Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
Danes praznujemo god ene najmarkantnejših žensk v krščanski zgodovini, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja, pomembne pisateljice in prve cerkvene učiteljice sv. Terezije Avilske (1515-1582). V čem je njena posebnost in zakaj jo Cerkev postavlja za zgled svojemu ljudstvu?
Sv. Terezija je na prvem mestu mojstrica molitve, živega odnosa s troedinim Bogom, ki se je razodel v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Njeno pričevanje je dragoceno zato, ker zanjo Jezus ni nekdo, ki je živel samo v določenem zgodovinskem trenutku, ampak je postal njen prijatelj, še več, ženin njenega srca. Kakor je žena pozorna na svojega moža in ga ljubi, tako se je tudi Terezija predala Kristusu. Ta predaja sladkemu ženinu pa je bila mogoča, ker jo je on prvi vzljubil. Terezija je v sebi dolga leta, kljub temu, da je že bila redovnica, bíla notranji boj med Bogom in svetom. Privlačil jo je svet, a prav tako Bog. Sama pretresljivo pravi: »Hotela sem živeti, kajti zavedala sem se, da ne živim, temveč da se borim s smrtno senco. Nikogar ni bilo, ki bi mi dal življenje, sama pa si ga nisem mogla dati« (V 8,12). Ko je Kristus osvojil njeno srce, se je zanjo začelo novo življenje. Iz tega odnosa je živela svojo poklicanost, prav tako pa je bil njen oseben odnos s Kristusom merilo vseh njenih odnosov z ljudmi.
Drugič, Terezija je živela v izrazito patriarhalni družbi. Življenje ženske je bilo tedaj omejeno izključno na skrb za družino in vzgojo otrok. Tudi v tem je Terezija izjema. Kot redovnica in žena molitve je imela pogosto opravka z najpomembnejšimi teologi in učenjaki tedanjega časa. Ko so jo ti spovedovali in duhovno spremljali, so postopoma doumeli, kako globoka je njena izkušnja z živim Bogom. To je nanje vplivalo tako močno, da so se tudi sami spremenili in se brez pridržka predali Kristusu. Lahko bi rekli, da so kot učitelji in skrbniki nauka Cerkve postopoma postali Terezijini učenci, ona pa njihova učiteljica. To se je seveda zgodilo zato, ker so prepoznali, da jo vodi Sveti duh.
Tako Terzija ostaja aktualna tudi danes, najprej s karizmo kontemplativne molitve, potem pa tudi s svojimi duhovnimi spisi, ki so lahko marsikomu kažipot na njegovi duhovni poti.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek,« (Mt 11,28) je stavek, ki ga lahko preberemo v enem od počitniških evangelijev. Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta. Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi. Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved. Koga mislite, cenjene poslušalke in poslušalci, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo? Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje. Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov! Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje. Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo. Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja. Ko boste, drage poslušalke in poslušalci, med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje (prim. Mt 9,35–36).
Dozdeva se mi, da se Bog vprašanja zla izogiba in se raje pojavlja inkognito, da ne bi bil v javnosti prepoznan in viden. Nemški psihiater in filozof Karl Theodor Jaspers (1883–1969), ki je imel velik vpliv na moderno teologijo, je menil, da se je Bog morda skril zato, da ne bi ohromil naše svobode, sicer bi bili verovati vanj prisiljeni, kar pa ne bi bilo skladno z naravo Boga. Očitno noče biti vsiljiv, noče zbujati pozornosti in rompompoma. Včasih se toliko skrije, da sem v nevarnosti, da razglasim, da ne obstaja. V resnici nihče ne more videti Božjega obraza in ostati živ. Njegovega obraza ne morem videti zato, ker ne morem gledati žalosti na njegovem obrazu in ostati živ, kajti njegova