Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo …
Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre.
Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo …
Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre.
Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo …
Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre.
Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
Zadnjič me je streslo, ko sem bral Apostolska dela. Baje se Kristus ni prikazoval vsem ljudem, temveč samo tistim, od Boga izbranim, ki so ga prej videli kot človeka (prim. Apd 10,40-41). Kot človeka, ne kot Boga. Ker je tako, da ne moreš videti Vstalega Boga, če ne moreš prej v isti osebi videti človeka. Človeka kot človeka in ne kot objekt mojega poželenja, zaničevanja ali sovraštva kakršne koli vrste že. Ali pa prezira, ta je od vseh najhujši. Da prascev, koz, oslov in še kakšnih drugih živali sploh ne omenjam. Da, vse to so osebe, ki dnevno živijo z nami. Ljudi pa vidimo res bolj malo …
Poznate to situacijo, kajne? Za vsakogar imam pripravljenih sto reči, ki me motijo na njem, dobrih pa je resda bolj malo ali nič. Zato me je streslo. Ne toliko zaradi Boga. Zanj se ne bojim, da bi se nehal prikazovati. Za mene gre. Jaz ga ne vidim več. Jaz pa ga moram videti in ga moram videti vsak dan. Ker je tako, da če človek vsak dan ne vidi Boga, počasi pozabi, da je človek. Ker samota v človeku ubije njegovo človeškost. In se zato vedno manj obnaša kot človek. In potem dela stvari, ki ga še bolj odvračajo od vseh ostalih ljudi, dokler ne kot človek umre.
Zato ga moram videti. In če ga ne, se moram truditi, da bi ga videl. Čeprav se zdi nenaravno – ker takšno tudi je – je to vendarle prav, ker je Boga mogoče videti. Človek mora ostati občutljiv, to je vsa umetnost. Prebirati mora rečne kamenčke, na tisoče jih mora dati skozi svoje roke in ne odnehati, dokler ne izbrska vsaj eno zlato drobtino in ga zagleda. Četudi me ob pogledu na njega zaboli, tudi če me je pred njim sram, toda videti ga moram. Da preživim.
Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.
Pogosto slišimo koga reči, kako bi bilo vse čisto drugače, če bi bil zdrav, če bi imel dovolj premoženja, če bi živel kje drugje, če bi bil v mladosti pametnejši in bi se učil, si izbral kakšen drug poklic, si našel kakšno drugo ženo ali moža in še veliko podobnega. Ob tem se vedno znova pojavi vprašanje, kaj bi človek v svojem življenju spremenil, če bi bilo seveda to mogoče. Marsikdo potem našteva, kaj vse bi spremenil, če bi lahko. Pa bi bilo to potem še njegovo življenje, bi bil to potem še on? Bi bil lahko bolj zadovoljen? Gospa pri devetdesetih, skromna ženička, je na to vprašanje odgovorila takole: »Prav ničesar ne bi spreminjala, čeprav je bilo velikokrat tudi zelo težko. Ampak živela sem svoje življenje in tega sem vesela.« Ob tem sem se vprašala, kako bi jaz odgovorila na to vprašanje. Verjetno približno tako kot ona. Ko se zdaj oziram nazaj na svojo prehojeno pot, ugotavljam, da se mi je dogajalo veliko stvari, ki si jih niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Tudi ne vem, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se odvijalo po mojih načrtih. Verjetno bi bila za marsikaj prikrajšana. Tudi meni se je dogajalo marsikaj težkega in neprijetnega, pa seveda tudi veliko lepega. Se pa pogosto čudim, kako sem lahko bila kos vsemu, od kod sem dobivala moč za to. Morda se tudi nisem znala vedno najbolje odločati, ampak to sem bila jaz, ki sem tkala in ki še tkem to svoje življenje, ki postaja tako kot vsako življenje enkratna umetnina. Bog nas ni ustvaril popolne, nas pa vabi, da se učimo sprejemati svojo nepopolnost in nebogljenost, ne samo svojo, ampak tudi nepolnost in nebogljenost ljudi, s katerimi živimo. Samo tako lahko rastemo, dozorevamo in postajamo modrejši. Zato so naša življenja takšna, kot so, in od nas je odvisno, kako odgovarjamo na vse izzive, ki se postavljajo pred nas. Čeprav sem že stara, še nimam občutka, da se mi bo življenje prav kmalu izteklo. Seveda se lahko tudi motim, to mi je povsem jasno. Sem pa prepričana, da se mi bo v tem kratkem času, ki ga imam še na voljo, gotovo zgodilo še marsikaj, česar ne pričakujem. Prijetnega in tudi neprijetnega.
