Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja.
Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim.
Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja.
Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim.
Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja.
Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim.
Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja.
Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim.
Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Človek je bivajoče bitje, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Čeprav se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na svojo lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti. Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi vrnitev objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta vrnitev ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas. Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč prav nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.
Otroka, ki je zdrav in zadovoljen, se ne moremo nagledati. Drugačen je od vsega drugega, kar še obstaja. Njegovo telo in vse, kar lahko izrazi s svojim otroškim mišljenjem in čustvovanjem, je utelešeno upanje. V otroku ni notranjih bojev, velikih dilem in strahov, ki tarejo odrasle. Ker se popolnoma zanese na svoje starše, lahko mirno zaspi. Otrokovo spanje je zares videti sladko, saj ga preplavlja presežna milina angelov varuhov. Ker popolnoma zaupa, bremena prelaga na tiste, ki ga imajo radi. Zato ni čudno, da Jezus odrasle večkrat spomni, naj bomo kakor otroci. Predvsem v tem, naj tako kot otroci staršem sami zaupamo Bogu. Upanje nas ohranja. Toda upanje ni isto kot optimizem, kot nekakšna pozitivna notranja naravnanost. Sv. Peter pravi, da nas je Kristus prerodil za živo upanje. To upanje se ne navezuje na kak konkreten cilj ali željo, ki jo imamo. Pač pa je upanje tisto notranje duhovno stanje, da lahko gledamo prek vseh protislovij tega sveta, kriz, zmot, katastrof in bolečin, ki nas zadenejo. Upanje je po Pavlu poseben dar Svetega Duha, da nas ne stre spoznanje, ker se moramo nenehno poslavljati od toliko lepega, kar je ohranjeno v našem spominu, na kar smo navezani in je postalo del nas. Ob vsem, kar izgubljamo in od česar se poslavljamo, se lahko pogreznemo v brezdanjo otopelost. Izgubljanje dragih oseb in dobrin se seli v boleč spomin; prek njega skušamo krčevito ohranjati, kar se ohraniti ne more. Minevanje želimo nekako nadzorovati in ga narediti za neboleče. Sv. Peter pa nam jasno pove, da to ni mogoče, pač pa je možno nekaj drugega, da se lahko po veri v nas razodeva Božja moč, da v vsem lepem, kar doživimo, ne vidimo ničesar dokončnega, temveč samo znamenje prihodnjega življenja, ki nam je obljubljeno, čeprav o njem nimamo predstave. Do časa tega razodetja, dodaja sv. Peter, trpimo bridkosti, v njih se preizkuša naša vera, ki pa je dragocenejša od zlata, ki je minljivo. Petrov pogled je morda videti nerazumljiv, ali celo prazno obračanje besed, a kogar se je vsaj od daleč dotaknila Kristusova beseda, bo upanju, o katerem govori sv. Peter, pritrdil.
Pogost očitek modernim družbam je, da smo v njih ljudje pozabili na bližnje, da znamo druge le izkoristiti, ne pa spoštovati, biti do njih sočutni ali jim pomagati. Res je, da se zdi težko graditi pristno sočutje, altruizem ali ljubezen v svetu, ki vsega tega ne ceni ali celo ne čuti. Zdi se celo, da je danes bolj smiselno gojiti razumni egoizem, torej da čim bolje poskrbimo zase in upoštevamo druge le tedaj, če nam to koristi ali vsaj ne škodi. Taka razmišljanja se pojavljajo in krepijo zlasti v časih velikih družbenih in kulturnih kriz, ko se zdi, da ljudem preostaja le še zatekanje v zasebne svetove in zasledovanje lastnih interesov. Sklicevanje na razumni egoizem pa je pogosto tudi posledica pomanjkanja samospoštovanja, ko ljudje lastno dostojanstvo in samospoštovanje zamenjujejo z zunanjimi znaki prestiža in družbene moči, kot so potrošne dobrine, uspeh, telesni videz ipd. Psihološke raziskave, pa tudi naše vsakdanje izkušnje nam govorijo, da ljudje, ki gradijo svojo samopodobo na takšnih znakih, v resnici ne cenijo prav veliko samega sebe. Sočutni in altruistični ljudje ne potrebujejo zunanjih znakov potrditve. Samopodobo gradijo na ravnovesju med sprejemanjem in dajanjem. Ljudje, ki takšnega ravnovesja nimajo, so hitro pripravljeni na razne igre z ljudmi, npr. postavljanje samega sebe v službo interesov drugih in izkoriščanje drugih za lastne namene. Naš čas žal podpira prav takšne igre. Upajmo, da gre samo za prehodno obdobje, da se bo vendarle povrnilo zaupanje v odnose, kjer vlada ravnovesje med sprejemanjem in dajanjem, kjer sta sodelovanje in sočutje pomembna dela samopodobe in družbene mentalitete, kjer nam bo mar za drugega, kdor koli že to je, kot za samega sebe. Ljudje dobre volje pa lahko že danes delujemo tako, kot da je ta čas že tu, in gojimo sočutje in sodelovanje brez računic in brez potrebe po zunanjih znakih prestiža in družbene moči. Če želimo spremeniti družbo na bolje, v takšno, v kateri bo altruizem samoumeven, ne pa izjema, začnimo pri sebi, z razvijanjem sočutja in iskrenega altruizma.
