Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela.
Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?«
Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne … še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi.
Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.«
Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.
Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela.
Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?«
Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne … še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi.
Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.«
Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela.
Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?«
Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne … še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi.
Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.«
Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.
Šestletnik in njegova štiriletna sestrica sta se sledila staršema po lokalnem sejmu. Fant je zaznal, da je sestrica nenadoma zaostala za njim. Ustavil se je in pogledal nazaj. Njegova sestrica je stala pred stojnico z igračami in nekaj zelo pozorno opazovala. Fant je šel nazaj k njej in jo vprašal: »Si kaj želiš?« Sestrica je s prstom pokazala na punčko. Fant jo je prijel za roko in ji kot odgovoren odrasli fant, izročil punčko. Sestrica je bila zelo zelo vesela.
Vse to je prodajalec pozorno opazoval in se ob odraslem vedenju fanta vedno bolj zabaval. Tedaj je fant pristopil do njegovega pulta in ga vprašal: »Gospod, koliko stane ta punčka?« Prodajalec je bil dobre volje in navdušen nad fantom, zato ga je vprašal: »No, koliko pa lahko plačaš?«
Fant je iz žepa potegnil školjke, ki jih je vse jutro nabiral na morski obali, in jih izročil prodajalcu. Prodajalec je vzel školjke in jih začel šteti, kot bi štel pravo valuto. Vmes je pogledal fanta. Ta se je ustrašil in dejal: »Je premalo?« Prodajalec je hitro odvrnil: »Ne, ne … še preveč je. Vrnil ti bom preostanek.« In res je obdržal le štiri školjke, ostale pa vrnil fantu. Šestletnik jih je veselo stlačil nazaj v žep in skupaj s sestrico stekel proti staršem, ki sta jima mahala v daljavi.
Sosedni prodajalec je videl vse dogajanje in vprašal soseda: »Zakaj pa si dal fantu to punčko za tiste štiri majhne školjke? Punčka je vredna veliko več.« Prodajalec mu je odvrnil: »Za naju so to res le štiri majhne in malovredne školjke, za fanta pa so dragocene. Zdaj še ne razume, kaj je to denar, ampak ko bo odrasel, bo gotovo razumel. In takrat se bo spomnil, da je nekoč za sestrico kupil punčko s školjkami, namesto z denarjem. Morda se bo takrat spomnil name in na to, da smo ljudje sposobni dobrega. Morda mu bo to pomagalo oblikovati drugačen odnos do ljudi in bo tudi sam motiviran za to, da bi delal dobro, ko lahko.«
Ljudje imamo pogosto občutek, da nimamo pravega vpliva na svet okrog nas, da vse poteka mimo nas in da se predvsem odzivamo na dogodke, ki se nam dogajajo. Da imamo zelo ozek delokrog, kjer lahko vidimo učinke naših namenov. Še najbolj v družini, do določene mere v službi, med prijatelji, v soseski, potem pa se že konča. Vendar pozabljamo, kako lahko malenkosti spremenijo dan ali celo življenje sočloveku. Če delamo dobro, se bo dobrota širila, če prispevamo k slabemu, pa bo več slabega na svetu. In slej ko prej bomo tudi sami naleteli na drobec dobrega ali pa slabega, h kateremu smo pred časom sami prispevali. Morda ne na način, kot si mislimo, ampak prav verjetno se nam povrne. Danes je nova priložnost, da prispevamo kamenček ali dva v mozaik dobrega. Po naših zmožnostih.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, naj odkrije svoje bistvo in svoj položaj v vesolju. Kajti pred spoznanjem Resnice o svetu pride spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je tako razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili skoraj vsi filozofi, ki so mu sledili. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja Abu Hamid al-Ghazali je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana s spoznanjem, katerega poglavitni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen le nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči le s sintezo (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Samospoznavanje kot pojem je nikoli popolnoma dokončan proces, ki zahteva ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem delovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Za to pa je vselej potrebno samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva, da bi ves čas presegal samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi predvsem spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj za samoizpopolnitev – tako v spoznavnem kot moralnem pomenu besede. K spoznanju samega sebe sodi spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v temeljni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi tudi nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi prišlo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen na kontemplacijo o lastnem koncu, se ne bo vdal pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju navsezadnje vedno sodi tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost, strah in spoštovanje, ki niso le vrline, temveč podlaga za spoznavno-duhovni vzpon, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svojega obstoja. Tako bo samospoznanje še naprej ostalo eksistencialna naloga in neizogiben podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.