»Kadar pa moliš, pojdi v svojo sobo,« je, nekoliko iztrgano iz konteksta, rekel Jezus. (Mt 6,6) Moj Bog … nimam svoje sobe. Nikoli je nisem imel. Zrasel sem v sedemčlanski družini … no, osemčlanski, če prištejem še starega očeta. In stiskali smo se v – kaj pa vem, kako naj štejem – dvoinpolsobnem stanovanju … morda trisobnem. Kakor koli že, svoje sobe nisem imel in kadar koli smo v osnovni šoli pisali spis z naslovom Moja soba, sem uporabljal domišljijo, laži in želje. Molil pa sem. Zdaj bivakiram v prav tako osemčlanski družini. V hiši. In čeprav je kar precej prostora, svoje sobe še nimam. Molim pa še vedno. Pravzaprav: molimo skupaj, vsa družina. Še najbliže svoji sobi sem bil v službi, v gledališču … v katerem sem imel garderobo. Še te ne čisto zase, vendar sem bil v njej – vsaj ob popoldnevih – sam. In sem molil. Za kolega iz garderobe. Za kolege v gledališču. Za obe svoji družini … prvo in drugo … za starega očeta … in za svojo sobo. Molil sem. In še molim. Pa čeprav nimam svoje sobe. In je ne pogrešam več toliko kot včasih. In je ne potrebujem več, kot bi jo včasih. Molim pa še … kot včasih. »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« (Jn 4, 22) Tako je Jezus rekel Samarijanki, torej poganki, drugače verujoči, ob vodnjaku. Stavek je, čeprav je bil izrečen pred dva tisoč leti, nadvse aktualen. In zato tudi pomemben. Še posebno za tiste izmed nas, ki vsak dan odhajajo iz svojih vasi, čez zidove svojih cerkva, plotove svojih skupnosti … in se v Samarijah sodobnega časa – na svojih delovnih mestih, pa tudi ulicah, v gostilnah, trgovinah, bolnišnicah, telovadnicah … torej vsepovsod … srečujemo z neverujočimi, drugače mislečimi in čutečimi prijatelji, znanci, sodelavci, ne nazadnje tudi sorodniki, morda celo zakonci … in se z njimi ob človeško omejenih vodnjakih pogovarjamo o žeji, vodi, živi vodi in Izviru. Veliko je molivcev. Lahko bi celo rekel, da skoraj ne poznam človeka, ki ne bi molil. Toda znova in znova spoznavam: »Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo.« Previdno torej v pogovorih in srečevanjih … v molitvi. In nežno. Z ljubeznijo. In v ljubezni. Kajti prošnja: »Daj mi piti!« ima veliko pojavnih oblik … včasih prav nenavadne.
Ste, spoštovane poslušalke, poslušalci, že slišali za dobro jutro kakšno reklamo za take ali drugačne vitamine, napitke ali tablete, ki povečajo odpornost? Ni treba ravno veliko truda, da bi v teh jesenskih dneh našli kopico ponudb, kako izboljšati svoj imunski sistem. Sem ter tja se sprašujem, kako to, da ob vseh teh čudežnih zdravilih ljudje še vedno zbolevajo, smrkajo in kašljajo. Navsezgodaj vas še zdaleč ne želim nagovarjati k zanemarjanju zdravja, rad bi samo pretehtal težo vseh teh pozivov. Ni dvoma, zdravje nas skrbi, zanj smo pripravljeni veliko storiti in očitno tudi plačati, drugače nam ne bi vsak teden prodajali kaj novega. Pri tem pogosto pozabljamo, koliko je čisto zdravih ljudi, ki so siti sebe; in bolnih, ki so polni veselja do življenja. Si ne bi morali več prizadevati za kakšno drugo odpornost, kot je le telesna? Gotovo smo vsi vsaj enkrat v življenju videli tisto pretresljivo fotografijo deklice iz vietnamske vasi, ki je polita z napalmom zagorela in skupaj z drugimi vaščani beži iz svoje vasi. Pred kratkim sem videl njeno fotografijo, ki je bila posneta čez trideset let. Takrat je živela v Kanadi in si tam uredila svoj dom. Fotografija prikazuje še vedno vidne posledice opeklin, hkrati pa njen zadovoljni obraz. Komentar pod fotografijo govori o čudni, a veseli lepoti, saj ta žena drži v rokah svojega lastnega otroka. Ta ožgana deklica si je