja po boljšem, ki v nas ustvarja trpljenje. Slava pomeni tudi to, da smo ljudje zadovoljni s tistim, kar nam življenje prinaša in nudi. Biti zadovoljen in hvaležen, to pomeni konec trpljenja in začetek slave. Ravno ta začetek slave pa mora imeti izvor na tem svetu. Tukaj moramo začeti in si življenje čim bolj osmisliti, da bo naše pričakovanje popolno slave.
Duhovna misel: Enost in mnogoterost iz islamske perspektive V življenju imamo, vede ali nevede, nenehno opraviti z razmerjem med enim in mnogoterim. Kar se na določeni ravni zdi mnogotero, je iz druge ravni mogoče uzreti/razumeti kot eno; in obratno, kar se na prvi pogled pogosto kaže kot eno in enotno, se ob podrobnem pogledu razkrije kot mnogotero in raznoliko. To velja tako na ravni makrokozmosa kot tudi na ravni mikrokozmosa. Toda v metafiziki oz. ontologiji naj bi razmerje med enim in mnogim bilo jasnejše kot je v naravnem, čutnem svetu. Razmerje med enim in mnogim je eden temeljnih problemov metafizike na splošno in islamske metafizike konkretno. Kajti osnovno načelo islamske religije je »tawhid«, Božja enost, ki pa se manifestira v mnogoterosti sveta. Mnoštvo bivajočega tako nakazuje na transcendentno enost biti. To misel je v islamski mistiki najdosledneje razvijal Ibn Arabi. Problem odnosa med Enim in mnogoterim velja tudi za enega osrednjih problemov znotraj klasične islamske filozofije. Al-Farabi in Avicenna sta ta problem poskušala rešiti s teorijo emanacije, po kateri stvarstvo predstavlja rezultat »iztekajoče« Božje biti, ki se skozi večplastni proces samorefleksije metakozmičnih inteligenc postopoma zgosti v materialno sfero. Na ta način Bog ostaja ultimativni vzrok sveta, a od njega radikalno drugačen, radikalno transcendenten – pa čeprav človeku bližji od njegove vratne žile, kakor pravi Koran (Sura 50:16). Bog v islamu je e(de)n in edini, samoobstoječi, »kateremu nihče ni enak« (Sura 112:2-4), medtem ko kozmos predstavlja manifestacijo Božjih imen in lastnosti. Vesolje kot Božje stvarstvo je tako utemeljeno na »osi tawhida«, kot ugotavlja ugledni francoski islamolog, Eric Geoffroy. Eden in edini Bog je »Gospodar vseh svetov«, pravi 1. sura Korana. Ibn Arabi k temu pojasnjuje, da je ravno in zgolj na podlagi enotnosti mnogoterega mogoče spoznati enost Edinega. Toda metafizični nauk o transcendentni enosti Biti, ki ga je razvijal Ibn Arabi, sega onstran gole ontologije in razpira obzorje etičnega. Kajti zavest o tem, da je eden in edini Bog hkrati izvor vse mnogoterosti in raznolikosti, pomeni, da sta mnogoterost in raznolikost izraz same božje Volje. Še več: raznolikost in mnoštvo sta tukaj razumljeni kot konstitutivni del enosti, ki jo je zaradi njene transcendentnosti mogoče spoznati zgolj »po ovinku«, namreč ravno skozi vso raznolikost in mnogoterost. Zavest, ki torej počiva na mistični percepciji o enosti Biti, lahko ponudi trdno podlago za etiko strpnosti do vsakršne drugačnosti in sprejemanja vseh raznolikosti. Kultiviranje takšne zavesti je jedro klasičnih sufijskih naukov, katerih cilj je med drugim uresničiti solidarnost in sočutje do celotnega stvarstva. S tem pa muslimanski mistiki poskušajo uresničiti ideal, ki ga je postavil že sam prerok Mohamed, ko je dejal: »Stvarstvo je otrok Boga« (al-khalq `iyal Allah).
