Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
Strip ne sodi v šolo, je bilo rečeno zdaj že nekočnekdaj v prejšnjem stoletju oziroma TISOČletju. Ne brati stripov! Kaj pa imaš od stripa? V strip predelana leposlovna umetnina je svetoskrunstvo. Vse striparske zgodbe so prazna slama. V njih ni žlahtnosti! Od tistih nekaj besed v oblačkih misliš, da se boš izmojstril v oblikovanju besedila! Beeeri poveeesti! Bevka, Seliškarja, Finžgarja, Cankarja … Vsa šolska bralna stroka je rohnela proti stripu. Danes je sestavni del slovstvene vzgoje, otroških revij in šolskega čtiva.
Knjiga. Boj se človeka, ki je prebral eno samo knjigo. Knjige brati pomeni cekin pobrati. Knjiga nas je umestila med kulturne narode. Če ne bomo brali, naj bo pobralo. Učenci, saj se boste naročili na zbirko Sinji galeb? Ne, če pri hiši ni knjig, to pa ni prav. In potem obvezen naslov obvezne šolske naloge: Knjiga, moja prijateljica. Nato je učitelj lahko prebral kup slinastih spisov. Nekdo je pa pošteno napisal, da mu zajtrka ne skuha knjiga, ampak mama.
Dva zgleda napačnih stališč oziroma napačnega dojemanja stvarnosti. Strip IMA vrednost in knjiga JE lahko prijateljica.
Toda kako se lotiti prepričevanja? Kako biti poštene vrste lobist s poštenim namenom za pošteno početje?
Ne gre samo za stališče do stripa in branja leposlovnih del. Kaj pa pošteno gospodarjenje in ničelna toleranca do podkupovanja? Že od nekdaj velja, da je lump bistrejšega uma kot poštenjak; vlomilec uspešnejši kot izdelovalec ključavnic. Mar to pomeni, da je človek pošten zato, ker je premalo pameten? Spet in spet nam kak ekran pokaže, po kakšnih in kolikih obvozih je kdo izmozgal podjetje. Zemljevid goljufanja je tako spretno prepleten, da temu, ki ni prav bistrega uma, želi pa biti pošten, sploh ni jasno, koliko vmesnikov si je ob propadlem podjetju obliznilo prste.
S stališča znajdi se ni daleč do slepomišenja. Da so poznanstva in zveze lahko bližnjica do kakega cilja, vedo že otroci. Kako ravnati? Ali stališča prilagajati vsakokratnim potrebam ali zaradi dobrine, ki oplemeniti duha, spremeniti stališče? Poznam učitelja, ki je ubral to pot: od učencev je zahteval dnevno domačo nalogo, pregledal jih bom le na koncu tedna, a vam zaupam, je pojasnil. Razočaral ga je en sam učenec. A samo prvi teden.
To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskemu budističnemu praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.« Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Nato se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!« Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo na Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni jo imajo ogromno, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!« Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to kar počnemo dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za ostale bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopoma izboljšamo, kar je dobro za nas same in za vse ostale.
Pred stošestdesetimi leti je umrl ali, še lepše povedano, se je na novo rodil, tokrat za nebesa, blaženi škof Anton Martin Slomšek. Prav na današnji dan praznujemo njegovo nedeljo. Slomšku se je tri leta pred smrtjo uresničila življenjska želja, da bi povezal Spodnjo Štajersko z osrednjo Slovenijo, in to je storil tako, da je škofijski sedež iz koroškega Šentandraža prestavil v Maribor. Imel je podoben občutek kot starček Simeon, da je namreč doživel nekaj najlepšega in da ga Bog zdaj lahko pokliče domov, v večnost, v katero si je njegovo srce vedno želelo priti. Vendar, zakaj se je temu svetniškemu možu zdelo, da je uresničil nekaj najlepšega, kar je bilo mogoče? Slomšek je veroval v pristnost človeške besede in bil prepričan, da je najlepše vzgibe srca mogoče izreči le v maternem jeziku. Zavedal se je, da je to tudi temeljna pravica človeka, ki jo mora doseči vsako ljudstvo, vsak narod. Pristne besede človeku omogočajo, da poimenuje in deli z drugimi najlepše: pesem in radost, svoje upe in ljubezen. Od tod tudi največje veselje, da je s svojo besedo sposoben osrečevati svoje drage. Zanimivo je, da naš svetniški škof ni utemeljeval svoje globoke vere na mističnih doživetjih, čeprav ne moremo zatrditi, da jih ni imel. O njih ni nikoli govoril. Pogosto pa je govoril o Božji besedi, »o Mojzesu in prerokih«, podobno kot današnji evangelij. To pomeni, da