Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega.
Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega.
***
Videl sem Ga
spal je na klopi
z glavo položeno
na plastično vrečko
plašč na njem je bil škrlaten
podoben stari krpi za čevlje
na glavi je imel kapo z naušniki
na rokah vijoličaste rokavice
iz katerih je štrlel prst
kazalec in tisti drugi
(pozabil sem kako se mu reče)
videl sem ga v parku
med golimi drevesi
privezanimi h količku
pločevinko od piva
in vložkom obešenim
na šipkov grm
oblečen v tri puloverje
črnega belega in zelenega
(ampak vsi so zbledeli)
je spal mirno kakor otrok
začutil sem v svojem srcu
(nisem pomislil ampak začutil)
da je to Jezusov
namestnik na zemlji
mogoče pa celo sam Sin Človekov
hotel sem se ga dotakniti
in ga vprašati
ali si ti Peter?
toda zgrabila me je
velika zadrega
in onemel sem
obraz je imel pogreznjen
v kosme rdeče brade
hotel sem ga zbuditi
in ga še enkrat vprašati
kaj je resnica
sklonil sem se nadenj
in zavohal slabo sapo
iz ustne votline
pa vendar mi je nekaj pravilo
da je to Sin Človekov
odprl je oči
in me pogledal
spoznal sem da ve vse
odhajal sem zmeden
oddaljeval sem se
bežal
doma sem si umil roke
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega.
Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega.
***
Videl sem Ga
spal je na klopi
z glavo položeno
na plastično vrečko
plašč na njem je bil škrlaten
podoben stari krpi za čevlje
na glavi je imel kapo z naušniki
na rokah vijoličaste rokavice
iz katerih je štrlel prst
kazalec in tisti drugi
(pozabil sem kako se mu reče)
videl sem ga v parku
med golimi drevesi
privezanimi h količku
pločevinko od piva
in vložkom obešenim
na šipkov grm
oblečen v tri puloverje
črnega belega in zelenega
(ampak vsi so zbledeli)
je spal mirno kakor otrok
začutil sem v svojem srcu
(nisem pomislil ampak začutil)
da je to Jezusov
namestnik na zemlji
mogoče pa celo sam Sin Človekov
hotel sem se ga dotakniti
in ga vprašati
ali si ti Peter?
toda zgrabila me je
velika zadrega
in onemel sem
obraz je imel pogreznjen
v kosme rdeče brade
hotel sem ga zbuditi
in ga še enkrat vprašati
kaj je resnica
sklonil sem se nadenj
in zavohal slabo sapo
iz ustne votline
pa vendar mi je nekaj pravilo
da je to Sin Človekov
odprl je oči
in me pogledal
spoznal sem da ve vse
odhajal sem zmeden
oddaljeval sem se
bežal
doma sem si umil roke
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega.
Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega.
***
Videl sem Ga
spal je na klopi
z glavo položeno
na plastično vrečko
plašč na njem je bil škrlaten
podoben stari krpi za čevlje
na glavi je imel kapo z naušniki
na rokah vijoličaste rokavice
iz katerih je štrlel prst
kazalec in tisti drugi
(pozabil sem kako se mu reče)
videl sem ga v parku
med golimi drevesi
privezanimi h količku
pločevinko od piva
in vložkom obešenim
na šipkov grm
oblečen v tri puloverje
črnega belega in zelenega
(ampak vsi so zbledeli)
je spal mirno kakor otrok
začutil sem v svojem srcu
(nisem pomislil ampak začutil)
da je to Jezusov
namestnik na zemlji
mogoče pa celo sam Sin Človekov
hotel sem se ga dotakniti
in ga vprašati
ali si ti Peter?
toda zgrabila me je
velika zadrega
in onemel sem
obraz je imel pogreznjen
v kosme rdeče brade
hotel sem ga zbuditi
in ga še enkrat vprašati
kaj je resnica
sklonil sem se nadenj
in zavohal slabo sapo
iz ustne votline
pa vendar mi je nekaj pravilo
da je to Sin Človekov
odprl je oči
in me pogledal
spoznal sem da ve vse
odhajal sem zmeden
oddaljeval sem se
bežal
doma sem si umil roke
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega.
Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega.
***
Videl sem Ga
spal je na klopi
z glavo položeno
na plastično vrečko
plašč na njem je bil škrlaten
podoben stari krpi za čevlje
na glavi je imel kapo z naušniki
na rokah vijoličaste rokavice
iz katerih je štrlel prst
kazalec in tisti drugi
(pozabil sem kako se mu reče)
videl sem ga v parku
med golimi drevesi
privezanimi h količku
pločevinko od piva
in vložkom obešenim
na šipkov grm
oblečen v tri puloverje
črnega belega in zelenega
(ampak vsi so zbledeli)
je spal mirno kakor otrok
začutil sem v svojem srcu
(nisem pomislil ampak začutil)
da je to Jezusov
namestnik na zemlji
mogoče pa celo sam Sin Človekov
hotel sem se ga dotakniti
in ga vprašati
ali si ti Peter?
