Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev - ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev – ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev - ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Spoštovani, čeprav sem doktor teoloških znanosti, želim biti iskren. Zalotim se, kot da je Bogu vse ušlo iz rok in mu je spodletelo. Da dela vse, da ne bi veroval vanj in bi gojil do njega zamero. Potem me zgrabi neka trma in pomislim: »Ne boš me zlomil, celo če te ne bi bilo, bi verjel vate.« Večkrat doživljam krščanstvo kot dolgočasno, bedasto, žaljivo, zastrašujoče, zaničljivo, prezirljivo in smešno. Kot bi bil Bog trn v očesu in kot da me vleče za nos. Do njega čutim nenaklonjenost in odpor. Kot predrzen lovec na Boga gobezdavo modrujem o njem ali pa ponosno pojem žalostinke na njegovem pogrebu. Zdi se mi bledikav, smrtno ranjen, pokojen, mrtev – ubogi rajni Bog. Če je res preminil, to vsekakor ni dobra novica. Topoglavo pravim, da je Bog mrtev, toda ali to ve tudi on? Če ga ni, potem mu ne morem pripisovati in očitati odgovornosti za zlo trpljenja. Pošteno je, da sam avtoriziram svoje fikcije o smrti Boga. Če ga ni, mi je ostal le še zlodej kot dežurni krivec za vse. A ni pošteno, da se skrivam za njim. Na tak način res nisem dovolj prepričljiv. Boga odstavljam in ga prestavljam, na njegovo mesto pa postavljam drugega. Pozabljam, da človek po naravi teži k Bogu, ne pa zlodeju. (Maksim Spoznavalec)
Tudi filozof Arthur Schopenhauer se je zaman norčeval iz ideje Boga, kot da gre za pošast in pokveko, ker ni dojel, da je prava objava Boga Očeta križano telo, čista svobodna ljubezen, ki trpi. Edino krščanska vera ne pozna odra moralne estrade, izložbe estetskega šarma, pozlačenega oltarja grandiozne elitnosti, ampak se ponaša z razpetim telesom, ki ne koraka z dvignjeno glavo po sveti gori nedotakljivih bogov in boginj z Olimpa. Božjo zemljo stalno namakajo solze in kri. Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar smatramo za Boga. Če bi Kristus prišel danes med nas kristjane, bi morda celo on postal ateist!
Po vsem tem želim pravilneje interpretirati gospoda proletarcev, Marxa, kajti rekel je tudi: »Če je Bog proizvod človeštva, je izginotje Boga konec človeštva.« Naj prav tako opravičim velikega gospoda ateizma, Nietzscheja, ki je izjavil: »Ni problem v smrti Boga, ampak v slabi človekovi veri, ki sramoti Boga.« To pa je vprašanje zame, kristjana. Kajti ljudje mi ne očitajo, da sem svet, ampak da sem premalo svet.
Izrazil sem, kaj čutim do Boga, ko sem zmeden in zasačen s pritajenimi mislimi bojujem z njim, in se mi zdi, da sem ponesrečen stvor. A zdi se mi, da nisem povedal ničesar. Le ugotovil sem, da bom težko rešil Vsemogočnega. Koliko mi je uspelo, si naj odgovori vsak sam. Nočem biti njegov advokat.
Življenje je polno izzivov in od nas je odvisno, ali jih sprejmemo in se spoprimemo z njimi ali pa gremo raje mimo njih. Druga pot je udobnejša, bolj gotova, hkrati pa tudi veliko bolj siromašna. Vsak izziv spravlja človeka v negotovost. Ne ve, ali mu bo uspelo ali ne. Poznam ljudi, ki so odlični misleci in znajo zelo dobro pisati – pa zelo redko kaj napišejo, ker mora biti vsaka beseda tisočkrat pretehtana in še ni dovolj. Škoda, tako tudi drugi nimajo nič od njih. Poznam ženske, ki so poleg službe še žene, matere in gospodinje, ki se mučijo in skoraj umirajo ob nečloveških naporih, ker hočejo, da bo vse popolno. Seveda pa postane stvar še hujša in še bolj zapletena takrat, ko zahtevajo to tudi od drugih, s katerimi živijo – in ko pričakujejo takšno popolnost tudi v medčloveških odnosih. V naših medčloveških odnosih pa takšne popolnosti preprosto ni! Veliko sem premišljevala o tem in ugotovila, da lahko pišem samo zaradi svojega poguma za nepopolnost. Ničesar ne bi napisala, če bi hotela doseči popolnost. To velja tudi za vsa ostala področja. Medčloveške odnose si upam začenjati in živeti samo v zavesti, da smo vsi, ki vanje vstopamo, nepopolni in da bodo tudi naši odnosi vedno ostali nepopolni. Na izzive, ki nam jih ponuja življenje, lahko odgovarjamo samo, če imamo pogum za nepopolnost in če smo pripravljeni tvegati poraz. Življenje je veliko, če je pripravljeno postati tudi majhno, če je pripravljeno izpuščati in izgubljati. Pridejo situacije, ko moraš izpustiti ljubljenega človeka, otroke, imetje, položaj, službo – in čisto nazadnje bomo morali izpustiti še svoje življenje. Kdor se vadi v pogumu za nepopolnost, bo morda tudi laže izpuščal – in zanimivo, čim več bo izpustil, toliko bogatejši bo.