takrat, ko človek moli z besedami radosti Svetega pisma, lahko izgovori najlepše. Zato tudi evangelij ne vidi rešitve za bogatina in njegove sorodnike tako, da bo kdo prišel povedat z onega sveta, kako je tam. Dovolj nam je beseda prerokov, ta nam daje etično pokončnost in upanje, da je z nami vedno Bog, ki nas tolaži. Tudi slovenski pisatelj Alojz Rebula je rad povedal, da ne razume, zakaj mu nobeden izmed njegovih pokojnih prijateljev ne pride povedat, kako je v večnosti, ko pa vsi vedo, kako strašno ga to zanima! Toda potem se je spomnil Jezusovih besed in se zatopil v svetopisemska besedila ter vsak dan prisluškoval grškemu izvirniku. Slomšek je prav tako vedel, da se bodo otroci pogovarjati z nebeškim očetom le, če bodo prej začutili njegov glas v svetopisemskih besedilih. Zato je razvijal med Slovenci vsesplošno kulturo Knjige. Slovenski človek bo z biblično modrostjo v srcu začutil okoli sebe lepoto svoje dežele in s Cankarjem veselo zapel in vzkliknil: »Tu so nebesa!«
Kdor me pozna ali pa me je že videl ve in lahko mirne duše potrdi, da ne živim samo od kruha. Ah, kje pa. Poleg kruha, ki ga obožujem, je tu še krompir, pa testenine na razno razne načine, zrezki vseh vrst, pri katerih bi izpostavil perutninske (naj neskromno pripomnim, da si večino tega znam pripraviti sam) in pa seveda neizmerna količina sladkarij in sladic pri katerih prednjači čokolada v katerikoli obliki in seveda mamini krofi in potica. Pa vendar je to le nebistveni del moje prehrane. V resnici živim od luči, ki jo zagledam v oknu domače hiše, ko se pozno zvečer ali že v jutru, pripeljem domov z dela in mi pove, da me žena še pričakuje … da me čaka, da me objame in vpraša: Kako si?! Živim od vprašanja: »Ati, boš danes cel dan doma?« in če sem iskren tudi od razočaranja na obrazu, ko povem da ne. Živel sem od »tortic« iz lego kock in od kupov risbic narejenih in narisanih samo zame. (na nekaterih risbicah sem celo upodobljen – te so bile poslastice). Zdaj so me otroci že prerasli in živim od teh nekaj centimetrov viška. Živim od zabav ob rojstnih dnevih ali godovih, ko se zbere vsa družina in ne le soba ampak hiša postane pretesna (ja, Čušinov nas ni malo). Živim od pogovorov za našo mizo, ko s prijatelji premlevamo dogodke in čase. Živim od dnevov, ko lahko zjutraj »malo potegnem« Živim od kake dobre pesmi prebrane kdaj pa kdaj ( Kak Jesihov sonet še nikoli ni škodil, pa Pavček… saj jih ne manjka). Živim od tistih nekaj minut po končani maši, ko se cerkev prazni in sva sama. In se gledava. In se meriva: Kdo bo koga.?! Živim od… vsake drobtine, ki pade z božje mize. Živim, ker mi Bog daje,da živim. Živim, ker Bog daje. Živim, ker Bog je.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da lahko rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko dokopljejo tudi do spoznanja, kaj je v življenju res pomembno, kaj je res dragoceno. Na primer, kaj bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je porušila glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari lahko vzamete s sabo.“ Tedaj je ženica vrgla pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi pobožala sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopila k predalu ter iz njega vzela vse svoje prihranke. Nato se je ustavila pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrnila h gasilcem in rekla: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Na koga ali kaj bi se najprej spomnili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da doživimo naravno nesrečo, da bi živeli za tisto, kar se nam zdi res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Trgatev, »b'ndima« po naše, je poseben čas leta, kako je tam lepo, kakor da bi se vse dobro na svetu stisnilo v tiste grozde, dlani so vse sprijemljivo sladke od jagod, usta od pesmi, obrazi se svetijo od toplega zgodnjejesenskega sonca. Z velikim zadoščenjem se vračaš domov od tam, prijetno utrujen in v sebi miren, kako koristen si bil, kako nekaj oprijemljivega ti je polzelo med rokami, koliko brent si napolnil, koliko si jih privlekel do voza, koliko sadov, ton, litrov je pred tvojimi očmi. Pod noč, ko stopaš domov, greš mimo soseda, ki je pravkar stisnil grozdje, in v nos ti udari jedek vonj po tropinah, gnitje, minevanje zaveje pod ulično svetilko, tudi iz tega je vino. Spet si v svetu, ki si ga zjutraj za nekaj časa zapustil … Nekje v