žalost je lepota Božje ljubezni, ki trpi skupaj z mojim trpljenjem. Toda zakaj vsa zgodovina človeštva nasprotuje obstoju Boga, za katerega pravimo, da je ljubezen celo bít njegove narave? Zakaj se tisti, ki vero zavračajo, preden jo zavrnejo, najprej ne naučijo vsaj kakšna je. Zakaj se bojimo, da bi nas Bog koloniziral in nas napadel iz gverilske zasede? Ali je Bog nerazložljivi izmislek? Nočem vam Boga vsiljevati, kajti Boga lahko najdemo samo, če se zavedamo, da ga potrebujemo. V današnjem apatičnem času nam ni do treznih razmislekov in se raje predajamo inerciji. To me spominja na zgodbo o deževnem dnevu, ki jo je napisal znani angleški literarni kritik in pisec John Ruskin (1819–1900). Smo kot zdolgočaseni in razvajeni otroci, ki sredi deževnega dne niso vedeli, kaj bi sami s sabo. Scrkljanci so si, naveličani vsega, izmislili nesmiselno igro. Ker so bili zaradi dežja omejeni na zaprto hišo, so začeli v svoji razuzdanosti in razposajenosti puliti žebljičke iz dragocenega tapeciranega viktorijanskega pohištva. Zmagal naj bi tisti, ki bo zbral največ žebljičkov. Ko je po dežju posijalo sonce, se je lahko vsak otrok vrnil domov s polnimi žepi bodečih žebljičkov, oblazinjeno pohištvo v salonskih sobanah pa je bilo videti kot klavnica, prostor mesarskega klanja. Onečastili so hišo in jo oskrunili. Tudi današnji človek počenja takšno bogoskrunstvo v odnosu do Boga in sočloveka, nato pa za vse okrivi Boga. Elie Wiesel (1928–2016), preživeli taboriščnik, judovski pisec in nobelovec za mir, je ravnal drugače. Zapisal je: »Po holokavstu nisem izgubil vere v Boga; izgubil sem vero v človeštvo.«
Srečujem ljudi, ki željno čakajo na to, da bodo imeli ob sebi razumevajočega, sočutnega človeka. Da bodo skupaj z drugim potovali skozi skrivnostno pokrajino življenja. Ta pot je prava pustolovščina duha, saj se ob spoznavanju drugega dokopljemo tudi do globlje resnice o samem sebi. Moja človečnost se dotakne drugega. Ko se kdo počuti osamljenega, celo zavrženega, največkrat išče razloge pri drugih. Šele zelo pozno lahko spozna, da so temeljno življenjsko poslanstvo odnosi, in pogleda vase, da bi ugotovil, kakšna je njegova drža. Nekoč mi je neka žena potožila, da je čisto sama, da je otroci sploh ne obiščejo. Prav tako drugi, znanci, sosedje in nekdanji prijatelji. Nekateri so odšli, pa vendar je še veliko drugih, ki bi se lahko spomnili nanjo. Toda potem ko so njeni otroci odrasli in odšli na svoje, si je zelo želela, da bi končno živela v miru, brez nepredvidenih obiskov in obveznosti do drugih – da bi uživala v svobodnem, mirnem ozračju. Počasi se je otresla vseh po vrsti. Ljudje so čutili, da pri njej niso dobrodošli, da jo predvsem motijo. Sčasoma pa se je vanjo priplazil občutek, da to njihovo vedenje pomeni brezbrižnost do nje. Razmišljala je, kaj je storila, da je ne marajo ali jo celo sovražijo. V brezbrižnosti do drugih ni medsebojnega zaupanja, ni pristnosti in ni srca. Tiste odnose, ki si jih sam sistematično uničeval z odbijajočo držo, ki je izražala, da ti za druge ljudi ni mar, je zelo težko spet vzpostaviti. Imeti čut za sočloveka, vlagati v odnos pomeni, da prej ali slej tudi dobivaš. S hvaležnostjo, veseljem se oziraš v sočloveka, ki ga z zaupanjem doživljaš kot zatočišče in ga z radostjo povabiš v svoje srce, ko to potrebuje. Nikoli ni prepozno. Z odprtostjo podiram pregrade, ki so nastale. Tudi drobni stiki so lahko veliki. V bistvu gre za naraven način usmeritve iz negativnega v pozitivno razpoloženje in vzpostavljanje pristnejšega odnosa s samim seboj in z drugimi. To se po navadi kot strela z jasnega neba zgodi nekomu, ki se je komaj izvil iz objema smrti. Zdaj »vidi« resnico, lepoto, dobroto, čuti božjo bližino. So ljudje, ki so polni sebičnosti in otrdeli. Toda prav vsi so žejni ljubezni. Človek, ki je v globini duše ranjen, prekrit s sencami, postopoma izgubi delček teme, ko začuti sprejemanje. Grenkoba spolzi stran. Pride spoznanje, da je življenje dar. Moj Gospod in moj Bog, hvala za življenje.