Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom.
Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno.
Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo.
Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti - po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom.
Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno.
Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo.
Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti – po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom.
Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno.
Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo.
Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti - po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Krščanski mit o stvarjenju je ločil človeka od drugih živih bitij in mu dal krono nad stvarstvom. Bog stvarnik je ustvaril človeka in mu dal moč nad vsemi živimi bitji, nad vsem planetom.
Človek je v svoji sebičnosti to sporočilo razumel narobe. Nič ni ločeno, vse je v medsebojni odvisnosti in povezanosti. Iz tega izhaja spoštovanje do žive in nežive narave. Vsi smo povezani med seboj in tako ima lahko majhen vzrok za posledico velik učinek. Zavedajmo se, da smo vsi povezani v Eno.
Izogibajmo se prepričanja, da obstaja zli Bog, ki nas kaznuje, če nismo pridni. Dogaja se ravno nasprotno. Bog ne kaznuje nikogar. Mi sami sebe kaznujemo.
Vselej ko podvomimo o božji pravičnosti bi se morali zavedati, da je svet popolnoma pravičen. Nihče ne dobi tistega, kar si ni zaslužil. Univerzum deluje po principu pravičnosti in predstavlja pravičnost, ki je spremenjena v materijo. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
Znanost na zahodu, ki jo je ustvaril razum je prinesla ljudem blaginjo. Ljudje nerazvitih območji pa plačujejo račune za našo blaginjo. Razum, ki je po svoji naravi sebičen misli le nase, druge preprosto prezre. Prav zaradi tega nas ne muči občutek krivde. Nasprotno: prepričani smo, da čim bolj mislimo nase, tem bolj lahko uživamo. Toda, ta materialna blaginja na zahodu je v nasprotju z božanskim redom. Zato tudi ne bo trajna. Svet s svojim bogastvom pripada vsem. Ne le nekaterim. Pravičnost, ki je narava Boga, omogoča, da se vse razcveti v blaginji.
In, ne pozabimo se vprašati ali smo res pravični, ko obsojamo soljudi za stvari, ki našega življenja prav nič ne omejujejo in nikomur ne škodijo, njim pa pomenijo bistvo njihovega življenja in pogoj za srečo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po tem, koga ljubijo in kako živijo svojo ljubezen v sporazumnem odnosu z ljubljeno osebo? Ali smo pravični, ko ljudi sodimo po videzu, barvi kože, po tem, od kod prihajajo, ne pa po njihovem človeškem bistvu, očiščenem vseh površinskosti – po njihovi božanski naravi po njihovi dobroti, želji razumeti se z drugimi in voljo pomagati? Šele ko vidimo naravnost v bistvo človeka in se ne pustimo zapeljati površinskosti, takrat smo res lahko pravični. Ob tem pa ne pozabimo: Vselej bomo želi to kar smo sejali. To je pravičnost sveta.
Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.
Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: - Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš - Pretegni se, preden vstaneš - Zadremaj - Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš - Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi - Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš - Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci - Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen - Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo - Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu - Bodi hvaležen.
Verjetno se nas bo večina strinjala, da v poletnih dneh še kako prija kozarec hladnega piva. Pa naj bo to po napornem fizičnem delu, na vrhu kakšnega dvatisočaka, na pikniku ob dobrotah z žara ali pa na dopustniškem počitku ob morju. Dobro vemo, kako v vseh teh in tudi kakšnih drugih situacijah še kako prija primerno ohlajen požirek piva. Nas odžeja, okrepi, primerno ohladi in osveži. V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pravi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« Ni govora o mrzlem pivu, samo o kozarcu hladne vode, ki poteši in odžeja človeka. Seveda bi kdo ugovarjal, češ da v Jezusovem času v Palestini niti niso poznali piva. Pa tudi, če bi ga – Jezus govori o malih in za te je voda. Je pa res, da Jezus z besedami »enemu izmed teh malih« ne misli na otroke, ampak na svoje najbolj preproste učence, vernike. Drugače povedano: če torej nekdo dá piti kozarec hladne vode nekomu, ki spada med najbolj preproste Jezusove učence, vernike, mu bo za to povrnjeno. Zakaj? Ne zgolj zato, ker je naredil dobro delo, ampak, ker je to dobroto izkazal človeku, ki je Jezusov učenec. Na tem mestu se namreč Jezus sam poistoveti z vsakim svojim učencem, saj sam pravi: »Kdor sprejme vas, sprejme mene.