dalji je vedno temen borov gozd in šumeče prihaja v vršenju lip jesen, topole in hraste uklanja, bolan sem že od slabih novic, ne ljubi se mi več skrbeti, kako bo šlo to in ono, se žalostiti za zlomljenimi sanjami in načrti, kako primerno bi si bilo najti neko zatočišče, neki breg, tako rečemo pri nas »vinogradu«, kjer je vse po starem, mnogo je danes možnosti takih rešitev in tolikšna množica ljudi, ki beži v drugačno resničnost, vsak dan, vsakič znova, le poglejte naokoli, eni v vinogradu, drugi so v hramu, v takih in drugačnih hramih, tam imaš tisto in samo tisto, kar te veseli, tam si nekdo, ki ne pozna poraza, nič ne šumi, nič ne vrši, nobena jesen ne grozi za teboj. Vendar moram priznati, da mi je ljub vonj po tropinah, domač mi je, čeprav skrivnostno čuden, ravno tako jesen, ravno tako nekoliko otožno minevanje listov, trav in cvetlic, krajšanje dneva, ohlajanje juter in meglice na obronkih gričev. Neki drug človek postanem ob tem ugašanju, tudi sam otožen, res, vendar pa me ta otožnost nekam odpelje, med pesmi, ki jih še ni, v njej razmišljam, ves tih postanem ter gledam in v dlaneh prebiram dobre in gnile jagode, s svojim življenjem se soočam, kakor bi stopal pred ogledalo, kakor bi vse skupaj bolje razumel … in sprejel. Naš svet ne mara žalosti, skrivati se je začela na stranišču, tam so naše prizadete najstnice, ki ne smejo biti krhke, in pri vdovah, ki zalivajo rože na grobovih, moški pa, sevé, ne jokajo, oni so v hramu, tam si otožnost odganjajo, pač morajo biti močnejši, kot so. Morda pa samo ne vemo, kaj bi z njo, neznan gost je, bojimo se ga, kakor prihodnosti. A ko pride, kakor jo je ujel Kosovel, v temnečih borih in šumečih topolih, ko se malce pijan vračaš z b'ndime, pač ima nekaj povedati, sicer je ne bi bilo, nekaj o življenju, ki še pride. Zato nekaj vzame, da bi te spremenila, ker je čas za to, čas za čudovito sladko črnino, ki jo je za vino treba odrezati s trte. Da bi naredila prostor, zato jemlje, da bi se v praznini kakor hrasti poklonil življenju in se še enkrat zaljubil vanj. »Hočem živeti!«
Kristjani 21. stoletja živimo med ljudmi, ki niso vsi verni. Mnogi raje kot tradicionalna verstva krščanske Evrope proučujejo in meditirajo na način vzhodnih verstev, ali pa se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem o smislu življenja. V današnjem času doživljamo tudi velike spremembe vrednot, ki so zaznamovale našo zgodovino. Prav to pogosto izziva sovraštvo in ljudi na naši strani sili h graditvi vse močnejšega obrambnega zidu proti tistim na nasprotni strani, da se lahko za njim skrijemo in preživimo. Kako se torej srečevati s tistimi, ki so drugačni, drugače mislijo, vidijo svet drugače kot mi, celo pozdravljajo se drugače kot mi? Jezus svojih nasprotnikov ni premagoval z nasiljem, preklinjanjem, sovražnim govorom in protesti. Premagoval jih je s svojo dobroto in ljubeznijo, nanje je gledal z Božjimi očmi, ki nikoli ne delijo ljudi na »naše« in »vaše«, ozdravljal je bolnike ne glede na narodnost in versko pripadnost. Ko so v letu 2015 k nam začeli prihajali migranti v velikanskem številu, sem se, ko sem delovala med njimi, nehote spraševala: Ali je Bog tudi med migranti? Odgovor sem dobila, ko sem videla, kako je mlad policist stari muslimanki obul čevlje na ranjene noge, ali ko mi je gospod, bogve od kod, poljubil roke, da se zahvali za pomoč … Danes se prav tako pogosto spet sprašujem: Ali je Bog tudi med našimi nasprotniki, med protestniki, med onimi, ki nas prezirajo? In spet mi življenjske izkušnje govorijo, da Bog je tudi med njimi. In če je tako, potem je med njimi tudi kaj dobrega, neki otok, kjer bi se lahko srečali, se ogovorili in se sprejeli. Slovenske redovnice imajo izkušnjo iz bivše skupne domovine, ko so jih, pregnane iz enega kraja v drugega, v okvirih istih meja in zakona, sprejeli ljudje, ki niso bili katoličani, mnogi niti kristjani in še danes imajo med njimi svoje prijatelje … Ali znamo kristjani iskati dobre strani tudi med svojimi nasprotniki? Verjamem, da je veliko dobrih ljudi tudi na naši nasprotni strani Dobro na nasprotni strani torej obstaja, treba ga je le najti in se z njim bojevati proti izključevanju in pozivom na smrt. Dobro namreč povsod enako deluje – ljudi osrečuje, jih ceni in spoštuje ter jih naredi dragocenejše, svetlejše in prijaznejše, pripravljene sprejeti vse ljudi okrog sebe.
