Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas.
Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo.
Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga.
Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas.
Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo.
Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga.
Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas.
Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo.
Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga.
Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
Slišimo, da čas res obrača hitro svoje liste oziroma da tempo življenja narekuje, da časa za lepe in srečne reči morda primanjkuje. Mnogo resnice je v tem. Morda pa je čas počitnic prinesel in še prinaša nekaj tistega, kar je v mesecih ali celo v letih pred tem odšlo mimo nas, kar smo pozabili, morda zanemarili, ko nismo to bili mi – tisti pravi mi. Kdo pa je pravi človek oziroma kdaj je človek tisti pravi, ko se res najde in živi svoje življenje na polno? Verjetno traja to iskanje vse do konca. In pomembno je, da traja in da ubiramo dobre poti. Niso namreč vse poti enake in niso vse dobre. Ni tudi vse, kar nam je ponujeno in kar v svoji svobodni volji, v trenutnem navdihu izberemo, ni vse dobro za nas in nam ne prinaša tisti mir in smisel za naprej. Zdi se, da ko čas obrača svoje liste, obrača in pretresa marsikaj tudi nas.
Skala miru, modrosti in dobrote sredi vsakršne teme je potem še kako potrebna, da ohranimo svojo človeškost in božjo podobo – imago Dei v sebi. Vemo že, kako pomembno je imeti ob sebi zveste, zanesljive ljudi, prijatelje, sodelavce. In kako pomembno je šele, da svoje srce položimo na oltar nečesa trdnega, stanovitnega in neminljivega. In ne obratno, da svoje srce, torej vse, kar smo, vržemo le nekam v kolesje nečesa ali nekoga, morda vsak čas v nekaj drugega. V tem kolesju lahko zares izgubimo pravega sebe, mir in poslanstvo. S tem si pa naredimo medvedjo uslugo.
Bog je tista skala, trdnjava, trden grad – poje že skoraj 500 let evangeličanska himna. Vedno je bil zavetje človeku in ljudem, trpečim in tistim, ki iščejo. Vsem. Na tej poti pri Njem in k Njemu pa ni nesvobode, ampak svobodno iskanje v vsej odgovornosti. In na tej dolgi poti je pravi človek Kristus tisti pravi človek, ki je pritegnil k sebi množice ljudi in priteguje še danes. Ko iščemo tako pravega sebe, svoj notranji mir in res tisto, kar je naše poslanstvo tukaj, stojmo na trdni skali svobode življenja, na skali dobrote in ljubezni, na skali odgovornosti in etike življenja, ki je nad vsem. Stojmo kot kristjani, če to smo, na načelih našega krščanskega Boga.
Lepe, mirne in blagoslovljene počitniške dni vam želim, vse dobro!
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
Navdih je preblisk duha. Mogočno je hipoma tu. Zavzame ves miselni prostor, ne dopušča dvoma. Ne prenaša neodločnosti ali polovičnosti. Stopi v življenje kot jasna misel, ki ji ni mogoče ugovarjati, kajti njena prvinska moč je prepričljivost. Dokončnost. Je mavrično razpoloženje, lok na nebu osebnega spoznanja. Pridi, dobri prijatelj, da se ti poklonim in da prevzamem tvojo bit! V času negotovosti sem te namreč iskal. Nisem vedel, kje bi te mogla izslediti negotova roka. Zdaj pa vem, da venomer domuješ v hiši modrosti. Vem, da se skloniš k človeku, ki prosi za razodetje. Saj ne štediš z darovi vedenja. Tvoja zastonjskost je zanesljiva, tvoja radodarnost obilna. Napaja se iz korenin razumevanja. Obstane, ker je zraščena s svojimi temelji. Navdih je notranja molitev, dobro delo, odprtost za življenje. Je volja, ki povezuje dobroto v venec ljubezni. Je navzočnost Svetega Duha, ki prekipeva od veselja, ko se razdaja hrepenečim. Spoznanje, položeno v naročje navdiha, je vezni člen med vidnim in nevidnim svetom. Z njegovo pomočjo ustvarjamo življenje po pravični zamisli. V korist drugih. Sebi v opravičenje. Po meri Boga.