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Drevo pomeni trdnost. Biti drevo – višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko. Oton Župančič zaznava v njem nekaj vzvišenosti nad vsem, kar ostaja pri tleh. Posaditi drevo, roditi sina – kakšen ponos v smislu rodovitnosti! Pa želja: da mi je biti drevo! Ali pa po Prešernovo: hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne … ki da ne izgubi kar takoj svoje poprejšnje moči. Potem: koristnost! Drevo, uporabno od korenin do zadnje vejice in tja do oblancev in žaganja. Pa trdne lesene konstrukcije, stoletna lesena ostrešja. Navsezadnje: prastara omara, ki se ji vrata niso povesila in se tudi ključavnica ni izneverila. Ker les ni bil posekan kadar koli in ne na hitro strojno osušen. Drevo je padlo v trdi zimi, deske za obdelavo so se na prostem sušile kar nekaj let. Življenje drevesa po zakonih njegove narave. Gre skozi les, ne vidi dreves. Površinskost dojemanja, ko v množici ljudi ne zaznavamo človeka. Golosek v gozdu vzbuja posebne občutke. Zaraščenost v džungli tudi. Drevesa da so naša pljuča. Kdor je kdaj hlastal za kisikom, dobro razume, kaj je zrak. Ne morem roke ti več dati, ker sem videl rasti drevo. Ta Jarčev stih mi šine v spomin ob pogledu na gospo, ki je v gozdu objemala drevesa. V nobeni oprijemljivi zvezi ni z njo kar prvi hip. Stih iz ljubezenske pesmi pač. Nekatera drevesa v objeme rastó, nekatera samotna rastó … Obzirno ostanem v oddaljenosti. Gospa se s čelom dotika debla. Preobsežno je, da bi ga roki držali v objemu. Kmalu se vse ponovi ob drugem drevesu. Potem še ob enem. Tri. Ali ima tudi število obredno vlogo? Najbrž. Prav tako bližnji kamni, zloženi v piramido s spretno izbranim težiščem, da se skulptura ne sesuje. Vrhnji je tak, da ji daje videz človeške postave. Le kdo se je tu igral in kaj je igralo v njem? Obredje. Simboli. Očitno človek ne more brez njih. Brez templjev, totemov, križa, zvezde, oblaka. Saj kaj pa bi bil, če jim ne bi videl pomena? Na ravni zmuzljive amebe?, kot se je nekoč spraševal slovenski razumnik, sicer ateist. Da mi je biti drevo! S koreninami in krošnjo. Bližnji nebeški ti žar, dalj gre oko.
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Sv. Janez Marija Vianney ali kakor mu tudi rečemo »Arški župnik« je svetnik iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja. Zaradi svojega svetniškega in plemenitega življenja je postal zavetnik župnikov in pastoralnih delavcev. Temelj za svoje svetništvo je prejel v domači družini, v vasi Dardilly blizu Lyona. Mati je odigrala pomembno vlogo na poti njegovega svetništva. V šoli mu je šlo zelo težko, ker je bil starejši od vseh vrstnikov. Generalni vikar lyonske škofije, ki ga je spraševal pri izpitih, je dejal: »Cerkev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, temveč tudi in še bolj pobožne in svete!« Hitro po novi maši je bil poslan v župnijo v mestecu Ars. Gre za majhno župnijo, ki je štela samo 230 duš. Svojega duhovnika so imeli samo zaradi gradu, v katerem je živela neka pobožna družina. Iz življenja Janeza Vianneyja je znana pripoved, ki pravi, kako je potoval na svojo novo župnijo, v Ars. Za pot naprej je moral vprašati nekega dečka. Ta mu jo je pokazal in Vianney se mu je zahvalil z znamenitimi besedami: »Ti si mi pokazal pot v Ars, jaz pa ti bom pokazal pot v nebesa.