Vetustatem novitas, umbram fugat veritas; noctem lux eliminat. – Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal. »Vetustatem novitas ... Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.« Tako v eni izmed kitic poje slednica današnjega praznika presvetega Rešnjega Telesa, ki jo je ob priložnosti njegove ustanovitve l. 1264 zložil sveti Tomaž Akvinski. V svojih štiriindvasetih kiticah vzvišenega poetičnega izraza povzame in zaokroži vso resnico vere v Kristusovo resnično, realno in bistveno navzočnost v zakramentu presvete evharistije pod podobama kruha in vina. Gre torej za novo in staro skrivnost. Staro, ker je Kristus uporabil že znani prvini zemlje kruh in vino, s tem nadaljeval Melkizedekovo starozavezno daritev; vendar novo, ko ji je pridal nov, bistveno drugačen pomen in je kruh in vino posvetil ter ju tako bistveno spremenil v svoje Telo in Kri. Kristus večni novum, večna novost, tako dopolni in preseže staro(zavezno) daritev, ko jo spremeni v daritev samega sebe in jo naroči obhajati v svoj spomin do konca časov. Deleženje pri istem oltarju, istem kruhu in istem kelihu nas vceplja in zedinja s Kristusom samim, s tem pa se mu pridružujemo tudi v njegove darovanju. »Ko prisustvujemo Božanski daritvi,« tako sveti Gregor Veliki, » je nujno da darujemo skesanega srca tudi sami sebe.« (Dial. 54) Tako smo, ker se – v občestvu Cerkve – vcepljamo v Kristusa že v njegovem trpljenju in darovanju, vcepljeni vanj tudi v njegovem vstajenju in poveličanju. Kolikor smo udje Kristusa, toliko smo deležni njegove smrti, kjer odmrjemo sebi, da bi živeli v njem, ki je vstal. Communio – latinska polisemična beseda za obhajilo pa tudi za občestvo. Kako imenitno dvojen pomen v eni besedi! Ko uživamo isti kruh s tem postajamo eno samo občestvo v Kristusu, uživamo pa ga lahko le v občestvu Cerkve. Obhajilo je torej vez edinosti in njen temelj, obenem pa je prejem obhajila mogoč le v edinosti občestva Cerkve. Evharistije je torej temelj in vrhunec, »vir in višek krščanskega življenja.« (B 27) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, danes proslavljamo in svetu predočujemo Kristusovo obljubo, da bo ostal med nami do konca sveta. (Cf. Mt 28,20) Zaključimo z besedami italijanske mistikinje, vdove in frančiškanske tretjerdnice svete Angele iz Foligna (1248 – 1309), ki je takole zapisala: »O dobrina vseh dobrin, mnogi se ne menijo zate, te ne poznajo in te ne ljubijo; a ko te najdejo ti, ki hrepenijo po tebi, te ne morejo povsem in docela dobiti v posest ... Daj, da ti pridem naproti, najvišja dobrina, in pristopim k tako vzvišeni mizi z velikim spoštovanjem, z veliko čistostjo, z velikim stahom in z neizmerno ljubeznijo. Naj se približam vsa vesela in ozaljšana, ker prihajam k tebi, ki si vse slave vredna dobrina; k tebi, ki si popolna blaženost in večno življenje, lepota, sladkost, vzvišenost, sama ljubezen in milina.« Vesel praznični dan želim in vse dobro.