toda zgrabila me je
velika zadrega
in onemel sem
obraz je imel pogreznjen
v kosme rdeče brade
hotel sem ga zbuditi
in ga še enkrat vprašati
kaj je resnica
sklonil sem se nadenj
in zavohal slabo sapo
iz ustne votline
pa vendar mi je nekaj pravilo
da je to Sin Človekov
odprl je oči
in me pogledal
spoznal sem da ve vse
odhajal sem zmeden
oddaljeval sem se
bežal
doma sem si umil roke
Zadnje čase pogosto pomislim na pravilo, da vsaj ne laži, če že ne zmoreš spregovoriti o resnici. Ob tem se spomnim znanca, ki desetletja ni zmogel povedati resnice o svojem odraščanju. Kot da ga je sram krivice, ki se je zgodila njegovi družini. Zaradi strahu si ni drznil čutiti in videti, kar je bilo res. Sprenevedanje je postala drža in način preživetja. Kolikokrat se zaradi pomanjkanja sočutja in spoštljivega odnosa zatre pristnost, iskrenost v odnosih. Zanikam jezo, ker se ta zame ne spodobi, saj sem prijazen človek. Namesto da bi izrazil odpor do nečesa, rečem, da me to pač ne zanima. V meni se je zasidralo prepričanje, da je resnica ogrožajoča, ali da so moji občutki nesprejemljivi, sramotni. Raje molčim, če pa se že oglasim, povem kaj mlačnega, nejasnega, všečnega, predvsem pa vedno znova in znova zanikam svoje občutke, svoje mnenje, svoje izkušnje, sebe. Pesnik Tone Pavček je rad uporabljal močne, zelo srčne besede. Čeprav je bilo njegovo življenje polno preizkušenj, tudi bolečine, izgub in razočaranj, žalosti in trpkosti, je znan po iskrivosti, spodbudnih besedah. Kako čiste so njegove besede o upanju, ljubezni, veselju do življenja. Danes zelo pogosto poslušamo, beremo, kako je svet grozen, sebičen, umazan. Dobro se je zavedati, da je svet res v marsičem tak, a tu sem tudi jaz. S svojo prodornostjo ločim laž od resnice. Pri vsem, kar se dogaja z menoj in drugimi, se zavedam soodgovornosti. Svet, ki v njem živim, je edini svet, v dobrem in slabem ga živim. Se zavem, da je enkratno in neponovljivo to moje življenje, edino, ki ga imam in naredim z njim karkoli je mogoče, vse, kar zmorem. Lahko ga naravnam »po svoji podobi«. Ki jo izrazim na pristen način. Se ne bojim. Ni dovolj, če rečem, da nič nisem naredil narobe. Pomembno je, kaj si naredil. Trdim, da ne sovražim nikogar, toda ali sploh koga ljubiš. Ničesar nisem vzel, toda ali si komu kaj dal. Nisi potisnil človeka v prepad, toda ali si mu pomagal iz njega? In končno ne lažeš, resnice pa tudi ne poveš. Kako močna je misel – bodi vroč ali hladen, ne bodi pa mlačen. Če boš mlačen, te bom izpljunil, pravi Gospod. Ne boj se, vztrajaj. Gradi na novo. In tudi če je težko, ne klonite, pravi Pavček. Brazgotine se zacelijo, ostanejo, pomembno je, da šivi zdržijo in ne popustijo.
Alain de Botton v svojem delu z naslovom »Skrb za status« raziskuje predvsem vzroke strahu pred tem, da bi bili uvrščeni niže na družbeni lestvici, kot bi si želeli. Ugotavlja, da je ta povsod navzoča skrb močno povezana z občutkom sprejetosti v družbi, ki prav z dodeljenim statusom stalno potrjuje našo vrednost in pomembnost – gre torej za družbeno določeno povezavo med statusom in ljubeznijo. \tPri tem se naslanja na misel ameriškega psihologa Williama Jamesa iz 19. stoletja, ki je ugotavljal, kako družba vpliva na nas. Zapisal je zanimivo opombo, da nas je v resnici najbolj strah tega, da bi se znašli med ljudmi, ki bi nas popolnoma prezrli in jim ne bi bilo mar za nas. Če bi se vsak posameznik, na katerega bi naleteli, pretvarjal, da sploh ne obstajamo, bi najverjetneje »v nas kmalu zavrela jeza in preplavil bi nas nemočen obup, v primeri s katerim bi se najhujše telesno trpljenje zdelo kakor olajšanje.« De Botton se ob tej trditvi sprašuje, kako je mogoče, da ima družba tako velik vpliv na nas. Zakaj misel, da se nihče ne zmeni za nas, v nas povzroča tolikšno psihično trpljenje? Smo res tako zelo odvisni od nje? In zakaj pripisujemo tuji pozornosti tolikšen pomen? \tPotem ugotavlja, da je mnenje družbe za nas tako zelo pomembno, ker se v nas očitno razrašča dvom o svojih vrlinah in kvalitetah. Kadar nismo trdno prepričani o svoji vrednosti, sodbo o sebi utemeljujemo na podlagi tujega mnenja. »Zavest o naši identiteti je ujetnica sodb naših bližnjih. Če jih naše šale spravljajo v smeh, kmalu postanemo prepričani, da smo zabavni. Če nas hvalijo, si za to pripisujemo velikanske zasluge. Če pa se izogibajo našemu pogledu, kadar stopimo v sobo, ali postanejo nestrpni, ko jim povemo, po kaj smo prišli, zlahka podvomimo o svojih odlikah.« Idealno rešitev za osvoboditev od odvisnosti od tujih potrditev vidi v realni samooceni – če bi bolje poznali svojo vrednost in zaupali sebi, »nas tuji namigi na našo nepomembnost ne bi prizadeli,« je prepričan filozof. Če bi bili samozavestnejši, bi bili tudi manj občutljivi za pripombe drugih in vseeno bi nam bilo, ali nas bližnji potrjujejo ali zapostavljajo oziroma se nam celo posmehujejo. Seveda se De Botton zaveda, da je doseči tako miselno stanje zelo težko, saj za samozavest vseeno potrebujemo tudi nekaj zunanje potrditve. Toda že to, da se zavedamo odvisnosti od tujega mnenja, se mu zdi velik korak, saj tako ne bomo vselej dopustili, da nam družba pride do živega in nam poskuša odvzeti občutek, da vendarle imamo dobre lastnosti.