« Ko je prišel v vas, je šel najprej v cerkev, ki je bila zelo zanemarjena. Odločil se je, da jo bo naredil privlačno. V današnjem svetu, ki meri po uspehih, odličnostih, karierah, zmagah, je težko razumeti človeka, ki postavi na prvo mesto stvari, ki se ne zdijo logične in »koristne«. Toda župljani Janeza Vianneyja so to hitro ugotovili. Njihov župnik je namreč veliko časa premolil, malo je spal in živel zelo spokorno. Sprva po dva ali tri dni ni nič jedel, potem si je za ves teden skuhal lonec krompirja. Molil in pokoril se je za spreobrnitev svoje župnije. Boril se je zoper štiri poglavitne razvade: nedeljsko delo, popivanje, preklinjanje in ples. In je zmagal! S tem si ni ravno pridobil kakšne popularnosti. Glas o njegovi svetosti se je hitro širil. Leta 1827 so se začela množična romanja v Ars. Ljudje so prihajali od vsepovsod – samo zato, da bi pri svetem župniku opravili spoved. Vianney je bil v spovednici – vsak dan od 12 do 16 ur. Izčrpan od napornega dela je umrl 4. avgusta 1859. Na njegovem pogrebu je bilo več kot 300 duhovnikov in več kot 6.000 vernikov. Leta 1929 ga je papež Pij XI. postavil za vzornika in zavetnika vseh duhovnikov, predvsem župnikov. Sklenimo z mislijo sv. Janeza Vianneyja, ki lahko tudi nas spodbudi, da smo dobri, boljši – takole pravi: »Dober kristjan ima vse ljudi rad: dobre zato, ker so dobri, hudobne iz sočutja, ker upa, da jih bo s tem, da jih ima rad, poboljšal in ker vidi v njih duše, ki jih je odkupila kri Jezusa Kristusa.«
V svetem pismu najdemo zanimiv dialog med Jezusom in Níkodemom, farizejem in članom judovskega velikega zbora. Čeprav je uradna judovska misel zavračala razlage novo nastajajoče sekte nazaréncev oziroma kristjanov, je Nikodem v Jezusu spoznal učitelja, on pa mu je govoril o nujnosti prerojenja Duhu. Ob Nikodemovem vprašanju: »Kako se lahko star človek ponovno rodi?« bo v današnjem sobotnem jutru razmišljal evangelijski pridigar Silvester Molán.
Ljudje so že od pradavnine romali v svete kraje. Sveti romarski kraji so bili zanje kraji očiščevanja in vzpostavljanja pristnejših odnosov med ljudmi in z Bogom. V vseh svetovnih religijah so taki sveti romarski kraji. Človek je po svoji naravi romar ali kot mu radi rečejo filozofi in misleci: Človek je »homo viator«, bitje na poti. Ta želja »biti na poti« se še posebej pokaže med počitnicami, ki jih mnogi izkoristijo za odkrivanje novih krajev, ljudi in kultur. Svetovna turistična organizacija je izračunala, da je bilo leta 1980 na svetu 278 milijonov turistov. Letos, leta 2019, jih je ena milijarda in 400.000. Potujemo čedalje dlje, čedalje pogosteje in čedalje ceneje. Živimo v pluralnem svetu, v katerem je čedalje več ponudb. To velja še posebej za turizem. V francoski poletni reviji časopisa Canard enchaîné je predstavljenih kar 70 različnih oblik sodobnega turizma. Nekatere so usmerjene izključno v iskanje užitkov, kot npr. narkoturizem, ki cveti v Južni Ameriki. Na drugi strani pa je v porastu t.i. humanitarni turizem, ki ponuja priložnost prostovoljnega dela v ustanovah za sirote, predvsem na južnem delu poloble, v revnejših krajih. Poletna priloga satiričnega časopisa Canard enchaîné predstavi tudi /to bom povedal kot citat in v narekovaju/ »velike kolone na poti k Bogu« in navaja podatek, da je romarski kraj Lurd, za Parizom, drugo največje hotelsko mesto v Franciji. Ima namreč pet milijonov romarjev in obiskovalcev na leto. Nekaj podobnega velja za Santiago v Komposteli, v Španiji. Na Jakobovo pot v Kompostelo se odpravlja čedalje več ljudi, vernih in nevernih, kristjanov in vernikov drugih religij, agnostikov in tudi ateistov. Od leta 2009 do danes se je število romarjev desetkrat povečalo. Kdor je prehodil Jakobovo pot v Španiji, t.i. Camino, sam sem ga leta 2010, je lahko doživel resnico, da pot osvobaja, da daje novega zagona in krepi vztrajnost. Srednjeveški romarji na Jakobovi poti so se pozdravljali z latinsko besedo ULTREIA, vedno dlje, vedno naprej, korajža velja, bi rekli po slovensko. Homo viator, človek je bitje na poti. Kakršnekoli bodo vaše počitniške poti, naj vam dajo novega zagona, novih spoznanj, novih navdihujočih misli in zamisli. Tone Pavček je zapisal: »So poti, ki vodijo te v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova te spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi«. Takih poti vam želim, poti, ki vodijo v srca ljudi.