Morje je eden tistih motivov, ki se je pojavljajo v skoraj vseh svetovnih kulturah, in ima pomembno literarno-kulturno vlogo za kolektivno zavest posameznega naroda. Morje, ki najpogosteje simbolizira mogočnost in neskončnost, v opazovalcu vzbuja različne eksistencialne občutke in notranja stanja, kot so osuplost, odtujenost, tesnoba, navdušenje, ataraksija in vznemirjenost. Številne kulture morje povezujejo bodisi z nevarnostjo, pred katero se mora posameznik braniti, bodisi s preizkušnjo, ki jo mora prestati. Prav toliko stara kakor metafora nepredvidljivega in ogrožajočega morja pa je tudi predstava barke ali ladje, ki ima po navadi rešilno, skoraj odrešujočo funkcijo. Tudi v islamski kulturi morje (Arab. bahr) zavzema pomembno mesto, četudi je bilo v zgodovini islama le redko eksplicitno obravnavano. Morje nastopa že v Koranu, predvsem v zvezi z Božjo enostjo, vsemogočnostjo in ustvarjalnostjo (Koran 24:44; 25:53–54; 55:19–20). Poleg tega Koran življenje in dejanje nevernikov primerja s fatamorgano v puščavi in s temo od nevihte razburkanega morja (Koran 24:39–40). Simbolika morja ima pomembno vlogo tudi v okviru islamske mistike in mistične eksegeze Korana, za katero je značilna predvsem ezoterična, alegorično-simbolična interpretacija zunanjih pojavov. Morje je tako s svojo globino, brezdanjostjo in nenehno gibljivostjo v sufijski hermenevtiki postalo simbol za človekovo srce, ki je subtilen organ spoznanja in verovanja. Na drugi strani pa sufiji v morju prepoznavajo simbol za samo duhovno potovanje, ki je polno ovir, preizkušenj, skušnjav, preobratov, izzivov in presenečenj. Sufijski mojster Al-Kušajri recimo primerja tri faze mistične ekstaze s tremi različnimi izkušnjami morja: začetek ekstaze s hipnotičnim pogledom na morje, sredino ekstaze s plovbo po razburkanem morju in vrhunec ekstaze s popolnim potopom v morsko globino. Ta povezava med morjem in duhovno-mističnim izkustvom se lepo izrazi v delu zgodnjega muslimanskega mistika an-Niffarija. V poglavju z naslovom »postajališče morja« (mawqif al-bahr) an-Niffari bralcu najprej pojasni, da ga je Bog postavil v morje, tam pa je videl, da razbite ladje plavajo na gladini, preden dokončno potonejo. An-Niffari nam potem posreduje, kar naj bi mu v mistični viziji razodel božji Logos. To nenavadno in izredno enigmatično razkritje, polno simbolike, s katerim želim končati svoj razmislek, se glasi: »Kdor plava, se ne more rešiti. Vendar tvega, kdor se vrže v morje, a ne plava. Potone, kdor plava, a ne tvega. V tveganju je del odrešitve […]. Če potoneš drugje kot v Meni, pripadaš temu, v kar si potonil. Tostranstvo pripada tistemu, ki sem ga odvrnil od njega samega in od katerega sem odvrnil tostranstvo; onstranstvo pa pripada tistemu, ki sem mu ga približal in ki sem ga približal Sebi.« Osrednje sporočilo pričujočega navedka v kontekstu an-Niffarijeve mistične teologije je seveda to, da plovbo po morju, ki simbolizira duhovno potovanje k Bogu in minljivost vsega razen božje Resničnosti, navsezadnje preživi le tisti, ki se opira samo na Boga kot vsemogočnega Stvarnika, čigar bistvo je Milost.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so po večini umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. \tZdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako kot takrat. Samo da zdaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v mojem hipnem položaju? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek večkrat postavil vprašanje: »Kaj zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. \tZame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govor v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najpomembnejše. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem, kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kakovostno življenje.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše.