« Se pravi: kdor dá piti kozarec hladne vode Jezusovemu učencu je enako, kot če bi ta kozarec hladne vode natočil Jezusu samemu. Jezus gre pri tem še dlje, ko pravi: »In kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Če torej nekdo izkaže dobroto Jezusovem učencu z najpreprostejšim dejanjem kot je to, da ga odžeja s kozarcem vode, s tem izkaže to dobroto Jezusu in celo samemu nebeškemu Očetu. Pomeni, da lahko s čisto preprostim dobrotljivim dejanjem do sočloveka dejansko izkažemo dobroto Bogu samemu. Kako lahko nekaj tako preprostega postane nekaj tako veličastnega! In na to prevečkrat pozabljamo. Pozabljamo pa tudi na tisto bivanjsko žejo, ki nas tolikokrat pesti. Žejo po smislu, žejo po potrditvi, po sprejetosti, po pripadnosti, po ljubljenosti. Prav na to žejo nam z močno simboliko vode odgovarja Jezus v pogovoru s Samarijanko, ko ji pravi: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Jezus je namreč tisti, ki nas lahko v bivanjskem smislu odžeja. Ko se lahko dotakne naših najglobljih ran, bolečin, hrepenenj in želja po biti sprejet in ljubljen. Na vsakem od nas pa je ali si bomo sploh priznali in začutili to žejo ter nato tudi prosili Jezusa, naj nas odžeja. Odžejanje, ki neprimerljivo močnejše od še tako lepo ohlajene vode ali piva v hudi poletni vročini.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki navkljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Navkljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok mnogi planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli zdravnica, pisateljica in prevajalka Metka Klevišar govori o naši zaverovanosti vase. Pomisliti moramo, da nismo središče sveta, da se ne vrti vse okoli nas.
Po dolgoletni tradiciji katoliški škofje v Sloveniji na današnji dan, praznik apostolov Petra in Pavla, posvečujejo nove duhovnike. Tako bova tudi danes dva kandidata, jaz v Ljubljani, drugi pa v Mariboru, prejela mašniško posvečenje in s tem postala katoliška duhovnika. Ob tem se lahko komu zastavi vprašanje, kakšna je vloga duhovnika v današnjem svetu. Ali sedanji čas sploh še potrebuje duhovnike? Duhovniško delo je pestro in marsikaj od tega, kar se najbolj vidi, niti ne spada k bistvu duhovniškega služenja. Čeprav je včasih tako videti, duhovnik ni predvsem gospodarstvenik, uradnik, storitveni delavec, kulturnik, šolski učitelj ali varuh kulturne dediščine. Duhovnik je nekdo, ki želi vase zagledanemu svetu odpreti oči, dvigniti pogled od minljivega k večnemu, od zemeljskega k nebeškemu. Ne zato, ker bi bil svet sam po sebi slab, ampak zato, ker ima naše življenje resnično lepoto in smisel samo, če ga gledamo in živimo iz perspektive večnosti. Poleg tega je duhovnik mož, ki prinaša Boga svetu in svet Bogu. Stoji pred Bogom, da bi ga lahko posredoval ljudem,, h katerim je poslan, in da bi prosil za ljudi, ki so mu zaupani. Tega pa ne dela sam iz sebe. Edini posrednik med Bogom in ljudmi, edini pravi duhovnik je Jezus Kristus. Posvečeni možje pa v moči mašniškega posvečenja postanemo udeleženi v tej Kristusovi posredniški in duhovniški vlogi . Duhovnik tako s svojim življenjem, molitvijo, predvsem pa z oznanjevanjem, svetimi mašami, krsti, porokami, spovedmi, pogrebi, blagoslovi in drugimi obredi predstavlja Jezusovo stalno navzočnost v tem svetu, opravlja njegovo poslanstvo in deluje v njegovem imenu. Kljub veliki bližini z Bogom in stalnemu stiku s svetim pa se tudi duhovniku lahko zgodi, da omaga na svoji zahtevni poti, da njegovo življenje preneha oznanjati Božjo ljubezen in bližino, včasih žal postane celo nasprotje tega, kar naj bi bil. Tudi današnja svetnika, ki ju slovesno proslavljamo, nista bila vedno svetnika. Pavel je bil preganjalec kristjanov, Peter pa je v trenutku preizkušnje zatajil, da pozna Jezusa. A njuna človeška krhkost za Jezusa ni bila ovira, da ne bi iz njiju napravil svetnika. Tako tudi duhovnik ni superjunak, ni angel, ne pade z neba, ampak ob vsem, s čimer je obdarjen, ostaja človek z vsemi svojimi slabostmi in krhkostmi. Zato vas prosim, ne dovolite, da vam slabi zgledi duhovnikov oslabijo vero. Ne obsojajte jih, ampak jim raje poskusite pomagati. Predvsem pa duhovnikom, ki jih poznate, pokažite hvaležnost za njihovo življenje, za poslanstvo, ki ga opravljajo. Stojte jim ob strani, predvsem pa molite zanje. Blagoslovljen dan vam želim!