Te dni so prihajale iz Francije pretresljive novice o nasilju v francoskih šolah in cerkvah. Zato je prav, da se prav na današnji dan, ko praznujemo god sv. Martina Tourskega, spomnimo, da iz Francije prihajajo tudi veliki znanilci miru. Kot vemo, je sv. Martin kot škof v mestu Tours že v 4. stoletju nasprotoval smrtni kazni. Ta tudi za Slovence prikupen svetnik velja za prvega krščanskega svetnika, ki je svojo svetost dosegel na drugačen način kot z mučeništvom. Njegovo svetništvo je bilo v izkazovanju ljubezni do ubogih. Ljubezen je torej nekaj tako čudovitega, da nadomešča celo največje junaštvo, to je, da nekdo podari svoje življenje za drugega. Tudi naša življenjska izkušnja nas uči modrosti sv. Martina, da je pogosto težje za nekoga v polnosti živeti, kot pa zanj umreti. Toda sv. Martin nam je prav tako pokazal, da je potrebno mlade za vrednote vzgajati in jih učiti. Zato je tudi sam vztrajno poučeval svojo meniško skupnost mladih redovnikov in ni odnehal, četudi je bil kdaj neuspešen. Kdaj se je kakšen učenec tudi oddaljil od njegovega nauka in ni več verjel, da bi bil človek sposoben prave božanske ljubezni. Da, verjeti, da se Bog sklanja k človeku z neizmerno ljubeznijo, kljub njegovi bedi in nemoči, zato je bil potrebno ob zatonu Rimskega cesarstva kar velik pogum. Še večji pogum pa je bil potreben za verovanje, da je vse stvarstvo nekaj čudovitega in da ni sovražno razpoloženo do sočloveka. Še več kot same teološke in filozofske razprave o nauku in življenju sv. Martina, nam razgrnejo legende, ki so se o njem izoblikovale. Tako nam že njegov prvi življenje pisec, Sulpicij Severij pripoveduje zgodbo, kako je svetniku, ki je hodil skozi naše kraje, medved pojedel njegovo živinče. Toda svetnik ga je pokaral in medved je sprejel, da popravi škodo ter je zato nosil njegovo prtljago na mesto živinčeta. Ta zgodba razgrinja veliko modrost. Na eni strani je potrebno sprejeti, da so živali med seboj v bojevitem razmerju. Tukaj človek ne sme posegati v naravo, kajti s tem podre njeno ravnovesje in živalske vrste, kar se dogaja danes, iz čudovitega Božjega stvarstva začno izginjati. In na drugi strani nam ta legenda pove, da človek lahko živi v prijateljstvu z živalmi ter jih iz svojih nasprotnikov naredi za zaveznike. V tej razsežnosti je sv. Martin zelo sodoben, kajti tudi današnji naravo varstveniki nas uče, da so vse živali v Božje stvarstvu na ta ali oni način človekove zaveznice.