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni… Dajte mi cel teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (zaenkrat še ne, hvala Bogu), kar pa se pogovora tiče: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem… Toda, ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam so šle? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči: Nimam časa, Vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem: Izgubil sem čas. Ukradel sem čas. Porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti, ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti, ne dati. Ne morem ga ne izgubiti, ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim… Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic… Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. ( Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Ste se zbudile, spoštovane poslušalke, da ne govorim o vas, spoštovani poslušalci, z mislijo, da vam danes res ni treba ničesar početi? Težko pridemo do misli, ki je popolnoma neobremenjena s pričakovanji. Pri tem ne mislim le službe in nujnih domačih opravil. Pred očmi imam tisto stanje, ko smo brez vsakega cilja v polnosti zatopljeni v kakšno dejavnost. Pred kratkim sem z odraslimi govoril o stavku Tomaža Akvinskega, slavnega misleca iz daljnega trinajstega stoletja, ki je rekel, da si ob vseh dolžnostih, ki nam jih nalaga življenje, moram sem ter tja privoščiti trenutke, ko kaj počnemo popolnoma brez razloga. Hitro so dopolnjevali to misel s pomislekom, da ima tudi taka dejavnost kakšne dobre posledice. Že če igram z vso zavzetostjo nogomet, sem pozneje dobre volje, sproščen in bolj miren, zato so zatrjevali, da tako in tako vsaka taka dejavnost ima smisel. Upam, da ste kdaj opazovali otroke pri igri. Ne le iznajdljivost, ki jo pokažejo, tudi njihova zavzetost nas hitro prevzame, če le malo potrpimo. Otroci se dejansko igrajo le takrat, ko se popolnoma izgubijo v igri. Če jim želite pokvariti igro, jim samo dopovedujte, kako dobre posledice ima to za razvoj njihovih spretnosti, miselnih procesov, socialnih veščin in podobno. Kakor bi polil ogenj z vodo, bo njihova igra zgubila zagon. Odrasli pogosto zavidamo to otroško sproščenost. Želeli bi se vsaj kdaj pa kdaj tako zaplesti v kakšno dejavnost, da bi pozabili vsakdanje skrbi. Bolj kot se trudimo, manj smo uspešni. Sproščenosti se ne da izsiliti. Priti mora sama. Saj si lahko pomagamo s tako ali drugačno omamo, a ta hitro izstavi svojo ceno. Tudi tolažba, da si kot odrasli tega ne moremo privoščiti, v polnosti ne pogasi našega hrepenenja. Če bi si pustili trenutke, ko smo na nek način prazni, brez velikih vprašanj in nalog, da se prepustimo prvi dejavnosti, ki nas prevzame, bi se vsaj malo približali temu, kar priporoča sv. Tomaž. Ta poudarja, da si brezdelje privoščimo le kdaj pa kdaj, saj bi drugače namesto otroškega veselja dobili le otročjega človeka. Prav je, da se trudimo storiti, kar je naša dolžnost. Samo to nam zagotavlja, da si lahko v miru privoščimo trenutke brezdelja. Ne le da se v takih trenutkih otroškega veselja sprostimo. Ob teh priložnostih se učimo za zmožnost pozornosti in pomoči takim, za katere že v naprej vemo, da nam ne bo prinesla kakšnih koristi. Preračunljivost ni najboljša pot do sočloveka. Zato vam, dragi poslušalci, poslušalke, želim, da bi si danes privoščili brezdelje in prisluhnili, razumeli in sprejeli človeka, od katerega ne morete kaj dosti pričakovati.
Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
V poletnih mesecih se rada sprehajam po turističnih mestecih naše domovine. Vrvež turistov je navadno zgoščen v mestnih jedrih. Živahnemu premikanju velikih skupin in v različne smeri je težko slediti, zato si rada poiščem prostor v prijetni senci. Iz stranske ulice v senci do mene začnejo prihajati zvoki uglaševanja violine. Inštrument s štirimi strunami v rokah drži mlado dekle, pred njo je odprt kovček za darove mimoidočih. Ležernost počitniškega dne najprej plaho, nato pa vse bolj ognjevito zapolnjujejo zvoki violine. Neznano dekle si je za uvod v ulični koncert izbralo Vivaldijevo Poletje, enega izmed štirih skladateljevih koncertov, posvečenih letnim časom. Štirje letni časi so najuspešnejša in največkrat poslušana programska glasba v celotni glasbeni zgodovini. A le malokdo ve, da je italijanski mojster umrl osamljen in v revščini, tudi pokopali so ga kot reveža in nanj pozabili za naslednjih dvesto let. Dekle je spretno ubiralo strune skoraj miže. Le sem pa tja je s pogledom objela mimoidoče. Melodije, ki jih je igrala naključnim poslušalcem, je mlada umetnica igrala na pamet, brez notnega črtovja. Drage poslušalke in cenjeni poslušalci, ali ste kdaj razmišljali o svojem notnem črtovju? O melodijah, ki jih igrate najprej zase, in o tistih, ki jih igrate drugim? Na žalost marsikdo od nas ne dosega veličine največjih skladateljev, naše melodije življenja pa zvenijo razglašeno ali celo parajo ušesa naključnim poslušalcem. Verjetno bo le malokdo od nas igral prvo violino, a za popolno melodijo tudi v največjih orkestrih mojstri igrajo drugo violino. Žal, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, vaših čustvenih strun ne poznam. Želim vam lahko le, da bi bile strune pravilno napete in melodija vašega življenja lahkotna, kot je lahkotno poletje. Predvsem pa ne pozabite: dokler premoremo vsaj eno struno na violini ali katerem drugem godalu ali brenkalu, jo lahko uglasimo in iz nje izvabimo zvok, ki v pravem zaporedju intervalov z drugimi inštrumenti tvori harmonijo. Le pravi mojster mora vleči lok po naših strunah. Za vrhunsko izvedbo melodije po našem notnem črtovju potrebujemo tudi dirigenta – mojstra taktirke. Nekoga, ki nas bo vodil. Nad mojim in vašim notnim črtovjem pa je še nekdo: pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune. Mnogi poslušajo njegove besede, vendar se ne ravnajo po njih (prim. Ezk 33,32). Glasba plemeniti našo dušo in spodbuja vrline. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, zato se, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, v današnjem jutru ne pozabite uglasiti.
Vsi dobro poznamo pregovor »Pravega prijatelja spoznaš v nesreči«, katerega avtor je antični filozof in pesnik Cicero. Še bolj kot sam pregovor nam je poznano verjetno tudi kakšno izkustvo prav na to temo. Ko je nekaj šlo narobe, ko se je nekaj zalomilo ali celo sesulo, takrat se je pokazalo, kdo je tisti pravi prijatelj, ki nam je stal ob strani, nas podpiral, nam pomagal, nam prisluhnil oziroma je preprosto samo bil tam z nami. To so stvari, ki jih ne pozabiš nikoli. V evangeliju današnje nedelje Jezus poda zanimivo prispodobo o prijateljski pomoči. Nekoga ponoči nepričakovano obišče prijatelj. Ker mu presenečeni gostitelj nima s čim postreči, odide k svojemu prijatelju v soseščini in ga prosi, naj mu posodi tri hlebe kruha, da bo lahko pogostil prišleka. V tej točki Jezus zaostri ta izredni nočni pripetljaj: če ta prijatelj ne bo vstal iz postelje in mu dal kruha »zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje«. Ne gre torej samo za prijateljstvo, ampak za vztrajno prošnjo. Da ne neham vztrajati, da ne neham prositi. Seveda Jezus slednjič to z ravni prijateljstva prenese na odnos z nebeškim Očetom. Naj bi torej ne nehali vztrajno prositi, iskati, trkati ... Zato pravi: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« Seveda se pri tem pojavi logično vprašanje. Če je Bog vsemogočen in vse ve, zakaj bi ga sploh potemtakem morali kar koli prositi? Saj že sam ve, kaj dejansko potrebujemo. Logično. Zakaj naj bi potemtakem prosili, iskali in trkali? Poglejmo čisto s človeške perspektive. Ali ni pomembno, da dejansko stvari izrečemo, ubesedimo? Mož ali žena, brat ali sestra ali prijatelj ne ve, kaj želim, kaj čutim, kaj doživljam, če tega ne izrečem, če tega ne ubesedim. Pač ni bralec misli, čeprav bi si kdaj želeli, da bi bilo tako. Zato je še kako potrebno in pomembno, da to izrečemo. »Želim si to in to.« »Veliko bi mi pomenilo, če bi šli tja in tja.« Ali, če smo malo zakonsko klišejski: zakaj žena tako rada sliši od moža, da jo ima rad? Saj je poročen z njo, zakaj naj bi ji še govoril, da jo ima rad? Zato, ker se to dotakne srca, ker bogati odnos. Pomembno je torej izreči, ubesediti: ženi, možu, bratu, sestri, prijatelju, in, ja, celo Bogu. Če sem res v odnosu z Njim. V pristnem odnosu lahko torej vztrajno prosim, iščem in trkam. Pri tem pa je dobro, da se zavedam, da ni nujno, da bo uresničeno natančno takrat in na način, kot sem si jaz zamislil in pričakoval. Z odprtostjo in zavestjo, da bo poskrbel. Kako in kdaj, pa naj bo prepuščeno Njemu.