Pred nedavnim sem govoril s prostovoljcem, ki se čez nekaj dni skupaj s skupino mladih nadobudnih zanesenjakov odpravlja na večtedensko misijonsko-humanitarno odpravo v Ukrajino. Ne le da bodo za ta projekt žrtvovali precejšen del svojega poletja, odpravljajo se v državo, ki jo je mogoče brez pomislekov opisati kot najnevarnejši in najbolj preizkušani del stare celine. Ko sem poslušal o načrtih, ki jih imajo; o sredstvih, ki so jih v zadnjem letu zbrali v ta namen; o temeljitih pripravah in strahovih njihovih družin; sem se vprašal, kaj žene te ljudi v žrelo trpljenja. Radi bi delali dobro sem slišal v pogovoru. Delati dobro. Naš narod je obdarjen s številnimi zgledi dobrote, tukaj mislim na gasilce, pa humanitarne delavce, prostovoljce v kulturnih društvih, animatorje, ki v različnih organizacijah pripravljajo poletne programe in varstvo za otroke in še koga. A kdor dela dobro, se lahko tudi utrudi. Še več, lahko se naveliča ali obupa. Dobro znane so zgodbe različnih prostovoljnih društev, v katerih kraljujejo prepiri ali celo žalostni primeri posameznikov, ki so delo v humanitarnih organizacijah razumeli kot delo zase. Delati dobro. Delati dobro ni najpomembnejše. Najpomembnejše je biti dober. Če človek v svojem srcu nosi dobroto, njegove roke ne morejo biti pri miru. Preprosto ni mogoče, da bi bilo drugače. Kdor je dober, se ne bo nikoli utrudil, naveličal ali obupal v delu za dobro. Ideal, ki človeku zagotavlja srečo, je usklajenost njegove notranjosti in njegovega delovanja. To usklajenost bi lahko opisali tudi s prispodobo drevesa. Ni se še zgodilo, da bi na jablani rasle hruške. Jablana je jablana od svoje najtanjše koreninice pa do zadnjega listka na veji in zato tudi rodi sočna in za našo kulinariko nepogrešljiva jabolka. A od jabolk se vrnimo k zanesenjakom, ki se odpravljajo v Ukrajino. Ko sem svojega sogovornika vprašal, zakaj si želi skupaj s svojo skupino tako korenito delati dobro, sem dobil odgovor, da zato, ker je sam videl, doživel in bil deležen dobrote. Ob svoji družini in prijateljih je kot tistega, ki mu je pokazal ideal dobrote, opisal Jezusa Kristusa, ki se ga je v njegovi stiski dotaknil in spremenil njegovo življenje. To pričevanje pa je odličen odgovor na vprašanje, kako postati dober. Vsak od nas je poklican, da pričuje s svojim življenjem. Življenjska pričevanja so tista, ki se dotaknejo srca in ga spremenijo. Zase lahko rečem, da sem bil na poti življenja obdarjen s številnimi pričevanji ljubezni, dobrote, upanja in vere. Na podlagi lastne izkušnje lahko rečem, da so tovrstna pričevanja tista, ki ljudem, posebej mladim, pomagajo odkriti smisel, namen in pomen življenja. Spoštovane poslušalke in poslušalci v tem poletnem jutru vam želim, da bi bili deležni Dobrote, da bi vas Dobrota spreminjala in da bi z Dobroto tudi vi spreminjali druge. Pa lep in uspešen dan!
Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in ob pomoči dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo v zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res, in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.