Bil je turoben zimski dan, ko sem stopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« V isti sapi sem nadaljevala, da imam vneto grlo in sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem nadaljevala pot v bližnji center starejših, v katerem me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj jih je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, v kateri je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v obdobju naših srečanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala že kot deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi to, da se ne bojim starosti in bolezni, ni bilo kar položeno v zibelko. K mojemu posluhu sta zagotovo pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so pogosto tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem imela vedno samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, kljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta njihovih let je pokazala modrost.
Slepec Bartimaj, Timajev sin, ki je sedel ob vstopu v cvetoče mesto Jeriho, je moral biti zelo znan, saj ga tudi evangelist Marko predstavlja po imenu. Kaže, da so ga someščani imeli radi. Ne samo, da so mu pogosto stisnili v roke kakšen kovanec, ampak so tudi poskrbeli, da ga ni zeblo, saj evangelist pravi, da je bi odet s plaščem. Tokrat so ga celo spodbujali, naj vstane in steče k Jezusu iz Nazareta, ki ga kliče. Kot vemo, imajo slepi izostren sluh in tudi druge čute, ki jim nadomeščajo vid. Slepec je zaslišal pomenkovanje ljudi o tem, da se bliža rabi iz Nazareta. Veseli so bili, da je ubral prav to pot in da ga bodo videli. Slepec pa še ni vedel, kako daleč je, zato je na vso moč zakričal: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Njegova bolečina je bila velika, saj ni mogel hoditi na javne shode in soodločati, kakšno bo njihovo mesto, še manj pa v shodnico, v kateri bi lahko z drugimi moškimi bral in prepeval psalme. Ni mogel gledati v oblake ali občudovati bujnih palm, ki so takrat krasile pota v Jeriho. Toda od kod mu spoznanje, da prihaja »Davidov sin«, oznaka za mesijo, odrešenika? Iz globoke notranje bolečine se mu je porodila čudovita slutnja, da je življenje vendarle lepše, kot si ga lahko zamišlja, in da Bog lahko vedno preseneti. Bartimaj je zagotovo že slišal za besede preroka Izaije, ki naroča: »Vriskaj od veselja!« kajti Bog prihaja kot rešitelj Izraela. In zdaj je pred njim Rešitelj! Sprva so bili njegovi rojaki ljubosumni, ker je odkril, da prihaja Mesija, in so mu dopovedovali, naj utihne. Toda Jezus jim je naročil, naj ga privedejo, in takrat je odrešenikova dobrota prešla tudi nanje. Slepcu so rekli, naj bo pogumen in naj pohiti k Jezusu. Revež si ni dal dvakrat reči in je odvrgel plašč, mar mu je bilo, ali ga bo še kdaj našel ali ne, samo da pride k Jezusu. In kako lepo ga je imenoval, »učitelj«. Se pravi, da je slišal o njem že toliko lepega, in zdaj mu bo lahko zagotovil, da bo hodil za njim in upošteval njegov nauk, nauk Ljubezni in odpuščanja. Kristus mu je rekel: »Tvoja vera Te je rešila.« To ne pomeni samo, da je slepi veroval, da se v Jezusu uresničuje Izaijeva prerokba, da bo hromi skakal kakor jelen, slepi videl in nemi slišal. Gre tudi za to, da je upal, da se bo to zgodilo prav njemu, saj je njegovo srce sposobno ljubiti. Čeprav ne vidi, privošči drugim, da gledajo in občudujejo barve in vse stvari. Sam pa se je doslej zadovoljeval z lepim glasovi, ki so mu govorili, da bo mesija prišel tudi v njegovo življenje.
Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.
V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.
