Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku.
Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama.
Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije.
Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«.
Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku.
Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama.
Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije.
Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«.
Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku.
Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama.
Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije.
Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«.
Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku.
Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama.
Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije.
Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«.
Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen.
Zdi se, da so v današnji družbi v ospredju predvsem tisti, ki posedujejo in kopičijo, tisti, ki samo so, pa ostajajo prezrti. Premalo je samo biti, treba je tudi imeti. A kaj ko želja po imeti in posedovati ne pozna meje. Zato ni čudno, da so kregarije in pravdanja med dediči že od nekdaj naš nacionalni šport. Toda papež Frančišek je nekoč hudomušno izjavil: "Mrtvaški prt nima žepov." Tudi modreci in duhovni ljudje v vseh kulturah in izročilih poudarjajo, da je najbogatejši tisti človek, ki lahko živi tako, kot da bi ničesar ne imel. O tem govorita zgodbi: Sokrat je bil kot pravi filozof prepričan, da moder človek "po naravi" živi skromno. Zato sam tudi ni imel čevljev. O njem pripovedujejo, da ga je vedno znova očarala tržnica. Pogosto je hodil tja in si ogledoval razstavljeno blago. Nekega dne ga je prijatelj vprašal, zakaj hodi tako rad na tržnico, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat mu je odgovoril: "Tja hodim gledat, koliko stvari zlahka pogrešam." Poglejmo še na Daljni vzhod: budistični sveti mož Nagardžuna je hodil naokrog skoraj nag, ogrnjen samo s kosom blaga okoli ledij. Imel pa je zlato skledo za prosjačenje, kar se ni čisto nič ujemalo z njegovim uboštvom; podaril mu jo je kralj, ki je bil njegov učenec. Neke noči se je Nagardžuna odpravljal spat med ruševine starega samostana in opazil je tatu, skritega za stebri. "Na, vzemi tole," je rekel in mu pomolil skledo za prosjačenje. "Tako me vsaj ne boš motil, ko bom enkrat zaspal." Tat je poželjivo zgrabil skledo in pobegnil. A naslednje jutro se je vrnil in rekel Nagardžuni: "Vso noč mi ni dalo miru, s kakšno lahkoto si dal sinoči to skledo od sebe. Nauči me, kako naj pridem do bogastva, ki omogoča tako lahkotno nenavezanost." Sveti mož mu je dejal: "Nihče ti ne more vzeti tega, na kar se nisi nikoli navezal."
Kako je mogoče, da je bila sv. Terezija iz Lisieuxa, francoska karmeličanka (1873–1897), leta 1997 razglašena za cerkveno učiteljico, čeprav je umrla stara komaj 24 let in se po izobrazbi ter ustvarjalnem opusu ne more primerjati s cerkveni učitelji, kot so sv. Hieronim, sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Terezija Avilska itd. Mogoče ob tem kdo pomisli, da je želela Cerkev s to razglasitvijo izboljšati svojo podobo v očeh feminističnih gibanj in povečati odstotek ženske kvote med cerkvenimi učitelji. Verjetno se boste strinjali, da takšnih cenenih potez Cerkev na najvišji ravni vendarle ne dela. Čeprav sv. Terezija ni bila ne psihologinja ne psihoterapevtka in še manj raziskovalka na kakšnem psihološkem inštitutu, je odkrila prvorazredni psihološki in duhovni problem, ki ga je strnila v stavek: "Moje želje so zame pravo mučeništvo." Jezusova apostola Jakob in Janez, kakor beremo v današnjem evangeliju, sta ravnala ravno nasprotno: "Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila." Nista skrivala svojih ambicij in želja, da bi se povzpela, kolikor je mogoče visoko, in bila ob tem deležna kar največ časti, oblasti in ugodja. Pravzaprav povsem običajno stremljenje številnih. Potrošništvo danes spodbuja želje in sanje – sanjajte svoje sanje. Sliši se zelo vabljivo. In ker o tej spodbudi za uspešno življenje slišimo in beremo povsod, je videti tudi prepričljivo in vredno zaupanja. Če tej zablodi sledimo, se naš notranji svet razleti na želje; nismo več v stiku s svojo notranjostjo, temveč tavamo na njenem obrobju, po katerem vznikajo nove in nove želje. Kot pri Adamu in Evi, ki sta imela vse, Edenski vrt, a sta hotela prestopiti v območje, ki po logiki stvari pripada samo Stvarniku. Kdor želja ne kroti, hoče nazadnje vse: prepotovati ves svet, imeti vse znanje, posedovati rezidence od Irske do Tasmanije in na svoji plovilih gostiti vse lepotice sveta. In kar je manj kot vse, v njem povzroča frustracije. Prazna in frustrirana duša, mučenica svoje zmote, vse bolj kliče po alkoholu in kokainu, po spodbujevalih in pomirjevalih ter vse močnejših dražljajih. Terezija je od množice želja, ki so ji povzročale tesnobo, naredila obrat k absolutni kakovosti. Odkrila je rešitev za svoj temeljni problem, našla je zdravilo za svojo dušo in psiho in o tem zapisala: "Hočem vam pokazati še veliko odličnejšo pot. Ljubezen je najzanesljivejša pot. Ob teh besedah sv. Pavla sem se umirila. Ljubezen je vse v vsem. Moj poklic je odslej ljubezen. Našla sem svoje mesto v Cerkvi." Mi pa bi dodali: tudi v družbi, zlasti zdaj, ko vse leti narazen, vse kliče po več ljubezni.
Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.
V to pisanje, do te zgodbe me je pripeljalo poslušanje radia. Vrteli so narodno-zabavno glasbo. Ne vem, kdo je igral. Ne vem, kdo je pel. Ne poznam njenega naslova, prisluhnila pa sem besedilu. Vsebina pesmi je približno taka: … zakaj, le zakaj imam toliko skrbi … ne najdem več miru … ne vidim smisla življenja … Ob takem razmišljanju se je možu okrog nog ovil vnuček, ki je rekel: 'Dedek, ti si moj sonček. Rad te imam … ' Vsi strahovi in skrbi so se razblinile. Dedek je vzel otroka v naročje … Tako nekako gre besedilo, ki se me je močno dotaknilo. Me spomnilo na moč nedolžnega otroka. Njegovo tako iskreno ljubeznijo, ki očara še tako robustnega, zakrknjenega človeka. Ob tem sem se spomnila tudi na Jezusove besede: … če kdo stori kaj dobrega temu otroku, je tako, kot bi storil meni … … če se ne spreobrnete in postanete kot otroci, ne boste videli božjega kraljestva … In tu je bistvo mojega razmišljanja in pobožne želje: kako čim dalj ostati otrok? Ja, o tem sem razmišljala potem in se spomnila na čase, ko sem poučevala v prvih razredih osnovne šole. Kako čudoviti so bili »moji« otroci? Kako so bili radovedni, igrivi in nagajivi. Kot sonček, ki nosi radost in veselje. 'Ja, to je res, ampak le kam je šla, kam se je izgubila … ' Neštetokrat sem že razmišljala in se spraševala: kam je šla ta njihova radovednost? Kam se je izgubila igrivost in nagajivost? Krivde zaradi tega ne morem pripisati nikomur. Nisem tu, da bi obsojala, rada bi le razmišljala in mogoče opozorila na napačna ravnanja. Mogoče komu dopovedala, kako me je bolelo in me še bo boli, ko poslušam kričanje nad otroki: Ne smeš tega! Ne naredi tega! Kakšen pa si? Kdo ti je dovolil, da storiš to? Kje se pa igraš? Zakaj noriš? Tu ne smeš hoditi. Tu ne smeš kričati! Tu ne smeš vriskati! Ne moreš … Ja, saj res! Kdo je staršem ali učiteljem dovolil, da si LASTIJO otroka, kot bi bil njihova last? Zakaj, s kakšno pravico otrok ne sme razmišljati in povedati svojega mnenja? Kaj nismo otroku dani, da bi ga vodili, usmerjali, se pogovarjali z njim? Mu stali ob strani. Ali če vprašam drugače: kaj nam ni otrok dan, da bi nas učil življenja? Da bi nas s svojo igrivostjo ohranjal in učil ostati otrok. Sicer z odgovornostjo, ki z leti raste, a vendar otroki SME in MORA ostati otrok. Slišala sem reči, da se babice in dedki pootročijo, pa včasih nisem razumela teh besed. Danes vem, da je res tako. S svojo iskrenostjo nas prevzamejo, s svojo igro ohranjajo gibljive in mlade, s svojo radovednostjo nas pripravijo do branja in učenja tudi v poznih letih. Kaj ni nekaj najlepšega, če nas »zakajček« od jutra do večera radosti s svojim angelskim glasom? Kaj ni nekaj najlepšega, če nas objame s toplimi ročicami in iskreno ljubeznijo? Kaj ni nekaj najlepšega, ko rastemo ob njem in z njim, ter nas ohranja, da ostajamo otroci? Čeprav sem sama pogosto deležna posmeha zaradi, še vedno, otroških navad in besed, sem hvaležna, da znam biti in kljub letom ostati večni otrok.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, vsaj za nekaj trenutkov ne obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo naključno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katero smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa še kar nergamo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. To pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi, in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji ko so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomer. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa ja ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Teolog in filozof, katoliški duhovnik dr. Janez Vodičar premišljuje o sporočilu molitve Oče naš. Zdi se mu, da v svetu, v katerem živimo mimo drug drugega, je treba še bolj poudarjati besedno zvezo naš oče, lahko tudi mati, kajti tako po avtorjem mnenju izražamo skrb drug za drugega.
