Kako podobno se sliši: »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar, ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je situacij, ki od nas terjajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekatere situacije so lahko za nas precej mučne, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Tej situaciji prav nasprotna je izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.

Kako podobno se sliši: »nič reči«  in »reči nič«. Pa vendar, ne gre za isto stvar.  Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je situacij, ki od nas terjajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekatere situacije so lahko za nas precej mučne, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Tej situaciji prav nasprotna je izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč  srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.