Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zdi se, da v današnji družbi prednjačijo predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki zgolj in samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: »Mrtvaški prt nima žepov«. Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita naslednji zgodbi:
Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek »po naravi« živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago.
Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: »Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam«.
Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec.
Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. »Na, vzemi tole,« je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. »Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal«.
Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: »Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost«.
Sveti mož mu je dejal: »Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal«.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zdi se, da v današnji družbi prednjačijo predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki zgolj in samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: »Mrtvaški prt nima žepov«. Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita naslednji zgodbi:
Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek »po naravi« živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago.
Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: »Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam«.
Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec.
Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. »Na, vzemi tole,« je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. »Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal«.
Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: »Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost«.
Sveti mož mu je dejal: »Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal«.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Navkljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje bolj nevarna? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najbolj razumna stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov. Ko boste izmerili dolžino in moč vašega besa, bodo problemi še vedno ostali. A mogoče se vam bodo pokazali v drugačni luči. In kar je najdragocenejše: mogoče vam bo merjenje pomagalo, da v današnjem dnevu ne boste stresali jeze na druge. 1 Prim. Kagge, Erling. Hoja. Ljubljana: Vida, 2019: 99.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški je položil roko na dečkovo ramo in rekel: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar se ta moški ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov?« ga je prekinil deček. »Gotovo jih je še kaj v dolini.« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel morda v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo take ali drugačne nahrbtnike. Včasih niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je treba, morda se kaj zalesketa.
Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«
Šah je igra misli, telesa in čustev, ki zaradi prisotnosti soigralca zahteva socialno interakcijo. Prav zaradi svoje socialne note šah v svetu ostaja izjemno priljubljena družabno-miselna igra. Šah je tudi šport in razvedrilo, ki posamezniku ponuja razvoj naslednjih pomembnih dodanih vrednosti: vztrajnost, borbenost, disciplino, odgovornost, koncentracijo, odločnost, zdrav odnos do sočloveka, vizualizacijo, načrtovanje, logično razmišljanje in podobno. Vse te vrline so bistvene pri prehodu mladega človeka v odraslo osebo, ki naj bo poštena, visoko moralna in široko razgledana. Šahiranje je koristno tudi zato, ker je resnično izvrsten pripomoček za ostrenje razuma in razvijanje spomina. Morda najlepše dodano vrednost šaha opiše dr. Milan Vidmar, vrhunski slovenski velemojster in doktor znanosti: Šah je nekakšna zmes igre, znanosti in umetnosti. Šah je nekakšna miniatura življenja in šahovnica s figurami, ki so zapletene v borbo, je miniatura človeškega sveta. Nekako s petnajstimi leti začenja deček vdirati v pravi človeški svet, zato lahko vdira tudi v šahovski svet. Zdi se mi, da je silno važno doživljati v zgodnji mladosti življenje v miniaturi. Saj ga v nji lahko neštetokrat doživiš in preizkusiš, medtem ko živiš pravo življenje samo enkrat. V šahu spoznaš vso vrednost borbene volje, vztrajnosti, skrbnosti, natančnosti, predvsem pa pridnega dela. Šah ti nazorno prikazuje vse izredne nevarnosti lahkomiselnih dejanj. Neznatne napake te vodijo ob močni nasprotnikovi igri v poraz. Igral boš včasih dolgo igro zanimivo, iznajdljivo, celo genialno, toda izgubil jo boš zaradi bežne nepazljivosti. Šah lahko primerjamo tudi z drugimi sferami življenja, ki zahtevajo produktivno mišljenje. Vsak dober vodja, polkovnik ali podjetnik razmišljajo ustvarjalno, upoštevajo analizo, opravljeno raziskovalno delo, človeški značaj in skušajo čim bolje prepoznati nasprotnikove zamisli ter ustvariti lastno strategijo delovanja. Šah zato predstavlja naravnost idealen model za trening pridobivanja sposobnosti pravilnega odločanja. V šahu so namreč določena ostra merila zmage in poraza. V primeru slabih odločitev sledi poraz, v primeru dobrih pa uspeh. Vse to je le nekaj prednosti, ki jih ponuja šah – kraljevska igra. Lepota šaha ni torej zgolj v sami igri, ki ponuja celo paleto različnih čustev, ampak v njegovi neskončni globini, ki posamezniku nudi priložnost, da postane boljši človek. Z besedami težko opišem, kaj vse mi pomeni šah in kaj vse mi je doslej v življenju dal. Od trajnih prijateljstev, potovanj, kulturnih izkušenj in mnogih nepozabnih spominov. Šah me osmišlja in osrečuje.