Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Z današnjim dnem, pepelnico, katoličani začenjajo štiridesetdnevni postni čas. Med mašo bodo začeli spokorni obred in se tako tudi simbolno začeli pripravljati na naš največji praznik – veliko noč. Verjetno si marsikdo želi, da bi doživel praznike z vso globino in veseljem, pa naj bodo božični ali velikonočni, vendar žal prevečkrat manjka priprava nanje. Kajti če ni prave priprave, so lahko prazniki precej prazni. Prav zato je današnja pepelnica, ko velja strogi post, povabilo k poglobitvi. V resnici je celoten postni čas povabilo k pripravi na velikonočne praznike. Toda – h kakšni pripravi nas vabi? Prevečkrat se zgodi, da razumemo post predvsem ali celo izključno kot odpoved hrani. Morda v tem celo vidimo priložnost za dobro shujševalno kuro, ker bo poletje kmalu tu. Sicer ni nič slabega, če človek ob postu izgubi kakšen odvečen kilogram, toda bistvo posta še zdaleč ni v tem. Odpoved določeni hrani ali čemur koli drugemu je spokorno dejanje. Odpovem se namreč nečemu, kar ovira, onemogoča ali slabi povezanost z menoj samim, z bližnjimi ali z Bogom. Tako je vredno premisliti, ali je res pomembno, da se post vrti okoli mesa, ali pa je vendarle pomembnejše nekaj globljega. Zelo konkretno nas k temu vabi že dolgoletna postna akcija "40 dni brez alkohola". Odpoved alkoholu, morda zato, ker tudi sam rad segam po njem zaradi sprostitve ali tolažbe, ali pa preprosto zaradi solidarnosti s tistimi, ki jim alkohol pomeni hudo težavo. Tisto, kar nas danes še posebno trga od drugih, pa so sodobna telekomunikacijska sredstva. Digitalna tehnologija z družbenimi omrežji nas lahko tako močno zaseda, da zares moti ali ovira pristne človeške stike z bližnjimi. Koliko časa svojo pozornost posvečam takemu ali drugačnemu ekranu: sporočilu, ki ga moram nujno takoj prebrati; novici, ki je nikakor ne smem zamuditi … in še bi lahko naštevali. Toda če smo iskreni, nas vse to pogosto trga od bližnjih, od nas samih in končno tudi od Boga. Morda pa je za marsikoga izmed nas lahko izziv v tem postnem času, da bi se znal in zmogel odmakniti od digitalnega sveta oziroma mu posvečati le toliko pozornosti, kot je res nujno potrebno. Kar mi ostane časa, ga namenim svojim bližnjim, sebi in Bogu. Biti v tišini ni lahko. Biti sam s sabo, biti v tišini pred Bogom, ni lahka stvar. Je pa vsekakor vredno poskusiti. Postni čas nas namreč kliče h poglobitvi in k temu, da smo vsaj malo v tišini. Pomeni, da si dam priložnost za poglobitev, za srečanje s sabo. Tišina me vabi tudi k temu, da preverim svoj odnos z Bogom in ga končno poskušam poglobiti in utrditi.