Slovenija je letos dobila veliko milost - obiskala sta jo dva svetnika! Sveti pater Pij in sveti Leopold Mandić. Dva svetnika usmiljenja in Božje ljubezni. Kljub delu in utrujenosti, sem prišla v cerkev v Štepanji vasi, da bi molila in se jima poklonila. In obakrat je bilo nenavadno veliko ljudi, tako da sem se morala preriniti do relikvij. In to na navaden delovni dan, ko so mnogi ob petih popoldne prišli utrujeni iz službe, kaj pojedli, oblekli otroke in odšli v cerkev molit. Slovenci nismo posebno pobožen narod, zato me je ta velika množica toplo presenetila. Tudi mi v sebi nosimo hrepenenje po dotiku svetosti. Javno smo pokazali, da bi radi imeli svetnike med nami! Ker nam samo oni na vidljiv in razumljiv način približajo Božjo prisotnost in Njegovo nedoumljivo svetost. V gneči ob relikvijah, sem videla potrebo ljudi, da se dotaknejo svetih stvari, da pokleknejo pred nečim svetim – večjim, nedoumljivim, a prisotnim in resničnim. Iz študija duhovnosti mi je ostal v spominu stavek znanega duhovnika, da se nihče sam od sebe ne more postaviti za duhovnega voditelja ali svetnika. Izberejo ga ljudje sami. Ljudi lahko prevaraš v mnogih stvareh – v denarju, pravičnosti, celo ljubezni. A ne moreš jih prevarati v svetosti. Če jo imaš, bodo ljudje to spoznali, četudi ne boš o njej govoril, šli bodo za teboj, četudi jih ne boš vabil. V svojem življenju sem spoznala kar nekaj svetnikov – ne tiste, ki jih že častimo na oltarjih, ampak tiste, ki jih bomo spoznali šele v nebesih. To so - pater jezuit, ki se je desetletja vozil s kolesom in obiskal vsakega vernika po vseh hribih barske nadškofije; to je naša sestra redovnica, ki je mlada umrla od raka, a je do konca negovala bolnike in molila za njih; bila je to bosanska mati vdova, ki je ostala sama z 11 otroki, na velikonočni ponedeljek izgubila še dva sinova, potem pa kot begunka bežala iz svoje vasi in umrla v malem stanovanju sred velikega mesta . Srečala sem svetnike tudi pri nas doma – kapucinskega patra Metoda, preprosto mamico muslimanko v hiši hospica; teto Jožefo, ki je kljub bolezni bila vsa topla in nežna, da smo hodili k njej iskat upanje mi, medicinsko osebje… Srečanje s svetniki nas naredi mehke in dobre, nas gane v srce kot ljudi, ko so se dotikali in poljubljali svete relikvije. Preplavi nas val sreče in polnosti, ker se zavemo, da smo bili z ljudmi, ki so Boga gledali, čutili in se ga dotikali že na zemlji. In se v nas naseli še večje hrepenenje. Po Bogu, ki je vse v vsem.
Prijatlji! odrodile so trte vince nam sladkó, ki nam oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! Komú narpred veselo zdravljico, bratje! čmo zapét'! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike 'z oblakov rodú naj naš'ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih še težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last! Bog žívi vas Slovenke, prelepe, žlahtne rožice; ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinóv zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Mladenči, zdaj se pije zdravljica vaša, vi naš up; ljubezni domačije noben naj vam ne usmŕti strup; ker zdaj vas kakor nas, jo sŕčno bránit kliče čas! Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo; dókaj dni naj živí vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Ko sem se s svojim osmošolcem nedavno pogovarjala o šoli, sem z grozo ugotovila, da je predmet, ki ga najbolj sovraži, Državljanska in domovinska vzgoja ter etika. »Nisem edini,« mi je še pritrdil, »saj tako mislijo skoraj vsi sošolci.« Boleče spoznanje je bilo ob zadnjih besedah le še večje. Počutila sem se, da sem bila v hipu poražena v dveh svojih ključnih življenjskih vlogah - kot filozofinja, ki je ob študiju antične filozofije etiko spoznala kot nujen sistem vrednot, ki človeka šele naredi človečnega. In na drugi strani sem bila poražena kot mati, ki je svojim otrokom korenine njihovega življenja ves čas poskušala zalivati z ljubeznijo do slehernega živega bitja, do doma in do koščka sveta, ki se imenuje Slovenija. Predmet, ki je bil v šole uveden z namenom, da bi v otrocih od zgodnjih korakov krepil njihovo domovinsko in etično zavest, je nasprotno podrl še tiste trdne temelje ljubezni do naroda in sveta, ki sem jih vsak dan gradila sama. Še več, nekdo je bil plačan zato, da je napisal učbenike, ki so v otrocih vzbudili odpor do slehernega spraševanja o pomenu etike in domovine. Več kot petsto učiteljev je vsak dan plačanih zato, da naučijo otroke, kako je učenje o domovini nekaj zoprnega in etika nekaj, kar je skrajno brez veze. V glavo jim poskušajo vtepsti definicije, kaj sta etika in kaj domovina, ko bi ju morali prikazati skozi igro, tako da bi otroci prebirali in pisali različne literarne zgodbe na omenjeni temi in igrali različne družbene vloge. Ali je res pomembno samo še dobro prodati učenost in imeti službo, da ni nikomur več mar, ko generacije odhajajo iz šol s tujim, skorajda sovražnim odnosom do domovine in etike? Nam je res postalo že povsem vseeno, kako pred očmi izginjata naš narod in naš sistem vrednot? Zakaj s takimi občutki bodo prihodnje generacije z lahkoto razprodale še tistih nekaj drobtinic rodne zemlje in jezika, ki jim bodo morebiti ostale.