V Cicerovem de Legibus najdemo misel, ki je postala latinski pregovor: »Sapientia me eum, quicumque sum, effecit« (Modrost me je naredila takšnega, kakršen sem.) Kdo ali kaj je modrost, ki nas oblikuje in dela takšne kot smo? Iskanje modrosti je skupno vsem kulturam antičnega Vzhoda. Gre za iskanje »umetnosti«, kako je dobro živeti, kako v življenju uspeti, pa hkrati razmišljanje o svetu, o srečanju z njim in za izdelavo neke etike o vsem tem, pretkane z religioznimi prvinami. Tako modrost v uvodu razloži Vladimir Truhlar v Duhovnem leksikonu. Danes bi se ustavil ob modrosti, kako živeti in odkrivati življenjsko modrost. Tega smo velikokrat deležni preko preizkušanih in starejših ljudi. Z birmanci v pripravi na birmo in ko razmišljamo o darovih Svetega Duha, še posebej o daru modrosti si velikokrat ogledamo film The Ultimate gift. V slovenščino je prevod, po mojem mnenju z neposrečenim prevodom Poslednje darilo. Film je posnet po knjigi ameriškega motivacijskega govorca Jima Stovalla, ki je prevedena tudi v slovenščino z naslovom Največji dar in to mislim, da bi tudi bil boljši prevod za naslov filma v naš jezik. Priporočam ogled filma. Ti darovi, darila, ki jih film prikazuje je avtor knjige Jim Stovall opisal: »Dvanajst darov, dvanajst poti do dediščine, neslutene vrednosti: Dar dela, ki nas navdaja z zadovoljstvom in nas osrečuje Dar denarja, ki postavi stvari v življenju na svoje mesto Dar prijateljstva, ki predstavlja edino resnično bogastvo Dar učenja, ki nas more kot strast spremljati skozi življenje Dar problemov, ki jih moramo dojeti kot življenjski izziv Dar družine, ki se izraža skozi pripadnost najbližjim Dar smeha, ki je najboljše zdravilo za ranjeno dušo Dar sanj, ki je v resnici dopolnjujoča se veriga življenjskih ciljev Dar dajanja, ki nas bogati skozi razdajanje drugim Dar hvaležnosti, ki nam nudi zadovoljstvo ob že danih stvareh Dar enega dne, ki nas navaja polno živeti vsak dan posebej Dar ljubezni, ki se ohranja le, če si ga obilno delimo z drugimi.
V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi.
Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.
Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.
Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot. V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca. Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal. Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.« (Zgodba zate, 71.) V službi opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano. Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služi, ob tem čuti zadoščenje v svoji notranjosti. Podobno nam govori zgodba iz ameriške državljanske vojne. Skupina izčrpanih vojakov je z zadnjimi močmi hotela popraviti obrambno ograjo. Eden izmed njih je kriče dajal ukaze drugim, sam pa se ni pritaknil dela. V tistem trenutku je na konju prijahal civilist. Vojaka, ki je ukazoval, je vprašal, zakaj ne pomaga pri delu. Ta je odgovoril: »Gospod, jaz sem desetnik.« Tujec se je opravičil, razjahal in pomagal izčrpanim vojakom pri delu. Ko so končali delo, se je obrnil k desetniku in dejal: »Desetnik, ko boste v prihodnje opravljali podobno delo, pojdite k svojim nadrejenim in jaz bom prišel ter vam spet priskočil na pomoč.« Ko je to izrekel, je George Washington zajahal konja in odjezdil. Prvi ameriški predsednik je pokazal, kako vladati s služenjem. Vsi lahko najdemo priložnosti, da pokažemo, kako vladati s služenjem. Lahko se to zgodi čisto naključno, kakor se je prvemu ameriškemu predsedniku Washingtonu, lahko pa se bolj načrtno in na dolgi rok pripravimo za služenje. S služenjem vladamo, ko postavimo blaginjo drugih pred svojo željo po moči, veljavi ali bogastvu. Današnji evangelij je bil navdih za enega nepozabnih govorov, ki jih je imel Martin Luther King. Dal mu je naslov Nagon županovega bobna. King ta nagon opiše kot »željo biti v ospredju, željo voditi parado, željo biti prvi.« V vseh je nagon županovega bobna, dodaja. Želimo si biti prvi in pogosto nas prav ta napuh spravlja v težave. Podobno kot je Jakoba in Janeza v današnjem evangeliju. Naj vladamo s služenjem, nas Jezus ne uči samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Sam je dejal, da je prišel na svet, ne da mu stregli, ampak da bi on stregel. Pri zadnji večerji je navzoče pohujšal, ko je pokleknil pred učence in jim umil noge, kakor delajo služabniki in ne kakor delajo gospodarji ali učitelji.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih je lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! To pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