Seveda se zastavlja vprašanje, kaj smemo med vožnjo sploh poleg premišljenega rokovanja z volanom še početi. Odgovor je jasen – nič. Vse mora biti osredotočeno na našo komunikacijo z avtomobilom, cesto in drugimi udeleženci v prometu. Predvsem je pomembno, da se pred vsakim vstopom v avtomobil, še zlasti če so pred nami zajetnejši kilometri poti, ustrezno sprostimo, kot smo prejšnjikrat rekli, z ustrezno molitvijo in blagoslovom. Če niste verni, pa si prikličite v misel vse pozitivne zgodbe, ki bi jih radi doživeli v nadaljevanju dneva. Pomislite na svoje drage, ki vas čakajo doma ob vrnitvi s poti. V vsakem primeru pa se takoj ob startu Gospodu zahvalite za srečen prihod na cilj. Moj blagopokojni ded je rad rekel: zahvala za prejete dobrote je najboljša prošnja za nove. Predvsem se na daljše vožnje, ki se začenjajo še v kakšnih prometnih konicah, ne odpravljajte skregani ali kakor koli drugače živčni. S pogledom pobožajte avto in njegovo notranjost in se mu tako z neko hvaležnostjo predajte, ko sedete vanj. Strokovnjaki odsvetujejo poslušanje različnih vsebin, ki bi lahko motile našo zbranost za volanom. Sam med te zagotovo štejem informativne oddaje, ki v 90 odstotkih prinašajo same negativne informacije. Tudi vsaka glasba ni primerna. Med vožnjo odsvetujejo poslušanje vam sicer ljubih melodij, s katerimi se morda zvečer v postelji zazibate v sanje. Telo ima to kodirano v svojem spominu, vi pa morate biti zbrani. Znane so raziskave o tem, kakšna glasba bi bila najprimernejša za nas med vožnjo. Priporočajo klasiko, srednjeveško in baročno, omenjajo celo nekatera imena, kot sta denimo Johann Sebastian Bach in Antonio Vivaldi; pri tem navajajo kot primer ustreznega njegove Štiri letne čase … Odsvetujejo agresivne ritme (rok, punk, metal in podobno). Spremlja naj nas glasba, ki nam sicer ritmično boža dušo, a nas hkrati ohranja dejavne in radostno budne. Prej omenjene raziskave, v večini ameriške, svetujejo country glasbo, če to prevedemo v naše glasbeno okolje, smo pri narodno zabavni glasbi. Svetujejo tudi molitve, spontane, namenjene dnevu in njegovim nalogam. Pripovedujte si psalme, skušajte se spomniti kakšnih pesmi, ki ste se jih učili denimo v osnovni ali srednji šoli ali kadar koli. Veselite se vsakega trenutka, ki je milostno podarjen od zgoraj. Srečno in varno na pot.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo inrazumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Mlad uslužbenec nekega podjetja je poneveril večjo vsoto evrov. Ko so to odkrili, ga je šef poklical v svojo pisarno. Uslužbenec je takoj vedel, za kaj gre in da bo gotovo izgubil službo in bo tudi drugače kaznovan. Šef ga je vprašal, če se zaveda, kaj je storil. Ta je krivdo takoj priznal. Potem pa ga je šef presenetil: »Če te obdržim na istem službenem mestu, ali ti lahko zaupam?« »Gotovo, gospod, lahko mi zaupate. To je bila zame dobra šola,« je v zadregi odgovoril mladenič. Šef je v uslužbencu začutil resnično kesanje in iskrenost. »Ne bom te vrgel iz službe in zaupam ti enako odgovornost,« mu je dejal in dodal: »Mislim, da ti moram povedati, da si drugi človek v tem podjetju, ki je podlegel taki skušnjavi, a so mu odpustili. Prvi sem bil jaz. Tudi jaz sem naredil isto kretnjo odpuščanja, kot so jo naredili meni.« Dejstvo je, da so bili tisti, ki ljubijo, najprej sami ljubljeni. Tisti, ki odpuščajo, so sami doživeli odpuščanje. Naša plemenita dejanja so samo odsev Božje ljubezni, ki smo jo sami doživeli. Vedno znova doživljamo, da nam Bog odpušča, vrh vsega, da nam odpušča vedno podobne, če že ne enake grehe. Ob tem Božjem odpuščanju lažje odpuščamo naprej. Mi odpuščamo, ker nam je odpuščeno. Ljubimo, ker smo ljubljeni. Podobno bi lahko rekli tudi o zahtevi današnjega evangelija, v katerem nam Kristus naroča, naj odpuščamo svojim sovražnikom in naj jih ljubimo! Nekaterim se zdi to Jezusovo naročilo nemogoče, a nam drugi del današnjega evangelija razloži, da je mogoče, saj naročilo ljubezni do sovražnikov poveže z vero v Boga. Kdor veruje, da je Bog dober, da daje, da »sonce vzhaja nad pravičnimi in krivičnimi«, bo iz te vere dobival moč, da bo zmogel začeti odpuščati. Poleg tega se moramo zavedati, da smo tudi mi velikokrat krivični in nas Bog tudi takrat ljubi in sprejema. Iz te ljubljenosti lahko tudi mi ljubimo naprej. Celo sovražnike! Sovražnike lahko ljubimo le, če se čutimo, da smo ljubljeni od Boga. Ne moremo ljubiti drugih, zlasti sovražnikov, če na sebi ne čutimo pogleda Božje ljubezni. Trdno moramo verovati, da je Božja ljubezen večja od sovraštva, s katerim nas drugi zasipajo. Če verujemo in če pri zakramentih, v molitvi in v odpuščanju grehov izkusimo Božjo ljubezen, bomo zmogli prvi ljubiti in bomo zmogli ljubiti tudi sovražnike. Sovraštvo teži, duši, zapira, ljubezen pa osvobaja. Ko zmoremo ljubiti sovražnike, smo osvobojeni in nam je lažje.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Če vam je kdaj kdo rekel, da živite v oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno, če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, toda ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, oblaki, se sprašuje Puškin: usoda, zavist, zloba … Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo tako moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutke, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom. Vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. "Djeti, djeti, vi ne razumeti," je pravil, "vi razumeti, ko ostareti." Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, pa je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.
Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih, pa sploh ne! Naše ceste so dokaz, da je temu tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi. Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom, ne cesti, obnašajo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogarkoli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost bo naredil kariero s komolci in preko trupel. Nekdo, ki vpije na ostale voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto preko dveh, celo treh parkirnih mest. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade in si izplačal še mastno odpravnino. In predpisi, zapovedi, so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajset amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved, predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: Omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba. A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nobeden več ne upošteva zapovedi … sploh pa ne, če … ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje… In se potem čudimo, da gre svet… kamor pač že gre.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke. Tokrat sem, da vas dodobra prebudim, za vas pripravila nalogo. Predstavljajte si, da ste po večurni hoji, potem ko ste zašli s planinske poti, premraženi ravnokar prispeli do odprte zimske sobe z majhno železno pečjo, pripravljenimi drvmi in starim, a suhim časopisom. Bolje se vaša pustolovščina ne bi mogla končati. A nečesa ne vi ne preprosta zimska soba nimate: škatlice suhih vžigalic, še manj vžigalnika. Kako bi zakurili ogenj brez vžigalic? Kaj bi dali za kratke paličice z vnetljivo glavico, kajne? Bojim se, da vas tudi moje modrovanje ne bo pripeljalo do prave rešitve. Ogenj je eden najstarejših človekovih izumov. V hladni, nezakurjeni zimski sobi pa nam bodo teorije o tem, kako so odkrili ogenj, bolj malo pomagale. Seveda lahko čakate na udar strele, ki bi vžgal bližnje drevo, vendar je pozimi to bolj malo verjetno. Kako torej zakuriti ogenj brez vžigalic? Mojstrom preživetja v naravi bi mogoče to uspelo, a tudi oni potrebujejo vsaj dve palici, kamen in obilico suhe trave. A pod snežno odejo bomo suho travo zaman iskali. Upam, da vas ne skrbi preveč, kako se bo naša donkihotijada končala. V tem jutru namreč niste edini, ki ste si zavetje poiskali v zimski sobi. Ravnokar si je nekdo ob prag vrat otresel zasnežene čevlje in vstopil v sobo. In s seboj ima škatlico suhih vžigalic. Drug drugega se razveselita, čeprav sta popolna neznanca. Vam je v trenutku postalo toplo, neznanec pa se je vzradostil ob pogledu na nepričakovano družbo. V tem jutru bi drug za drugega dala roko v ogenj. Navadno se ravnokar povedano dogaja samo v pustolovskih zgodbicah, v resničnih življenjskih zgodbah pa je vedno dobro s seboj imeti škatlico suhih vžigalic ali vžigalnik. Če nič drugega, boste s plamenom lahko odtajali zamrznjeno avtomobilsko ključavnico in se mirno odpeljali dnevu naproti. A na nekaj moramo še biti pozorni. Potem ko nam uspe zakuriti ogenj, vanj raje glejmo iz varne razdalje. Igranje z ognjem je lahko tudi nevarno. Dajanje rok v ogenj za drugega pa sploh. Lahko se namreč hudo opečete. Predvsem pa si ne dovolite, da bi v vas ugasnil ogenj življenja. Ko enkrat dogorevajoči kosi naših življenjskih moči nehajo tleti in popolnoma ugasnejo, škatlica vžigalic ali katerokoli drugo netivo ne moreta več zanetiti plamena ali pa to storita le zelo težko. Ne samo v ledeno mrzli zimski sobi, tudi v naših medsebojnih odnosih potrebujemo toploto. Potrebujemo rahlo odprta vrata, da skozi majhno špranjico zapiha vsaj toliko vetra, da naša žerjavica začne ponovno tleti.