V času vojne je vdova izgubila edinega otroka. Jokala je, da je nihče ni mogel utolažiti. Ni čudno, saj je ostala popolnoma sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.« Nekega dne pa jo je neznan človek vprašal: »Če bi se jutri Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut iz njegovega življenja bi izbrala?« Mati se je zamislila. Dolgo je mislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši. Še naprej so jo spraševali: »Ali bi ga rada videla kot 24-letnega mladeniča v vojaški uniformi?« »Ne, videla sem ga še lepšega!« »A takrat, ko je maturiral?« »Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla, da bi se vrnil tistega dne, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Ves žalosten in skesan ter ves solzan je prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: 'Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!'« Solznih oči je še dodala: »Polnih 24 let njegovega življenja ga nisem nikoli videla lepšega kot takrat, ko je izgovarjal besede: 'Oprosti mi!'« Ne samo najlepši, tudi najplemenitejši je človek takrat, ko odpušča. Ni lahko odpuščati, zato je vodja ekumenske skupnosti v Taizeju lepo dejal, da je odpuščanje najvišja oblika ljubezni. Že ljubiti ni vedno lahko, kaj šele, da si pridobimo najvišjo obliko ljubezni, ki je odpuščanje. Toda obenem vemo, da brez odpuščanja ni življenja. V življenju moramo vedno znova odpuščati. Skupno življenje ni mogoče, če ne znamo ali zmoremo drug drugemu odpuščati. Ali lahko obstane zakon, kjer ni odpuščanja? Tudi družina ne more preživeti brez odpuščanja. Človek, ki se zaveda, koliko mu je odpuščeno, laže odpušča. Pravijo, da je Bog ustvaril svet, a naj se je še tako trudil, mu ta ni stal pokonci. Dolgo je premišljeval, kaj naj stori, da bi odpravil to napako. Nato je ustvaril odpuščanje in ga položil na zemljo. Od takrat zemlja stoji pokonci.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki sem se znašel v pokrajini ob blatni reki Omo na jugu Etiopije. Bolj, ko sem se bližal območju jezera Turkano, bolj je bila pokrajina podobna neskončni praznini peska, požganih črnih gora v ozadju in neznosni vročini. Ko sem opazoval redke prebivalce sem se neizmerno čudil njihovi prvinskosti. Bili so od sonca posušeni in neznansko prijazni. Sledil sem njihovim stopinjam. Vonju. Ostal sem pri njih, da sem se učil iz Življenja za Življenje. Moji novi prijatelji so častili istega Boga kot mi, le da ga imenujejo drugače. Imenujejo ga Življenje, včasih tudi Ljubezen. Neverjetno lep je ta njihov Bog in se kaže v neštetih oblikah: v jutranji rosi, v nasmehu kamel, v zlatem siju puščavskega peska, v razigranem smehu otrok, v plesu neštetih lučk na večernem nebu, v ljubeči skrbi matere do otroka, do slehernega člana skupnosti, v spoštovanju do vsake najmanjše rastilne in živali. Skozi njihove oči začutiš vso globino in skrivnost vesolja. Vso ljubezen, ki nima imena in imena tudi ne potrebuje. Je tukaj že od nekdaj in že od nekdaj nas povezuje v Eno. V trenutkih, ko se je večer rokoval z nočjo sem občutil to neverjetno enost vsega na tej naši čudoviti zemlji. Ja, to je njihova vera. Njihovi obredi so eno samo zahvaljevanje Življenju za vse kar jim namenja, so neverjetna ponižnost in ljubeča skrb za vse kar jih obdaja. Zahvaljujejo se tako, da so radostni, da so ljubeči do drug drugega. Sočutni, lepi in nasmejani. Pa naj bo to zjutraj ali zvečer, v času opoldanske vročine ali ko so lačni in žejni. Zvečer smo zakurili ogenj in okoli ognja plesali in peli. Pravzaprav so vedno plesali tudi, ko je bilo sonce najvišje na nebu in je bilo najhuje. Takrat so poplesavali kot kresničke in se ob tem neznansko zabavali. Govoril sem, da sem kristjan, budist, pa musliman, animist. Nihče me ni razumel. »Pa saj so to samo različna imena enega, istega Boga,« je bilo razbrati iz začudenih, nemih obrazov. Čez čas me je potegnil za roko starec s culo na rami in mi šepnil: »Dragi moj, vse je v tebi. V sebi nosiš vse skrivnosti tega sveta. V sebi nosiš božje sporočilo in božjo ljubezen. Vse je v tebi. Tudi ljubezen. In tudi Bog. Pa naj ima kakršno koli ime. Vseeno je. Bog je samo eden. In v tebi je.«