Manj je več. Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni. Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine. Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več. Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije. Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka. Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada. Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela. Tako pa sili v svet kot nadloga. Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega. Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva. Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja. Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru. Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu. Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti. Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost. Skrajnost pa nikoli ni dobra. Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo. Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani. Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast. Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih.
Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Vedno znova se kdo začudi, zakaj se iz zgodovine nič ne naučimo. Ta, ki tega ne razume, naj pogleda sebe, pa mu bo stvar hitro jasna. Ali se je iz preteklosti česa naučil, denimo, sv. Pavel. V pismu Timoteju, iz katerega danes beremo, brez olepševanja prizna, da je bil bogokletnih, preganjalec in nasilnež. Kako je mogoče, da je bil sv. Pavel takšen malopridnež, pravi barbar, ko pa se je rodil v tako ugledni družini, da je imel zagotovljeno rimsko državljanstvo, kar je bil velik privilegij. Odličen pedigre mu je omogočil vrhunsko izobrazbo. V Jeruzalemu je končal rabinsko šolo, si pridobil helenistično izobrazbo, tako da je poleg hebrejščine in aramejščine znal tudi grško. Poznal je vsak detajl Peteroknjižja, torej tudi današnji odlomek iz druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje, kako hitro se je ljudstvo, ki je bilo rešeno egiptovske sužnosti, na poti pokvarilo, krenilo s poti, si dalo uliti tele in se pred njim klanjalo. Pavel se je poglabljal tudi v judovske preroke, psalme in modrostne knjige. A kot da se iz tega velikega poznavanja judovske zgodovine ni prav ničesar naučil. V trenutku, ko bi moral braniti nedolžno življenje, je odobraval ravnanje nahujskane množice, ki je s kamenjem pobila sv. Štefana. Ni torej zgodovina tista, iz katere bi se zares učili živeti; učenje zgodovine nam nudi zgolj izobrazbo. Do tega je prišel tudi sv. Pavel. Timoteju, prijatelju in škofu v maloazijskem Efezu, je pisal, da je edini razlog, zaradi katerega se je res kaj naučil, ta, da se ga je Gospod usmilil. Kljub temu, da je bil Pavel sprva intelektualno nadut, je bil v svojem bistvu ponižen. Priznal je svoje velike zmote in se odprl Kristusovi milosti, ki je bila zanj izredno bogata, poudarja v pismu Timoteju. In še nekaj glede učenja iz zgodovine: sv. Pavel se je po vseh peripetijah Kristusu zahvaljeval, ker je z njim tako dolgo potrpel. Potrpežljivost s slehernim človekom, pravi sv. Pavel, je Kristus pokazal najprej na njen. Kajti na svet je Kristus prišel zato, da bi rešil grešnike, med katerimi sem ob sv. Pavlu prvi prav jaz. Učimo se torej tako, da Kristus potrpi z nami, ko gremo skozi različna življenjska obdobja. V mladosti, ko iščemo življenjskega sopotnika, nismo več otroci, ki se igrali z mucki, a tudi nismo izkušeni, da bi življenje dojemali celostno. Do zrelosti, ko zares vemo, kaj je življenje, pridemo prek mnogih padcev. A Gospod z nami potrpi, kot je z mlajšim sinom potrpel dobri oče iz današnjega evangelija. In za čuda, Gospod nas ima za vredne zaupanja, tudi ko smo še nezreli, kot nekoč sv. Pavla. Razumljivo, saj svet ni v celoti odvisen od naše pameti in tega, kar se naučimo, temveč mnogo bolj od njegove milosti in potrpežljivosti.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. \tTrdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. \tNaklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o različnih krizah današnjega sveta. Za kristjanke in kristjane je Jezus v tem nemirnem času temeljna točka in skala, na katero se lahko oprejo.
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Neveljaven email naslov