zmogla ustvariti uspešno življenje. Strokovnjaki govorijo o odpornosti, trdoživosti, ki je nujna za dobro življenje. Kopico posameznikov imamo, ki se v najtežjih situacijah dobro znajdejo. Po drugi strani imamo veliko takih, ki se že ob najmanjši življenjski preizkušnji zlomijo. Kaj je tisto, kar človeka utrdi? Kaj je tisto, kar v nas ustvari notranjo odpornost proti krizam v življenju? Strokovna literatura navaja številne dejavnike. Eno pa izpostavljajo vsi: človek, ki ima v sebi več pridobljenih in utrjenih vrlin, je dolgoročno odpornejši proti težavam v življenju. Niso si vsi enotni, katere vrline so potrebne, a vseeno poudarjajo nekatere. Pogosto so to delavnost, doslednost, radovednost, povezanost z drugimi, obvladovanje. Še bi lahko naštevali, a o teh zdravilih za našo notranjo odpornost boste bolj poredko slišali. Smo se razvadili in bi z jutranjim požirkom vode radi že vse prejeli. Pri vrlinah se je treba truditi, imeti še koga, ki nas k temu spodbuja, in se mu pustiti voditi. Vse to je danes precej zanemarjeno, čeprav mnogi učitelji vložijo veliko truda, da bi pomagali otrokom razviti vsaj kakšno vrlino in jih tako usposobiti za boljše življenje. Današnji dan je kot nalašč, da tudi sami vzamemo kakšno tabletko vrlin in storimo kaj, da bomo jutri odpornejši proti pretresom življenja.
Vsak dan se vozimo po naših črnih asfaltnih cestah. Tisoči in tisoči zjutraj iz vasi in mest hitijo tja, kjer si služijo kruh, in vmes sanjajo o krasni prihodnosti. Na črnih asfaltnih cestah se v avtomobilih, na avtobusih in kolesih dogaja veliko stvari, izgovarjajo se številne jezne ali ljubeče besede, zorijo veliki sklepi o tem, kaj storiti, da bo dan, ki se je pravkar zbudil na obzorju, lep dober, uspešen. Le redko kateri voznik tu in tam pogleda na cesto, navadno le preveri, ali je kje kakšna luknja, kakšen moteč predmet, veja ali kamen, morda celo žival, zaradi katere mora zmanjšati hitrost. Ceste opazujemo tudi, ko se zgodi prometna nesreča ali pa ko nas znaki opozarjajo, da se na cesti dela, in se vsi vozači postavimo v pokorno kolono, ki počasi leze naprej. Kako močno potem nekateri vozniki pritisnejo na plin, ko lahko spet vozijo hitro! Le kam se nam vsem tako mudi? Včeraj zjutraj pa sem na ceste gledala malo pozorneje, saj smo vozili le 30 km na uro. Tam so bili že zbrani delavci in so začenjali svoje težko in odgovorno delo. Kar presunilo me je, saj med njimi navadno ne slišiš slovenske besede! Torej, te naše črne asfaltne ceste gradijo tujci, ki so prišli k nam iskat zaslužek zase in za svoje družine. Nehote mi je spomin segel v preteklost, kajti pred petdesetimi leti so tudi moj oče in številni drugi iz kmečkih družin hodili na delo v Avstrijo. Gradili so mogočne avstrijske avtoceste, mostove in počivališča, kot jih danes gradijo tuji delavci pri nas! In kot so v avstrijskih in nemških avtocestah ostale kapljice potu in krvi naših staršev, dedkov in stricev, tako so naše ceste poškropljene z znojem in krvjo tujih delavcev, ki so prišli k nam. Dobro je zjutraj kdaj pomisliti na to. Na zgarane obraze in žuljave roke, po asfaltu dišeče delavce in njihove pesmi v tujem jeziku. Da lahko blagoslovimo vsak del ceste, ki je na novo zgrajena ali popravljena. Bolj kot jeza nas bo pomirila tiha molitev za vse, za delavce, ceste in šoferje pred nami in za nami: blagoslovi, Gospod, to jutro vse, ki gradijo naše ceste, vse, ki jih načrtujejo, in vse, ki se vozimo po njih, da bi nam zmeraj služile za dobro in se na njih nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Amen.
V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.