V Platonovem dialogu z naslovom Simpozij, »Skupno pitje«, gostje razpravljajo o naravi ljubezni in poskušajo na ta način razkriti njeno bistvo. Eden od teh razmislekov se ukvarja tudi z dvojnostjo te božanske sile: kakor obstajata dve Afroditi, boginji ljubezni, tako obstajata tudi dva Erosa, dva vidika ljubezni – eden je ljudski in drugi nebeški. Prav slednjega bi morali slaviti na poseben način, saj nas vodi do kreposti in posledično do dobrega življenja. Misel o dveh vidikih ljubezni prvi omeni Pavzanija in jo utemelji na podlagi mitoloških zgodb o dveh Afroditah: »Ena je pač starejša in brez matere; njo – hčerko Neba – imenujemo Nebeška, druga pa je mlajša, hči Zevsa in Dione, in jo imenujemo Vseljudska.« Po prvotni različici mita o nastanku bogov se je namreč Afrodita rodila iz morske pene, po drugi varianti mita pa je bila boginja ljubezni potomka dveh bogov, ki pripadata mlajši generaciji božanstev. Ker je torej ta Afrodita nastala kot sad ljubezni med moškim in žensko, je Vseljudska in ponazarja fizično, strastno ljubezen, omejeno na telesno privlačnost. Taka ljubezen je nujno minljiva, saj se osredotoča na telesno zadovoljstvo in užitke brez duhovne dimenzije. Ljudje, ki ji pripadajo, »– kogarkoli že ljubijo – ljubijo bolj telesa kot duše,« ugotavlja Pavzanija. Druga, Nebeška Afrodita, pa je višja oblika ljubezni, čistejša, bolj poduhovljena, osredotoča pa se na povezanost na duševni ravni – teži namreč k ljubezni do duhovnih kvalitet, lepote in modrosti. K takšni povezanosti bi morali stremeti v življenju, je prepričan Pavzanija. To misel v zaključnem delu Simpozija nadgradi svečenica Diotima, ki je uvedena v misterije ljubezni – Sokrat zbranim gostom povzame njeno idejo o lestvici ljubezni. To je po njenem mnenju prava pot, po kateri naj bi stopil filozof, saj vodi »od enega lepega telesa do dveh, od dveh do vseh lepih teles, dalje od lepih teles do lepih opravil in od opravil do lepih naukov, dokler končno ne pride do onega Nauka, ki ni nauk o ničemer drugem razen o onem Lepem, in na koncu ne spozna Tega samega, kar je Lépo.« Prav ljubezen je torej tista sila, ki dviga človeka preko fizične privlačnosti do duhovne navezanosti in nazadnje do spoznanja presežnega. Tudi mi si prizadevajmo, da bomo znali v fizičnem in čutnem svetu uzreti odsev večne Lepote, ki je pravi vir in cilj naših ljubezenskih hrepenenj.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
To naj bi bila resnična zgodba, čeprav ne vem, ali je res, vendar ljudje trdijo, da je. Nekoč na Tibetu so mož in njegova družina zvečer posedali ob ognju, nakar je mož nenadoma rekel: »Nekdo me kliče!« In nato pritrdil: »O, da, da, v redu.« Zatem je nenadoma vstal, odkorakal v noč in se ni več vrnil. Vsi so ga iskali vsepovsod, blizu in daleč, vendar ga niso našli. Minil je mesec, dva meseca, trije meseci … Nato je družina sklenila, da je verjetno mrtev, zato so devetinštirideset dni zanj opravljali vse potrebne obrede. Spet je minilo veliko mesecev, morda celo leto, in takrat se je nenadoma vrnil. Dejal je, da ga je ugrabil gjalpo, eden izmed demonov, ki so v prejšnjem življenju bili izprijeni duhovni učitelji. Gjalpo mu je pripovedoval številne zgodbe. Ena izmed zgodb, ki mu jo je povedal, je bila o tem, kako je nekoč opazil velik tabor visokega lame in se odločil, da ga obišče. Bilo je veliko šotorov in menihov, vendar se je gjalpo preprosto sprehodil skozi tabor, ne da bi ga kdo opazil, in ukradel prigrizek tu ter zabodel nekoga tam in nihče ni niti črhnil. Potem se je odpravil v osrednji šotor, kjer je v meditacijskem položaju sedel stari lama. Tudi lama ga ni opazil, kar mu je vlilo pogum, da je stopil do njega in se mu usedel na glavo, da bi ga zmečkal. Lama se je začel smejati. Krohotal in krohotal se je neprestano, medtem pa je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil skoraj popolnoma sploščen na sedežu. Bolj ko se je lama krohotal, bolj je šlo gjalpu na jok, dokler ni planil v jok in se jokal in jokal. Ni mogel nehati. Lama se še kar ni nehal smejati, zato je bil gjalpo prisiljen oditi – preprosto ni več prenesel tega. Gjalpo je dejal, da od tedaj eno leto ni mogel nikomur škodovati. Lama je namreč meditiral na sočutje in na gjalpa je to sočutje naredilo tako močen vtis, da preprosto ni imel volje, da bi škodoval komur koli. Praksa sočutja naj bi bila torej najboljši način za obvladovanje kakršnih koli negativnih duhov ali prikazni in vsega negativnega. To potrjujejo številne podobne zgodbe.