Čas dopustov je. Vsak konec tedna se vijejo dolge kolone proti morju in nazaj. Vsakoletna selitev narodov na blaženo morsko obalo. Zato me je še toliko bolj zabolelo, ko sem slišala, kako sta se dva fanta iz šestega razreda pogovarjala o sošolcu, ki je reven, kajti »oni ne gredo na dopust«. Zamislite si to! Ves svet gre na morje, vsi se mesec ali dva pripravljajo, da gredo na morje, oni pa ne! In so takoj zaznamovani, drugačni, skoraj nenormalni … Ni mi dalo miru, pa sem fanta, katerega družina ne gre na dopust, vprašala, zakaj ne gredo na morje. Vem, da niso tako revni, da si ne bi mogli privoščiti nekaj dni tam nekje ob jadranski obali kot vsi drugi. Fant mi je povedal, da ne gredo zato, ker je dedek hudo zbolel in mamica noče, da bi bili daleč od njega … Zasolzile so se mi oči. Da, tako drugačna je ta družina! Ne bo šla na dopust, v nasprotju z vsemi modnimi tokovi in reklamami, ker ne želi pustiti samega dedka, ki je zbolel. Ali je res tako, da je danes že vse digitalizirano in določeno, tudi to, kam in kako naj gremo na dopust? Pa se hvalimo, kako smo svobodni, napredni, neomejeni, kako hitro lahko vse uredimo na internetu. Pogosto pa prav stvari in omrežja ter novodobno hlapčevanje ugledu in prestižu vržejo ljudi v novo odvisnost. Ne vem, kako preživlja poletje družina, ki ni šla na dopust. Vem pa, da je dedek, ki je hudo bolan, miren in srečen, saj ga vsak dan kdo pride obiskat, po potrebi pa tudi ostane z njim. Počuti se kot kralj, kot je sam rekel, saj mu domači omogočijo, kar koli si zaželi. Ti otroci ne bodo imeli spomine na morje leta 2019, imeli pa bodo spomine na ljubezen do dedka, ki jih je tistega vročega poletja bolj povezala kot vse sodobne dopustniške igre. In beseda sočutje jim ne bo tuja, saj so jo doživeli in vpili vase. Kdo ve, mogoče pa jim bo prav zato letošnji dopust brez morja ostal v spominu do konca življenja …
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci. Ena od mikavnejših podob, kadar med prostim časom stopam po skorajda golih otokih, obdanih z vodo, in po suhi kraški pokrajini, so kamniti zidovi. Enostaven kamnit suhi zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto. Izmed vseh zidov, pred katerimi sem se v življenju znašla, so mi kamniti najbližji. Po navadi kamnit zid, ki ga imate v tem trenutku mogoče v mislih vi, ni tako visok, da ga ne bi mogli preplezati ali celo preskočiti. S seboj lahko vzamete tudi pručko, pripomoček za vzpenjanje, in že se boste znašli na drugi strani zidu ali pa boste samo pogledali čez njegov rob. Na drugi strani vas bo lahko čakala opleta njiva, negovana vinska trta, zablodéla ovca z gosto dlako ali pa figa s sočnim in sladkim sadom. A v mojih mislih imajo kamniti zidovi globlji namen. Ko ste enkrat na drugi strani – pa čeprav vas je moral kdo dobesedno vreči čez – lahko z razkritjem svoje izkušnje pomagate drugim. Ljudje smo izjemni graditelji. Na dolgo neodgovorjeno vprašanje – koliko je dolg veliki kitajski zid, stara obrambna gradnja – smo odgovor dobili šele pred nekaj leti, pa čeprav je zgodovina gradnje tega mogočnega obrambnega zidu dolga skoraj dve tisočletji. Prve sledi zidu segajo še v 8. stoletje pred Kristusovim rojstvom, ko je bila Kitajska razdeljena na veliko malih držav. Da bi se države obranile medsebojnih napadov, so začele graditi obrambne zidove. Ljudje ne gradimo samo zidov iz kamnov in opek, gradimo tudi zidove nezaupanja, odtujenosti. In ti so navadno še daljši in trdnejši od velikega kitajskega zidu. Zaradi dolin in ostrih gorskih grebenov so strokovnjaki potrebovali kar sedem let raziskovanja, da so ugotovili njegovo pravo dolžino. Človeški zidovi, pa ne tisti, s katerimi omejujemo svoje parcele in dvorišča, so zgrajeni iz trdovratnih materialov. V stroj za mešanje navadno zmečemo vse tisto, kar daje naši nedostopnosti še večjo moč. Velikokrat nas kdo postavi pred zid ali pa sami za vsako ceno rinemo z glavo skozenj. Verjetno ni zidu, v katerega ne bi mogli zvrtati vsaj majhne luknje in pokukati na sosedovo stran. Lahko pa za naše obzidje sami koga povabimo. A za vsak slučaj v žepu hlač le nosite kamenček, s katerim boste lahko zapolnili luknjo in se prenehali razgaljati pred vsem svetom. Poletni čas in vročina nas bosta razgaljala že sama po sebi. Škoda, da nas največkrat zanima samo tisto, kar je za sosedovim zidom. Najvišji zidovi so namreč naši lastni. Če zid predolgo gradimo, nam lahko zmanjka moči, da bi ga porušili ali celo preskočili.