Med glavne oz. kardinalne kreposti sodi tudi pravičnost. Pravičnost je zelo varljiv pojem in pogosto podoben dvoreznemu meču ali kot pravi antični izrek: »Največja pravica je pogosto največja krivica«. Kajti marsikdaj so ljudje v imenu pravičnosti in pravice, storili mnogo zlega. A vendar je za mirno življenje v družbi, pravičnost nujno potrebna. Ena izmed velikokrat slišanih opredelitev pravičnosti je, da vsak prejme tisto, kar mu pripada. Občutek pravičnosti gradi celotno skupnost in omogoča mirno sožitje. Krepost krepost o kateri razmišljam v tem jutru se prizadeva za pravične medosebne odnose. Lahko bi rekli, da z njo skrbimo za fair-play. Opazimo jo lahko pri otrocih, ki v športni igri neprimerno početje hitro označijo, da ni »fer«. Lahko bi rekli, da imamo kot otroci precej izostren občutek za pravičnost. Pri odraslih začnejo pogosto prevladovati različni motivi, ki se ne skladajo s pravičnostjo. Pretirana pogoltnost, nesolidarnost, izkoriščanje ljudi in okolja itd. Marsikdo se upravičeno počuti prikrajšanega in odrinjenega na rob. Pravičnost je zgrajena na odgovornosti, ki jo imamo do svojega okolja in družbe. Vsak nosi del odgovornosti za naše odnose, a vse preveč radi jo prelagamo na bremena drugih. Zdi se mi, da je naš zaničevalni odnos do politike in skrivanje za stavki, da so »vsi isti« ali pa »da vsi samo kradejo« kakor se sliši, značilno izogibanje odgovornosti za naše skupno dobro. Tako se le redko kdo želi »umazati s politiko«, ki bi morala biti častna služba skrbi za pravičnost v družbi. S pravičnostjo se ukvarjajo tudi sodišča in Slovenci radi iščemo pravico v njih. A kaj to pove o nas samih? Morda tudi to, da sami nismo še dovolj dorasli za obvladovanje konfliktov in za dobro komunikacijo. Za vse to se je potrebno vzgajati in se v tem vaditi. Lažje je to nalogo preložiti na drugega, a kaj ko se pri tem ne zavedamo, da sami izgubljamo. Izgubljamo priložnost, da bi si pridobili občutek za pravičnost. V judovstvu so poznali tako imenovano jubilejno leto, ko so odpisali vse dolgove svojim dolžnikom. V tedanji družbi je bilo prisotno globoko zavedanje, da nihče ni povsem pravičen. Tako je vsak posameznik prejel možnost, da ponovno začne iz ničle in se trudi za dobro. Dati drugemu priložnost za nov začetek in se truditi za pravičnost, ki daje življenje je lahko izziv tudi skozi današnji dan.
Montaigne si je v svojih esejih prizadeval prekiniti z idealiziranjem človeka, ki je bilo značilno tako za antiko kot za srednji vek. V svojih spisih je poskušal vpeljati bolj realen, bolj prizemljen, predvsem pa bolj blag pogled na ljudi in svet. »Nič človeškega mi ni tuje,« je večkrat ponovil za Terencijem – s tem je hotel poudariti, da je vse, kar človek počne, povsem naravno in se tega ne bi smeti sramovati. Montaigne si je na vseh področjih zelo prizadeval, da bi se rešil spon in pravil življenja, ki mu jih družba predstavljala kot razumska vodila, ki bi se jih moral človek strogo držati, saj naj bi le delovanje v skladu z njimi vodilo k sreči. Poslušanje občutij ali nagonov pa so takšni misleci predstavljali kot nekaj nizkotnega in zaničevanja vrednega. Montaigne je zagovarjal prav nasprotni pogled; trdil je, da je življenje živali veliko boljše od življenja razumnih mož, saj nas ta dar razuma, ki ga številni tako slavijo in ga imajo za višjega od čustev, navadno le muči: ker razmišljamo, namesto da bi kot živali sledili občutkom, smo nestanovitni, omahljivi, častihlepni, ljubosumni, neobvladljivi, polni dvomov, predsodkov, laži in skrbi o tem, kaj se šele bo zgodilo. Pri tem Montaigne ni želel odstraniti razuma, pač pa mu le nadeti nekoliko bolj realno podobo: inteligenca, visoka kultura in družbena pravila bi morala imeti po njegovem mnenju manjšo, skromnejšo vlogo v človekovem življenju. Ideje o sledenju razumu je sicer imel za plemenite, a je menil, da jim je v realnosti skoraj nemogoče slediti, saj od človeka zahtevajo preveč in presegajo njegove zmožnosti. Filozofi, ki za merilo postavljajo razumskega človeka, se preveč oddaljijo od realnega posameznika in čislajo idealno, božansko podobo, ki s tuzemskim bitjem skorajda nima nič skupnega. Od človeka pa ni mogoče pričakovati, »da svoje dolžnosti kroji po merilih bitij druge vrste.« Zaradi tega si je Montaigne prizadeval združiti telo in razum v celostno podobo človeka, pri čemer bi bila oba dela povsem enakovredna. Če bi človeka poskušali raztrgati na dvoje, ga nasilno ločiti na razum in na telo, bi ga s tem le nepopravljivo pohabili. V nas namreč ni »ničesar popolnoma telesnega niti povsem duhovnega,« pač pa smo celota duha in telesa.