Med velikim mnoštvom svetnikov in svetnic, imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico katoliške Cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila in je bila izredno lepa, inteligentna in bogata punca, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, kar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih, kot moških. V obdobju, ko so bile žene v glavnem v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki nosi naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini, in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za eno ta malo, ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežni cvet umrla, stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takšnih svetnikih že med nami.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo več vrst spoznanj: čutno, razumsko in mistično. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporoma, temveč le z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t. j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Živel je kralj, ki je bil pravičen in moder vladar. Zavidal pa je beraču, ki se je odpovedal vsemu in je živel brez skrbi. Hodil je iz kraja v kraj, spal tam, kjer ga je zatekla noč, in se zahvaljeval Gospodu. Zdelo se je, da je ves svet njegov. Njegovo edino bogastvo sta bili obleka, ki jo je imel na sebi, in bisaga, v kateri je nosil hrano, ki so mu jo podarili dobri ljudje. Kralja je privlačil njegov način življenja. Berača je povabil v svojo palačo ter ga prosil, naj ga pouči o nenavezanosti. Prosjak je povabilo z veseljem sprejel. Več dni je ostal v kraljevi palači in ko je kralj imel čas, mu je govoril o svojem načinu življenja. Končno mu je uspelo prepričati kralja, da je nekega dne v revni obleki zapustil svojo palačo v spremstvu berača. Prehodila sta že precej poti, ko se je berač spomnil, da je v palači pozabil svojo torbo. Kralju je dejal, da brez torbe ne more nadaljevati poti, zato ga je prosil, naj mu dovoli, da jo gre iskat. Kralj ga je opomnil, da je on zapustil svojo palačo in svoje premoženje ter oblast, on, ki je vse življenje govoril o nenavezanosti, pa je zdaj pokazal, kako zelo je navezan na ničvredno stvar, na razcapano beraško bisago. Bogastvo lahko postane velika ovira v odnosu med ljudmi in med Bogom in bogati ljudje so običajno v večji nevarnosti, da so navezani na stvari. Toda tudi ljudje, ki imajo malo, so lahko navezani na to malo, kar imajo. Jezus je bogatega mladeniča v današnjem evangeliju povabil, naj podari drugim vse svoje premoženje. Mladenič je zavrnil Jezusovo vabilo, ker je bolj ljubil stvari kot ljudi. Bogati mladenič je Jezusu govoril o grehih, ki jih ni storil, Jezus pa je želel slišati o dobrih delih, ki jih je storil. Bil je duhovno ubog, predstavnik ljudi, ki sicer niso nič slabega naredili, pa tudi dobrega ne. Resnična nevarnost posedovanja stvari je, da stvari oziroma bogastvo naše srce naveže k sebi. Preseneča nas, kako je bil bogat mladenič blizu božjega kraljestva. Postavljal je prava vprašanja. Razumel je Jezusov nauk. Toda končno ga je denar bolj privlačil. Bil je tako navezan na svoje imetje, da je to imelo večji vpliv na njega kot on nanj. Jezus ga je povabil v svobodo, a zdelo se mu je, da bi zanjo moral plačati previsoko ceno. Ne da bi ga obsojal, je Jezus mladeniču pokazal nekaj o njem, česar se sam ni zavedal. Bogastvo priklene človeka k zemlji. Rado ga naredi sebičnega. Slovenski pregovor pravi: Prej boš dobil od mrtvega besedo, kakor od bogatina denar. Vendar bogastva in denarja ne smemo postavljati v nasprotje duhovnega. Je res materialno, a prav z materialnimi stvarmi lahko opravljamo dobra dela. Le svojega srca ne smemo navezati nanje.
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Ves čas sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Neveljaven email naslov