V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.
Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta brez dvoma pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.
Vsemogočni Stvarnik in Začetnik časa je tako uredil in daje, da čas vsemu stvarstvu od začetka, od prvega trenutka naprej, teče enako. Pa vendar vsi vemo, da to enakomerno pretakanje časa dojemamo zelo različno in relativno: odvisno pač, na kateri strani straniščnih vrat smo oziroma s kom smo v družbi. In čeprav je v vsaki minuti šestdeset sekund, v vsaki uri šestdeset minut, da je v vsakem dnevu štiriindvajset ur, v tednu sedem dni … se na ravni mesecev, let in koledarjev sploh reči nekoliko zapletejo. In štejemo vsak po svoje in vsak svoje. In nastajajo razlike, pa naj čas merimo digitalno ali analogno, če štejemo lunine mene ali merimo sončevo senco, če uporabljamo zapletene urne mehanizme ali preprosto peščeno uro … ali pa morda prav zato: saj, kot pravi pesnik, »je v peščenem zrnu lahko večnost skrita«! Priznam, da me vsako leto znova presenetijo novice, da je pa danes »kitajsko novo leto«, pa »judovsko novo leto«, pa da je to in ono po »majevskem koledarju« … a to me zgolj preseneti. Nerazgledan sem, pač. Nezainteresiran! Glava me boli zaradi našega »novega leta«! Še hujše glavobole imam zaradi tistih, ki še vedno merijo čas z leti »pred našim štetjem« in »po našem štetju«! In je hecno, da so to prav tisti, ki najglasneje tulijo, »naj se že vendar nehamo deliti na naše in vaše«! A na kateri koli koledar prisegate, na kateri koli način merite čas … v trenutku, ko sedete v šolske klopi, se začnejo sekunde vleči, ko minute, minute postanejo dnevi in dnevi leta. Ko ste, namesto skozi okno, zazrti v šolsko tablo, se zdi, kot da se je čas ustavil … In to sploh ne zaradi učenja, temveč zaradi načina poučevanja, še bolj pa zaradi tega, kar se poučuje in kar se je treba učiti. Pa bom tu napravil piko, da ne bom razburil učiteljskega zbora. Poleg tega si z eno učiteljico delim mizo in posteljo in ima lahko moje nerganje takojšnje in neposredne, predvsem pa neprijetne posledice. Ko mine brezskrbno poletje, september človeka pahne v drugo časovno dimenzijo. Ni zdrsa, ni mirnega prehoda, ni lepo zaobljene in zarobljene bankine, ki omili prehod. Ne! Je rob. Je stopnica. Je prag. In če nisi pripravljen, če ne paziš, če ne odrineš pravočasno, če ne dvigneš noge, če ne skočiš … je padec neizogiben. In seveda upam, da vam je jasno, da moje razmišljanje ni omejeno zgolj na šolski prag, ampak se spotika ob vse mogoče in možne življenjske prage … Kajti: Če nisi užil poletja, če nisi užival v življenju … če nisi izžel vse njegove modrosti … boš sredi prvih jesenskih nalivov tožno zdihoval po minulih časih.
Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".