Nekdaj smo v mojem domačem kraju po njivskih strniščih sejali črno deteljo. Z njo smo zemljo obogatili z dušikom. Čebelam in čmrljem pa je rastlina s trojnatimi listi in rdečimi cvetovi ponujala zelo dobro medičinsko in pelodno pašo. O tem, da je črna detelja eno izmed najstarejših zdravilnih zelišč – uporabljali so jo že severnoameriški Indijanci –, sem se podučila šele zdaj. Kot tudi o tem, da poleg črne detelje poznamo še belo, medeno, navadno turško, plazečo se in turško deteljo. Sveti Patrik, najbolj priljubljen svetnik Irske, je ob pomoči triperesne deteljice mogočnemu kralju razložil troedinega Boga. Kralj je bil menda tako očaran, da je svetemu Patriku dovolil širiti krščanstvo po svojem kraljestvu. Triperesna deteljica je postala eden izmed irskih nacionalnih simbolov. Z njo je upodobljen tudi sveti Patrik, le obhajanje praznika, posvečenega svetniku, je danes podobnejše karnevalu. Poleg triperesne deteljice poznamo tudi štiriperesno. Le kdo se je ne bi razveselil, saj velja za najmočnejši simbol sreče. Vsak izmed njenih štirih lističev ima poseben pomen: prvi pomeni vero, drugi upanje, tretji je za ljubezen in četrti za srečo. Tistemu, ki jo najde, naj bi vsak izmed štirih lističev po ljudski modrosti prinašal bogastvo, slavo, ugodno doživetje in zdravje, in če jo komu podari, celo dvojno mero sreče. Štiriperesna deteljica je po mnenju znanstvenikov izjemno redka, saj je razmerje med običajno deteljico in njeno vrstnico, ki prinaša srečo, kar 1 : 10.000. Po ljudski vraži naj bi štiri lističe našli le ljudje, ki imajo razvit vid in duhovnost. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, brez dvoma je štiriperesna deteljica zaradi svoje redkosti nepogrešljiva rastlina v naših herbarijih, v spominskih knjigah ali pa zataknjena za klobuk. Če nič drugega, vsaj škodljiva ni, saj so jo ljudje nekoč uporabljali celo za svojo prehrano. Vero, upanje, ljubezen in srečo gre iskati vse prej kot na travnikih. Čeprav sem jo, štiriperesno deteljico, kot otrok tudi sama iskala. A takrat sem bila otrok, govorila sem kakor otrok, sklepala kakor otrok. Danes štiriperesne deteljice ne iščem več, še vedno pa skrbno negujem triperesno deteljico: vero, upanje in ljubezen. O veri, upanju in ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v trinajstem poglavju piše mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi, zraščenimi skupaj, in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazni – sveti Pavel. Eno izmed najkrajših poglavij končuje: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13) Ne trdim, da sreče ni, ali da je ne potrebujemo, ali da je sveti Pavel ni poznal, če jo v svojih pismih redko omenja. V današnjem jutru vam želim povedati le, da ne raste na travnikih.
Živimo v časovno izstradani družbi, ki nas neusmiljeno potiska do skrajnosti. Kupi več, naredi več, dosezi več. Hitro. Hitreje. Od nas se pričakuje večja učinkovitost, večja storilnost. Več. Več. Več. To, kar danes velja za običajno, je noro. Večina ljudi dela veliko dlje, kot je včasih. Kdo sploh še dela štirideset ur na teden? Naši popoldnevi in prosti čas so natrpani z dejavnostmi. Veliko družin le redkokdaj jé skupaj. Zdaj je tipičen družinski obrok meni hitre hrane, naročen iz avtomobila v tistih petnajstih minutah, ki so nam na voljo med uro kitare in treningom nogometa. V naši kulturi je vse to nekaj običajnega, celo pričakovanega. Vedno hitimo in nikoli nimamo dovolj časa. In najbolj tragično pri tem je to, da ima večina ljudi najmanj časa za stvari, za katere pravijo, da so jim najpomembnejše. Večina nas živi s hitrostjo, ki je nevzdržna. Običajni ljudje delajo običajne stvari z običajnim — vratolomnim — tempom in nikoli nimajo dovolj časa za najpomembnejše stvari v svojem življenju. Ena od temeljnih laži, ki smo jih sprejeli o pomenu zaposlenosti, je, da ta kaže našo vrednost. Imeti veliko dela pomeni, da smo uspešni in pomembni. Veliko “pomembnih” aktivnosti je znamenje naših sposobnosti in naše vrednosti. Vsakdo, ki karkoli velja, bo vedno kaj počel, ali ne? Toda zakaj mislimo, da javno mnenje ve, kaj je najbolje? Kaj daje večini pravico, da odloča o tem, kaj je prav? Zato vas danes želim povabiti, da naredite nekaj neobičajnega. Ste kdaj jedli v restavraciji, kjer lahko za določeno ceno jeste, kolikor želite? Vse je videti tako vabljivo — ocvrt piščanec s kokosovo moko, zavita telečja pečenka z drobljenim poprom v masleni omaki, gratinirani njoki, lisičkina rižota, sirovi štruklji z mandljevo omako, glazirano korenje, brokoli v smetanovi omaki, sadna solata, čokoladna kocka in grmada z višnjami in smetano. Toda če si boste na svoj krožnik