Obiskala nas je mlada, poletna sosestra iz Albanije. Veliko nam je pripovedovala o življenju v nekdaj najbolj ubogi evropski državi Albaniji. Spomnila sem se, kakšen pravi »kulturni šok« sem doživela, ko sem prvič obiskala to balkansko zemljo. Nisem mogla verjeti, da je del Evrope! Uboštvo, nezaposlenost, nered…A sredi vsega tega skoraj divjega sveta, je cvetela krščanska skupnost! Ljudje so po dolgih letih službenega ateizma znova našli pot do vere, do katoliške Cerkve. Zdelo se mi je, da sem prišla v prvo krščansko skupnost, saj je tam Sveti Duh deloval v živo, vidljivo in je vera bila največja dragocenost. Lansko leto sem spet bila v Albaniji. In spet doživela veliko presenečenje. Država se je uredila, dobili so šole, avtoceste, delo, red, policiste! Vse bolj so podobni Evropi- in vse manj je tistega navdušenega krščanstva izpred nekaj leti… Naša sestra je med drugim pripovedovala o mladem škof, ki ga osebno poznam. Kot mlad duhovnik je odšel iz Kosova v Albanijo in tam postal škof v eni najbolj ubogih obrobnih škofij. Verniki nadvse spoštujejo njegovo dobroto in modrost. Ko ga je naša sestra pred nekaj meseci obiskala, ker je slišala, da je bolan, ji je sredi obiska dejal - Pridi, da ti pokažem moje največje bogastvo! Sestra je radovedno šla za njim skozi prostore škofijske stavbe in pričakovala, da bo videla kakšen posebno dragocen predmet – križ ali ikono, ali kaj drugega. Škof pa je odprl vrata in jo popeljal v sobo polno otrok - duševno zaostalih, bolnih otrok, sirot! Ne morejo govoriti, mnogi niti hoditi. Škof jih je našel po različnih ustanovah in jim ponudil oskrbo, nego in dom v enem delu svoje škofijske stavbe! Sklonil se je med otroke, jih objel in poljubil, dopustil da so njegovo škofovsko obleko poslinili, umazali. Pogledal je v sestro z očmi polnimi svetlobe in ljubezni ter ponosno rekel – Glej, to je moje največje bogastvo! V Cerkvi, ki jo mnogi vidijo le kot nebodigatreba ustanovo, vse vodstvene funkcije – škofe, predstojnike, pa kot tiste, ki iščejo oblast ali čast ali bogastvo, so tudi takšni škofje, katerim so največje bogastvo duševno zaostali zavrženi otroci. So škofje, ki se ne bojijo umazati svojega škofovskega pasu s slinami in umazanimi otroškimi prsti! Zato je Cerkev živa tudi v 21. stoletju. Zato je Cerkev skupnost iznad vseh svetovnih nazorov, politik in narodnosti. Cerkev, v kateri živi Kristus, živi v tem mladem bolnem škofu iz Albanije, živi v škofih, ki jih poznam in vem, da so šli skozi križev pot in se niso zlomili. Zato ostajam v tej Cerkvi in sem ponosna na njo.
Spoštovani, zame je izkustvo trpljenja v svetu najtežje vprašanje teodiceje: »Če nas je Bog ustvaril iz ljubezni, zakaj to dopušča?« Gre za skupno vprašanje verujočih in neverujočih in je težje kot vprašanje glede obstoja Boga. Na vprašanje – zakaj trpljenje - ni teo-logičnega odgovora, ampak le teo-loški, ker so racionalna prizadevanja premalo. Obstaja pa odgovor na vprašanje - kje je Bog v trpljenju – ki pa je še bistvenejše. Kako to, da Bogu ob pogledu na svet ne poči srce? Pomembnejše je vedeti, kako grem skozi izkustvo trpljenja, kot pa vedeti, zakaj grem skozi izkustvo trpljenja? Grška filozofija in druge religije ne dopuščajo, da bi božanska bitja trpela, ker je to znak božje nepopolnosti, slabotnosti in minljivosti. Šele v krščanstvu mi lahko postane jasno, kaj se je dogajalo med Jezusom in njegovim Bogom na križu, in kaj je Jezus kot trpeči Božji Sin doživljal v agoniji bogozapuščenosti. Pozabljam pa, da Bog Oče, ki Sina prepušča trpljenju, trpi umiranje Sina in izkuša bolečino očetovske ljubezni. Ne gre torej za brezčutnega Boga, ampak za Boga, ki je sposoben trpeti in se poistovetiti z mojo bolečino trpljenja in ga osmisliti s svojo navzočnostjo. Božje trpljenje je trpljenje bolečine ljubezni, kajti krščanski Bog je ljubezen. Ni bolečine, ki ne bi postala Božja bolečina in ni smrti, ki ne bi postala Božja smrt. Ne gre za Božji primanjkljaj ali pa za spodrsljaj, ampak za strastno ljubezen do drugega. Bog je sposoben trpeti zato, ker je sposoben ljubiti. Tak Bog ni apatičen, brezčuten in otopel, ampak je simpatičen; v meni vzbuja simpatijo, ne pa odpora in pohujšanja. Škandalozno križanje na Golgoti mi daje najboljši odgovor. Če bi bil Bog nesposoben trpeti, bi bil tudi nesposoben ljubiti in bi bil siromašnejši od vsakega človeka, ki lahko ljubi in trpi. Kljub trpljenju Boga na križu še vedno nimam popolnega odgovora, je pa vprašaje trpljenja in zla izgubilo svojo ostrino. Bogu, ki hoče biti sotrpin, ne morem očitati krutosti. On sam je postal odgovor, apologija, na moje vprašanje. Kajti proti Bogu, ki sam trpi, ni možno protestirati. Pomaga in razume lahko samo tisti Bog, ki tudi trpi. (Bonhoeffer) Tako teologija preoblikuje vprašanje - zakaj trpljenje - v vprašanje - kje je Bog v človeškem trpljenju? Teolog Moltmann gre še dlje in zaključi: »Govoriti o ravnodušnem Bogu, ki ni sposoben trpeti, bi pomenilo iz Boga narediti demona.« V svoji knjigi Križani Bog pa na vprašanje - kje je Bog - medtem ko je v nacističnem taborišču smrti umiral obešeni mladenič, odgovori: »Kje je Bog? Tukaj je. On visi tam, na vislicah.«