Spominjam se, kako so v mojem otroštvu pri porokah metali posebne bombone, ki smo jih na Primorskem imenovali konfeti. Za otroke je bilo to zelo privlačno. Bomboni padajo »z neba«. Toda niso padali kar tako. Treba se je bilo potruditi in se postaviti ob cesto, kjer je šel poročni sprevod. Bombone je bilo treba ujeti … Skratka, treba se je bilo potruditi. Nekaj podobnega je z darom odrešenja. Nebesa so zastonj in si jih ne zaslužimo, toda vsakdo se mora odreči stvarem, ki mu preprečujejo, da bi prejel ta čudoviti dar. To pomeni, da moramo zapustiti samozadostnost, stare grehe, da bi lahko stopil skozi ozka nebeška vrata. Pri nekaterih oglasih boste slišali sporočilo: »ponudba velja do tega datuma«. Nekaj podobnega nam Jezus naroča. Moramo se odločiti in hitro odgovoriti na njegovo vabilo, kajti ko se nebeška vrata zapro, bo prepozno. »Akcije« bo že konec! Lahko bomo trkali na vrata in vpili, a bo prepozno. Vrata so sedaj odprta in sedaj je priložnost. Evangelij pravi, da so vrata ozka in da so samo ena vrata. Ozkost vrat nam govori, da bodo skoznje lahko šlo malo ljudi, saj bodo morali vstopati posamično, po eden. Kdor danes potuje, ima izkušnjo pregledov na letališčih, kjer moramo čakati v vrsti in posamično vstopati skozi kontrolo. Gre za ozka vrata, skoznje ne smeš nesti nobene prtljage, nobene torbe. Nič! Še žepe moraš izprazniti. »Ozka vrata«, o katerih govori evangelij, so nekaj podobnega. Skoznje bomo morali brez prtljage in bomo deležni pregleda našega življenja. Lisica se je hvalila pred mačko, da ima veliko načinov, kako pobegniti sovražniku. »Poznam veliko zvijač,« je dejala. »Jaz pa poznam samo enega,« je dejala mačka, »a običajno se rešim na ta način.« Komaj je mačka to izrekla, sta zaslišali lajež lovskih psov. Mačka je v trenutku splezala na drevo in se skrila med vejami. »To je moja rešitev,« je dejala. »Kaj boš pa ti storila?« je vprašala zvitorepko. Lisica je najprej pomislila na en izhod, nato na drugega. Medtem ko je razmišljala, katero pot naj izbere, je bilo že prepozno. Psi so jo dohiteli in pokončali. Mačka, ki je to videla, je dejala: »Bolje je ena, varna in gotova rešitev, kakor sto, na katere ne moreš računati.« Tudi danes nam svet ponuja sto in sto različnih načinov rešitve, toda obstaja samo ena gotova pot, da dosežemo odrešenje – po edinem Odrešeniku Jezusu Kristusu.
Danes maturantke in maturanti v jesenskem roku pišejo esej. O ocenjevalnih kriterijih razmišlja filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kaj bolj učinkuje, pogled ali beseda? Pravimo, da beseda zdravi, pa tudi ubija. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša je rečeno v molitvenem obrazcu. Gregorčič pa: semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi. \tNeprijetno postane ob človeku, ki umika pogled. Kako neosebno delujejo govorniki, ki občinstvu ne privoščijo pogleda. Kak vzneseni pridigar nadvse ognjevito razlaga razne pomene, z očmi pa bega po stropu. Ob podoživljanju kakega dogodka kdaj kar zamižimo. Kadar zremo v daljavo, segamo z mislijo preko obzorja. \tOči da so zrcalo duše. Torej pogledi. Prijazno te gleda, oči se mu svetijo, kakšen srep pogled in podobne pripombe so posebne vrste osebna izkaznica. Starih šolskih matičnih listov se spominjam. V njihove rubrike smo učitelji zapisovali značilnosti učencev. Razgrnjeno platno njihovih šolarskih časov. Bolj ali manj nadrobno opisano; odvisno od učitelja, kakopak. Z mislimi pogosto odsoten, nekam zagledan. To je veljalo za učenčka v nižjem razredu, za istega malo pred koncem njegove šolske obveznosti pa: razmišlja stvarno, pogumno gleda v oči. Velik lok, pomemben razpon, in lahko si samo predstavljamo, kaj vse piše v kakih naših karakteristikah. \tTak je tvoj pogled na življenje, pravimo, moj je drugačen. Pogled na stvari in dogajanja nas usmerja, pomaga nam rasti, zoreti, razumevati. Lahko nas tudi vara in se prepozno zavemo napačnih stališč. Več ko se nam nabere izkušanj, boljši pregled se nam razkrije. Kako usodna utegne biti kaka zagledanost v koga ali pa v kaj! \tPogled se tudi sopomenka za mišljenje. Pogled pomeni presojanje. Kako razumem dogajanja v svetu, kako zgodovinske dogodke. Kaj si mislim o soljudeh. Kaj o besedah in dejanjih osebnosti, s katerimi se srečal ne bom nikoli, pa krojijo usodo sveta. Tu in tam se da prebrati, kako ljubeči so bili do otrok posamezni diktatorji. Ampak samo do svojih. Nekateri pa niti do lastnih ne. \tPogledati skozi prste. Davkarija nerada upošteva ta pomen. Oderuhi tudi ne. Blagajničarka kje za kak cent. Razumni in dobrosrčni učitelji pa zmeraj. Toliko bolj, če gre za prizadevnega učenca. Kak neizprosnež pa mrcvari na čez in čez. Ravnatelj je našemu hladnokrvnežu nekoč rekel: Pomislite vendar, nekoč boste tega fantiča srečali kot odraslega človeka! \tTako je s pogledi. Sežejo daleč, včasih pa niti do konca nosu.