naložili vse, kar je na voljo, bo nekdo moral vas naložiti v reševalno vozilo. Da bi lahko uživali v tem, kar jeste, in hkrati ohranili svoje zdravje, morate izbrati. Enako velja tudi sicer v življenju. Spomniti se morate, da samo zato, ker nekaj lahko naredite, to še ne pomeni, da tudi morate. Namesto besede “in” začnite uporabljati besedo “ali”. Namesto nogometa in učenja kitare lahko vi in vaš otrok izberete nogomet ali kitaro. Namesto da bi delali do poznega večera in odnesli delo s seboj domov, naj bo eno ali drugo. Medtem ko običajni ljudje še naprej dodajajo stvari na svoj seznam opravil, lahko vi sestavite svoj seznam stvari, ki jih ne boste naredili. Za začetek napišite nanj tri aktivnosti, ki jih boste prenehali opravljati. S tem boste v svojem življenju ustvarili prostor za to, kar je za vas resnično pomembno, in upočasnili hitrost, s katero živite. Če ste enako kakor ljudje okrog vas neprestano obremenjeni s težo številnih opravil, nalog, odgovornosti in obveznosti, potem je danes čas za spremembo. Upoštevajte poziv iz Svetega pisma: “Nikar se ne prilagajajte temu veku, ampak se preobražajte z obnovo svojega uma.” (Pismo Rimljanom 12,2) Z drugimi besedami: Prenehajte se prilagajati in početi to, kar počnejo običajni ljudje! Postavite si prioritete, dajte prednost pomembnemu pred nujnim in zaživite bolj polno življenje!
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena, ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. To je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipavaš z besedami. Sleherno sporočilo, da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je tudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Praznik svete Trojice velja za najglobljo krščansko skrivnost. Pa vendar se tudi ta skrivnost svetlika in nas napolnjuje z izjemnimi mislimi in vodi naše življenje. Takoj na začetku naj povemo, da gre za praznik ljubezni. Tudi v naši človeški ljubezni je toliko reči nerazložljivih, pa vendar ljubezen vsi poznamo in se ob njej navdušujemo. Lahko bi rekli, da se ob sv. Trojici zavemo, kako krščanski Bog ni neko samotno bitje, ki v svoji popolnosti zre vase in se na zmeni ne za človeško tragičnost in ne za svet, ki ječi v svoji nepopolnosti. Prav nasprotno, v Bogu so že odnosi, v njem so tri osebe, ki se v Ljubezni podarjajo druga drugi. Toda ta Ljubezen je tako velika, da so te tri osebe en sam Bog. Tako tudi pri sveti maši ob nedeljah molimo nicejsko-carigrajsko veroizpoved, v kateri so grški cerkveni očetje posrečeno dejali, da so vse tri osebe enega samega bistva, bistva Boga. Tako Sin in Sveti Duh, oba izhajata iz Boga Očeta. Oče se v ljubezni daruje Sinu in Sin mu vrača ljubezen, ta njuna intimna osebna vez pa je nova oseba, se pravi Sveti Duh. Sveti Tomaž Akvinski je poudarjal, da gre za čistost odnosov, odnosov ene same Ljubezni. Ko so kristjani iskali podobo svete Trojice na zemlji, so prav tako segali po skupnosti ljubezni, ki je družina. V družini gre tudi za mnoštvo, za starše in otroke, ki pa so v ljubezni eno. Prav tako pa je vsaka skupnost, kjer vlada ljubezen, podoba svete Trojice, tudi redovna skupnost, tudi skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. Zdaj razumemo, zakaj pri vsaki nedeljski sveti maši, ko gradimo občestvo med navzočimi, pa tudi s temi, ki so ostali doma, ali pa so daleč po svetu, zakaj je takšno občestveno doživljanje svete maše hkrati doživljanje svete Trojice. Kristus je večkrat dejal, da sta On in Oče eno. Vendar te intimnosti in največje ljubezni ni čuval le zase, ampak je v to ljubezensko skupnost povabil tudi nas. Zato nas je naučil svoje molitve »Oče naš«. Tudi nam je obljubil, da odslej ne bomo nikoli več sami, saj bosta z nami Njegov in Očetov Duh, Duh modrosti in Ljubezni. Zdaj prav tako razumemo, da za kristjana trenutek, ko se pokriža, ni samo najkrajša in tudi ne samo začetna molitev, ampak prav nasprotno. Pokrižati se pomeni izpoved najgloblje vere in ljubezni. To so vedeli naši starši, ko so nas pred odločilnimi trenutki življenja radi pokrižali.