Res smo različni. Kar se enemu zdi mikavno, drugega sploh ne pritegne. Temu se udi vse smešno, drug se pa nad vsem kremži. Zanimivo je poslušati kake debate. Razpravljavci se zlepa ne pomirijo, tako različna so njihova stališča. Tudi v kakem parlamentu se poslanci kdaj mikastijo. Starši hitro povedo, da morajo svoje vzgojne prijeme prilagajati vsakemu otroku posebej. Učitelji imajo enake izkušnje. Niti sodniki, radi povemo, ne merijo z istim vatlom. V svetu in življenju gre vse na dvoje. Hrib zahteva dolino. Vročini sledi hlad. Uspehu neuspeh. Kosata se ogenj in voda. Sledita si svetloba in tema, dan in noč, nasproti jutra stoji večer. Nad zdravjem preži bolezen; včasih je pa medicina hujša od bolezni, se zna veselo in zadovoljno vzradostiti zdravnik, ko je zdravljenje uspelo. Kljub vsemu se vsako življenje prevesi v smrt, saj ima prav vsak začetek tudi konec. Nasprotje polnosti je praznina. Nič, pravi pesnik, pa je dano živemu samo slutiti in šele ko za zmeraj zapre oči, tudi biti. Ta biti in ta nič sta vznemirljiva. Na njun račun se tudi naše mišljenje o stvareh kolje na dvoje. Smisel in nesmisel. Ne enega ne drugega ni mogoče prijeti, vseeno se je pa mogoče odločati zanju. Pravzaprav nujno. Izkušnje kažejo, da se laže prebija čez ovire, kdor vidi v svojem bivanju smisel in se oprime dejavnosti in volje, da bi bil sokoristen v svojem okolju. Človeštvo sploh ne bi napredovalo, če se ne bi kot posamezniki stegovali v prihodnost. Človek bi ostal zgolj nagonsko bitje in iz svojega početja ne bi razvil kulture in ne civilizacije. A smo si različni in na dvoje tudi v njima. Bela mačka ne ubije črne mačke, ker je črna, je napisala v šolsko glasilo neka učenka, beli človek pa ubije črnega človeka, ker je črn. Vsak dan se bolj bojimo nasilnih dejanj. Miroljubnosti stoji nasproti vojna in njena oblika je terorizem. Otroke bolj zanimajo elektronske igrače dvomljivega pomena kot nekoč lopatka in majhna samokolnica. Pravzaprav je pa že Rousseau klical: Nazaj k naravi! Žal se tudi v njej odvija nenehni boj. Pa vseeno, mar nima človek tudi – vesti, da na njej gradi kulturo miru sožitja v različnostih.
Ravnokar sem parkirala avto na parkirišču ob železniški postaji, uspelo mi je priti pravočasno, ob 19.38 pride vlak, na katerem bo sestra, ki se vrača s Poljske. Parkirišče je še kar polno, ljudi je pa malo. Oblačno je, hladno. Spustim se po stopnicah v podhod, pogled mi obstane na novem prikazovalniku odhodov in prihodov vlakov. Zamuda bo, 11 minut. Hmm. Kar naenkrat se moje hitenje ustavi. 11 minut. Kaj naj zdaj? 11 minut ni skoraj nič, a ta hip se mi zazdi zelo veliko časa, kar zgubljena sem. Na peron ne grem, ker piha, hodim vzdolž oglasnih desk, prodajnih avtomatov, redkih mimoidočih. Enajst minut - nič in vendar čutim, da se je ustvaril odmik, svet se je zame ustavil, življenje se odpira pred menoj z novim pogledom. Ko opazujem ljudi, me spreleti misel - po čem lahko razberem, da je Bog med nami, da obstaja. Kje je kak znak o Njem? Vabilo v kino, avtomat s pomarančnim sokom, obvestila o pravicah potnikov … Nikjer ničesar primernega. Za hip me stisne hlad tudi okrog srca. Smo res taka družba, smo res tak svet, da Boga ni? Zagledam se v mlad par, on ji razlaga, kam morata iti, zdi se skrben in pozoren. Nekaj lepega ostaja ob pogledu nanju. Zamotim se s sprehodom po drugi strani podhoda, minute se vendar premikajo. Grem na peron in razmišljam, koliko ima sestra prtljage, jo bom lahko nesla po stopnicah? Končno, vlak se pripelje, pregledujem, skozi katera vrata bo izstopila. Jo opazim hitro, a vidim, da je za njo mlajši gospod, ki je prijel njen kovček in ga postavil na tla perona. Zahvaljuje se mu in jaz sem že tudi ob njej. Po kratkem pozdravu mi reče: »Nič mu nisem rekla, kar prijel je moje stvari in jih prestavil z vlaka.« Takrat se mi je posvetilo. Znamenja o Bogu so! Niso vedno na razpolago izdelana pobožna znamenja, izrecna obvestila, kapele. Obstaja govorica ljubezni, spoštovanja do bližnjega, ki sporoča, da Bog je. Sestri nisem omenjala svojega iskanja, sem pa opazila, da se je izza oblakov, ko sva prišli skozi podhod do parkirišča, pokazalo sijoče večerno sonce. Kot bi mi sam Stvarnik hotel reči, drži, med vami sem. Ubi caritas, Deus ibi est. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Enajst minut, ki so se mi vtisnile v srce. Enajst minut mestne Ljubljane, na videz neme o Bogu. Enajst minut, ki so me naučile: ko se ustavim in zaznam hrepenenje ter vprašanja iz globin v sebi, ko se podam na pot iskanja skozi zmedo in nejasnost - odgovori pridejo. Bog nam prihaja naproti.