Na današnjo nedeljo, 25. junija, obhajamo slovenski državni praznik, dan državnosti. Spominjamo se 25. junija 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Naj bo dan državnosti priložnost, da se zahvalimo vsem tistim, ki so se borili za svobodo, neodvisnost in enotnost naše države. Vsako leto bi se morali na današnji dan spomniti, da skupaj zmoremo velike stvari in da smo lahko ponosni na dosežke naše države. Državnost je priložnost, da gradimo boljšo prihodnost za nas in za prihajajoče generacije. Vsak državljan ima pomembno vlogo pri oblikovanju družbe. Vzgajajmo se v strpnosti, solidarnosti in skupnem delu za dobro vseh ljudi. Tudi evangelij današnje nedelje bi lahko povezali s slovenskim državnim praznikom. V evangeliju namreč beremo: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu, in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« Verjetno je bilo v času nastajanja slovenske države veliko strahu, negotovosti. Ne samo takrat, tudi v poznejših letih. Ob gospodarskih krizah, ob menjavi političnih oblasti, ob napačnih političnih, gospodarskih in mednarodnih korakih. Tisti, ki spremljate politiko, veste, o čem govorim. In evangelij nas danes tolaži, ko pravi: »Ne bojte se.« Pokojni papež Benedikt XVI. je iz tega evangelija izluščil dve Jezusovi povabili: po eni strani »ne bojte se ljudi«, na drugi pa »bojte« se Boga« (prim. Mt 10,26.28). Strah je namreč naravna razežnost življenja. Od malega smo doživljali oblike strahu, ki so se izkazale namišljene ter so izginile. Nadalje se pojavijo druge, ki pa imajo konkreten izvor v resničnosti. S temi se je treba spoprijeti in jih prerasti tako z lastnim prizadevanjem kakor z zaupanjem v Boga. Danes pa obstaja tudi globlja oblika strahu, bivanjska, ki včasih preide v tesnobo. Porodi se iz občutka praznine, ki izhaja iz kulture, prežete z razširjenim teoretičnim in praktičnim nihilizmom. Ne bojmo se. Tone Pavček je zapisal: »Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«
Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je nemara manj podvrženo sodnim instancam. Čenčanje razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa. Lahko pa, nedolžno kakor je, povzroči zamero in vodi naprej. Kot da je čenčavost značilna samo za ženske. Ne poznam le čenč, kar je oznaka predvsem zanje, ampak tudi čenčarje, čenčnike in prave čenčurje, bolj knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč, ne glede na njihov spol, lahko tudi o sebi kaj izveš. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane flegma, kot pravimo. Če je duhovit, doda kako táko na račun opravljivca in je zanj zadeva opravljena. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes se odzivajo po svoje, kar je odvisno še od okoliščin in razpoloženja. Navadno je pa tako, da bolj ko se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rada se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. Kar ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Saj beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi ljudi, ki jih srečam na malo daljši ulici! Pravzaprav je pa navdušujoče, če je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Denimo, da se spominjamo kake skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
V Duhovni misli bo evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razpravljal o moči molitve kot povezave z Bogom in tudi notranje umiritve.
»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim. V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.
Po tiho, kot bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet pojavila debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, da povsem upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno« nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si pred ljudmi ponižan zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je tak človek breme, ne pa dragocenost družbe, je logično, da je v primeru trpljenja pri življenju nesmiselno vztrajati. In res je tako, ne samo nekaj nezaželenega, celo nekaj sramotnega je zato postalo trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakem drugem sodobnem križu, nekaj škodljivega za družbo. Nihče pač noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega v zahrbtni bolezni počasi umirajočega očeta. Bolezen ga je spremenila, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne samo, da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne samo, da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Počasi se nisva mogla več pogovarjati, samo še k njemu na posteljo sem se lahko privil, on pa je vzel mojo v svojo dlan in mi jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbližje sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak. Trpljenje je resda močno spremenilo njega, a še veliko bolj mene. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti? Kaj pa vemo, če ne bomo v svojem življenju morda celo več naredili s svojo nemočjo kot pa s svojimi sposobnostmi, če ne bomo več dali, če ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami … Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: povsem človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bližje in on je bližje nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ, bližina, ki jo ustvarja edinole trpljenje. Zato nam je Bog najbližje, ko trpi. In tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.