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. To se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot ravno prek mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj prek učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, naj se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Zavezanost resnici odlikuje človeka. Če ne bi bilo tako, ne bi poznali osme Božje zapovedi, ki nam naroča, naj pričamo po resnici. Pričevanje po krivem je namreč laž in prinaša bolečino. Če ne prej, v trenutku, ko je razgaljena. V naše življenje pa se narejenost lahko prikrade tudi neopazno, ko smo v stiski, osramočeni ali zaskrbljeni za svoj ugled. Takrat se zdi izmišljena razlaga priročna. Mnogokrat tudi ni jasne razmejitve med resnico in lažjo. Ko neko stvar zamolčimo, ni mogoče trditi, da sporočamo neresnico, čeprav bližnjega zavedemo. Laž zahteva torej zavestno odločitev, da se odpovemo resnici in da – predvsem iz koristoljubja – pričamo po krivem. Zato je na vidnem mestu človeških grehov. Kajti Bog ne želi, da bi drug drugemu podirali življenje z zaslepljevanjem, saj so v takšnem svetu vsi žrtve neresnice in se nihče ne more znajti. Najhuje je, ko začne lažnivec svojim sporočilom verjeti. Takrat smo vsi v pogubnem vrtincu padlih odnosov. Znajdemo se v podrtem prostoru in brez opore, do kod seže resnica in kje se začne njeno nasprotje. Vendar so trenutki, ko laž rešuje – človeka ali celo življenje. Kot sredstvo samoobrambe je razumljiva, opravičljiva. Človek je sicer vedno zavezan resnicoljubnosti, a je v določenih okoliščinah, žal, ne more izpeljati. V izjemnih primerih se lahko umakne v ozadje, da ne stre zbegane duše. Vedeti, kdaj je napočil čas za takšen umik, je njen pomemben del. Sicer pa je resnicoljubnost ljubezen do sporočila, ki ne trpi pretvarjanja. Utira pot odkritosrčnosti in nas notranje osvobaja.
Redovnica Emanuela Žerdin v današnji Duhovni misli govori o materinski ljubezni. Kako matere poskušajo zaščititi svoje otroke, še zlasti če so zaradi zdravstvenih težav ali stanj še posebno ranljivi.
Nekega zgodnjega jutra gre mama zbudit svojega sina: »Sin, zbudi se! Čas je, da greš v šolo!« »Ampak, mama, zakaj? Nočem iti.« »Povej mi dva razloga, zakaj nočeš iti?« je bila mama vztrajna. »Ja, zato ker me otroci sovražijo. To je prvi razlog, drugi pa je, da me tudi učitelji ne marajo!« »Ah, to še ni noben razlog, da ne bi šel v šolo. Daj, vstani in se pripravi.« »Mi pa ti povej dva razloga, zakaj naj bi šel v šolo?« se sin ni dal. »No, zato vendar, ker si star dvainpetdeset let. In zato, ker si ravnatelj!« Dobra stara humorna zgodba je morda primerna za te jutranje ure. Morda bi komu še posebno prav prišla na ponedeljkovo jutro. Marsikdo pa bi se tudi prepoznal v stiski, ki jo je ravnatelj čutil tisto jutro. Morda zato, ker so se službene obveznosti preprosto preveč nagrmadile in je stresno že samo pomisliti nanje. Morda so se tako kot v ravnateljevem primeru službeni odnosi tako zavozlali, da se zdi, da jih ni mogoče več razvozlati. Ali pa se komu zdi, da pač ni na pravem mestu ali v pravi vlogi. Vse to se lahko mota po jutranji glavi. Ampak kar bi pri otroku še razumeli, se nam zdi pri dvainpetdesetletnem ravnatelju precej smešno. Čeprav gre za stisko, se nasmejemo podobnosti z otroškim načinom soočanja s težavami. Odrasli smo odrasli predvsem v tem, da se znamo oz. se učimo spoprijeti z vsakodnevnimi izzivi. Seveda ni vsak izziv takoj premagljiv, ampak izkušnje so pokazale, da vztrajanje v topli jutranji postelji problemov skoraj nikoli ne reši. Da otrpnemo ali pobegnemo sta instinktivni rešitvi oz. odziva na nevarnost, v kateri se znajdemo. Odraslost pa pokažemo, ko se problema lotimo, počasi, a zanesljivo. Z »ne morem, ne znam ...« se pogosto začenjajo naši stavki, kadar se nam zdi, da smo nemočni, ali pa ko se odločimo, da nečesa ne zmoremo. Ampak če smo iskreni do sebe, bi bil primernejši začetek stavka »zdaj nočem«. Je že tako, da na vse okoliščine v svojem življenju nikakor ne moremo vplivati, vendar lahko čim več naredimo iz gline, ki nam je dana, da jo oblikujemo. Kako že pravijo? »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.«
Če bi morali v tem trenutku povedati, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem lepega v različnih obdobjih dobiva različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. \tTo mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki je prišla nenadoma in ni obetala ozdravitve. Mož se je zares bojeval za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. \tZdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja: »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, da sem enkrat v tem času imela avtomobilsko nesrečo in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo zdaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub uničenemu avtu. V tem času sem se zelo veliko naučila, tudi za zdaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi zdaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« \t Ko poslušam take zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povpolnoma obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni ponovljeni igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin premišljuje o pomanjkanju duhovnikov.