Kdo izmed nas še ni shranil kakšne stvari, ki mu je bila posebno dragocena, potem pa je leta in leta ležala v omari, ker se mu je zdelo škoda, da bi jo uporabljal kar tako, brez posebnega razloga? Nazadnje, po dolgih letih, pa jo je zavrgel, ne da bi jo sploh kdaj uporabil. Iz zelo dragocene stvari se je spremenila v neuporabno in ni nikomur nič pomenila. To lahko velja tako za stvari kot tudi za kaj drugega, na primer za talente, ki jih imamo, pa ostajajo neizkoriščeni. \tZ veseljem se spominjam obiska pri mladi znanki dober teden po njeni poroki. Na mizo je prinesla najboljše kristalne kozarce, kar jih je imela, čeprav ni šlo za posebno slovesno priložnost. Pripovedovala je, da sta se z možem pogovarjala o tem in sklenila, da bosta stvari, ki jih imata, uporabljala, namesto da bi dopustila, da jima kaj leži v omari. Zato uporabljata vse za vsakogar, ki pride, in iz vsake priložnosti poskušata narediti praznik. K temu včasih pripomorejo tudi zunanje stvari. Tako so bili ti kristalni kozarci del našega praznika ob čisto vsakdanjem obisku. Priznati moram, da je bilo lepo piti iz tako čudovitih kozarcev, še prijetnejša pa je bila družba mladih ljudi, ki razmišljata tako normalno. \tMorda se mlajšim take stvari zdijo bolj razumljive kot starejšim. Starejši ljudje so v mladosti doživljali veliko revščino in starši so jih učili, naj bodo varčni in najboljše stvari hranijo za pozneje. Pa se je potem večkrat zgodilo, da je bila na primer najboljša obleka, ki jo je ženska hranila leta in leta, primerna samo še za v krsto. \tTako vidimo, da je varčnost sicer nekaj dobrega, vendar ima svoje meje in vsakokrat se je treba vprašati, čemu služi. Če služi temu, da se bolje počutiš, da si zadovoljen, da znaš bolje komunicirati z ljudmi, da si jim lahko bliže – skratka, da je tvoje življenje polnejše – potem je dobro. Če pa te dela ozkega in ozkosrčnega do sebe in drugih, ne pomeni vrednote.
Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Kolikokrat ste že nasedli oglaševanju, kupili neki izdelek, ki se je zdel res »ah in oh«, in ste na koncu razočarani ugotovili, da ni izpolnil tistega, kar je v reklami obljubljal. Lahko je šlo čisto za vsakdanjo stvar, kot je jogurt. Recimo, da ste v hipermarketu pred hladilnikom z jogurti, v katerem so na petih policah na dolžini šestih ali sedmih metrov. Pri vseh blagovnih znamkah in vseh mogočih okusih se človek v takem primeru znajde pred težko odločitvijo. Pa recimo, da vam pritegne pogled jogurt z okusom jagode. Na ovitku so prav bleščeče in okusne, pogled ponuja nekaj čvrsto napetih in sočno sladkih jagod. Po možnosti z nekaj kapljic rose, ki se je nabrala na površini. Seveda kupite ta jogurt z mislijo, da v rokah držite več kot samo jogurt – že skoraj sveže nabrane sladke jagode z jogurtovim prelivom. Potem pa odprete in poskusite prvo žličko – in vse skupaj po okusu spominja bolj na pralni prašek kot na jagodni jogurt, kaj šele na jagode z embalaže! Kolikokrat se nam lahko zgodi, da na podoben način pristopamo do ljudi. Da je embalaža, torej dober vtis ali videz, tisto, po čemer ocenimo človeka. In kolikokrat je temu sledilo razočaranje zaradi izjemnega razkoraka med tem, kar se je kazalo navzven, in onim, kar je v resnici bilo v njegovi notranjosti. Seveda lahko velja tudi nasprotno, ko smo bili prijetno presenečeni nad nekom, ki morda na prvi vtis ni učinkoval nič kaj posebno, prej