Šmaren v adventu je bil pred desetletji zapovedani praznik. Marijin praznik; spomin začetka njenega življenja ob spočetju. Šmaren v ofént se je reklo po gorenjsko. In ta ofent/advent je veliko veljal! Mrzlo je bilo in sneg pomrznjen ali pa sveže nameten in ob šestih zjutraj zornice vse do božiča. Iz vsake vaške hiše se je odtrgala kaka v pled zavita postava in cerkev je bila le malo kje blizu. A bilo je samoumevno: v adventu se je treba posebej potruditi in si osvežiti svoj duhovni obraz. Ali še ali to ni več potrebno? Škoda, naš čas je izgubil smisel za skrivnostno, nadzemno, presegajoče človekov um. Ravno s temi kategorijami se povezuje praznik Marijinega brezmadežnega spočetja; šmaren v adventu. Teološko velja, da je Marija izvzeta iz padca v grešnost. Ne bremeni je tako imenovani izvirni greh, dediščina zaradi greha prvega človeškega para. Silno radi to dediščino navezujemo na spolnost, a gre za prav vse oblike posedovanja, prilaščanja, nadvladovanja, stegovanja po vzvišenih položajih. »Bosta kakor Bog,« je zagotovila rajska kača. Njeno protinačelo je drža prijaznosti, zadovoljnosti, sožitja, obzirnosti, strmenja, varovanja skrivnosti. Bivati v svojih mejah in s pozornostjo do drevesa spoznanja, čigar mikavni sadovi so oni iz mitov, ki nam tudi preko pravljic vseh narodov sporočajo grenki okus. V advent, v čas pričakovanja betlehemskega in vsemu svetu znanega dogodka, uvršča Cerkev Marijin praznik kot sidro vere. Žena, izvzeta iz reda grehot, zmore biti uteha za človekovo nestanovitnost. Njena tiha pokončnost prekaša naše opotekanje. Z vlogo visokega vzora nam v naši labilnosti vliva pogum za delovanje v njeni smeri. Šmaren v adventu je preludij v doživljanje božične človeško-božje in božje-človeške skrivnosti rojstva. Najprej božjega, a že obenem tudi človekovega. Varovati dar rojevanja v pomenu ta dar podarjati in spoštovati sleherno življenje. Biti posoda zanj v smislu Marijinih besed: Zgodi se. Lahko da bomo kdaj zgodovinske dogodke šteli po kakem drugem mejniku, ne več po Kristusovem rojstvu. Malce trpko pa zveni pesnikova uspavanka. Zaspi, zaspi, brez sanj zaspi, ti moje dete, ki te ni. Toda praznik Marijinega brezmadežnega spočetja briše družinske bridkosti, saj sega čez nepopolnost, pridobljeno z oksidanti človekove nepredvidljive narave.
Iz antične zgodovine po svoji filozofski stanovitnosti nedvomno izstopa Sokrat, grški filozof iz 5. stoletja pr. Kr., ki je bil obsojen na smrt, a kljub temu ni hotel ubežati kazni, čeprav je imel za to priložnost. V dialogu z naslovom Kriton ga tako njegov učenec Platon predstavi kot lojalnega državljana, ki ostaja zvest zakonom svoje države, čeprav so ga sodržavljani po krivici obsodili. Ko je v ječi čakal na izvršitev kazni, so si namreč njegovi učenci prizadevali, da bi mu omogočili pobeg, saj so imeli na voljo dovolj sredstev, poleg tega pa je bil precejšnji del atenske javnosti Sokratu naklonjen in bi to odobraval. Toda Sokrat je na njihovo veliko začudenje predlog o pobegu ostro zavrnil. Zatrjeval je namreč, da tudi v položaju, v katerem se je znašel, ne more opustiti načel, ki jih je zdavnaj spoznal za pravilna. Oziroma, kot pravi Sokrat: »Načelom, ki sem jih izpovedoval v preteklosti, se ne morem zdaj na mah odreči samo zato, ker me je zadela ta usoda: v mojih očeh so ostala ista in jaz jih spoštujem in čislam kakor prej.« Kajti isti zakoni, ki so ga sedaj obsodili, so poskrbeli, da je bil Sokrat dobro vzgojen, mu omogočili dobro življenje in uživanje številnih dobrin. S tem ko jih je sprejel za svoja, je z njimi sklenil pogodbo in se zavezal, da se bo »zvesto pokoraval sodnim izrekom, izrečenim v imenu države.« Kajti v nasprotnem primeru sodbe, izrečene v njihovem imenu, ne bi imele nobene moči in bi jih lahko ljudje po lastni volji razveljavljali in uničevali, to pa bi naposled vodilo v propad države. Poleg tega je imel Sokrat célo življenje na voljo, da odide iz tega mesta, če bi menil, da njegovi zakoni niso pravični, a tega ni storil – ravno nasprotno, redkeje kot kdorkoli je zapuščal Atene. Če pa bi sedaj pobegnil v kako drugo deželo, bi bil gotovo deležen očitkov, da je nadvse sramotno, da kot starec, ki ni daleč od groba, krši »najsvetejše zakone iz golega pohlepa po življenju«. Četudi se je sedaj znašel v neželeni okoliščini, Sokrat verjame, da mora zakonom, ki jih je dolga leta priznaval za dobra in pravilna, ostati zvest in še dalje izkazovati svojo poslušnost. S tem se je v zgodovino zapisal kot vzor stanovitnosti.