Iščem obraz, oziram se vanj, a je pokrit z masko. Prav presune me, ko v očeh vendarle prepoznam obraz »svojega brata, svoje sestre«. Spominjam se, kako sem na seminarjih, različnih predavanjih, srečanjih, učila o odprtosti pogleda. Kako se pogledamo, ko govorimo z nekom, kako gledamo, ko se pozdravimo, ko si sežemo v roke. Kako lepo je, če si lahko sežemo v roke, me prešine. Danes ob opravkih skušam na hitro urediti, kar moram, se izogibati bližini. Hitro se oddaljim, ko je gneča, zavedam se svoje odgovornosti za zdravje, svoje in drugih. A vendarle se vedno srečam. Srečam se z očmi. Tisto, česar me je epidemija naučila, je zagotovo pomembnost skromnosti. S ponižnostjo v srcu se oziram na nemoč, ki jo doživljajo ljudje na vseh koncih sveta. Naučila sem se, da upoštevam dobronamerne nasvete, pravila stroke, če se le ne zmotim, če v naglici ne pozabim. Kako požrtvovalno, iznajdljivo, tudi z drobnimi pozornostmi skrbijo, da bi bili ljudje čim manj ogroženi. Hvaležnost postaja moj vsakdanji občutek. Za vse, ki delajo dobro, ki zdravijo bolne, za tiste, ki skrbijo zase, za druge. Koliko pozornosti je med nami, koliko pomoči, pripomočkov za varnost. Hvaležno se ozrem v oči nad masko, ki pokriva preostali obraz. In opazim pozoren pogled, odprt pogled. Nič odmikanja – kot sicer stori toliko ljudi. Navidezno pogledajo vate in hitro odmaknejo pogled. Te vprašajo, kako si, a pogledajo stran. Kot da bi se bali stika. Danes pa je toliko odprtih oči. Gledam. Včasih lahko opazim barvo, vidim toplo rjave, svetle, temne. Včasih so oči priprte. Močne so. Kako so se približale! Vedno večkrat vidim v njih malo, drobno srečanje, pogosto vprašanje, negotovost ali prijaznost. Le redko opazim strah, morda le nelagodje, negotovost, a vendarle prevlada radovednost. Oči govorijo. Z očmi se spoznavamo, nikoli ne sodimo. Naj v mojih očeh nikoli ne prevlada mračnost, agresivnost. Naj bo v mojih očeh žarek upanja, skrb zate. Da se s tem utrjujejo upanje, pogum in dobrota. Pomislila sem in zazdelo se mi je, da sem med enkratnimi, skrivnostnimi ogledali duš. In velja, kot pravi Jezus: kdor je med vami vsemi najmanjši, ta je velik. Ko sprejmem tega »božjega otroka«, sprejmem tebe, moj Bog.
Ni malo takih, ki izkoristijo vsako priliko, da bi šli v naravo, na izlet ali samo na krajši sprehod, velikokrat tudi ne glede na to, kakšno je vreme. Samo da so na čistem zraku, obdani z brezskrbnim žvrgolenjem ptic, lazenjem žuželk po travniških cvetlicah, kamni, ki se nastavljajo žgočemu soncu ali deževnimi lužami, ki sramežljivo usihajo. Da bi lahko človek vse to opazil, mora biti sproščen in nikamor se mu ne sme muditi. Ko je takšen, je tudi spravljen s seboj in z življenjem, ki ga živi. V ljudeh, ki jih srečuje, ne vidi slabega, kvečjemu opazi kakšno njihovo nerodnost. Kje se torej človek najbolj spočije ali poživi utrujena duha in telo, če ne prav v naravi? Četudi živi v še tako lepem in udobnem domu, ali obstaja kaj takega, kar bi lahko nadomestilo neopisljivo harmonijo, lepoto in zdravilno moč narave? Ste se kdaj vprašali zakaj se je tako enostavno sprostiti v naravi in zakaj veliko težje v običajnem socialnem okolju, kjer smo obkroženi z drugimi ljudmi, z betonom, asfaltom, oziroma z vsem mogočim? Da bi si lahko odgovorili na takšna vprašanja, je potrebno uvideti, kako je narava v svojem harmoničnem sozvočju neštetih raznolikosti in navideznih nasprotij, vedno odprta in vsa na voljo. Tudi takrat, ko se prebujajo njene rušilne moči, človeka dovolj zgodaj opozori, da se lahko umakne na varno. Narava po ničemer ne hlepi, ničesar ne zahteva, nikoli ničesar ne pričakuje in le daje – sebe, takšno, kakršna je. In to prav vsakomur enako, ne izbira med nikomer. Narava ne ogroža človekovega ega, njegovega ponosa, konceptov ali prepričanj. Narava namreč nima stališč ali mnenj, ničesar ne zagovarja in ničemur ne nasprotuje. Človek lahko v naravi brezskrbno odloži številne ščite, številne maske, za katere je prepričan, da so potrebne, če hoče v vsakdanjem življenju preživeti psihološko oziroma materialno. Lahko tudi človek sobiva z naravo in predvsem s sočlovekom na podoben način? Zagotovo, a v polni meri šele takrat, ko lahko najprej v miru biva sam s seboj. Tak človek je zdrav in radoživ, bistrega in odprtega duha, v srcu pa osvobojen jeze, ponosa, zamer, sovraštva in podobnih zablod. Njegova življenjska pričakovanja so uravnovešena, tudi v malenkostih vsakdanjega življenja najde veselje. Poglavitne razloge, ki preprečujejo takšno življenjsko držo, je iskati v raztresenosti in zmedenosti uma, pa tudi v nevednosti o tem, da je mogoče, ne glede na okoliščine v katerih se človek nahaja, živeti zadovoljno in umirjeno.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Športni navdušenci vemo, kaj pomeni gledati prenos nogometne tekme ali pa biti na tekmi sami. In če se odločimo, da bomo šli na tekmo, imamo dve možnosti. Prva je, da vnaprej kupimo karto in v miru čakamo dan nogometne tekme. Lahko pa izberemo tudi drugo pot: da gremo na tekmo, rekoč, če karto dobim, bom šel, če ne, pa ne. Ta način razmišljanja bi lahko preslikali tudi na naše življenje. Moder in preudaren človek razmišlja o prihodnosti, tudi o koncu svojega življenja, o večnosti. Ta način razmišljanja nam lahko pomaga razumeti današnji evangelij, ki pripoveduje o desetih dekletih, povabljenih na svatbo. Svatba v evangeljskem kontekstu pomeni nebeško kraljestvo, večno življenje. Svatba je nekaj veselega, kljub temu pa Jezus pokaže na resnost življenja in zdajšnjega trenutka, saj nas pouči o resnici, ki nas pretrese: od desetih jih le pet lahko vstopi na svatbo. Zakaj? Ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker, neumnice, s seboj niso prinesle olja. Kaj torej predstavlja »olje«, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji, razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo to naše umrljivo življenje za ljubezen, za dobra dela, za dela usmiljenja, saj po smrti to ne bo več mogoče. Ljubezen je torej »glavna karta« našega življenja. Spomnim se redovnega sobrata, ki je mlad umrl za rakom. Potem ko mu je zdravnik povedal diagnozo, mi je rekel: nisem se spomnil na vse svoje uspehe v življenju, nisem se spomnil na diplomo na biotehniški fakulteti, nisem se spomnil svojega poslanstva v Zambiji, nisem se spomnil … Edino vprašanje, ki mi je priplavalo na površje, je bilo, koliko ljubezni je bilo v mojem življenju, koliko sem ljubil svoje bližnje, koliko ljubezni je bilo položene v delo, ki sem ga opravljal. Danes se izplača kupiti karto za nogometno tekmo, pa četudi bo nogometna tekma šele prihodnji mesec. Danes se izplača biti dober in živeti ljubezen, kajti drugi mesec se lahko zgodi, da bo že prepozno.
Če se vprašam, ali je skrivnostna globina, tista sublimna, popolna in večna lepota, ki sije iz Bachove glasbe, izraz njegove osebne vere, še več, ali je Bachova glasba kot taka religiozna – ali pa, če si zastavim vprašanje drugače, manj osebno: ali je smisel, ki ga nosi ta glasba v sebi in s tem »dokazuje« tudi véliki smisel sveta, navsezadnje religiozni smisel, smisel vere, morda celo izraz poslednjega, eshatološkega upanja – potem lahko na to vprašanje odgovorim samo dvoumno, s paradoksom: »da in ne«. Iz Bachove biografije vemo, da je bil globoko veren človek, napisal je tudi veliko sakralnih del, glasbenih maš, oratorijev, koralov idr., vendar pa okoliščina, da njegovo, zlasti »posvetno« glasbo (preludije, fuge, partite, sonate, koncerte idr.) posluša nekdo, ki ni kristjan, na primer kak Japonec, prav nič ne zmanjšuje njene vrednosti za tega poslušalca. Prepričan sem, da tudi če bi Bacha poslušali glasbeno občutljivi »marsovci«, bi v tej glasbi slišali tisto vesoljno lepoto in harmonijo, ki jo slišimo mi. Po drugi strani pa je religiozna vsaka, tudi najmanjša »posvetna« skladba velikega mojstra, recimo Mali harmonični labirint za orgle – tako kot so religiozne Van Goghove slike zvezdnega neba. Podobno, čeprav seveda drugače, je »religiozna« tudi znanost: takrat, ko išče resnico narave, ko skuša razbrati »božje misli«. Tako je treba razumeti tudi tiste slavne Einsteinove besede: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti je slepa.« Einstein ni bil konfesionalno veren, verjel pa je v vesoljnega Boga, podobno kot pred tremi stoletji njegov najljubši filozof Spinoza. Naj torej sklenem z mislijo, da je lepota, bodisi umetniška bodisi znanstvena bodisi lepota same narave, tudi religiozna, vselej ko je v njej globina, skrivnost – kajti – nič ni samo to, kar se kaže na površini, obenem pa ni globine brez površine.
V življenju nas vznemirjajo mnoga vprašanja, ki nam ne dajo miru in na katera iščemo in iščemo odgovor, pa ostanemo brez njega. Tako so mi pripovedovali o starem gospodu, ki ga je predvsem zadnje leto pred smrtjo, ko je slutil, da se mu življenje izteka, nenehnoo mučilo vprašanje: »Kako bo ob vstajenju? Bom vstal s to kožo ali brez nje? Kakšen bom takrat?« Z vsemi, ki so prihajali na obisk, se je o tem pogovarjal, skušal je tudi kaj prebrati, toda nazadnje ni vedel prav nič več kot na začetku. S kožo ali brez nje? Kdo ve? \tVse, kar rečemo o življenju po smrti, je čisto ugibanje, je slikanje večnosti s pojmi, kakršne poznamo v tem življenju, ki pa za večnost gotovo ne veljajo. Vsak si lahko naslika svojo večnost takšno, kot misli, da bi mu bilo v njej lepo. Nesmiselno pa je, če se potem prepiramo, kdo ima prav in kdo ne. Verjetno bomo vsi presenečeni, ko se bomo znašli tam. \tZa kakovost našega življenja je zelo pomembno, da znamo živeti s skrivnostjo. V današnjem svetu to ni tako lahko. Miselnost današnjega sveta je, da je možno vse spoznati, vse analizirati, vsemu biti kos. Samo znanost mora še nekoliko napredovati, pa ne bo nobenih skrivnosti več. Samo malo moramo še počakati. To lahko doživljamo na vseh področjih. V medicini pa je takšno razmišljanje še prav posebno navzoče. \tZanimivo, koliko se ljudje prepirajo in so se tudi v preteklosti prepirali prav zaradi takšnih vprašanj. Ljudje, ki ne znajo preprosto živeti s skrivnostjo, znajo biti včasih zelo nestrpni do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Ker se v sebi čutijo negotove, hočejo potrdilo od drugih. Nestrpnost je vedno znamenje lastne notranje negotovosti. \tNam vsem bi želela, da bi znali živeti s skrivnostjo – živeti, ne da bi vedeli, kako, in se veseliti tega novega, česar si zdaj niti predstavljati ne moremo. Morda lahko samo za drobec hipca kaj zaslutimo. Da bi verjeli obljubi, kot jo beremo v Razodetju: »Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je hkrati tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane samo – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni umrli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, ampak tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za umrlim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najtemeljnejšim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggievem chiaroscuru se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« konča pesnica, »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
poslušajmo Duhovno misel, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja o človeku kot iskalcu presežnega, duhovnosti in notranje umiritve.
Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je post za telo koristnejši od marsikaterega drugega zdravila, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje, pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti kot temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje. »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Če bo tisto preveč, kar imamo, dobil nekdo, ki ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Ko sem se odpeljala v mesto, najbližje mojemu domačemu kraju, se mi je stožilo po dobrih starih časih. Zato sem vstopila v majhen prostor, ki je bil trgovina in delavnica hkrati. V njem, starejši prebivalci mesta bi vedeli točneje, že vsaj pol stoletja navija čas edini urar daleč naokrog. Njegovi bližnji sosedje vedo povedati, da v trgovinico in delavnico hodi samo še zato, da mu čas hitreje mine. Zato je urar vesel vsakogar, kdor vstopi v njegov prostor in mu lahko navije uro. No, ne ravno z zavijanjem uhljev. Še vedno pa rad zamenja prazno baterijo v uri ali urni pašček. V mali urarnici nisem bila sama, zato sem se, da mi je čas hitreje minil, s pogledom sprehodila po stenskih urah. Na eni izmed njih je pisalo tiha ura, kar je pomenilo, da se ura ponaša z izjemno tihim zvokom premikanja kazalcev, zato nas s svojim delovanjem ne moti. Sama sem iskala klasično budilko, z ročnim navijanjem in zanesljivim drdranjem, ki se sproži ob nastavljeni uri. Stara budilka se je že dolgo tega ustavila, urar bi ji mogoče lahko zamenjal mehanizem, a preteklo bi preveč časa, da bi v škatli s starimi, a še vedno uporabnimi rezervnimi deli našel pravšnjega. V naši domači hiši smo imeli v obdobju mojega otroštva samo eno budilko. Zanjo je skrbela stara mama, ki je uro prenašala iz svoje sobe v kuhinjo in jo postavljala na kredenco. Še preden sem poznala na uro, sem rada prisluhnila njenemu enakomernemu tiktakanju, ki mi je kot otroku krajšalo čas. Ko je stara mama umrla, so mehanizem ure fizično ustavili. Pokojničino zadnjo uro so nato naznanili cerkveni zvonovi. Umiranja in smrti takrat nisem razumela kot nekaj končnega, kot prehajanje duše v večnost. Za vaško otročad je slovo od rajnega pomenilo predvsem nekaj vznemirljivega: vse od plastičnih vencev do pogrebcev in neutolažljivega joka. Da ne govorim o grobarjih. Otroci smo jih nagajivo opazovali izza zidu na pokopališču ter se zdrznili ob pogledu na trhle kosti, pomešane z ilovnato zemljo. Kot otrok se smrti nisem bala, saj je nikoli nisem videla prihajati. Nanjo so me spominjali samo budilka in mirujoči kazalci na številčnici. Starinske budilke, na kateri bi nekdo ob moji smrti ustavil kazalce, v urarnici nisem dobila. Prav tako se nisem odločila za nobeno izmed razstavljenih ur. Na nobeni namreč nisem našla dneva in ure, ko se bom neposredno spopadla s svojo smrtjo. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, v Matejevem evangeliju lahko preberemo: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24,36) Tudi zato imam veliko raje uro, katere tiktakanje zanesljivo slišim. Šibek glas pri premiku urnega mehanizma me namreč spominja na neizogibno minljivost.
Prvi november. Državni praznik z uradnim nazivom dan spomina na mrtve. Pogovorno dan mrtvih. Prijatelj, ki je rojen prvega novembra, mi je rekel, da to ni ravno najboljši datum za praznovanje rojstnega dne. Preprosto zato ne, ker moramo vsi Slovenci, verni ali neverni, kot pobesneli letati po grobovih, prenašati ikebane in prižigati na tone sveč. Vse to pa spremlja nekoliko zamorjeno razpoloženje. Nekaj, kar vsekakor ne dopušča, da bi se lahko slavljenec s povabljenci veselil ob praznovanju svojega rojstnega dne. Ta praznik je dejansko lahko precej v sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar zamorjen in turoben. Če je seveda to dan mrtvih. V naši družbi izrivamo smrt iz svoje zavesti, iz svojega okolja, oziroma o smrti kvečjemu poslušamo le na domačem kavču pred televizorjem. Umiranje se dogaja nekje drugje, če pa je že v naši okolici, je to v oddaljenosti bolnišnic ali domov za ostarele. In nenazadnje: pogrebno slovesnost smo, vsaj v mestih, bolj ko ne zreducirali in sterilizirali, da ja ni kaj dosti možnosti za iskreno in pristno žalovanje. Preprosto, ker se smrti bojimo, ker nočemo o njej razmišljati, pa čeprav je to edino gotovo dejstvo, ki čaka vsakega od nas. V nezavednem strahu in zanikanju skušamo s svojim življenjem pustiti čim večjo sled, neki odtis, spomin, ki me bo presegal onkraj mojega bivanja. Zato se pri pogrebnih govorih tolikokrat slišijo besede: »Večno boš ostala v našem spominu.« Če smo čisto iskreni, je to paradoks. Večno pomeni za zmeraj. Dejstvo je, da bo nekdo ostal v mojem spominu, dokler bom bival ali še celo manj, če bom zaradi demence ali kakšne nesreče izgubil spomin. Če rečem, da boš za vedno ostal ali ostala v spominu, pomeni, da se bo ta spomin končal z mojo smrtjo ali s smrtjo naslednje generacije. Tako je, če je naš pogled usmerjen samo v tukajšnjost. Če smo prepričani, da je smrt zadnja in končna postaja. Kristjani praznujemo spomin vseh vernih rajnih – toda to je drugega novembra, ko se v molitvah spominjamo pokojnih. Prvega novembra pa ne praznujemo dneva mrtvih, ampak praznik vseh svetih – vseh svetnikov. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Vesel zato, ker smrt nima zadnje besede, ampak jo ima Življenje.
Ob današnjem prazniku dnevu reformacije v Duhovni misli objavljamo razmišljanje evangeličanskega škofa mag. Leona Novaka o pomenu tega praznika. Škof Novak še posebej poudarja šolstvo in 500. obletnico rojstva protestanta in avtorja prve slovenske slovnice Adama Bohoriča. Tudi Jezus je v Svetem pismu velikokrat omenjen kot učitelj, ki uči in vzgaja.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v svoje peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti po navadi učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, svetu in poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Kar je morda še najosupljivejše, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu številni verzi nagovarjajo človeka, naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder,« pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati.« Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni samo refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro- in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od raznovrstnosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka prek motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«
Kadar hodim po ulicah Kathmanduja, me vonjave tega mesta navdajajo s posebnim veseljem. V meni vzbudijo hvaležnost, da sem lahko na tem koncu sveta, odmaknjena od vsakdanjih težav in skrbi. Navadno me dežela posrka v svoj način življenja. Tukaj v popolnosti razumem, kaj pomeni moliti v duhu . Besede, ki jih izgovarja srce, slavijo Gospoda, čeprav se ustnice ne premikajo. Slavilne pesmi odzvanjajo v ritmu grozečega, za azijske dežele tako značilnega prometa. Počutim se varno. Mesto templjev me na vsakem koraku spominja na Duha. Nimam strahov, da bi bila okradena ali poškodovana. V materialni svet zazrti ljudje so polni strahov in skrbi. Tukaj izginejo v jasnih, strmečih očeh ljudi. Ne umaknejo pogleda in se nasmehnejo, tudi če je moj odziv evropski, zadržan, na začetku tudi rahlo vzvišen. V tej deželi duhovna in materialna dimenzija življenja živita z roko v roki. Vedno mislim, da bodo vsi ljudje, ki pridejo v to deželo, občutili podobno. A hitro sem ugotovila, da vonj, ki mi je prijeten, drugemu predstavlja velik problem. Počutijo se neprijetno. S poplavo besed, združenih v ugotovitve, kaj vse bi bilo potrebno spremeniti, poskušajo zmanjšati nelagodje. Tudi daljše bivanje na odpravah navadno ne spremeni njihovega prepričanja. Niso zelo številni, ki tako dojemajo vse, kar ni podobno njihovemu načinu življenja. Ta kritična drža do vsega drugačnega, je podlaga za odnose, v katerih so na prvem mestu kritike, nerazumevanje in na koncu lahko tudi sovraštvo. A večino časa preživim doma. Tudi sprehodi po ulicah našega glavnega mesta me navadno razveselijo. To so razkošni trenutki prostega časa, ko lahko opazujem mimoidoče in se veselim življenja. Mir in radost življenja v Bogu se širita kot prijetna dišava v vsakem odnosu, pa čeprav je to le bežno srečanje. A le redko se mimoidoči zazrejo vame, če pa že, je na njihovih obrazih zaznati začudenje in strah, kaj imam s svojim nasmehom za bregom. Nezaupanje, da je nasmeh zastonj, brez pričakovanj in zahtev, izvabi nespodobne opazke. Tesnobo, ki me ob tem preplavi, hitro zamenja mir, ko se spomnim na Pavlovo pismo Korinčanom: za Boga ste namreč blag Kristusov vonj. Ja res, živeti življenje v Bogu je izziv, ki v odnosih naleti na različen odmev. Ljudem, ki so odprti za Duha, bo vonj Boga prijetna dišava, za druge, ki življenje vidijo drugače, pa neprijetna dišava. A ko enkrat spoznaš življenje v miru in radosti, drugače tako ne moreš živeti. Ne glede na to, kako okolica sprejema vonj, ki ga oddajaš.