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, tako da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo oziroma ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub temu je v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanje v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjšajo posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša: Kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v nas več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo? Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se pokaže v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od številnih priložnosti za dober odnos. Prav tako, če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kar drugi želijo od mene, da skušam vsem ustreči, da bi si ustvarili dobro mnenje o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam ali pa kar pripišem drugim. Zadržujem čustva, o katerih so mi rekli, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če je vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati; sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki uničuje odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne. Sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, skrbim za svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In tako krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma o sebi, se spuščam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Prav mogoče, da se že bojite, kakšen bo vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščini, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še k pouku klarineta v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
V spisu z naslovom O prostem času je Seneka, rimski filozof iz 1. stol., razmišljal, ali imata prosti čas in življenje v zasebnosti sploh kakšno vrednost. Delo je v marsikaterem pogledu zelo aktualno: današnji storilnostni pogled na svet, ki ga je vpeljal kapitalizem in poveličuje aktivnost, produktivnost in trdo delo, je namreč precej blizu rimski družbi, ki je bila prav tako izredno praktično naravnana: Rimljani so v primerjavi s filozofskimi Grki veljali za narod pragmatičnih pravnikov, osvajalskih vojakov in uspešnih politikov. Njihovo življenje je potekalo sredi vrveža na forumu, javno udejstvovanje je višjim slojem utelešalo življenjski cilj, filozofija in delno poezija pa sta sprva pogosto obveljali za nekoristni dejavnosti brez širše družbene vrednosti. V tem spisu, ki velja za najkrajšega, Seneka prevrednoti tipično rimsko pojmovanje in v duhu stoiške filozofije pripisuje umiku v zasebnost izjemen pomen za duševno zdravje. Njegovo delo je tako pravzaprav nekakšna hvalnica notranjemu, poduhovljenemu življenju. »Boljši bomo, ko bomo zaživeli sami zase,« je zapisal in nadaljeval: »Še več: umik nam omogoča, da stopimo v družbo najboljših ljudi in si izberemo kak primeren zgled, po katerem bomo uravnavali svoje življenje. Brez prostega časa pa to ni mogoče.« Trdil je torej, da lahko človek samoizpolnitev doseže s tem, ko se občasno odmakne od vrveža množice, ko ne usmerja več glavnine svojih moči v zunanji svet, ampak goji svojo notranjost in duhovno širino. S tem sicer ne zavrača povsem javnega udejstvovanja, saj so bili stoiki načeloma naklonjeni delu za skupnost, vendar poudarja, da je zasebno, intimno življenje enako ali celo še bolj temeljno za lastno in družbeno dobro. Ti dve sferi, zasebno in javno, predstavi kot dve državi, ki jima je vsak podložen: prva je skupna, duhovna, večja in nima meja, druga pa je fizična in nam jo je določilo naključje. »Tej, večji, moremo služiti tudi v prostem času,« zapiše, »pravzaprav počnemo to še bolje ravno v prostem času, ko se sprašujemo, kaj je resnica, ali je ena ali jih je še več; ali je človek dober po naravi ali zaradi omike,« in podobno. Kajti narava je po stoiškem prepričanju človeka ustvarila za oboje: »za kontemplacijo sveta in za dejavnost«. Lahko bi torej rekli, da je posameznikova dolžnost, da poleg javnega enako skrbno v okviru prostega časa goji tudi svoje notranje življenje ter v svojem polnemu urniku opravkov in obveznosti nujno najde tudi nekaj uric prostega časa.
Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti, če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebej gane prošnja: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od ostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
Današnji evangelij je izzivalen! Jezus naroča učencem, naj otresejo prah z nog in gredo iz mesta, ki jih je zavrnilo (Mr 6.11). Otresti prah z nog je bilo simbolično znamenje proti mestu. Jezus nas želi poučiti, kako naj ravnamo ob neuspehu. Kajti v življenju vsi doživljamo tudi poraze, izgube, zavračanja in neuspehe. Saj poznamo modrost, ki pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Vsaka znana osebnost, ki je v življenju ustvarila kaj pomembnega, ni doživela enega neuspeha, ampak številne. Abraham Lincoln je 28 let doživljal neuspeh za neuspehom, vse dokler ni leta 1860 postal predsednik Združenih držav Amerike. Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov, dokler ni izumil žarnice. Tudi mi v življenju doživljamo take ali drugačne neuspehe. Z njimi se spoprijemamo dnevno, zato si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če ga sprejmemo! Če smo doživeli neuspeh, nam je na voljo pet korakov, da začnemo na novo. 1. Sprejmite odgovornost za svoj neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. 2. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. 3. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. 4. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečilo?« 5. Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. − Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete je spremeniti, zato je bolje, da se nehate ukvarjati z njo. Sleherni dan pričakaj in ga zvečer odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti. Ta dan je preveč dragocen s svojimi upi in težnjami, da bi smel potratiti tudi en sam trenutek za včerajšnji dan. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, str. 40)
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih - kdo še spoloh dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z aktivnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!