Sveta Cerkev nam na današnjo nedeljo po prazniku povišanja svetega križa, ko smo premišljevali o veličastnem in zmagovitem trpljenju našega Gospoda, v branje predlaga prerokbo iz knjige preroka Izaija, v kateri med drugim pravi: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti.« (Iz 50,6) V besedah preroka je čutiti lahkotnost, četudi gleda trpljenju in zasramovanju neposredno v oči. Kakšna norost so te besede našemu zmedenemu svetu, ki želi na vsak način uiti trpljenju, pozablja pa, da nas prav to trpljenje more približati Bogu in nas osvoboditi samih sebe? Od kod torej Izaijeva trdnost in mirnost, vdanost, če hočete, in od kod brezglavost današnjega človeka? Iz vere ali bolje nevere, saj Izaija nadaljuje: »Glej, Gospod Bog mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« (Iz 50,9) Če ne le verujemo, marveč vemo, da je Gospod Bog z nami, potem trpljenje dobiva svoj smisel; če je naš temeljni cilj čim zvestejše posnemanje Gospoda in tesno združenje z njim, potem so trpljenje, bolezen in bolečina le sekundarnega pomena, ki pa nas obenem po Kristusu le še bolj upodabljajo. Sveti Avguštin (354−430) tako v trpljenju pravzaprav prepoznava nujno zdravilo, ki ga potrebujemo, da bi postali ponižni in ozdravljeni napuha, sveta Terezija Avilska (1515−1582) pa si za svoje življenjsko vodilo izbira besede »Aut pati aut mori!« − Ali trepeti ali umreti!«, česar pa nikakor ne smemo razumeti avtodestruktivno ali celo nihilistično, marveč ravno nasprotno; saj eni največjih mistikinj in cerkvenih učiteljic namreč ne smrt ne trpljenje ne pomenita nič, če le je z Gospodom, če le ostaja v njegovi bližini trdno sklenjena z njim, če le ostaja v Življenju samem. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vas preizkušnje in tegobe današnjega dne in časa ne vznemirjajo preveč; ostajajte v miru, ostanite v Kristusovem miru. Mirno nedeljo vam želim. Avguštin, De civitate Dei 1.1
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali ob pomoči filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »En del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopno pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni«, ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo«. Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Tisti, ki uspe, pogosto pravi, da je ponosen nase. Čim večji je uspeh, tem bolj se sonči v samozadovoljstvu. Pripada mu, tako misli, nagrada posebne veljave. Zakaj tudi ne, saj je vreden največjega spoštovanja. Tudi če se to izraža z občutkom pritrjevanja lastnemu egu. Lahko je uspeh oseben, družinski ali zunanji, dokler ga je pomagala zgraditi lastna roka, se zdi ponos zaslužena lovorika. Človek se ima za vrednega. Za občudovanje vrednega. Vendar sovražnik v takih primerih nikoli ni daleč, preži v zasedi. Veseli se napihovanja duše in pahne človeka, ko je najmanj čuječ, v držo večvrednosti. Podžiga napuhnjene misli, krade prostor krepostni samopodobi, po kateri naj bi Jezusov učenec živel. Nič namreč ne ruši medčloveških odnosov bolj kakor dodeljevanje pomembnosti sebi – po dozdevno pravičnem, a arbitrarnem ključu. Po načelu, da so eni zgoraj, drugi pa spodaj. Da so tisti, ki zmagujejo, blagoslovljeni, medtem ko so oni, ki izgubljajo, zavrženi. Zavedajmo se, da smo vsi otroci istega Boga, obdarovani z enakimi duhovnimi talenti. Ponos nam zamegljuje to resničnost. Opira se na dosežke, ki niso duhovne narave. Izpostavlja svetne zmage, brez ključnega vprašanja, ali je naše delo zgrajeno na ljubezni. Tisti namreč, ki zmaguje v areni duhovnosti, nikoli ni nase ponosen, temveč le hvaležen. Ve za svojo omejenost in prosi Vstalega, da ga zmaga ne bi ovirala pri novih podvigih srca. Da ne bi zapadel v greh malikovanja sebe, ampak da bi se pri urejevanju vseh reči naslanjal na trdnost Božjih načel. In si priznal, da sam ne zmore nič, z Bogom pa vse. Vse tisto, kar je potrebno za zveličavno življenje.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samemu sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo neprestano širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za neprestanim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah. Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede). Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4) Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, kar precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. Tedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, to se je kazalo tudi na njenem obrazu. Verjetno se podobni prizori dogajajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu tako otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zato obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi se odzvala, ko bi umiral kateri izmed mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej.
Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Neveljaven email naslov