morda nasprotno, pa nas je osebno srečanje z njim pozitivno presenetilo. V ta kontekst nekako sodijo tudi Jezusove besede iz evangelija današnje nedelje, ko pravi: »Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Poželenje pomeni, da se ustavim samo pri zunanjem videzu, pri embalaži. Pomeni, da sploh ne vidim bistva, da dejansko ne zmorem videti osebe, ampak samo embalažo. Še več: da mi človek kot oseba sploh ni pomemben, ampak je objekt, ki mi pomeni nekakšno izpolnitev ali zadovoljitev. Z drugimi besedami: poželenje onemogoča odnos, ker mi ni pomemben človek, ampak je pomembna moja sebičnost. Kaj in kako bo z drugim, mi je popolnoma vseeno. Samo da bo meni dobro. Tako je, če se ustavimo pri embalaži – pa naj je konkretno to vezano na fizični videz, vtis, ki ga človek naredi, na predsodke, vnaprejšnje sodbe oziroma pričakovanja. Videti in spoznati pravo vsebino pa pomeni srečati se z osebo, vzpostaviti in graditi odnos, ki temelji na osebnem spoštovanju in drugega videti kot sočloveka, vrednega enakega dostojanstva, ki ga imata drug pred drugim in pred Bogom.
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to človek, s katerim hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja, se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
Vroč dan. Nad 30 stopinj. Popravilo lokalne ceste. Štirje delavci, dva s čepico in dva gologlava. Nobeden več mlad. Sodeč po zagorelosti in fizionomiji, sta bolj z juga kot iz senčnih krajev. Zoženo cestišče, kar je razumljivo. A ne vsakomur. Nekdo pred mano trobi. V zvezi z registrsko tablico poznam opazko: kr-eten. KR. Tudi moja je taka. Motiv za premislek o vedenju na cesti. Več: o naši človečnosti. Kaj ga, kr-etena, žene k nestrpnosti? A mi misel preskoči drugam. V razred in malo ven iz uradnega učnega načrta. Naravnost v Bengalijo. K Pticam selivkam, k Tagoreju. Njegove besedilne bliskavice so bile kot nalašč za vsebino vzgojnoizobraževalnega procesa. Ja, kako mogočno poimenovanje za šolski pouk! Ena od njegovih miselnih jedric pravi: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Naj jo ponovim, si jo boste laže zapomnili: Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Zdaj pa pomislimo, mar to ni res! Moja srčna misel vsem, ki se, drveč po avtocesti, spomnite na težake, ki so jo gradili. Mar se zavedamo, koliko znoja je bilo na njej prelitega? Kako nesorazmerno majhno je bilo plačilo za trdo delo v sončni pripeki in v grozljivem mrazu. Pa kako težko je kakšna družina doli na našem nekdanjem Jugu pričakovala očetov zaslužek! Drsimo po gladkem asfaltu in pravimo, da bi morala biti tu štiripasovnica. Kajpada in še kak primeren bonus. Ne, cest res ne ljubimo. Kvečjemu jezimo se, ker so prenatrpane, preozke, že kar valovite, skratka preveč izvožene. Seveda, ti tovornjaki! Z Bližnjega vzhoda skozi naše kraje nekam bogve kam. Kar je sicer res, a prenatrpane ceste so vseeno samotne, saj jih nihče ne ljubi. Na njih tudi veliko nesreč. Kaj nezgod, nesreč! Da mora sredi ceste ugasniti toliko življenj! Ko se peljemo po njej, nekje nekdo še joka. Sirote se ne odsolzijo kar takoj po pogrebu. Za naš odnos do sočloveka gre, ko imamo v rokah volan. Kr-eten in podobne opazke. Menim, da je tak čustveni naboj strupena puščica. Soodgovorni smo. Zlato pravilo človečnosti pravi, da ne stori drugemu ničesar takega, česar ne bi rad doživel sam. To si velja zapomniti.