Premišljujem o stari gospe, stari več kot osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji sestri, petnajst let mlajši. Ta pa je ob tem odreagirala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti lahko odvržeš ves balast.« Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako ona sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je celo življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne več grebsti se za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoštevana, pohvaljena, ljubljena … Ne trdim, da to vedno dobro znam, vendar to vadim, vsak dan znova. To mi omogoča, da zelo mirno in zadovoljno živim. Ne vedno lahko, ampak z zavestjo, da je moje življenje, takšno kot je, smiselno in da me v vsakem trenutku spremlja Nekdo, na katerega se lahko zanesem.«\t Vesela sem, da poznam takšne ljudi in se družim z njimi. Tudi sama ob vsem, kar mi ta gospa pove, veliko razmišljam in iz vsega vedno znova razberem veliko takega, kar je pomembno tudi za moje življenje. Tako smo si drug drugemu lahko pravi zaklad. Ne vem, če je starejša sestra sploh razumela, kar ji je mlajša povedala. Zdi se, da ne. Zanimivo. Dve sestri, ki prihajata iz istega gnezda, ki sta bili deležni istega družinskega okolja in iste vzgoje, pa tako različno sprejemata življenje. Ni dovolj samo to, kar dobiš kot popotnico od doma, tudi sam moraš potem v življenju kaj narediti. To ni vedno lahko, je pa vredno truditi se do konca, do smrti.
Kdo sta Joahima in Ana, zakonca, ki se ju danes spominjamo? Po izročilu sta bila iz Davidovega rodu in močna v veri. Njun zakonski odnos je bil zaznamovan s pozornostjo in dejavno ljubeznijo do drugih ljudi in do Boga. Svoje premoženje naj bi delila na tri dele: del za Boga in njegovo svetišče, del za potrebe soljudi v stiski in del za njuno življenje. Njuno skupno življenje ni bilo lahko. Ker sta bila dolgo brez otrok, sta bila enako kot drugi neplodni pari v judovski družbi potisnjena v manjvreden položaj. Neplodnost so nekateri imeli celo za znamenje odsotnosti Božje milosti. Zelo povedno je, kako sta se odzivala na dolgoletno marginalizacijo, poniževanje in sramoto. Joahim in Ana svoje situacije nista razumela, sta jo pa sprejela in skušala brati duhovno. Duhovno v judovsko-krščanski tradiciji pomeni brati življenje v odnosu z Bogom, zlasti s Svetim Duhom. Pri tem jima je morda pomagal spomin na nekatere neplodne pare, po katerih je Bog posegel v zgodovino. Tako je bilo v zakonu Abrahama in Sare, tako je bilo z rojstvom preroka Samuela in kasneje z rojstvom Janeza Krstnika. Tudi rojstvo Marije, matere Odrešenika, je mogoče razumeti le v luči posebnega Božjega posega v zgodovino. Božje delovanje ni nasilno – je vabilo svobodni osebi. Gre za skupno delovanje, sinergijo, v kateri ima človek posebno nalogo. Naloga človeka je biti odprt za sprejetje. Ta naloga ni enostavna: ljudje smo navajeni, da bomo težave rešili sami. Primer Joahima in Ane na eni strani kaže na stisko v zakonu. Nihče, prav nihče ne more iti skozi življenje brez preizkušnje. Joahim in Ana nista bežala iz preizkušnje ali skušala odgovor najti sama, ampak sta svoj pogled uprla v Boga. Značilna