Življenja ljudi so mozaiki dogodkov, polni mavričnih barv ,prekinjeni temnimi pasovi strahov in skrbi. Vsak bi lahko napisal svoj roman. Bili bi spomini, kjer bi se razpisali in opisovali natančno zaporedje dogodkov nečesa, kar nam veliko pomeni. Bila bi pa verjetno cela časovna obdobja, ki bi jih prešli z nekaj stavki. Ali se jih ne spominjamo ali se jih ne želimo spominjati. Morda bi si upali ob tem zapisati tudi občutja z čustvi, ki vedno, vsako sekundo spremljajo vsakega človeka. Pa bi našli v tem zapisu tudi sled delovanja Duha? Ja, tri dimenzije obstoja poganjajo kolo življenje, kot pravijo Tibetanci. Telesa se zavedamo brez težav, ali pa se ga zares zavedamo v tej časovni norišnici šele ko zbolimo. Pa vendar, kisik, hrana, pijača in vsi ostali rituali so potrebe našega telesa, vedno znova in znova, vsak dan v vsakem trenutku. Duša ali psiha, raziskovalna razsežnost dušeslovja ali bolj znane psihologije, nam je prav tako blizu. Spoznanja na tam področju uporabljamo za kisik, hrano, pijačo in spanje, potrebno za dušo. A tu je že težje. Ni oprijemljivo, ni konkretno in enako za vse. Občutek lepote, ene od dimenzij duše, je relativen. Nekaj, kar je meni lepo, drugemu ni. Kruh fizično vsakemu pomeni kruh, a nekomu je okusna hrana, drugemu pa ne. Preplet fizičnega in duševnega, to je področje raznolikosti med ljudmi. Kako dobro, koliko različnih jedi nastaja na tem planetu iz tega razloga. DUH, srčika duhovnosti, bivajoč v srcu vsakega človeka, je najteže prepoznaven. Za mnoge sploh neprepoznaven in nebivajoč. Pa vendar je nešteto pričevanj, ko se ga zavedamo z vsem svojim bitjem kot znamenje, ki je neuničljivo in nepozabno. Kot številka na roki ljudi, ki so v taborišče Dachau vstopili, ga preživeli in iz njega odšli popolnoma spremenjeni. Nikoli niso pozabili. Znamenje na roki je za vedno, a le vidno. Bistvo je očem skrito. Tudi Duh potrebuje kisik, hrano, pijačo in spanje, da živimo v polnosti ali približku polnosti. Sicer postane podhranjen, stisnjen, generator osebnih in posledično družbenih težav. Moje pričevanje sega v čas plezalnega obiska Amerike, po številnih pripetljajih v stenah Julijcev, Francoskih Alp in Himalaje. V tisočmetrski steni El Capitana sem se jasno in v polnosti zavedala prisotnosti Duha. Do tedaj je moje življenje zapolnjevalo vse, potrebno za srečno življenje: družina, služba, alpinizem, prijatelji. Na videz srečno in zadovoljno, a še z nenehnim hrepenenjem še po nečem. S spoznanjem duhovne dimenzije se vse spremeni. Še vedno se dan odvija po ustaljenih tirnicah, a v srcu strah zamenja gotovost in skrbi veselje. To sta le dva sadova nahranjenega srca, lakmusov papir kvalitete življenja,ki mi pove, kdaj pozabim nahraniti enega ali drugega ali tretjega.
Grški filozof Heraklit je bil prvi modrec, ki je spregovoril o minljivosti in nenehni spremenljivosti sveta. Takole pravi: »V isto reko vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.« Povedati je želel, da je tok reke že vsak trenutek nekaj drugega in tako tudi mi sami nismo več en sam trenutek isti. Zavest o minljivosti življenja in poskusi za doseganje nesmrtnosti pa so najbrž stari skoraj toliko, kot je staro človeštvo. A pred več kot dva tisoč petsto leti so filozofi z razmišljanjem o minljivosti poskušali ljudem povedati predvsem to, da iz strahu pred smrtjo človek v svojem življenju počne mnoge nepomembne, slabe, celo zle stvari. Filozof Parmenid je v svoji pesnitvi O resnici pozival ljudi, naj se obrnejo proč od minljivega, stvarnega sveta in se zazrejo v večno, čisto luč resnice. Tales je trdil, da se smrt prav nič ne razlikuje od življenja. Na vprašanje, zakaj potem ne umre, pa je modro pripomnil: »Ker ni nobene razlike.« In ko so na smrt obsojenega filozofa Sokrata njegovi prijatelji želeli z organizacijo pobega rešiti iz ječe, jih je zavrnil, da bi iz strahu pred nečem, česar v resnici sploh ne poznamo, izdal svoje dotedanje misli, svoje besede in svoj način življenja. V spisu njegovega učenca Platona z naslovom Fajdon pa pravi, da je pravzaprav celotno življenje filozofa na Zemlji nekakšno očiščevanje duše, neke vrste vaja ali priprava na smrt, ko naj bi človek končno, ločen od telesa, te »ječe duše«, kot mu pravi, zrl božansko resnico in lepoto. Naše telo je torej tisto, ki nas peha k nenehnemu uresničevanju doživeti – imeti – uspeti. Pri tem pa človeško dušo odvrača od razumne, preudarne presoje, v kateri bi zmogla ločevati dobro in slabo. Obrat k dobremu je torej obrat k neznanemu, zato je tako težak in zato smo pred njim tako zelo prestrašeni. A če bomo zmogli tudi smrt prepoznati kot novo izkušnjo, kot nekaj svetlega in dobrega na naši poti, bo tudi naše življenje z razumno presojo že tu in zdaj usmerjeno k dobrim delom.