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Slavni ameriški pisatelj Stephan Covey je v eni od svojih knjig zapisal stavek: »Nabrusi žago!« Stavek je del zgodbe o gozdnem delavcu, ki si je v potu svojega obraza prizadeval obžagati drevje z žago, ki je bila že zdavnaj čisto topa. Ko ga je nekdo opozoril, naj si žago nabrusi, je odvrnil: »Nimam časa, da bi jo nabrusil, podreti moram še toliko dreves …« Zgodbo o žagi lahko prenesemo na naše telo in našo duševnost. Telo in duševnost sta orodji, ki nam pomagata, da lahko izpeljemo svoje načrte, zato ju moramo kdaj pa kdaj tudi nabrusiti. V današnji družbi, ko se moderni človek srečuje s skrhanim telesom in dušo, govorimo o izgorevanju in praznih baterijah. Zato moramo baterije napolniti z novo energijo oziroma si opomoči. A ne pozabimo: žago lahko nabrusimo samo toliko časa, dokler ima zobe. Skrhani se namreč hitreje polomijo kot nabrušeni. Res pa je, da pri žagi lahko zamenjamo celoten list. Tako kot žaga lahko preneha peti, nam tudi telo in duševnost – skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti, ti dve čudoviti orodji – odklonita poslušnost in nas pri izpolnjevanju naših načrtov pustita na cedilu. Če želimo, da nam žaga dolgo služi, moramo z njo ravnati gospodarno in preudarno. Tako kot s svojim telesom in duševnostjo. Za polnjenje človeških baterij žal ne obstaja polnilnik za hitro polnjenje. Ko enkrat naša duševnost preneha zvoniti, jo bomo težko napolnili. Kako to, da je toliko izgorelih ljudi, ki še komaj premikajo svoje telo? Da o prazni duševnosti niti ne govorim. Saj so tudi naši starši delali od jutra do večera, pa vendar večina ni vedela, kaj je napad panike ali sindrom izgorelosti. Kako to? V času mojih staršev ni bilo pohlepne vsemogočne reklame, ki bi jih potegnila za seboj in jih slepila z utvaro, da morajo vsako prosto minuto do vrha napolniti s plačljivo zabavo. Kmet se je pod večer, ob koncu trdega dela usedel na klop pred domačijo in gledal na svoja žitna polja. Seveda so tudi moji starši poznali svoje stiske, trpeli pomanjkanje, vendar drugačno kot danes. Če v tem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, pričakujete, da vam bom na vaše domove poslala akumulatorje za polnjenje življenjskih baterij na daljinsko upravljanje, ste se zmotili. Sami boste morali zamenjati baterijo ali jo priklopiti na akumulator. Jaz vam lahko samo prenesem priporočilo znane logoterapevtke Elisabeth Lukas, ki vsakomur, kdor teče v hrčkovem kolesu, priporoča, naj takoj izstopi in se poda v tišino. V tišini boste spoznali, kako vam lahko uspe, da bi se v prihodnje hrčkovemu kolesu v velikem loku izognili in ostali telesno in duševno pripravljeni na izzive našega časa.
Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan vedem v javnosti in kako med mašo? In spoznavam, da številni ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo. Kajti človek se res obleče drugače, če gre v službo, kot če se odpravi na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali gnoj; hlače za šport niso tako fine kot tiste za v opero; v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen če si češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), vendar to ni obleka, ki jo preoblečeš glede na okoliščine in priložnosti; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš, jo malo pokrpaš, če se strga, ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s tem pa postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar brez čustev in občutkov. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Drži skupaj kosti in mišice … in odvečne kilograme. Čuti. Boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in varuje vse preostale organe v telesu. Skrbi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … « če prepišem z Wikipedije. Bi pa tole, kar zadeva mene, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh kot na podplatih, različno debela vrh glave in na zadnji plati. In včasih rečemo, da je koža razdražena, da peče, da srbi. Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne zamenjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti, kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!