upodobitev Joahima in Ane je v objemu in skoraj plesnem koraku. Zakon je objem dveh oseb in skupna pot v življenje. Oboje je potrebno: biti objet in najti skupni ritem. Iskati skupen pogled, skupno vizijo, oblikovati skupen spomin. V tej viziji sta upodobljena tudi v cerkvi v Idrijskih Krnicah. Sveta Joahim in Ana, zavetnika zakoncev, zaljubljencev in vseh, ki po tem hrepenijo, prosita za može in žene. Danes, ko je toliko besed o družini, je morda čas, da se spet zavemo, da je temelj družine zakon. Zlasti zakonska zveza kot zakrament. Lepota, smisel in veselje zakona je najprej v uresničenju tega, da sta dva eno – oziroma bolje, da postajata eno. Za uresničitev tega je pogosto potrebno celo življenje. Enako pomemben je drugi del: zakon je prostor rodovitnosti. Rodovitnost pa niso samo otroci – zakonci smo povabljeni, da smo rodovitni za skupnost. Končno gre tudi za to, da se napotimo na pot duhovnih očetov in duhovnih mater, izziva in naloge, h kateri smo povabljeni vsi ljudje, poročeni in neporočeni.
Ni lepo bežati, dobro pa je uiti. Domislica pač, a ne brez globlje vsebine. Že v otroški igri ima svoj pomen. Pogosteje bežimo pred čem kot pred kom. Da me ja ne zadene kaka zoprnija; bolje, da se seje ne udeležim. Ali: samo, da ne naletim manj, si mislimo, in se srečanju izognemo s senenim vozom, kot se reče. Če kdo ne razume primere: izvira iz podeželskega sveta. Tam se sta se na ozkih poteh dve vpregi težko srečali. Radi bežimo pred dolžnostmi. Nekaj časa je na kakem sestanku prav dinamično, ko pojasnjujemo, zakaj nismo primerni za kako opravilo. Pogosto se pa iz tega izcimi kaj močno neprijetnega. Nekaj časa so nam celo mediji drobili poudarke o pravicah in dolžnostih. Navadno glede vzgoje mladih. A kot da se prileten človek ne bi raje izognil delu, dolžnosti, dani besedi. Izognemo se druščini, ki nam ne ustreza. Z belo lažjo, kakor takemu izmikanju rečejo Angleži. Včasih jo pa po francosko pobrišemo. Bolje, kot da bi izgubljali živce. Vem za človeka, ki se je ob starih sindikalnih pojedinah izmuznil, »preden so se kolegi začeli spreminjati v spake«, kakor je pojasnil. Pobegnemo v samoto. Temu se danes reče odmik. Toda pojem je večpomenski. Lahko gre samo za spremembo okolice. Po stresni službi v hribe. Plavat, hodit, teči. Si privoščiti koncert. Ogled razstave. Ali pa duhovne vaje v tišini. Tudi to je res, da marsikdo ne prenese umirjenosti. Biti ves dan doma, samo na enem mestu. Niti na nedeljo ne, kaj šele med dopustom! Ne, taka ujetost ubija! Nevzdržno! Ven, ven, naprej, dalje, nekam, kamorkoli. Vsaj tja do mlake, da vidim, če je že kaj bolj zeleno. Končno pa: življenje naj bo barvito! Pravimo tudi, da je v sebi sklenjeno. Uglašeno je na dur in mol. Za otroke rečemo, da imajo jok in smeh v enem žaklju. Odrasli pa v beg, predvsem pred vsakim trpljenjem. Res ga ni prav lahko sprejeti; hrepeneti po njem sploh tudi ni treba. Tako in tako se bo priplazilo. Ne ubežiš, ne ubežiš, pravi pesnik, moral boš na sveti križ. Tudi njemu ni bil prihranjen. Ne ubežiš, ne ubežiš. Ni lepo bežati; dobro pa je uiti.
»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno.
Neveljaven email naslov