Z vero v Boga po navadi nimamo večjih težav, še zlasti ne z leti, ko vse bolj občutimo krhkost svojega telesa in nemoč, da bi uredili svet. Zato tudi večkrat na dan sebe in svoje najbližje izročamo Bogu. Na binkošti, ki nam želijo približati vlogo Svetega duha, pa smo morda v zadregi. Toda ta ne izvira iz nepopolne razlage, kdo je Sveti duh, temveč iz nerazumevanja, kaj je pravzaprav problem vere. Ali ne gre za to, da tisto, kar je v Bogu, predvsem absolutna Božja ljubezen, se zdi, ne pride do nas in da Bog ostaja oddaljen in neznan; celo takrat, ko mu v veri izročamo svoje življenje? Eden tistih, ki so to zadrego vere razumeli in jo v sebi po milosti presegli, je bil sv. Janez. Svoje prvo pismo začenja z besedami: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, to vam oznanjamo: Besedo življenja.« Janezu je bilo podarjeno izkustvo tega, kar je Bog v svoji biti, to pa je ljubezen. Kaj po navadi naredijo zakonci, ko med njimi zastane ljubezniva in zaupljiva komunikacija? Obrnejo se na terapevta, ta pa jim poda psihološki opis komunikacije, predstavi temeljne vzroke, zakaj pogovor ne steče, pove, kaj morata dva, ki sta poročena, storiti, da bosta zastoj v komunikaciji presegla. Iz ust terapevta slišita, da je osnova pogovora in komunikacije ozračje varnosti in medsebojnega zaupanja, za to pa so potrebne iskrenost, medsebojna pomoč, pozornost, zvestoba ipd. Pomena vsega tega se bolj ali manj zavedamo, in vendar tolikokrat odpovemo. Zato sv. Janez tega, kar že vemo, to pa je psihologija odnosov, sploh ne omenja, temveč nam oznanja nekaj drugega, veliko pomembnejšega, česar iz duhovnega izkustva največkrat ne poznamo: to je ljubezen, kakršna je v Bogu. Znana nam je namreč samo ljubezen, kakršna je v nas, to pa je za trajen in zares ljubeč odnos premalo. Sv. Janez poskuša svojim naslovljencem čim bolj nazorno oznaniti Božjo bit, ki je ljubezen in se nam je razodela v Jezusu Kristusu. Ne govori torej o čustvih in vsem drugem, kar je še povezano s človeško ljubeznijo. Ne daje nobenih naukov in navodil za skupno življenje, sploh ne omenja katere koli realnosti, v kateri smo, marveč svojim naslovljencem oznanja tisto, kar presega zemeljsko, kar je pred vsem tem, kar vidimo okoli sebe in občutimo v sebi. Želi nam odpreti notranji svet Boga, ki ga je v Svetem duhu sam občutil in spoznal, da bi bili tudi mi deležni komunikacije, kakršna je med Očetom in Sinom. Rad bi nas dvignil v ocean božjega, da bi občutili tisto, kar je v Bogu samem. Bog se v Svetem duhu, zlasti ko molimo, zedinja z našimi mislimi, čustvi in občutki, tako da vse to ni ločeno od Njega, marveč prežeto z Njim.