Za pravoverne muslimane Mohamed ni le zgodovinska osebnost, ampak predvsem prerok oziroma poslanik. Mohamed se je rodil leta 570. Hidžra (hijra) ali selitev iz Meke v Medino je močno zaznamovala Mohamedovo življenje in življenje muslimanske skupnosti, saj je pomenila njegovo prostovoljno odločitev, da se s svojimi privrženci »odseli« iz Meke v izognitev nadaljnjim konfliktom z mogočnim plemenom Kurejš. Med širitvijo islama so se večkrat spopadli Mohamedovi privrženci in nasprotniki, ki niso verjeli v njegovo poslanstvo in niso bili pripravljeni sprejeti njegove vloge preroka. Četudi so bili ti spopadi neizogibni in navsezadnje tudi pomembni za razširitev islama, so bili notranji konflikti znotraj muslimanske skupnosti ključni pri vprašanju nasledstva, ki je nastopilo po smrti preroka Mohameda leta 632. Pogosto se beseda džihad prevaja kot sveta vojna. A to bi bilo napačno. Beseda džihad izhaja iz arabskega korena ja-ha-da in pomeni »prizadevati si« oziroma »truditi se«. Prerok Mohamed v enem od svojih avtentičnih izrekov (ḥadīth) pravi, da džihad pomeni preživeti dan, ne da bi koga zlorabil ali oškodoval. Džihad je nepretrgoma povezan z božjo postavo, ki ji daje prednost pred osebnim egoizmom. Klasični učenjaki trdijo, da obstajata dve vrsti džihada, namreč veliki džihad (jihād al-akbar) in mali džihad (jihād al-asghar). Veliki džihad je tako imenovani notranji džihad oziroma boj v prsih vernikov in zadeva predvsem na duhovni, psihološki in osebni spopad s svojimi lastnimi pogledi, mislimi in odločitvami, medtem ko se mali džihad nanaša na oborožen spopad s t.i . nasprotniki islama, za katerega veljajo številne omejitve, povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov. V Koranu se sicer beseda džihad pojavi le trikrat, in sicer v 9:24, 25:52 in 60:1. Zgodnja islamska misel je džihad pojasnjevala v kontekstu nenasilne interpretacije, predvsem za tiste muslimane, ki se fizičnega boja niso mogli udeležiti. Eden izmed klasičnih učenjakov, ki je zagovarjal literarno branje Korana, Ibn Hazm (umrl je leta 1064), trdi, da obstajajo štiri vrste džihada: džihad srca ali že omenjeni veliki džihad; džihad jezika, pokazujoč na pomembnost govorjenja resnice v brk politični oblasti; džihad roke, ki ponazarja fizični upor proti krivici; in džihad meča, ki pomeni oborožen spopad v imenu boga. Tega se pogosto interpretira v soju islamističnih in militantnih gibanj, ki instrumentalizirajo religijo za politične namene. A tovrstna gibanja poudarjajo selektivno branje Korana, ki ga militantni islamisti razumejo s stalnim poudarjanjem redkih koranskih verzov, s čimer nasprotujejo pluralni in fleksibilni islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega.
V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin razmišlja o ljubezni. Ne moreš je videti, pride nenadoma in te prevzame.
Ni globljega vprašanja, kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi tako in tako živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog, pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni. Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje. Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali. Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.” Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.
Pesnica in pisateljica Berta Golob nas v današnji ponovljeni Duhovni misli opozarja veliko vrednost izkušenj v različnih življenjskih situacijah. Tudi iz neuspehov se lahko veliko naučimo.
Jem in spim. Svojemu telesu dajem po dobro prespani noči znova počitek. Nimam velikih načrtov, še manj volje, da bi se jih loteval in jih uresničeval. Sopotniki, ki so marljivi snovalci svojega življenja in v nenehnem boju za pridobivanje novega, se mi zdijo smešni. Čemu le se pehajo za bežnimi rečmi, se sprašujem z varne razdalje udobnega naslonjača. Nikamor se mi ne mudi. Odlašam z opravili, kolikor je le mogoče. Ne nalagam si novih, medtem ko se otresam tistih, ki so del mojega življenja. Nisem razpoložen, da bi se učil in spoznaval. Da bi gradil in se uveljavljal. Sem mojster zakopavanja talentov. Delam se, kot da nimam nobenih sposobnosti, kajti sicer bi bil prisiljen v delavnost. Tega pa si moje srce ne želi. Misli, da lahko živi brez napora. A pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. In resnično je vse, kar je lepega na svetu, plod številnih odrekanj in nagrada za trdo delo. Čim težja je pot, tem bolj se vedro srce veseli zmage nad ovirami življenja. To je Božji aksiom. Za lenuhe pa je načelo, ki ne potrebuje dokazov, povsem drugo. Odrekajo se lastnemu vložku v družino in družbo, ker odklanjajo, tako pravijo, prisilo. Suverenost si razlagajo kot izvzetost iz prizadevanj, da bi dajali od sebe, in ne kot pravico, celo dolžnost, da pomagajo pri razvoju sveta. A ta krog se logično ne zapre, kajti vse tisto, česar lenuhi ne delajo, naredijo zanje drugi. Med nami bodo torej vse dotlej, dokler se najdejo pridne roke, ki ustvarjajo namesto njih.
»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in začel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan, ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspelo rabinu spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval pripovedovanje: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je prek rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
Neveljaven email naslov