Ne vem, koliko prej se je naša mama ubadala z mislijo, kako naj nama z bratom polepša Miklavževo jutro. Vem le, da smo otroci dober mesec pred prihodom dobrotnika drug drugega spraševali, če smo že napisali pismo in ga položili na zamrznjeno okensko polico domače hiše, da bi ga sveti Miklavž opazil. Sveti Miklavž, eden najprepoznavnejših svetnikov – dobrotnikov, živi v spominih starejših, številnih legendah in upodobitvah, uličnih sprevodih in operetah. Svetniku so pri nas posvečene tri od šestih stolnic, po številu cerkva, ki so mu posvečene, pa je na visokem, drugem mestu. K zemeljski in nebeški nesmrtnosti svetega Nikolaja, zavetnika in prijatelja otrok tako na podeželju kot otrok v meščanskih stanovanjih, je pripomogla njegova darežljivost, dobrota. Slednje smo bili na njegov dan deležni tudi otroci iz revnejših družin. Pehar nikoli ni ostal prazen, prav tako v njem nikoli ni bilo šibe. Verjetno nas je otroke življenje dovolj zmodrilo, da je starša nista potrebovala. Sveti Miklavž je za nas skrbno izbiral darove. V peharju je navadno pustil hlače, ki smo jih otroci trgali skozi vso zimo in pulover iz doma pridelane ovčje volne. Kot otrok, skromnih zmožnosti obdarovanja, ki jih je imel domači Miklavž, nikoli nisem razumela kot znamenje revščine, pomanjkanja. Blaginja, za katero sta se starša udinjala v bližnji tovarni, se mi je zdela pravšnja. Danes, ko Miklavžu že nekaj desetletij pisem ne pišem več, so moja spoznanja in dojemanja bogastva, dobrote in revščine drugačna, zrelejša. S svojimi rokami in delom sem na osebnem računu neznansko povečala bogastvo duha in srca. Sem pa tja barvitost svojih misli nesebično trosim naokrog, kdaj pa kdaj zato dobim tudi kakšen cekin, kakšnega pa tudi podarim. Razveseljuje me dobrosrčnost ljudi, ki zbirajo plastične zamaške za najhuje bolne in preizkušene otroke; prevzema navdušenost posameznikov, ki v majhnih krajih organizirajo dobrodelne koncerte in vlivajo upanje staršem družine, v katero je nenadno in nepričakovano zarezala strašljiva ter nedoumljiva diagnoza njihovega otroka. Navdihujejo me vodstveni delavci, ki poznajo plačilne liste in socialne stiske svojih delavcev ter znajo za ceno ohranitve najslabše plačanega delavca, ki mu grozi odpoved, malo postrgati po svojih plačah. In da. Pretresa me duhovna in miselna revščina dežele, kjer mi je dano vsrkavati nje prelesti. Pretresa pa me tudi revščina nič krivih ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in lakota otrok v oddaljenih deželah. Miklavževo jutro je danes, dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Še je čas, da peharje pričakovanj napolnite s prgišči vaše dobrote in srčnosti ter jih raztrosite okrog.
Neveljaven email naslov