Moja prva profesionalna zaposlitev, po končanem študiju agronomije, je bilo mesto docenta na katedri za Agrarno zoologijo, kjer smo poučevali in tudi preučevali škodljive in koristne insekte, na poljedelskih rastlinah. Na katedro so prihajali na posvet poljedelci iz prostrane argentinske pampe z raznimi vprašanji povezanimi s škodo, ki jo povzroča ta ali ona žuželka. Večina le-teh nam je bila že znana. A včasih se je pojavila tudi kakšna neznana vrsta. Tako nas je enkrat obiskal lastnik velikega posestva, kjer so na 5.000 hektarjih pridelovali kamilico. S seboj je prinesel malega hroščka, rilčkarja, krivca za nastalo veliko škodo na njivi. Začeli smo s preučevanjem. Po posvetovanju z biologom, strokovnjakom za hrošče, smo izvedeli da se imenuje Listroderes costirostris. Nadaljevali smo z brskanjem po domači in tuji znanstveni literaturi, v iskanju bio-ekoloških podatkov. V laboratoriju smo, istočasno, poskusili vzgojiti hroščka in uspešno smo razvili prvo generacijo. Tako smo lahko popisali njegove morfološke posebnosti v vseh fazah razvoja, kakšna so jajčeca, ličinka in buba. Opazovali smo tudi na kakšen način se hrani, da bi kasneje na terenu ugotovili, kdaj v razvoju je najbolj učinkovito ukrepati in s kakšno metodo. V tistem letu smo večkrat potovali do njive, okoli 300 km oddaljene od Buenos Airesa in kmetu sproti poročali o rezultatih. Ko smo šli na pot zadnjič, z namenom, da mu svetujemo in pripravimo poročilo, smo z žalostjo opazili, da na zemlji leži ogromno mrtvih insektov, predvsem čebele, koristne pikapolonice in ose, in še druge vrste. Odgovor kmeta je bil: "jah, nismo mogli več čakati in smo z letalom poškropili vso njivo z neselektivnim insekticidom". Bili smo potrti. Biološko ravnotežje, ki vlada v naravi pod zelo strogimi zakoni, je bilo na tem koncu sveta v trenutku porušeno. Kakšen smisel ima tako ravnanje, se človek vpraša. Odgovor je sledeč: življenje nas sili k zaslužku in na kratki rok zmoremo marsikaj, kar pa se nam na dolgi rok maščuje. Ravno taka ne-premišljena praksa je pripeljala do tega, da se je ta hrošček sploh pojavil kot problem, ker so vsi njegovi naravni sovražniki, ki so živeli na terenu, bili neselektivno uničeni. Bodimo do narave spoštljivi in odgovorni. Živeli bomo bolje, ker bomo razumeli, da smo tudi mi neločljivi del te biološke zgradbe.
Ta anekdota prikazuje vlogo duhovne vadbe na budistični poti. Pripoveduje o možu, ki je v večletnem obdobju pogosto poslušal Budove nauke v Benaresu. Nekega dne je prišel k Budi in dejal: »Nekaj bi vas rad vprašal.« »Seveda,« je odgovoril Buda, »kaj pa želite izvedeti?« »Že dolgo poslušam vaše nauke in zelo mi je všeč to, kar govorite. Opažam, da vas posluša veliko ljudi, a le pri enem ali dveh izmed njih lahko res opazim spremembo in vidim, da sta dosegla visoko stopnjo spoznanja. Večina ljudi pa ostaja nespremenjenih. Le zakaj je tako?« »Od kod prihajate?« ga je vprašal Buda. »Slišim, da niste iz Benaresa. Vaš naglas je drugačen.« »Iz Gaje,« je odgovoril mož. »Torej,« je dejal Buda, »zagotovo pogosto potujete v Gajo.« »Moja družina živi tam, zato res pogosto grem v Gajo.« »Potem gotovo dobro poznate pot od Benaresa do Gaje.« »Seveda. Pot do Gaje poznam tako dobro, kot da bi bila narisana na moji dlani!« »Sklepam, da veliko ljudi ve, da poznate pot do Gaje,« je predvideval Buda in mož mu je potrdil: »Tako je! Vsi moji znanci vedo, da jo poznam.« »Ali vas torej veliko ljudi sprašuje po napotkih, kako do Gaje?« ga je vprašal Buda. Mož mu je to potrdil in povedal, da jim razloži vse podrobnosti, saj niso nobena skrivnost. »Ali potem vsakdo, ki vas povpraša o poti do Gaje, tja tudi prispe?« mu je spet zastavil vprašanje Buda. »Ne. Samo tisti, ki potovanje res opravijo, pridejo do Gaje, drugi pa ne.« »V mojem primeru je prav tako,« je dejal Buda. »Dosegel sem razsvetljenje in poznam pot do tja. Ljudje vedo, da sem to dosegel, in vedo, da poznam pot, zato me sprašujejo za napotke. Povem jim vse, kar vem, le zakaj jim ne bi. To ni skrivnost. Vendar pridejo do cilja le tisti, ki potovanje tudi opravijo, drugi pa ne.« Budovi nauki ali darma predstavljajo pot. Darma je izkustvo Bude ali kogar koli, ki je našel pot do razsvetljenja. Ne obstaja samo ena pot, poti je veliko. Kar koli, kar nam pomaga pridobiti globlje razumevanje in odkriti svojo resnično naravo, je prava pot. Darma je kot zemljevid, ki nam podaja napotke, vendar je to, ali bomo prispeli do cilja, odvisno od tega, ali jo uresničimo, ali to pot sami prehodimo. Zato je Buda vedno poudarjal: »Pot vam lahko le pokažem, prehoditi pa jo morate sami!«