Moram priznati, da me še vedno vsakič znova preseneti, včasih celo pretrese, ko slišim ali preberem izjavo: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Pretrese zato, ker je to izrekel Jezus. Verjetno marsikaterega kristjana vsaj vznemiri oziroma močno preseneti. Upam si reči, da tudi človeka, ki ni kristjan, vendar vsaj od daleč pozna krščanstvo, ta izjava glede na siceršnji Jezusov nauk in delovanje verjetno preseneti. Nekako ne gre skupaj z vsem, kar je sicer počel in učil. Jezus je vendar tisti, ki je delal dobro, ozdravljal bolnike in govoril o ljubezni. Prav zato nas zadene kot strela z jasnega, ko pravi: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razcepljenost.« Ne nazadnje je rekel tudi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Prav v teh na videz nasprotnih trditvah pa lahko odkrijemo bistvo. Sistemi, režimi in ideologije, ki so v zgodovini obljubljali mir, pravičnost, enakost, skratka – raj na zemlji, so to vedno počeli na račun nekoga drugega. Za ohranjanje nebes na zemlji so nekateri morali plačati visoko ceno. Jezus pa ne govori o tem, da bi si na zemlji ustvarili nebesa. Vabi nas, da mu sledimo. Vabi nas, da svoje življenje zaživimo polno, kot tisti, ki so ljubljeni in odrešeni. Če se zares zavedam, da sem ljubljen, je moje življenje kljub stiskam in preizkušnjam lepo, polno in izpolnjeno. Če se zavedam, da sem odrešen, pa to lahko pomeni moj najgloblji bivanjski mir. Seveda me lahko še vedno vznemirjajo in težijo skrbi, preizkušnje in bolečine vsakdanjega življenja. Toda če živim kot odrešen, pomeni, da nisem kot ujetnik svoje končnosti, da ne živim v strahu pred smrtjo, s katero naj bi se vse končalo. Živeti kot odrešen pomeni, da se zavedam, da verujem, da s smrtjo ni vsega konec. Da v moči Jezusovega vstajenja od mrtvih pričakujem tudi svoje vstajenje in večno življenje. To je tisti najgloblji bivanjski mir, ki ostaja ne glede na trenutne okoliščine. Ko torej Jezus govori o nemiru in razdeljenosti, je to vezano predvsem na odločitev zanj. Če se odločim zanj, če želim živeti v ljubezni in živeti kot odrešen, bo to v moji okolici morda začelo povzročati nemir in tudi razcepljenost. Tudi zato, ker kdo ob meni zaradi svoje nemoči ne more sprejeti tega, da je lahko ljubljen in odrešen. Da smrt pač nima zadnje besede. Prav zato so še kako spodbudne in tolažilne Jezusove besede, ko pravi: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; vendar ne tako, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši.«
Mi Slovenci živimo v Panoniji ob Blatnem jezeru v Panoniji že skoraj 1.200 let. Takrat je prvi knez slovenskega rodu – Pribina – ustanovil kneževino, kmalu za njim pa je knez Kocelj z odprtimi rokami pozdravil brata Cirila in Metoda, ki sta posejala seme krščanstva med naše prednike. Zgodovinski dogodek pred sto leti, ko so veliki zmagovalci risali zemljevide in premikali meje, je prelomen; kot tisti z Danielom v levjem brlogu, ko so lačni levi – Madžari, Nemci, Hrvati, Italijani – krvoločno in nenasitno trgali slovensko narodno in kulturno telo. Zato je priključitev Prekmurja k matični domovini neponovljiv zgodovinski dogodek, ki ga moramo odgovorno ozaveščati v samorefleksijo –tako Prekmurci kot vsi preostali v Sloveniji. Bodimo ponosni in hvaležni vsem, ki so si pred sto leti v krempljih vsega političnega kupčkanja prizadevali za priključitev Prekmurja k matici. Medtem ko našo mladež v šolah vsak dan faktografsko obremenjujejo z nepomembnimi podatki in številkami, se šolska politika do lastne slovenske in prekmurske zgodovine vede absurdno ignorantsko. Vendar naši šolarji niso krivi, če poznajo veliko ameriških in drugih tujih pevskih in filmskih »zvezd«, ne vedo pa nič o naših intelektualcih in domoljubih, kulturnikih in duhovnikih – od Klekla do Slaviča, Jeriča, Kovačiča, Korošca in še toliko drugih, ki so prepričevali takratne nevedne in nedosledne »velike« svetovne državnike in komisije na pariški konferenci. 17. méšnjeka (avgusta) 1919 je narodni buditelj duhovnik Jožef Klekl na slovesnosti pred cerkvijo v Beltincih ob koncu nagovora zbrane dvajsettisočglave množice vzneseno zakričal: »V naši domovini lahko narod govori slovensko; prva dolžnost vseh, ki smo izkusili, kako bridko je, če se materni jezik, za vero najdražja krasota, vklenjuje v verige, je to, da povsod pokažemo, da smo Slovenci. Naj Bog živi ta verni slovenski narod!« Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili med najzaslužnejšimi za združitev Prekmurja s Slovenijo slovenski katoliški duhovniki, ki so kot ljudski tribuni in čedermaci v cerkvi in pri kulturnem delovanju med ljudstvom stoletja ohranjali slovensko prekmursko kulturo in besedo in odločilno pripomogli k temu, da je Prekmurje danes del slovenskega narodovega političnega in kulturnega telesa. Domoljubje in ljubezen do svete materine besede sta naloga in dolžnost vsakega etičnega državljana, ki pa mora spoštovati tudi druge kulture in jezike. Dragi Prekmurke in Prekmurci, spoštovane državljanke in državljani domovine Slovenije; bodimo in ostanimo ponosni domoljubi in državljani širokih obzorij in odprtih src, podajmo roko sodelovanja in spoštovanja vsem, ki v srcu dobro mislijo, tako doma kot v sosedstvu družine evropskih narodov in širnega sveta.