Čeprav imamo vsi prijatelje in radi preživljamo svoj čas v njihovi družbi, verjetno le redko razmišljamo o bistvu prijateljstva. V antiki pa je bila to tema, ki se je v filozofskih spisih pojavljala relativno pogosto in nič nenavadnega ni, da jo najdemo tudi pri Aristotelu, starogrškem filozofu iz 4. st. pr. Kr., ki je prijateljstvo povezoval z vrlino in srečo. O prijateljstvu tako razpravlja kar v dveh knjigah svoje Nikomahove etike in pravi, da je "za življenje neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta". Aristotel torej vidi v prijateljstvu neko posebno vrednost oziroma vrlino, po kateri hrepeni vsakdo in brez katere si sploh ne bi mogel predstavljati svojega življenja. V nadaljevanju ugotavlja, da obstajajo tri oblike prijateljstva. Prvo je prijateljstvo iz koristoljubja, vendar taki ljudje "ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino", nekoga imajo radi zaradi lastne koristi oziroma blaginje. Podobno je v primeru, ko smo naklonjeni zaradi nekega prijetnega občutja in zabave: "Ljudje, ki si laskajo in dobrikajo, ne ljubijo drug drugega takšnega, kakor je v resnici, ampak le kolikor je kdo komu zabaven in prijeten,« zapiše Aristotel. Obe vrsti prijateljstev sta tako po njegovem mnenju nujno plod naključja in ne moreta trajati, saj ljudi ne cenimo takšnih, kakršni so v resnici, pač pa je njena vrednost merjena po koristnosti oziroma prijetnosti, ki nam jo omogoča. Ko pa jih enkrat nimamo več za prijetne ali koristne, se hitro razdre tudi naše prijateljstvo z njimi. Kakšno pa je potem pravo in trajno prijateljstvo? Aristotel trdi, da nastopi med "dobrimi, to je med tistimi, ki so si podobni v vrlini". Podobnost je torej ključni temelj za trajne odnose, "kajti vsakemu človeku so prijetna tista dejanja, ki so njemu lastna ali vsaj podobna", je prepričan Aristotel. Najpopolnejše in najbolj žlahtno prijateljstvo pa se zanj razvije med dobrimi ljudmi – dober človek je namreč "dober nasploh in dober do svojega prijatelja", pravi Aristotel. Dalje takšni ljudje drug drugemu pristno "želijo dobro, ker so sami dobri", prijatelja imajo "radi zavoljo njega samega, ne pa zaradi neki naključnih okoliščin", to vez vzdržujejo trajno, saj je tudi njihova vrlina nekaj trajnega, poleg tega pa imajo v sebi željo po skupnem življenju. Aristotel meni, da je prav slednje temeljni kriterij pravega prijateljstva, saj verjame, da "skupno življenje ni mogoče med ljudmi, ki si niso prijetni in drug drugega ne razveseljujejo".
Ta budistična zgodba govori o tem, kako nam lahko pogled na svoje lastne težave z drugega zornega kota pomaga razviti sočutje do drugih. Nekoč je živel mož, ki je imel veliko družino. Z ženo sta imela veliko otrok in živeli so skupaj z ženinimi starši v majhni hišici. Imel je občutek utesnjenosti in preobremenjenosti. Potem je mož šel do svojega duhovnega učitelja in mu dejal: »Prosim, pomagajte mi! Zmešalo se mi bo. V moji hiši je prevelika gneča, otroci tekajo naokoli in se prerekajo, moja žena in njeni starši nenehno kričijo in vsega je preveč. Tega ne morem več prenašati. Kaj naj storim?« Učitelj mu je svetoval, naj gre na tržnico, kupi kokoš in jo odnese domov. Mož je upošteval nasvet, šel na tržnico, kupil kokoš in jo odnesel domov. Seveda je to razmere le poslabšalo in mož ni zdržal niti teden dni. Odhitel je nazaj k svojemu učitelju in se pritožil: »Vse je še slabše kot prej, otroci preganjajo kokoš in ta leta po hiši, vse je umazano. Kaj naj pa zdaj storim?« »Nič ne skrbi,« je dejal učitelj, »če boš upošteval moj nasvet, bo vse v redu. Zdaj pojdi spet na tržnico, kupi še kozo in jo odpelji domov.