Nenavadna situacija zaradi epidemije je marsikomu zelo spremenila življenje. Mnogi so se znašli zaprti med štirimi stenami. Začetni pritisk, stopnjevala se je negotovost, tudi tesnoba, nenavaden občutek ogroženosti, marsikje zmeda. Pa vendar so nekateri zelo hitro, kot mačka, padli na noge. Znali so izkoristiti čas za tisto ustvarjanje, ki v vsakdanjem tempu življenja prej ni bilo mogoče. Moj prijatelj, glasbeni pedagog, je dobil nov zagon, začel je intenzivno skladati. Človek je lahko izredno prilagodljiv ter odkriva čisto nove izraze ustvarjanja. Mnogi so prepoznavali druge potenciale. Učili smo se tudi od otrok, v naravi doživljali čudežno lepoto stvarstva, ki je prej nismo opazili. V karanteni se niso poslabšali samo medsebojni odnosi, ampak se je marsikje pokazal glavni vir ustvarjalne moči, in to v človekovi iskreni želji in zmožnosti prisluhniti drugemu. Vem, da človek težko izkoristi vse priložnosti, tudi vseh talentov ne more razviti. Je pa zelo dragoceno, da si za to prizadeva. V upočasnjenem tempu, odmiku od običajnega hitenja, se pokaže življenje z drugega vidika, in to je tudi priložnost za novo izkušnjo. Dobro je imeti čas za razmislek, za opazovanje, če se le pokaže priložnost za to. Niti ena izkušnja ni povsem brez vrednosti. Z razvojem sčasoma ozavestiš, kaj se ti je dogajalo v otroštvu, odraščanju, v poznejših obdobjih. Pridejo pred oči vzgojne spodbude, ki so krepile pogum, porajajo ideje, vztrajnost, prizadevanje, da kaj narediš, ustvarjaš. Seveda se človek lahko tudi zapre, ne samo v prostoru, ampak tudi zapre v svoj svet. V svoji pasivnosti ostaja slep za pestrost vsega, za vse tisto, kar mu je dano. Ostaja siv in mračen v svoji duši. Se vrti okrog svojih zavor. To se ne zgodi samo v izjemnih razmerah epidemije. Odmakneš se od sveta, se bojiš neuspehov. V človeka je položena globoka želja, da bi nekaj ustvarjal. Pogledati svoje realne okvire, možnosti v meni in okrog mene, pomeni odpirati pot za to. Premaknem se, naredim korak in v stiku s seboj uporabim svoje potenciale, tudi za reševanje zapletov. Zasveti se. Umetniška žilica je pravi blagoslov. Čudovito je, da človek v raznih, tudi težkih okoliščinah prepozna čarobno moč, ki nam ob vsakdanji teži življenja daje krila. Imam možnost izbire. Pomemben je občutek, da je smiselno, kar delam, da delam dobro. Tudi v preprostih oblikah, vsakdanjosti se lahko uresničuješ zelo pestro, slikovito. Napolnjuje nas igriva, spodbudna beseda. Okusno in živo, lepo in uporabno, ustvarjeno z ljubeznijo. To nas žene naprej, da verjamemo, da zmoremo, kljub vsemu. Nešteto ustvarjalnosti obstaja. In človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Če poskrbiš, da si v stiku s svojimi izviri, se lahko vedno znova prebujaš za bisere ustvarjalnega navdiha. Sem ustvarjen Božji otrok, Ljubezen je z menoj.
Vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje? Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta? Rdeča s črnim kljukastim križem ali rdeča z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem možnem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebej zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljani o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika. Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osredinjanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori prek molčanja. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Neveljaven email naslov