Starost, ki jo zaznamujejo telesne bolečine, je zgled za prenašanje tegob. Starost, ki je našla pot k Bogu, je živo znamenje resnice, po kateri se zgledujejo mlajši. Ni prekaljenega življenja, razen življenja starih. Ko se torej siva glava in zgubano čelo odpirata delovanju svetega duha, priča umrljivo telo o edinem potrebnem. O zvestobi božjemu klicu, o delu, ki se ponuja v človeku, ki hodi za Jezusom.
Za etično delovanje in ravnanje ni važno, ali si moški ali ženska, ampak kakšen človek si. Preprosto: ali si človek, ki je sposoben svojim nagonom, željam in ambicijam določiti mejo, da bo ob tebi lahko prebival še kdo drug.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Velikana slovenske poezije Franceta Prešerna nekateri radi imenujejo slovenski Orfej. Ne samo, da se ta mitološka podoba pogosto pojavlja v njegovi poeziji, tudi sam je hotel popeljati svojo ljubljeno Evridiko, ki ji je bilo ime Julija, v veselje in radost. Vendar mu to ni uspelo in tako je v svoji žalosti pisal Sonete nesreče. Toda prav v nesreči je Prešeren postajal »novi Orfej«, podobno, kot so grški krščanski očetje našega Odrešenika primerjali s tem pevcem. Kristus namreč vse kristjane popelje k novi svetlobi in sreči. Tudi za našega pesnika bi lahko veljale preroške besede, ki jih je izgovoril sam, vendar brez posmehljivosti: bil je kot nekakšen »nov Orfej, ki k sebi vlekel je Slovene«. V grški mitologiji je bil Orfej tudi glasnik miru, saj je s svojimi strunami in poezijo znal spraviti grška ljudstva med seboj. Podobno si je tudi Prešeren želel sprave med Slovenci, želel je, da bi jih združil skupni ideal in vzpostavil med njimi mir in srečo. Od tedaj se v Prešernovem imenu ne prepoznajo le slovenski književniki, ampak vsakdo, ki mu je mar slovenski jezik. Zato smo lahko tudi mi danes pozorni na Prešerna kot na tistega, ki na eni strani opeva izgubljeni »raj pod Triglavom«, na drugi pa ga znova zaznava v svoji viziji ter nam kaže, kako lahko do njega prispemo. V »Sonetih nesreče« obžaluje, da je zapustil domači kraj in da ga je v svet speljala »uka žeja«. V tem hrepenenju po izgubljenem slovenskem »Edenskem vrtu« lahko vidimo več kot samo nezaupanje v sodobno tehnično civilizacijo, ki nas trga iz domačega okolja. Gre za to, da znanje, ki si ga vsak mladenič in mladenka želita, ne bi hkrati pomenilo izgube spoštovanja in zanemarjanje lepot slovenske kulturne krajine. Prešeren nas opozarja, da se moderna tehnologija ob zanesenosti nad svojimi uspehi lahko kaj kmalu sprevrže v izgubo pristnih človeških odnosov. Znanost in tehnični dosežek nas ne odtujita od nas samih in naše sreče le, če ohranita temeljne človeške vrednote, spoštovanje do dela in čudovite narave, ki nas obdaja. Toda vrnimo se k Prešernu kot k »novemu Orfeju«. Če pozorno beremo njegov »Krst pri Savici«, vidimo, da Črtomir sprejme krščanstvo iz rok svetniškega meniha, ki evangelij oznanja z besedami ljubezni. Toda k temu ga je pregovorila Bogomila. Že na zemlji mu je razgrnila »nebeško glorijo« – to pomeni, da svetloba Ljubezni, novih spoznanj in sreče lahko napoči le s krščansko kulturo in duhovnostjo že v tem življenju. Če dosledno sledimo Prešernovemu iskanju nove luči, potem je »novi Orfej« Bogomila, ki simbolizira lepoto poduhovljenega in ljubečega dekleta. Lahko končamo z besedami, da Prešeren preroško naznanja novo duhovnost – tisto, ki jo bo razkrila ženska duša, inteligenca ženskega srca, in ki lahko Slovence znova popelje v njihov izgubljeni »Edenski vrt«.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebej ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je bil na gori spremenitve oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zaradi tega so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsak dan podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neodoljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti…takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)« je oblečen v oblačila, bela kot sneg, in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Neveljaven email naslov