Vse svoje budno življenje smo razpeti med svoje želje in strahove. Želje nam naznačujejo tiste stvari in dogodke, ki bi jih radi pridobili, ohranili, ali bi jih bili radi deležni, strahovi one, ki jih ne maramo, bi se jih radi znebili in bežimo od njih. Problem želja in strahov je, da takoj, ko jim dovolimo vstop v svojo zavest, okupirajo ves naš duševni prostor, tako da nimamo mi njih, temveč oni “imajo nas”. Včasih nam prav despotsko narekujejo naše početje in izrinjajo vstran vse možne kritične pomisleke. To pomeni, da nismo več tako avtonomni kot poprej, ko še nismo bili pod vplivov teh želja ali strahov. Toda brez želja in strahov ne znamo živeti, saj se zdijo nujni del našega življenja. Je možno kako preseči želje in strahove, ne da bi se odrekli svojemu življenju? Mislim, da je to možno, če smo sposobni transformirati želje in strahove iz njihove “surove” oblike v bolj prefinjene oblike. Tu mislim predvsem na stremljenja in modro previdnost. Bistvena razlika med željo in stremljenjem je, da željo poganja v prvi vrsti njen predmet, ki je nekako zunaj nas, pa vendar težimo k njemu, stremljenje pa ima svoje gonilo v prvi vrsti v nas samih, še bolje, v tem, kar resnično smo. Podobno strah poganja njegov predmet, od katerega bežimo, modro previdnost pa “poganja” naša notranja moč, namreč prav zvestoba temu, kar resnično smo. Seveda je razlika med željo in stremljenjem ter med strahom in modro previdnostjo le relativna, a vendar v praksi znamo razlikovati ene od drugih. A kako naj se naučimo spreminjati svoje želje v stremljenja, strahove pa v modro previdnost? Velike duhovne tradicije človeštva nam vse po vrsti pravijo: obrnimo se k našim globljim plastem, onkraj vsakdanjega jaza, ki je dozdevno brezupno razpet med željami in strahovi. Če se znamo obrniti k tem plastem, potem se tako rekoč avtomatsko spremeni vsa duševna dinamika. Ena od posledic tega preobrata je tudi postopno spreminjanje želja v stremljenja in strahov v modro previdnost. Vendar pri tem ne smemo računati na hipne spremembe in rezultate. Moramo vztrajati pri obračanju k svojim globljim plastem, kjer preprosto smo, kar smo, brez drugih kvalifikacij, predvsem pa brez mask, ki si jih tako radi natikamo. Tedaj naše površinske želje in strahovi hitro pridejo in preminejo in puščajo duševni prostor odprt za prevlado globljih stremljenj in notranje moči.
Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem, sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkretni cilj, ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovjih tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo, in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, pač pa samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.
V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno usmiljenje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in usmiljenja do ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu. Kje so vzroki ekološke krize? Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter ubijanje nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava tudi meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na gensko spremenjenih organizmih. Leto usmiljenja nam lahko pomaga odkriti, kaj naj naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolskih temah, vabi pa k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu Ekološka kriza se začne v naši notranjosti. Korenine te krize se nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji.
Francis Bacon, filozof iz 16. stoletja, ki velja za začetnika angleške novoveške filozofije, je v svojih spisih zelo hvalil znanost. Verjel je, da je znanje moč, cilj filozofije in znanosti pa naj bi bil v tem, da človeku omogoči gospodovanje nad naravo, s tem pa naj bi se izboljšalo tudi posameznikovo življenje. Največjo odliko obeh disciplin je videl v njuni praktični uporabi, v njuni aplikaciji na svet in ne v golem teoretiziranju. Da pa bi znanost lahko opravljala svojo nalogo, bi morala najprej osvoboditi človeka vseh njegovih predsodkov oziroma idolov, ki jih oblikujeta tako razum kot čutno zaznavanje. V svojem delu z naslovom Novi Organon je tako ločeval med štirimi vrstami predsodkov: v prvo skupino je uvrstil zmote, ki so skupne celotnemu človeštvu – razum namreč s posploševanjem in abstrakcijo izkrivlja pravo podobo stvarnosti. Ker pa je ta zmožnost skupna vsem ljudem, so tudi podobe sveta, ki jih razum izoblikuje, enako napačne. Dalje človek vse presoja s svojega stališča, vse primerja s seboj in vse izpeljuje iz sebe, kar pomeni, da ne more zavzeti objektivnega stališča do stvarnosti. Njegov pogled je nujno subjektiven in zato popačen. V drugo skupino sodijo zmote, ki nastanejo zaradi posameznikovih lastnosti, navad, nagnjenj, vzgoje in drugih osebnih značilnosti. Vse to še dodatno kvari moč razuma, ki že sama po sebi ni neoporečna. Vsak posameznik ima torej ne samo subjektiven, pač pa tudi le njemu lasten, edinstven pogled na svet. T. i. predsodki trga so dalje zmote, ki jih ustvarja jezik – zlasti problematične so bile za Bacona besede za pojme, ki jih sploh ni oziroma niso nekaj čutno zaznavnega, na primer sreča, izvor, misel in podobno. Takšni izrazi le zmedejo človeka, poleg tega pa je njihov pomen odvisen od nekega določenega časovnega obdobja. Najnevarnejše pa naj bi bile prav zmote filozofije, ki bi jih morali skupaj z ostalimi predsodki zavreči. Seveda se je Bacon zavedal, da teh zmot ni mogoče povsem izkoreniniti, saj je ravno zmotljivost bistvena značilnost človekove narave. Kljub temu si je prizadeval, da bi se te subjektivnosti in težnje k predsodkom vsaj vedno bolj zavedali in jih poskušali prepoznati. Tako bi bolje razumeli, od kod izvirajo naši pogledi na svet, hkrati pa bi bili tudi tolerantnejši do predstav drugih.
Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! Je pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja slučajno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. Morda nas ravno mejne življenjske situacije, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj izven mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. Včasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov