Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!«
Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo …
Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli.
Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!«
Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo …
Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli.
Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!«
Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo …
Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli.
Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!«
Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo …
Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli.
Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Predstavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se, kot da potniki, predvsem pa kočijaž, ki so mu prvi zaupali upravljanje vprege, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. Prvi bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, zakaj sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije roke, vpije na konje, občasno kakšnega za trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb posvečajo, tako kot konji, samim sebi. V kaotičnem stanju preizkušajo vse metode, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, medtem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. Seveda s to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro in le vprašanje časa je, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vredno v njej pa bo uničeno ali izropano. Vprašajmo se zato, kaj manjka naši kočiji, da bi delovala bolje? Če je več kot očitno, da vsak posameznik kot tudi pomembni državni sistemi delajo bolj po svoje in da celota nima jasnih in enotnih ciljev, enotne predstave skupno dobrega, potem se odgovor ponuja na dlani: manjkajo skupne, temeljne vrednote; manjka skupna vrednotna orientacija in temeljna vednost o tem, kaj je za vse nas pomembno, vredno in zaželeno do te mere, da bi to lahko soglasno kot kažipote postavili v ospredje gibanja naše kočije. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidljivost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnost začnemo truditi tudi mi.
Z leti se vse bolj zavedam svojega telesa. In to zavedanje ni toliko povezano z modrostjo, ki se je je – vsaj tako si domišljam – nekaj vendarle prilepilo name ob minevanju let, pač pa prav z leti! S staranjem, torej! In z nepotrebnimi kilogrami, ki so se prav tako prilepili name tekom let, ker je bilo očitno premalo teka v vseh teh letih. Težko se premaknem. Težko počepnem. Težko pokleknem. Težko se dvignem. Težko ležem. Težko vstanem. In sem postal pozoren na svoje telo. Skrbno pretehtam vsak gib, vsak korak. Varčujem z energijo. Ko se odpravim v klet po krompir, pomislim če lahko še kaj postorim, ko sem že ravno tu… če lahko še kaj prinesem, da ne bo treba jutri še enkrat po stopnicah… In opazujem svoje telo. Všeč mi je. Lépo je. Božje je! Ustvarjeno po »božji podobi in sličnosti«! (1 Mz 1, 26) Nekoč sem na vprašanje Kje in kdaj najlaže vidim Boga? odgovoril, da Zjutraj, ko se pogledam v ogledalo! in sem požel nemalo smeha in precej zgražanja. Nikakor ne trdim, da je moje telo kljub »bogupodobnosti« podoba Boga, a trdno verujem, da mi Bog preko tega telesa želi nekaj povedati o sebi. Zato premišljujem o svojem telesu. Lépo je. Sveto je! Je prebivališče in »tempelj Svetega Duha«! (1 Kor 3,19) In ne glede nato ali smo Bogu zgradili tesno kapelico ali mogočno katedralo s stranskimi ladjami in kupolami, nas Pavel spodbuja naj poveličujemo in proslavljamo Boga v svojem telesu! Zato molim s telesom. Lepó je. In sveto je. Bog mi ni podaril le duše, temveč me je »stkal v materinem telesu«! (Ps 139, 13) Zato v odnos z Njim stopam ves… in cel. Kar me je: Duša in telo. In se vse bolj zavedam, da ne le živim v telesu, ampak živim telo! Sveti Frančišek Asiški je svoje telo poimenoval »brat osel«. Jaz bi svojega, glede na proporce in v primerjavi s Frančiškom, lahko imenoval »brat slon«… A mu, vsaj zadnje čase, raje rečem »brat nosorog«! Po Prešernovem zgledu, ki mu »podplat je koža čez in čez postala«… in pa zato, ker kar rinem in rinem… kot nosorog! In vendar je sveto. In je lépo. In je lepó. Da se lahko premaknem…
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je mogoče, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? \tNačelen človek jih težko sprejme. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. \tA brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid. Velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. \tToda številne zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolani človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosjak preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. \tHja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! \tMi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni. \t
To nedeljo beremo v Jozuetovi knjigi presunljiv stavek: »Danes sem v vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Kot vemo, so bili Izraelci kar nekaj stoletij sužnji v egiptovski deželi. A biti suženj ne pomeni samo biti prikrajšan za osnovne človekove pravice, je tudi veliko ponižanje za človeka in hkrati izmaličenje najlepšega, kar nosi človek v sebi. Judje so bili namreč prepričani, da jih je Bog upodobil po svoji modrosti in ljubezni kot svobodne ljudi. Zato tudi kadar molijo, stojijo pokonci. S tem kažejo dostojanstvo, ki so ga prejeli od svojega Stvarnika, da namreč nagovarjajo Boga tudi s svojo bogopodobnostjo. Njihova postava prav tako strogo prepoveduje poklekati pred katerega koli človeka. Zdaj pa je napočil trenutek, da jih njihov Bog osvobodi največjega ponižanja in sramotenja, zda odhajajo v obljubljeno deželo, kjer se bodo nasitili s kruhom, mlekom in medom, zdaj bodo dvignili čaše z najboljšim vincem. Ruski pisatelj Dostojevski je za grškim cerkvenim očetom zelo poudarjal človekovo svobodo in se vpraševal, zakaj jo je Bog človeku podaril, ko pa je vedel, da jo bo zlorabi in se božji ljubezni odtegnil? Stvarnik, nasprotno kot človek, podarjene svobode nikoli ne odtegne. Da, v tem je veličina Boga, da človeku dopusti, da neha verovati in ljubiti in svobodno odide. Nobeno drugo bitje na svetu ni obdarjeno s takšno svobodo. Zdaj bomo bolje razumeli priliko o izgubljenem sinu, ki je pravzaprav pripoved o dobrem Očetu. Oče točno ve, da bo sin imetje, ki mu ga bo dal, zapravil. Vseeno mu ga daje. Namenil mu ga je in mu z njim do konca podaril tudi svobodo, čeprav jo bo izgubil. Toda za sina sužnost brez prave ljubezni postane kmalu neznosna in znova zelo ponižujoča. Kot vemo, so bile svinje za Izraelce nečiste živali. Če je sprejel, da jih pase, pomeni, da tudi spoštovanja do samega sebe nima več. In potem se spomni, da je v Očetovi bližini vsak najmanjši služabnik svoboden. Odšel bo nazaj k njemu in ga prosil, da bi bil tisti zadnji strežnik v njegovi hiši, kar pomeni, da bi bil znova vsaj malce svoboden. A Bog se razkrije kot dobri oče in v svoji dobroti svojemu otroku znova vrača najvišje dostojanstvo, izjemno svobodo, zato za svojega ljubljenca vzklikne. »Dajte mu prstan na roke!« Prstan je bil takrat znamenje človeka, ki je bil plemenitega in svobodnega stanu. Ob koncu odlomka beremo pri Luku, kako je starejši sin, ki je bil vedno zvest Očetu, ljubosumen, ker je Oče mlajšemu bratu ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo. Pa vendar dobri Oče tolaži tudi starejšega sina, ko mu razkriva, kaj vse je z njim očetovsko delil. Res je, Božja ljubezen ne pozna meja in prerašča našo domišljijo.
Spoštovani poslušalke in poslušalci, verjamem, da ste si že kdaj postavljali vprašanje: »Koliko pa naj vendar podarim?« Mučno vprašanje, ki nas kljub dobri volji, najboljšemu namenu spravi v slabo voljo. Tehtanje se začne pri oceni, koliko si sploh lahko privoščim, da dam. Nadaljuje se v iskanju smiselnosti te podaritve. Naj bo za dobrodelnost, naj bo preprosto darilo bližnjim, premlevanje o upravičenosti nas ne pusti mirne. Če gre za obdaritev konkretne poznane osebe, nehote pomislimo, koliko in kaj pa je on ali ona meni podaril. Ujeti smo v trgovino, če si to priznamo ali ne. Vsak človek se čuti zavezanega, če mu kdo kaj podari. Zato je včasih kar težko priznati samemu sebi, kako nas ob trenutku obdaritve preveva strah, kako bom vse skupaj povrnil. Že če opazujemo otroke, se lahko od njih naučimo, kako je treba ravnati. Ko kaj potrebujejo in vedo, da bo treba prepričati starše, postajajo prijazni, uslužni, celo izmislijo si kakšno darilo. Starši hitro ugotovijo, da gre za podkupnino in da bo prav zaradi tega težko zavrniti otrokovo prošnjo. Zdi se, da nam je položeno v zibelko obdarovanje in s tem tudi občutek dolga. Prav to notranje razpoloženje je tisto obremenjujoče, ki ga občutimo ob izbiranju daril. Še tako preprosta priložnost in še tako preprost človek ne moreta popolnoma izpodriniti tega občutka zavezanosti in dolga. Če kje, potem v zgodovini vidimo, kako je obdarovanje igralo pomembno vlogo. Vladarji so ob vsakem daru imeli skrite račune. Vsakič se je izkazalo, da ni nič zastonj. Zato je zanimivo, da je eden velikih nemških zgodovinarjev in arhivistov Friedrich von Weech izjavil, da ni pomembno, koliko damo, ampak kako to damo. Tega ni rekel kot človek zgodovine, ampak kot mož, oče in prijatelj. Pri tem ne gre za način ali obliko darilnega paketa, gre za občutek, ki ga obdarovani pri tem čuti. Nič ne pomaga, če nam kdo dopoveduje, da ne pričakuje povračila in da je to dano iz čiste dobrohotnosti. Potrebno je veliko več, potrebno je zaupanje, potrebna je drža, ki sproži to zaupanje. Tega se ne da doseči še s tako bogatim darilom. To lahko dosežemo le z iskrenim odnosom in pozornostjo do osebe, ki jo želimo obdariti. V današnjih časih, ko se nam vsem tako mudi, je ravno najtežje doseči občutek zastonjskosti. Namesto pozornosti in odprtosti drug do drugega podkupujemo z dragimi in pogostimi darili. Dovolj bi bilo vzeti si čas, sprejeti drugega v vsej iskrenosti in mu podariti nekaj trenutkov svojega življenja. Podarimo vsaj danes v vsej iskrenosti drug drugemu drobno pozornost in s tem vsaj malo polepšajmo dan našim bližnjim.
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
V meni je, kljub letom in tudi bolečim spremembam, veliko igrivosti, humorja. Enostavno rečeno, veliko imam podlag za veselje. Smeha mi zadnje čase manjka. To spoznanje je kar treščilo v mojo zavest. Zelo mi primanjkuje smeha. Toda, zakaj bi jaz smeh čakala, ga iskala samo pri drugih. Res pa je, da se je lepo veseliti, smejati z drugimi. Kar nekaj ljudi je v moji bližini, ki imajo smisel za humor. Zelo hitro so za smeh in tudi delijo ga radi. Tako na primer mladi frizer. Kadar je v salonu on, pogosto zaslišiš njegov smeh, zadoni njegov iskren, glasen smeh. Sprva sem pomislila, ali bi moral biti bolj diskreten. A ne, joj, naj ga njegovi starejši sodelavci ali vodje ne ustavljajo. Ne zatrejo. Naj živi in doni. Veselje namreč lahko v veliki meri uravnoteži, stabilizira razpoloženje. Sam o sebi, ta krasen fant pravi, da se smeji tudi takrat, ko ga nekaj pojezi, ne samo, ko se na vso moč veseli. Smeji se lahko tudi samemu sebi, ko se zgodi kakšna nerodnost. Morda bi lahko sklenili, da je to samo zunanjost, celo obramba, a človek se ne more veseliti, če v njem ni nič veselega. Kako lepo je, da svojo veselo življenjsko naravnanost povezuješ z delom, vlogo, ki jo imaš. Razvedriš tudi ljudi okrog sebe. To pomeni, da pri tem delu, svojem delovanju vidiš tudi smisel. Delo te veseli, vidiš, da razvijaš svoje talente, deliš svoje znanje, svoje uspehe, rasteš, to daje občutek zadovoljstva, veselja. In v vsakem življenju, ki ga preveva smisel, je veselje navzoče, se veselje »otročje lahko«, kot samo od sebe pojavi, kot pravi Viktor Frankl. Človek globoko v sebi čuti, da je na pravem mestu, da prav na tem mestu napravi lahko veliko dobrega zase in za druge. In je hvaležen Bogu za to svoje poslanstvo, svojo enkratno nalogo. Veselje nad tem, da lahko ustvarjam, nad tem, da me potrebujejo, me imajo radi, veselje za nekoga, ki trpi, svojega brata, sestro, za ljudi, ki mi pridejo naproti … pomaga, ko pridejo preizkušnje, ko te doleti trpljenje. Takrat človek lahko porablja svoj čas tudi tako, da poišče še skrite biserčke v mozaiku svoje življenjske umetnine. Dodaja jih, dopolnjuje in se zahvaljuje za vse, kar je bilo, kar je, tudi za radost bivanja. Silva Matos
Pozdravljeni, spoštovani poslušalci. V življenju ob vsem radostnem doživljam tudi težo. Ne le tisto, ki se meri v kilogramih, pač pa težo, ki me obremeni navznoter. Toliko je dogodkov in doživetij, ki se »usedejo« v našo občutljivost in nas težijo. Res je, da se lahko nekaterih razbremenimo, nekatera pa moramo preprosto sprejeti in nositi. Pravimo: »To je moj križ.« In zdaj ko so vse preredka dragocenost tisti, s katerimi lahko iskreno delimo pristnost svojega doživljanja, je teža – naš križ – še večja. Notranja osama pritiska k tlom. Če ni sočutne opore, moči popuščajo … in se lahko zrušimo. Pravijo, da potrebujemo vsaj štiri izraze ljubeče, srčne in sončne pozornosti, da ne zbolimo, osem je potrebnih, da ne pregorimo, in vsaj dvanajst, da lahko tudi osebno rastemo. Zdravnica, ki deluje v puščavskem delu Afrike, je pripovedovala, da domačini osteoporoze (bolezni krhkih kosti) tako rekoč ne poznajo, čeprav je njihova hrana zelo borna. Na vprašanje: »Zakaj?« mi je razlagala o pomenu gibanja na soncu, ki se v naši koži preobrazi v vitamin D in ta je odločilen pri tem, da kalcij utrjuje moč kosti. Sam sem se vedno znova zaradi duhovne osteoporoze najprej sesedel znotraj, potem pa še zunaj. Tudi naša notranja struktura (srčna in duhovna) potrebuje Sonce. Da bomo notranje krepki, je ob vseh obveznostih nujen tudi čas, v katerem se notranje sončimo. Kako pomemben je čas sočutne bližine z najbližjimi, čas, v katerem se v ljubezni krepijo naše notranje moči. Vendar: kakor da je človek človeku prepogosto prešibka svetloba – ne prodre do jedra naše duhovne strukture. Zato pravi Jezus: osončite se v odnosu s Svetim. To vas notranje svetli, umiri in okrepi – tudi za moč ljubezni v odnosu do bližnjih. Zdi se, da je notranje, duhovno ravnovesje prvi pogoj za ravnovesje v čustvovanju. Sebi in vsakomur želim, da se vedno znova okrepimo v soncu, ki ogreje telo, in v Tistem, ki seže v globine srca in duha. In iščimo njegove odseve v lepoti stvarstva, ki je podpis najvišje Lepote.
Ob besedi »post« imamo ljudje najrazličnejše predstave, spomine, načrte. Nekoč strogo asketsko-religiozni pojem je danes postal zelo ohlapen. V predrzni govorici bi lahko celo rekli, da je post že vsaka misel na shujševalno kuro, na takšno ali drugačno dieto, na odpoved zaradi boljšega počutja, lepšega izgleda. Mnogi še danes post tesno povezujejo s hrano, dieto, preračunavanjem zaužitih kalorij. Cerkveni post pa je veliko več, kot so kalorije, pet obrokov na dan, lepa postava. Smo sredi postnega časa, ki nas pripravlja na velikonočne praznike. V božji besedi današnje tretje postne nedelje začutimo vabilo k spreobrnjenju. Prvo berilo je vzeto iz druge Mojzesove knjige. Prizor, ki bi bil zanimiv za marsikaterega filmskega režiserja: Mojzes je namreč zagledal, medtem ko je pasel čredo, goreč grm, ki je gorel, pa ne zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je kraj, na katerem stoji, svet. Dejstvo pa je, da se Bog v življenju vsakega izmed nas razodeva na različne načine. Papež Benedikt XVI. zapiše: »Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, se mu je treba približati z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem.« Skozi ves postni čas odmevajo besede: Spreobrni se! Povprečen človek bi dejal: »Zakaj naj se spreobrnem? Saj sem v redu.« Do neke mere drži. V redu smo, ker živimo življenje, ki nam je bilo darovano, živimo in delamo. Toda spreobrnjenje pomeni tudi, da si »upamo« priznati svoje nepopolnosti, pomanjkljivosti in narediti v svojem življenju kakšno spremembo: v odnosu do sebe, do drugega. Najbolj iskrene spremembe so tiste, ki so narejene v ponižnosti, v majhnosti. Če pa je človek veren, proces spreobrnjenja začne z Bogom, pred Bogom. Mnogim je na tej poti spreobrnjenja v pomoč svetopisemska beseda, ki pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Naj bo tudi današnja nedelja priložnost, da izstopimo iz svojega začaranega kroga in zavestno zaživimo z drugimi, za druge, pisano z malo in pisano z veliko začetnico.
Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo. Pa nas vendar vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinoma ne namenoma. Z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker razgali najbolj boleči del našega življenja. To je neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti. Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?« Groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo številni mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so bili že prej, a jih pijani od dosežkov nismo videli. Zato nas je ta šok zadel nekje tik pod vrhom babilonskega stolpa, ko smo bili ravno na tem, da se usedemo na božji prestol – in nas sklatilo na tla. Takrat smo začutili, da v resnici nismo tako močni, kot si mislimo, da ne moremo delati vsega, kar si želimo, da nimamo vsega pod nadzorom, oh, še zdaleč ne. Da nismo vsemogočni – da nismo bog. Epidemija je zrcalo, ki je povedalo težko resnico, da smo ljudje slabotni. A prav na tej točki zrcala, ko se človek zave svoje slabotne resničnosti – ne govorimo o samozaničevanju, za čisto objektivno ugotovitev gre – ko si jo prizna in jo sprejme kot svoj resnični portret, drugače rečeno, ko postane ponižen in zmore reči drugim in predvsem samemu sebi: »Jaz nisem Mesija,« takrat se v njem nekaj zgodi. Iskrenost do samega sebe je namreč pot najbolj korenitega spreobrnjenja. Pasti – to pomeni spet postati človek. Milostno je v sebi slišati: »Ne morem več«, »Nimam pojma«, »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo kot ljudje naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih tam spoznamo, sta, da sem »samo človek«, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. »Samo človek«, ki ne more sam in mu tega niti ni treba, »samo človek«, ki je ustvarjen tako, da nekoga potrebuje. Ogromno breme »mesijanstva« bo padlo z nas, ko si bomo to priznali, ko bomo pustili Bogu biti Bog in sebi biti človek. To namreč pomeni »zravnati Gospodove steze«, biti »samo človek«, sprejeti to vlogo z mejami in pomanjkljivostmi vred, saj ravno te prostor srečanja, prostor vstopa Boga.
Zadnji dve leti sta bili - milo rečeno - težki. Pandemija, izolacija in družbeni nemiri so nam skupaj s skrbjo za zdravje in občutkoma ujetosti in nepredvidljivosti naprtili čustveno breme, ki ga vedno težje nosimo. Število ljudi, ki doživljajo simptome anksioznosti in depresije se je - po eni od globalnih raziskav - v zadnjih dveh letih vsaj podvojilo. Tesnoba in depresija uničujeta ustvarjalnost, jemljeta energijo in v življenje vnašata občutek ohromljenosti in nemoči. Zaradi tega slabo spimo in se ne smejimo pogosto. Izčrpavata posameznike in družine ter močno zaznamujeta odnose na delovnem mestu in v družbi nasploh. Kako lahko prepoznate ali je tesnoba tudi vaša težava? Odgovori na vprašanja, ki sledijo, so vam lahko v pomoč pri tem: Se smejite manj, kot ste se v včasih? Ali v vsaki obljubi vidite težavo? Bi vas tisti, ki vas najbolje poznajo opisali kot vse bolj negativno in kritično osebo? Ali domnevate, da se bo zgodilo nekaj slabega? Ali vsako dobro novico razredčite z dobro dozo vaše verzije resničnosti? Ali povečujete negativne stvari in pomanjšujete pozitivne? Če bi imeli priložnost, ali bi se do konca svojega življenja izognili kakršni koli interakciji s človeštvom? Če ste na večino teh vprašanj odgovorili pritrdilno, je to zagotovo precej jasen znak, da lahko tesnoba in depresija kmalu postaneta zelo resna težava tudi za vas. In če pride do tega, se obrnite na usposobljenega terapevta ali zdavnika, ki bo poskrbel za pomoč, ki jo potrebujete. Niti za hip ne pomislite, da ste zaradi tega manj vredni ali da je to nekaj, česar bi se morali sramovati. Prositi za pomoč ni znamenje strahopetnosti, ampak poguma. Toda prav tako so stvari, ki jih - da bi se izvili iz primeža tesnobe in porajajoče se depresije - lahko naredite sami. V Psalmu 121,1-2 beremo: “Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.” Začnite z Bogom. Preusmerite svojo pozornost proč od težav in zmešnjav na Boga. Ukvarjanje s težavami vam ne bo prineslo nič dobrega. Bolj ko se ukvarjate z njimi, večje postajajo. Ko pa svoje misli usmerite ne Boga, ki je večji od vsake vaše težave, Boga, ki je “kralj nad kralji in Gospod nad gospodujočimi” (1. Timoteju 6,15), se težave hitro zmanjšajo na svojo dejansko velikost. Drznite si verjeti, da prihajajo dobre stvari; da je Bog govoril tudi vam, ko je rekel, da v vsem dela za dobro teh, ki ga imajo radi (Rimljanom 8,28). Dobro življenje se ne začne, ko se okoliščine spremenijo, ampak ko se spremeni vaš odnos do njih. To, kar mislite, da je vaša težava, morda sploh ni vaša težava; vaša težava je lahko to, kako nanjo gledate. Okoliščine lahko le redko nadzorujete; toda vedno lahko nadzorujete svoj pogled nanje. Napolnite svoje misli s tem, kar je - kot beremo v pismu Filipljanom 4,8 - “resnično, vzvišeno, pravično, ljubeznivo, častno, krepostno in hvaleveredno”. Poleg tega negujte hvaležnost. Različne raziskave so povezale hvaležnost s pozitivnimi učinki. Hvaležni ljudje so bolj empatični in lažje odpustijo. Imajo pozitiven pogled na življenje in kažejo manj zavisti, materializma in sebičnosti. Hvaležnost povečuje samospoštovanje, izboljšuje medsebojne odnose, kakovost spanja in prispeva k dolgoživosti. Zato se bolj osredotočajte na to, kar imate kot na tisto, česar vam primanjkuje. Hvaležnost je zavedanje o prednostih življenja. Z Bogom, ki je nad vsem, a vam je hkrati blizu in ki vam daje dobre stvari, za katere ste mu lahko vsak dan hvaležni, boste danes bolje zaspali in se jutri več smejali. Drugače boste pristopali k svojim strahovom. Naučili se boste kako slabe novice gledati skozi prizmo Božje suverenosti in dobrote. In po njegovi moči boste odkrili “mir, ki presega vsako razumevanje” (Filipljanom 4,7).
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala razmeroma pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je »za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta«. Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje »ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino« - nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: »Ljudje, ki si laskajo in se dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj osebe ne cenimo takšne, kakršna je v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo nudi. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je torej pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med »dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini«. Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, »kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna,« je prepričan Aristotel. Najbolj popolno in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč »dober nasploh in dober do svojega prijatelja,« pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno »želijo dobro, ker so sami dobri«, prijatelja imajo »radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki slučajnih okoliščin,« to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da »skupno življenje ni možno med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo.«
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice … a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki je prihajala iz njene duše, ki jo je vsako jutro urejala, ko je klečala v meditaciji. Za mene je ena največjih lepot svečanost prvega svetega obhajila v maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil … Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno-belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah … Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala čez noč na travo, da jih je rosa orosila in da niso oveneli. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala … Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega. Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca. Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika. Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno je citirana samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: "Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta."
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj za vernega človeka ne. In tudi veliko nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! Če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje: Kako moliti?! Prebiranje svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure … Na voljo imam širok razpon »pristopov« in pristopam in pristopam, in vedno znova se zalotim, da opravljam zamotan ali rutinski obred, namesto da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da bi bil na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva«, ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva, in »sva« celo, ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš z vikanja na tikanje, besede niso več tako pomembne, ampak začneš gojiti odnos. Toseveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Srečala sem kolega, ki se je pozanimal za nekega bolnika in ko je izvedel za diagnozo, je rekel: »Potem je pa stvar brezupna!« Nisem se strinjala. Tudi če gre za zelo resno bolezen, tudi če se je ne bo dalo pozdraviti, stvar zame še vedno ni brezupna. Brezupna bi bila, če ne bi bilo nobenega upanja, nobene možnosti za naslednji korak. Tu pa upanje je – saj upanje ne pomeni nujno ozdravitve! Vedno znova me spremlja Kierkegaardova misel: »Upati pomeni videti možnost. Pomeni videti naslednji korak!« \tOb vsakodnevnem srečevanju s hudo bolnimi sem veliko premišljevala o upanju. Če z bolniki resnično ne bi upala v svojem srcu, potem bi jim zaman govorila vzpodbudne besede. Toda kaj pomeni upati pri zares težki bolezni, ki bo morda pripeljala do smrti? \tKo je prišel bolnik prvič na zdravljenje, sem upala z njim, da bo ozdravel ali pa da bo bolezen čim ugodneje potekala in bo lahko čim dlje normalno živel. Nadalje sem z bolnikom upala, da mu bomo lahko pomagali, če se bodo pojavile težave, da mu bomo lahko lajšali bolečine, če ga bo bolelo, da mu bomo lahko pomagali tudi pri drugih težavah. Če bo bolezen kljub vsemu šla svojo pot in neizogibno vodila do smrti, sem upala, da bolnik v procesu umiranja ne bo sam, da bo ob sebi imel ljudi, ki ga imajo radi, ki ga bodo spremljali in mu pomagali človeško nositi del njegovega bremena. Upala sem, da njegovo življenje, takšno kot je bilo, ni bilo zaman, da ima tudi njegovo trpljenje in umiranje nek smisel. Upala sem, da je Bog z njim tudi ob trpljenju in umiranju, da s telesno smrtjo njegovo življenje ne bo končano, da ga bo ob smrti Bog dokončno sprejel v svoje naročje. \tVem, včasih je težko upati. Vem tudi, da bi brez tega upanja ne mogla živeti in se ne bi mogla dan za dnem srečevati s tolikšnim trpljenjem.
V vstopnem spevu današnje druge postne nedelje Cerkve je vzklik: »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke. Naj nas sovražniki ne obvladajo, o Bog, reši svoje ljudstvo iz vseh njegovih stisk.« Človeška narava je po svoji temeljni in izvirni ranjenosti, posledici izvirnega greha, nagnjena h grehu. Toda še večja od človekovega greha sta Bog in njegova ljubezen, ki hoče spokorjenega vedno znova izpolniti v sebi. Za napredek v duhovnem življenju sta potrebni dve prvini, dve kreposti oz. dva načina: ponižnost in spominjanje, to je zahvaljevanje. Ponižnost v priznanju svoje nezadostnosti in nemoči, nebogljenosti v prizmi Božje moči, Božje vsemogočnosti. Ponižen človek torej priznava, da si sveta in pravzaprav ničesar ni zmožen zares podrediti, še najmanj samega sebe, zato potrebuje dobrega Boga, ki ga edini lahko izpolni in osvobodi, opolnomoči in utrdi v njem samem. Zato David v današnjem vstopnem spevu prosi za zmago nad sovražniki, prosi za zmago nad zlom, nad strastmi, ta pa je mogoča le v Bogu in ob njegovi pomoči. Prošnja za rešitev pa ni bila aktualna le v Davidovem času, ni aktualna le na naši duhovni poti, pač pa je žal aktualna tudi tukaj, zdaj, sredi Evrope v 21. stoletju. Kaj nam je torej storiti? Kaj je storiti Kristusovemu učencu? Kaj Bog želi od nas v teh konkretnih razmerah? Najprej to, da priznamo, da s človeško močjo, celo z dialogom, ne moremo doseči ničesar, če to ni najprej utrjeno v Božjem duhu in narejeno v skladu z Božjo voljo. Gre torej za temeljno držo ponižnosti, ki pa se povzeta v zahvali izraža v prvem delu današnjega introita. »Gospod, spomni se svojega usmiljenja in svoje ljubezni, ki ostane na veke.« Da je usmiljenja sploh potreben, se lahko zave le ponižni; da ga bo res lahko deležen, pa se lahko zave le hvaležen človek, ki se vedno znova spominja vélikih Božjih del v svojem življenju. Spominja se tistih trenutkov v svojem življenju, ko se mu je zdelo, da je ostal sam, da ga je Bog pozabil in zapustil, pa vendar pozneje spozna, da mu je bil Gospod tedaj, v tistem trpljenju, najbliže, le da ga zaradi osredotočenosti nase in na svoje težave ni mogel opaziti. Iz spominjanja in hvaležnosti tako zajemamo moč in tudi vero, da nas Bog ni in ne bo zapustil, da nam ostaja zvest tudi v preizkušnji, čeprav ga naši čuti v svoji slabosti in naš duh v svoji ošabnosti ne morejo začutiti. Gospod Bog je v našem življenju in zgodovini človeštva že neštetokrat posredoval in se izkazal mogočnega. Tako bo tudi danes. Poleg tega pa zlasti v tem postnem času, ko smo posebno zavezani tudi dajanju in izvajanju miloščine, ne pozabimo, da se lahko naša hvaležnost dobremu Bogu izkazuje tudi v konkretni ljubezni do bližnjega, ubogih, ki so vedno okoli nas, še toliko bolj pa danes med nami. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj se naša ljubezen do Boga in naše postno spreobrnjenje kažeta v dobrih delih in ljubezni do bližnjega. Naša ljubezen do Boga je resnična le toliko, kolikor je resnična ljubezen do najbolj ubogih. Dopustimo si torej ljubiti vse. Prijetno nedeljo želim.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Menda je zagrebški zdravnik dr. Andrija Štampar oblikoval definicijo zdravja. Zdravje po njegovem ni le odsotnost bolezni, ampak je ravnovesje med somatskim in psihičnim stanjem. Zdaj je ta formula še natančneje razčlenjena; tako zdravje zajema človekovo telesno, duševno, duhovno in socialno področje. Če je prizadeto eno, so prizadeta vsa. Torej gre še vedno za ravnotežje in nezanemarljivo skrb za vsa področja. Kaj vse počnemo, kadar nas kje zaboli! Marsikdo hiti v ambulanto, brž ko dvakrat kihne. Hodniki so polni tudi na videz povsem zdravih/sposobnih ljudi. Nekoč sem omenila zdravniku, da bi pol čakajočih poslala domov, pa se je zasmejal, rekoč: To ste rekli vi, jaz sem tako samo mislil. Nič kako natančno ne znamo prisluhniti telesu in prav je tako. Čustva nas kdaj temeljito premetavajo in jih težko krotimo. Socialna raven – komunikacija, vedenje – nam tudi povzroča težave. Področje duhovnega zdravja je pa skoraj tabu, ne govorimo veliko o njem. Vendar ne manjka zanimanja za duhovnost. Kaj to sploh je? Slovar našega knjižnega jezika jo označuje kot usmerjenost k vrednotam in kot človekovo duševno/duhovno življenje. Za verujoče pomeni to živeti po načelu njihove vere; krščanstvo poudarja pomen temeljnega sožitnega stebra: stori drugim to, kar želiš, da je storjeno tebi. Izraženo je v znanih Gregorčičevih stihih o delitvi dobrin »s prav srčnimi čutili«. Žal to stališče ni vedno kos človekovemu pohlepu. Milijone ljudi/ otrok umre od lakote, sto kilogramov odvržene hrane na osebo je letno pripisano tudi nam. Name niti pol kilograma, jezna rohnim v ekran. Žalosti me duhovna ohromelost vseh, ki zametujejo kruh in druga živila. Močno sta se spremenila duhovna podoba in duhovno zdravje od tedaj, ko smo še gojili spoštovanje celo do drobtinic. Kristjanu krepi duhovno zdravje molitev, neverujočim razne druge oblike meditacije. Krščanstvo goji šole molitve, duhovni trening za vzdrževanje psihosomatskega ravnovesja. Občestveni stiki, verska dogajanja, razumevanje liturgije, simbolike, sooblikovanje duhovnega ozračja trasirajo duhovne poti. Zdrav duh v zdravem telesu. A tega gesla nismo iznašli mi. Tisočletja dolgo je znano spoznanje, da se morata telesna in duševno-duhovna hemisfera skladati. Težko postane, če bolan duh napade zdravo telo. Ob razumski in čustveni inteligenci duhovna gotovo ni odveč. Izrazi se v dojemanju zastrtega, navznoter bivajočega.
Neveljaven email naslov