« Mož je ponovno upošteval nasvet, kupil kozo in jo pripeljal domov. Seveda je postalo vse še bolj kaotično in mož ni zdržal niti tri dni, preden je s solzami v očeh ponovno prišel k učitelju. Hlipajoč se je pritožil: »Tega ne morem več prenašati, postalo je nevzdržno. Zdaj se mi bo resnično zmešalo. Kaj naj storim?« Učitelj mu je rekel: »Pojdi domov in prodaj kozo!« To je tudi storil in čez nekaj dni se je vrnil k učitelju in dejal: »Zdaj je res veliko bolje.« Nato mu je učitelj svetoval: »Zdaj pa prodaj še kokoš!« Čez nekaj časa je učitelja po naključju srečal na ulici in se mu zahvalil: »Najlepša hvala za pomoč! Zdaj je vse veliko bolje in v moji hiši je prav prijetno.« Vse naše težave so relativne. Včasih, ko se ljudje pritožujejo, kako težko je njihovo življenje in kako hudo jim je, jim učitelji svetujejo, naj gredo za nekaj časa v Indijo. Če ta nasvet upoštevajo, se velikokrat vrnejo z novim pogledom na svoje življenje in s sočutjem do drugih. Prav tako kot mi sami nočemo trpeti, tudi druga bitja tega nočejo. S tem razumevanjem bomo postali sočutnejši in srečnejši, saj je tudi znanstveno dokazano, da sta sočutje in altruizem povezana z občutkom sreče in izpolnitve. Tako kot je dejal tudi indijski budistični mojster Šantideva, ki je živel v 8. stoletju: »Vse trpljenje na tem svetu izhaja iz želje po lastni sreči. Vsa sreča na tem svetu pa izhaja iz želje po sreči drugih.«
V Jezusovem življenju izstopa njegova ljubezen do otrok. Sicer imamo skoraj vsi ljudje radi otroke, pri Jezusu pa v današnjem evangeliju izstopa še ena stvar. Znajde se na svoji zadnji poti v Jeruzalem. Tja gre, da bo trpel in umrl na križu, in se tega tudi zaveda. To je tudi povedal svojim učencem, ki pa tega niso razumeli. Teža grehov sveta je na njegovih ramah. V taki osebni stiski bi večina ljudi postala potrta in si ne bi vzela časa za otroke. Jezus pa je prav v tem težkem trenutku želel imeti okoli sebe otroke. Jemlje jih v naročje, jih blagoslavlja in se z njimi celo igra. Tistim, ki so staršem branili, da bi nosili otroke k Jezusu, sam takole pravi: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim.« (Mr 10,14) Tudi na zunaj pokaže, kako jih ima rad. Otroke nam celo daje za zgled: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15). V odnosu do otrok se odraža Jezusov način delovanja. Ko je sam v stiski in se zaveda bližine svoje smrti, se ne smili samemu sebi in se ne zapre v svojo bolečino, ampak se obrne k sočloveku, k otrokom, jih blagoslavlja ter jemlje v naročje. Iz srečanja z otroki izhaja druga Jezusova značilnost: pozoren je na ljudi na obrobju, na najbolj ranljive – na otroke. Bengalski pesnik Tagore je zapisal: »Rojstvo vsakega otroka je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom.« Kdo ve, kako velika vrata bodo odprle te male ročice? Presunljiv je zapis o otroški dlani: »Ko ti otrok ponudi svojo malo dlan in jo položiš v svojo dlan, se ti lahko zgodi, da boš prijel za ročico, ki je umazana od sladoleda ali čokolade, da bo pod palcem žvečilka, na mezincu pa že napol odlepljen obliž. Najpomembnejše je, da primeš za dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo lahko nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila. Ko držiš tako majhno dlan v svoji, le-ta predstavlja človeka v 'zmanjšani obliki', osebnost, ki se bo še razvila, a jo moramo že zdaj spoštovati kot samostojno, za katere nenehno rast je odgovoren vsakdo izmed nas.« (Zgodbe za srečo v družini, 27.) In zgled takega ravnanja je Kristus, ki je, kljub nasprotovanju okolice, vabil k sebi otroke, jih objemal in blagoslavljal.