Simpozij sodi med najzanimivejša in najvplivnejša dela grškega filozofa Platona iz 4. stol. pr. Kr. Pomenljivo ime dialoga, ki v grščini pomeni »skupno pitje«, nas namesti na večerno zabavo, na kateri so izbrani prijatelji želeli med pitjem in pogovorom proslaviti zmago tragiškega pesnika Agatona. Po pojedini je navadno sledilo slavnostno druženje, ki je imelo tudi religiozne razsežnosti: udeleženci so bogovom darovali vino, sledile so molitve in himne v čast božanstvom, namesto pijančevanja in spolnosti pa so si tokrat gostje privoščili, da bodo izrekali hvalnice Ljubezni, Erosu. Strinjali so se namreč, da obstajajo številne himne, »ki so jih pesniki spesnili v čast mnogim drugi bogovom, Erosu, ki je tako veličasten in pomemben bog, pa med tako številnimi pesniki še nikoli ni nobeden spesnil kakšne hvalnice«. Ker si ga torej še nihče ni drznil počastiti tako, kot si zasluži, bodo zdaj to storili udeleženci simpozija. Prvi je začel pripovedovati Fajdros, ki je trdil, da spada Eros med najstarejše in najčastitljivejše bogove, »dokaz za to pa je dejstvo, da Erosovih roditeljev ni, o njih ne govori nihče, niti preprost človek niti pesnik«. Eros se je namreč po starih predstavah rodil skupaj z Zemljo iz brezoblične gmote, imenovane Kaos. V začetku sveta so bile po predstavah Grkov stvari združene v nekakšno neurejeno zmes in ni bilo jasne ločnice med njimi – prav ta sila ljubezni pa naj bi povzročila, da se je kaos postopno preoblikoval v urejeno celoto ali kozmos, v katerem ima vsaka stvar svojo obliko in svoje mesto. Ker je torej eden izmed najstarejših bogov, »je za nas povzročitelj največjih dobrot«, pravi Fajdros. Eros namreč vodi vse od nepopolnosti k popolnosti, k izpolnitvi potenciala, ki ga ima vsaka stvar in človek v sebi. Prav biti zaljubljen in čutiti vzajemno naklonjenost je zato po Fajdrovem mnenju največje dobro, ki ga človek lahko doživi. Ljubezen je torej tista sila, ki jo mora poslušati in ji slediti, če želi živeti in delati dobro. »Tega, kar mora ljudi voditi vse življenje, če nameravajo lepo živeti, ne morejo niti sorodstvo, niti časti, niti bogastvo, niti nič drugega ustvariti tako lepo kot ljubezen,« je prepričan. Vse omenjene stvari namreč pridejo od zunaj in nas ne usmerjajo vedno na pravo pot, edino ljubezen izhaja iz našega najglobljega bistva in nas vodi k uresničenju lastnega bistva. Če bi v državi prebivali samo zaljubljenci in delovali iz te mogočne sile, bi lahko že v tem življenju poustvarili raj, v katerem bi živeli blažena življenja, konča svojo misel Fajdros. Zato nas Platon v tem premisleku spodbuja, naj zanemarimo strah in pogumno sledimo ljubezni, ki po svoji naravi ustvarja le dobre in lepe stvari in nas bo brez dvoma pripeljala na pravo pot življenja.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in publicistka dr. Ignacija Fridl Jarc razmišlja o rakavih ranah družbe
Bog je kakor orel, ki nosi svoje mladiče, jih varuje in uči, pravi Božja beseda. Vsak dan znova smo poklicani, da kakor nekoč Izraelci slišimo glas, ki nam pravi, da smo izvoljeno ljudstvo. Pred leti je nemški ornitolog iz svojega stanovanja opazoval star cerkveni stolp, v katerem je vsako leto gnezdil par sokolov. Po navadi sta se izvalila dva mladiča. Ko sta dovolj odrasla, sta morala poleteti. Mladiča sta lahko dve ali celo tri ure stala na polici visokega zvonika, preden sta si upala poleteti. A vedno se je dobro izšlo. Nekega leta sta bila v sokoljem gnezdu slabo razvita mladiča. Zlasti eden je bil, ko je bilo treba leteti, še zelo šibek. Tri dni sta stala na polici in se nista upala spustiti iz varnega zavetja. Končno je večjemu uspelo. Let se je dobro končal. Manjši je potreboval še nekaj časa, preden se je upal spustiti. Vendar je letel tako nerodno, da je moral zasilno pristati na drevesu, ki je stalo na cerkvenem dvorišču. Samica mu je sledila, mu popravila perje in odrinila nekaj vej, da je bil bolj na odprtem. Od tam je mladič poskusil še enkrat. Vendar je spet