Neizpodbitno dejstvo je, da se nam v življenju dogajajo slabe stvari. Trpimo. Trpimo zaradi smrti ljubljene osebe ali diagnoze, ki smo jo dobili. Trpimo, ker se je odnos, ki smo ga gradili vse življenje, v hipu porušil. Takšni dogodki nas čustveno osiromašijo, ustvarijo v nas občutek gluhe praznine in tope bolečine, ki prodira v globino našega bitja. V takšnih življenjskih okoliščinah, si pogosto zastavimo dve vprašanji: “Zakaj?” in “Kje je zdaj Bog?” Na prvo vprašanje - zakaj? - velikokrat ne moremo najti smiselnega odgovora. Za trpljenje in bolečino, ki jo doživljamo, največkrat ni smiselnega pojasnila. Vse kar imamo, so le namigi in delne razlage. Ukvarjanje s tem vprašanjem nas pogosto pahne le še globlje v obup. Zato pa poznamo odgovor na drugo vprašanje: Kje je Bog, ko trpimo? Poznamo ga zato, ker je Bog prišel na Zemljo in nam pokazal. Dovolj je, da zapazimo, kako se je Jezus odzival na tragedije, s katerimi se je srečeval: velike tragedije, kot so bile vladno nasilje v templju ali zrušenje stolpa na osemnajst nedolžnih opazovalcev, ali “manjše” tragedije v primeru vdove, ki ji je umrl edinec, ali rimskega vojaka, čigar služabnik je zbolel. V takih trenutkih Kristus ni pridigal o smislu življenja ali potrebi, da sprejmemo Božjo previdnost. Namesto tega se je odzval sočutjem. In sočutje pomeni “čutiti ali trpeti z nekom”. Jezus Kristus ni bil izvzet od bolečine. Z nami je v celoti delil naše človeško stanje, vključno z bolečinami in žalostjo. Jezus ve, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo. Ve, kaj pomeni biti reven. Ve, kaj pomeni biti zmerjan in zapuščen. Vse to je doživel. Če so Judje, izobraženi v starozaveznih prerokbah, poznali rek: “Kjer je Mesija, ni trpljenja!” lahko po tem, ko je Bog v Jezusu Kristusu prišel med nas in postal eden od nas, rečemo: “Kjer je trpljenje, tam je Mesija!” Bog stoji ob strani tem, ki trpijo. Nikjer v Svetem pismu nam ni obljubil, da nam ne bo treba hoditi po "globeli smrtne sence” (Psalm 23,4), skozi katero gremo v trenutkih, ko trpimo, toda obljubil nam je, da v tem ne bomo sami. “Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti pravim: Ne boj, se, jaz ti bom pomagal. “ (Iz 41,10.13) Želim si, da bi vam lahko rekel, da nikoli več ne boste čutili bolečine ali žalosti, ali zagotovil, da nikoli več ne boste prizadeti. Bolj kot karkoli si želim, da bi lahko rekel kaj takega. A ne morem. Toda lahko vam zagotovim nekaj drugega. Ne glede na to, kaj vam bo prinesel jutrišnji dan, ne glede na to, kar se bo zgodilo, vam bo vedno na voljo ljubezen, na katero se lahko naslonite, v kateri si lahko odpočijete in na kateri lahko gradite. "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38,39) Naj bo ta Božja ljubezen, njegovo sočutje v težkih trenutkih vašega življenja vaša tolažba in opora!

Neizpodbitno dejstvo je, da se nam v življenju dogajajo slabe stvari. Trpimo. Trpimo zaradi smrti ljubljene

osebe ali diagnoze, ki smo jo dobili. Trpimo, ker se je odnos, ki smo ga gradili vse življenje, v hipu porušil.

Takšni dogodki nas čustveno osiromašijo, ustvarijo v nas občutek gluhe praznine in tope bolečine, ki prodira

v globino našega bitja. V takšnih življenjskih okoliščinah, si pogosto zastavimo dve vprašanji: “Zakaj?” in

“Kje je zdaj Bog?”

Na prvo vprašanje – zakaj? – velikokrat ne moremo najti smiselnega odgovora. Za trpljenje in bolečino, ki jo

doživljamo, največkrat ni smiselnega pojasnila. Vse kar imamo, so le namigi in delne razlage. Ukvarjanje s

tem vprašanjem nas pogosto pahne le še globlje v obup.

Zato pa poznamo odgovor na drugo vprašanje: Kje je Bog, ko trpimo? Poznamo ga zato, ker je Bog prišel na

Zemljo in nam pokazal. Dovolj je, da zapazimo, kako se je Jezus odzival na tragedije, s katerimi se je

srečeval: velike tragedije, kot so bile vladno nasilje v templju ali zrušenje stolpa na osemnajst nedolžnih

opazovalcev, ali “manjše” tragedije v primeru vdove, ki ji je umrl edinec, ali rimskega vojaka, čigar

služabnik je zbolel. V takih trenutkih Kristus ni pridigal o smislu življenja ali potrebi, da sprejmemo Božjo

previdnost. Namesto tega se je odzval sočutjem. In sočutje pomeni “čutiti ali trpeti z nekom”.

Jezus Kristus ni bil izvzet od bolečine. Z nami je v celoti delil naše človeško stanje, vključno z bolečinami in

žalostjo. Jezus ve, kaj pomeni izgubiti ljubljeno osebo. Ve, kaj pomeni biti reven. Ve, kaj pomeni biti zmerjan

in zapuščen. Vse to je doživel.

Če so Judje, izobraženi v starozaveznih prerokbah, poznali rek: “Kjer je Mesija, ni trpljenja!” lahko po tem,

ko je Bog v Jezusu Kristusu prišel med nas in postal eden od nas, rečemo: “Kjer je trpljenje, tam je Mesija!”

Bog stoji ob strani tem, ki trpijo. Nikjer v Svetem pismu nam ni obljubil, da nam ne bo treba hoditi po

“globeli smrtne sence” (Psalm 23,4), skozi katero gremo v trenutkih, ko trpimo, toda obljubil nam je, da v

tem ne bomo sami.

“Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal,

podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti. Kajti jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki te držim za desnico in ti

pravim: Ne boj, se, jaz ti bom pomagal. “ (Iz 41,10.13)

Želim si, da bi vam lahko rekel, da nikoli več ne boste čutili bolečine ali žalosti, ali zagotovil, da nikoli več

ne boste prizadeti. Bolj kot karkoli si želim, da bi lahko rekel kaj takega. A ne morem. Toda lahko vam

zagotovim nekaj drugega. Ne glede na to, kaj vam bo prinesel jutrišnji dan, ne glede na to, kar se bo zgodilo,

vam bo vedno na voljo ljubezen, na katero se lahko naslonite, v kateri si lahko odpočijete in na kateri lahko

gradite. “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne

moči, ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu

Kristusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38,39)

Naj bo ta Božja ljubezen, njegovo sočutje v težkih trenutkih vašega življenja vaša tolažba in opora!