Verjetno je bila ena prvih molitev, ki so me jo starši naučili, prav k angelu varuhu: "Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me, amen." Z leti sem odkrila, da ne gre za otroške rime, ampak za pristno duhovno navezo s spremljevalcem, ki ga še nikoli nisem videla, njegovo bližino pa od časa do časa prepoznavam – zaradi okoliščin, ki se obrnejo drugače, ki se iztečejo bolje, kot bi sicer se. So dogodki, ki me presenetijo, in ne morem drugače, kot da pomislim – to je bil moj angel varuh. Vsak človek ga ima – je priprošnjik in vodnik k življenju. Sama sem sčasoma svojega angela varuha poimenovala – ime naj ostane skrito med nama –, tako se mu lažje zahvalim za pomoč, ki mi jo izkazuje. Lažje ga prosim, zadošča, da v srcu le vzkliknem njegovo ime. Nekateri pravijo, da so včasih, ko še nismo poznali mobilnih telefonov, matere svojo vero krepile prav s priprošnjo k svetim angelom varuhom za svoje otroke. Kje vse so hodili sami in v kakšne nevarnosti so se izpostavljali v svojih otroških dogodivščinah. Mamina skrb je bila olajšana z zaupanjem v spremstvo angela varuha, ki je tako postajal vezni člen med tem svetom in Bogom. Hvaležna sem, da sta na fasadi kapele v Tamarju, pod stenami gora, upodobljena dva angela. Desni je v gibanju, čez rame ima zvito plezalno vrv, v roki nosi starodavni simbol Sv. Trojice. Bog je, ki nam v svoji ljubezni pošilja angela, kot gorskega reševalca naproti. Ne vsiljuje se nam, temveč priskoči na pomoč, ko je potrebno – ko noga zdrsne, ko se nekaj prelomi ... Tako se postopno gradi odnos, ki ga prepoznavamo kot prijateljskega in je odsev Boga, ki vabi, rešuje, oživlja. Tako kot kamen, ki ga vržemo v vodo, in dela kroge, ki se širijo po gladini, spominja angel na Božjo ljubezen, ki nas je poklicala v življenje, potem pa nas zajema po svojih valovih – tudi angelih, ki nas tiho, a aktivno spremljajo in pletejo nevidne vezi duhovne bližine z Bogom. Ko se nam bodo enkrat odprle oči in bomo uzrli celotno stvarstvo v luči Božje slave, bomo spoznali še bogastvo in lepoto angelskih množic. Veselim se upanja, da bom svojega angela enkrat zagledala v živo. Ne le njega, množice drugih tudi. Kdo ve, kako bomo presenečeni in očarani. Do tedaj pa – angeli varuhi, varujte nas in podpirajte na poti v nebesa.
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnost je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in "v isto globočino reke dvakrat se ne potopiš". Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem "našem" času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne zanj oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na več ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter "brže od munje, a stigla prekasno". Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal, prazen izgovor. Pravočasnost je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
\tKadar moramo nekomu povedati kaj težkega, neprijetnega, to vedno občutimo kot veliko breme in bi se temu najraje izognili. Včasih, ne tako redko, se tudi zgodi, da sežemo potem po lažeh, ki se nam v tistem trenutku zdijo boljša rešitev, pa se potem vedno izkaže, da to ni dobro. To se dogaja na primer takrat, ko nekdo resno zboli, pa se prepričujemo, da bolnik resnice ne bi prenesel in jo zato raje zamolčimo. V resnici pa je problem v nas, ne v bolniku. \tZnanka mi je pripovedovala, kako si je že kot mlada želela veliko otrok. Sama je bila edinka in zato si je rekla, da bo v njeni družini to čisto drugače. Poročila se je in tudi mož se je strinjal, da bosta imela veliko otrok. Potem pa otrok ni bilo. Z možem sta šla na preiskave in zdravnik jima je po končanih preiskavah rekel, da je samo en odstotek možnosti, da bosta imela otroka. Ona se zdaj, po več kot štiridesetih letih, tega spominja takole: »V začetku me je ta zdravnikova izjava zelo potrla. Potem pa sem ugotovila, da je bila zdravilna zame. Nisem si delala utvar, nisem ves čas pričakovala nečesa, kar ni mogoče. Še zdaj sem temu zdravniku hvaležna za njegovo odkritost. Z možem sva vedela, da si morava življenje urediti drugače, da ne smeva računati na svoje otroke. Veliko mirneje sva živela tako, kot pa če bi tekala od enega zdravilca do drugega in iskala vse mogoče načina, potem pa vedno znova razočarana ugotavljala, da nama spet ni uspelo.« \tVeliko takšnih zgodb lahko slišimo okrog sebe. Takšnih, ko ljudje sprejmejo situacijo, kakršna je, in tudi takšnih, ko vendarle do konca upajo, da ni tako. Nikomur ne moremo predpisati, kako se mora odzvati na realnost življenja. Vsak človek ima pravico, da se odloča tako, kot čuti v sebi, da je to njegova pot. Zato tudi ne moremo reči, kaj je prav in kaj ni. Dejstvo je samo, da ljudje, ki svoje življenje sprejmejo takšno, kot je, laže živijo. Potem ne izgubljajo svoje energije v prazno. Usmerijo jo v to, kar je v njihovem življenju možno, uresničljivo, in naredijo iz tega enkratno mojstrovino.
Neveljaven email naslov