imel težave in je strmoglavil. Na cerkvenem trgu so se igrali otroci s svojimi psi. Preden je mladič padel na tla, je sokolja mati kot puščica priletela za njim, se spustila podenj, da se je mladič lahko oprijel njenega hrbta, in ga dvignila v zrak. Tako ga je rešila. Počasi se je naučil letenja in postal pravi sokol. Kar je mogoče pri sokolih, se lahko zgodi tudi pri orlih. Tudi ti nosijo svoje mladiče, ko je treba. Podobno, omenja današnje berilo, ravna tudi Bog s svojim ljudstvom. Varuje ga in vodi, da bi čutilo, da ga je izvolil. V Kristusu smo izvoljeni vsi. Jezus je poklical svoje apostole po imenu. Poklical jih je, da so se lahko učili resnice, ki so jo doživljali že njihovi predniki. Bog jih varuje in vodi, ozdravlja in oživlja. Jezus je kot Božji sin znova razodel to resnico. A tokrat nam jo razodeva z novo zavezo. V Stari zavezi je bil Mojzes tisti, ki je povezoval ljudstvo z Bogom in ga vodil, Jezus pa vidi vse, ki so kakor ovce brez pastirja. In ne ostane pri tem. Te, ki jih vzgaja in vodi, pošlje, da prinašajo to resničnost Boga v svet. Po Jezusu nam je Bog izkazal polnost ljubezni, sedaj smo poklicani, da to delamo tudi mi: ozdravljamo, dajemo življenje, vlivamo pogum. Ker smo zastonj prejeli od Boga, smo vsak po imenu, taki kot smo, poklicani, da dajemo zastonj in kažemo na Boga, ki nas nosi na svojih perutih ljubezni.
Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju na splošno) je učinkovitost. Ta pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega zaposleni v kakšnem podjetju ostanejo brez dela in prihodka. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed navzočih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad njim: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo. K človeka in življenja vrednemu svetu spadajo tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kakšen sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo res radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz ljubezni in znamenje pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
Odkar težko hodim, sem veliko bolj pozorna na to, kako ljudje gradijo hiše. Navadno gradijo hiše mladi ljudje, ki imajo pred seboj še celo življenje in si v tem trenutku niti malo ne predstavljajo, da bi kdaj utegnili imeti težave s premagovanjem stopnic in drugih ovir. Potem pa se zgodi, nepričakovano, nenapovedano, da se nekdo znajde na vozičku. Že vsaka stopnica je odveč, kaj šele, če je teh stopnic več in je celo tako, da je kuhinja v enem nivoju, kopalnica in stranišče malo više, spalnica pa še nekaj stopnic više. Takšnih hiš sem v Ljubljani videla kar precej. Problem lahko postanejo tudi vrata, na primer v stranišče ali kopalnico, ki so preozka za voziček. Pa kopalnica sama, ki je odlično opremljena za mladega zdravega človeka, niti malo pa ne za nekoga, ki je težko pokreten ali sploh nepokreten. Vse to so problemi, s katerimi se morajo ukvarjati številni ljudje. Dovolj hudo je že to, da se pojavi bolezen. Potem pa nastanejo še dodatne težave zaradi nefunkcionalnosti prostorov. Zaradi tega postane položaj še hujši in takrat, ko je človek v stiski, je veliko teže reševati še to. Zanimivo je tudi to, da številni arhitekti pomislijo na vse to šele takrat, ko se v svojem osebnem življenju srečajo z boleznijo in prizadetostjo. Zato ni nujno, da so arhitekti vedno najboljši svetovalci pri graditvi hiše. Ob sebi potrebujejo še koga, ki zna vse skupaj preveriti v praksi. Vsem, ki si gradijo hišo, bi svetovala, da vse zelo dobro premislijo in gradijo tako, da bo v hiši mogoče živeti tudi z vozičkom. Če to ne bo treba, bo seveda še toliko bolje. Živeli pa bodo veliko mirneje z zavestjo, da je vse pripravljeno tudi za kaj takšnega. In če se nenadoma nekaj zgodi, jim ne bo treba podirati, na novo graditi, kar je včasih lahko težko in jemlje človeku veliko energije.
Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. Ful gas. Na polno. Oziroma: popolno!
Neveljaven email naslov