Sreča in nesreča. Koliko besed, misli, čustev, želja in strahov se zbira okrog teh dveh besed. Mediji so polni novic in podob ljudi, ki jih razglašajo za srečne ali nesrečne. Umetnost je polna presunljivih upodobitev in izrazov sreče in nesreče, pogosto v paradoksalnih medsebojnih zvezah. Obstaja pravcata trgovina s srečo, pravzaprav je sodobna potrošniška družba zgrajena na njej. Različne znanosti, medicina in terapije vseh vrst se intenzivno ukvarjajo s tem, da bi nas osrečile ali vsaj zmanjšale našo nesrečo. Vse svetovne religije in verstva skušajo svoje vernike pripeljati do najvišje sreče, kakor si jo pač predstavljajo in jih rešiti pred najhujšo nesrečo, spet kakor si jo pač predstavljajo. Politiki vseh barv nas prepričujejo o tem, kako da se prizadevajo za osrečevanje čim več ljudi. Itd. Itd. Skratka okrog nas nenehno brbota morje govoric o sreči in nesreči in nepregledna množica upodobitev obeh. Pa vendar premnogi ljudje se počutimo bolj ali manj nesrečni, in če že imamo srečo, da se počutimo srečne, se hkrati bojimo, da bi to srečo izgubili. In potem dan za dnem z vsemi močmi iščemo to težko ulovljivo srečo. To dejstvo kaže, da je z našimi predstavami o sreči in nesreči nekaj temeljito narobe, da morda stremimo za iluzornimi oblikami sreče. Ni čudnega, da jih vedno spremlja strah pred izgubo sreče. Iluzija je morda v tem, da zamenjujemo čustva in občutke zadovoljstva, morda ekstaze ob določenih dogodkih in stanjih, npr. s svojim imetjem s srečo kot načinom bivanja. Biti srečen je življenjski način, ko preprosto ne razmišljamo več o sreči in o njeni morebitni izgubi, temveč preprosto smo in živimo kot ljudje in ta način življenja radostno delimo z drugimi ljudmi okrog nas. Biti srečen tedaj vključuje delitev in razširjanje svoje sreče z drugimi ljudmi. Stari grški filozofi so modro dejali, da je sreča posameznika v harmoniji, in to vključuje tako harmonijo s samim seboj in harmonijo z drugimi. Poskusite torej danes morda začeti dan z ustvarjanjem tovrstne harmonije med ljudmi, morda boste odkrili, koliko sreče že imate in vam je ni treba posebej iskati.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, upam, da ste se že nadihali svežega zraka. Človek težko prenese, če ga kaj duši. Verjetno smo morali ali še vedno moramo kar nekaj potrpeti, ko se pod takimi ali drugačnimi maskami dušimo. Mnogi so pošteno bentili nad njimi in organizirale so se cele skupine tako pri nas kot po svetu proti obveznosti nošenja zaščitnih mask. Se še spomnite leta nazaj, ko smo pri nas prvič srečevali trume turistov? Med njimi so se pojavile tudi prve skupine z Daljnega vzhoda. Ni bilo treba biti posebej radoveden, da si v kakšni taki skupini odkril koga, ki je nosil masko. Čudili smo se in spraševali, ali je naš zrak res tako slab, da se mora z masko zaščititi pred njim. Kmalu so nas poučili, da ne nosijo maske zaradi sebe, to počnemo pri kakšnem nevarnem delu mi sami, ampak zaradi drugih. Ker je bil kdo prehlajen, morda okužen s kakšno virozo, tega ni hotel širiti naokoli. Raje je vzel masko, si otežil dihanje, da je lahko vsaj malo zaščitil svoje bližnje. Saj ni toliko pomembno pri vseh razpravah to, ali je upravičena ali ne zahteva po nošenju mask. Gre bolj za zavest, koliko smo pripravljeni potrpeti. Ne samo zaradi ljubega miru ali neke pokornosti taki ali drugačni avtoriteti, bolj zaradi pozornosti do drugih. Vem, da boste našli kopico argumentov, zakaj to nič ne koristi, zakaj so vse te maske samo neumna ideja za ustrahovanje in nadziranje množic. Malo se čudim, da ti, ki tako poudarjajo znanost, se z njo hvalijo in jo postavljajo kot edino merilo, tokrat njej vsaj malo ne prisluhnejo. Večina treznih znanstvenikov ne le priporoča, ampak sama uporablja že od nekdaj v svojih laboratorijih maske. Smiselno se vprašamo: Zakaj bi sami sebe mučili, če to ne bi delovalo? Prihajajo mi pred oči ljudje iz drugih kultur, kjer so veliko bolj odprti za potrebe drugih. Hitro bo kdo rekel, da so prestrašeni, tako vzgojeni in še kaj, da bi le sebe opravičevali. Verjamem pa, da se ti azijati zavestno odločajo vsaj malo storiti za druge. Zdi se, da gre pri vsej debati o nošenju ali ne nošenju mask bolj ali manj za preizkus, koliko smo pripravljeni potrpeti za druge. Če pogledamo razne pozive k nošenju, so bolj ali manj usmerjeni v tezo, da zaščitimo sebe. Če bi res hoteli iz te krize potegniti kaj več, bi bilo smiselno poudarjati, kako koristimo drugim. Izpostaviti, da nas stane malo, da lahko vsaj malo obvarujemo svojega bližnjega. Želim vam, da bi vedno imeli ob sebi ljudi, ob katerih bi čutili, da jim je mar za vas z masko ali brez.
Neveljaven email naslov