Smehljajo se in pravijo, da so nova rasa; da ne delajo zato, ker je škoda zapravljati čas. Hočejo od znotraj preobrniti svet, in to z ljubeznijo. In delajo, kar si mnogi želijo: tisto, kar se jim ljubi. To so hipiji. Hipije se vidi povsod, tudi pri nas. Hodijo po svetu, od Amsterdama tja do Afganistana. Redkokdaj so politično dejavni, želijo postati umetniki, vedno so na tesnem z denarjem in odkritosrčno proti vsaki drugi obliki kulture, ki ni podobna njihovi. Čeprav jih je malo, imajo po vsem svetu razpleteno mrežo somišljenikov. A nikjer ne živijo bolje in popolneje kot v San Franciscu. V Haight-Ashbury so se preselili leta 1966 in imajo zdaj že celo lastno podjetje, s trgovinami, v katerih dobiš vse od Sartra do bušmanskih amuletov. Mirni in srečni se sprehajajo po ulicah. Če se jim zahoče spremembe, se usedejo na vrh svetilke – vse spominja na miren, počasen cirkus, poln kavbojev, ljudi v škornjih ali brez njih, z indijanskimi ponči in mehiškimi preprogami na sebi, z vsem, kar je nenavadnega, in vendar lepega. Bolj navznoter obrnjeni hipiji so pristaši vere. Zanje je, čeprav negotova, vera vedno zelo blizu, ker po njihovem sloni na spoznanju s pomočjo LSD. Pravzaprav je vsak hipi že vzel LSD in imel vizijo. Vsekakor je dvomljivo, če ta vizija odkrije resnico in če ne pomeni le nove oblike srednjeveškega čarovništva, pri čemer fantazirajoči uživalec tvega težko psihozo. A za hipija je potovanje z LSD mistično doživetje in ravno v tem se tudi ta družba loči od prejšnjih boemov. Beatniki petdesetih let iz njujorškega Green Villagea so bili svetovljani in odprti ljudje. Hipiji iz Haight-Ashburyja so verni in eterični. Hipijevo življenje je v resnici popolnoma brez naporov ali otipljivih ciljev, da pogosto tvega zelo dolgočasno življenje. Iz tega se potem rešuje z mamili in lahko se zgodi, da se bodo mlajši izmed njih naveličali takšnega življenja in se bodo priključili tako imenovanim »resnim ljudem«. In če ne bodo, jim svetujem, da vzamejo s seboj tisto, kar je vredno občudovanja v življenju hipijev: spontanost, pravičnost in občutek za lepoto življenja.
Na največji Marijin praznik beremo evangelijski odlomek, kako je Marija obiskala svojo sorodnico Elizabeto in pripoveduje o njunem srečanju in o njunem pogovoru. Ko gremo k nekomu na obisk, mu običajno prinesemo darilo. Kakšno darilo je Marija prinesla Elizabeti? Nič ni rečeno, da ji je sploh kaj prinesla, obenem pa vidimo, da je Elizabeti prinesla svojo navzočnost in prinesla je samo sebe. To pa je najboljši in velikokrat najdragocenejši dar. Lahko je prinesti rože ali čokolado, toda podariti samega sebe, pokloniti nekomu svoj čas, to je težje. Po tem daru mnogi hrepenijo, a ga niso deležni. Po Marijinem vzoru tudi mi namesto rož, čokolade ali steklenice podarimo sami sebe in svoj čas. Nekaj velikega je najti čas za obisk ljudi in biti z njimi. Marija svoji sorodnici ni prinesla tega, kar je ona hotela, ampak tisto, kar je sorodnica resnično potrebovala. Za Marijo ni bilo prijetno potovati iz Galileje, kjer je bivala, v hribe v Judeji, kjer je živela teta Elizabeta. Za nosečo ženo je bil to kar napor. Elizabeta je bila že v šestem mesecu nosečnosti in ni mogla več nositi vode iz vaškega vodnjaka, ni mogla več delati na vrtu niti skrbeti za živali. Ni mogla več opravljati težjih gospodinjskih del ter drugih stvari. Ko je Marija zvedela, da je njena teta Elizabeta noseča, je pohitela in ostala pri njej tri mesece, dokler Elizabeta ni rodila. Marija je Elizabeti podarila tisto, kar je potrebovala in kadar je potrebovala. Marijina drža ob obisku tete Elizabete je lahko tudi za nas navdih, kaj naj darujemo našim sodobnikom. Kaj pravzaprav potrebuje današnji človek? Potrebuje upanje in spodbudne besede, potrebuje notranji mir in veselje, ki izhaja iz Svetega Duha. Marija je ob obisku Elizabete izrekla svojo hvalnico Bogu, ki je zapisana ob koncu današnjega evangeljskega odlomka. V njem Marija pravi, da ji je velike reči storil Vsemogočni. Sebi ne pripisuje nobenih zaslug. Vso svojo veličino pripiše Bogu. Zaradi te skromne Marijine drže je bil njen obisk navdih za Elizabeto. Marija je prinesla Elizabeti spodbudo in veselje. Ko mi obiskujemo ljudi, se potrudimo, da jim bomo prinesli kakšen navdih ali spodbudo in da jim bomo z obiskom podelili Božjega duha, duha tolažbe in spodbude, duha poguma, miru in veselja, tako kakor je to storila Marija.
Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako. Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno. Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne. Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti. Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij.
Ob odmevih na gorečo Notre Dame v Parizu, ob tej bolečini evropskega krščanstva, nas je mnogo postalo pozornih na zlat križ, ki se je zasvetil na pogorišču katedrale. Nekaj tako zelo človeško zlatega je bilo v tem, kajne, v tistem upanju, da se na dnu poraza, da se na njegovem pogorišču vendarle nekaj sveti, da vendarle nekaj zmaguje, da vendarle nekaj ostaja, namreč nekaj, kar je v nas neuničljivega. Nekaj, kar vidimo šele tedaj, ko vse ostalo zgori in razpade … Čeprav zlat, pa je to vseeno bil križ. Ne bodimo malenkostni, cerkev je vendar zgorela, poraz je očiten in težak. Na pogorišču pa je zraslo nekaj drugega. Med bliskavicami novinarjev in telefoni šokiranih turistov so se Parižani kar sami od sebe zbrali pred cerkvijo in začeli pred njo peti in moliti. To je bilo tisto zlato, ki se je bleščalo na pogorišču, križ je bil, ki se je svetil, poraz, smrt, ponižanje se je svetilo med zoglenelimi tramovi. Za nobeno zmago ne gre, za poraz gre. Težko si to priznamo, ljudje tudi svoje poraze radi obračamo tako, da so videti kot zmage – in s tem si naredimo najslabšo možno uslugo. A je vendar tako, ker pač nihče noče porazov. Težko je razumeti, še težje sprejeti, da sijaja v naše življenje ne prinašajo zmage, temveč tako zelo nepriljubljeni porazi, nemoč, bolečina. Kajti če se človek kdaj odloči za sveto, za dobro, za humano, za Božje, se za to odloči tam na dnu, na pogorišču svojih načrtov in življenjskih uspehov. Kajti šele kjer utihne človek, začne govoriti Bog. Kjer ni več moči in zato ni več prostora za človekove zasluge, dobi prostor Bog. Kjer pa ima prostor Bog, tudi človek postane bolj človeški. Dragocen, kot zlat križ med zoglenelimi tramovi. Prebiram svoje življenje, preverjam, pretresam to, kar sem povedal s tresočim glasom, in vem, da je res. Da sem najbolj podoben Bogu in najbolj podoben človeku, ko sem najbolj na dnu in brez moči.
Znanka mi je pripovedovala o triindevetdesetletni babici, ki je zaradi nekih težav morala nekaj dni preživeti v bolnišnici. Babica je bila pri svojih številnih letih še zelo sveža in je razmišljala zelo bistro, tako da jih je s svojimi izjavami pogosto naravnost presenetila. Včasih sploh niso računali s tem, da tako budno spremlja vse dogajanje okrog sebe. Ko je bila v bolnišnici, je bila tudi glavna vizita. Za tiste, ki glavne vizite še niso doživeli, je treba povedati, da je glavna vizita navadno enkrat tedensko, da pride nanjo predstojnik klinike ali šef oddelka, da zdravniki takrat poročajo o svojih bolnikih, o poteku bolezni, o preiskavah, ki so jih dotlej opravili in o načrtu za nadaljnje zdravljenje. Na glavno vizito pridejo navadno vsi zdravniki z oddelka, pa še študentje, če so slučajno prisotni. In tako je glavno vizito doživela tudi babica. Ko je njen zdravnik predstojniku odreferiral vse o njej in je predstojnik zadovoljno kimal, se je oglasila babica in glasno rekla: »Ali zdaj lahko tudi jaz kaj vprašam?« Vsi so presenečeni obstali. Ni namreč v navadi, da bi se bolniki ob glavni viziti sploh kaj oglasili, čeprav se zdravniki pogovarjajo o njih, o njihovem zdravju in njihovi bolezni. In zdaj so morali zdravniki odgovarjati na babičina vprašanja. Če česa ni razumela, so ji morali zelo preprosto razložiti, ker je hotela vedeti vse in slišati v jeziku, ki je njej razumljiv. Ta babičina zgodba se mi zdi imenitna in poučna za nas vse. Kolikokrat se zgodi, da na primer ob viziti ali ob kakšnem drugem dogodku ostanemo tiho in si ne upamo vprašati, kar nas zanima, potem pa lovimo informacije vsepovsod naokrog in se pritožujemo, da nam nihče nič ne pove. Babica si je to upala. Nenasilno si je znala izboriti to, kar je njena pravica. Namreč pravica do poštenega informiranja. Nam vsem bi želela, da bi tako kot ta babica znali ohraniti v sebi tisto zdravo življenjsko energijo, ki nam daje pogum, da ne ostanemo tiho, ampak povprašamo o vsem, kar želimo vedeti. Saj gre za naše življenje.
Sveto Klaro povezujemo s sv. Frančiškom Asiškim, saj mu je bila ta mladenka iz Assisija navdih in hkrati spodbuda v najtežjih trenutkih. Moramo priznati, da je bil Frančišek razposajen fant. Ime mu je dal oče, ki ga je klical Francozek, najbrž zaradi lepote in miline njegove matere, ki je bila Provansalka, se pravi doma iz Južne Francije. Oče je bil Frančišku zgled, kako je potrebno dekleta in žene spoštovati in jih zato tudi obdarovati. Zaradi tega je kot spreten trgovec nosil iz Francije čudovite mehke in barvite tkanine za gospe, da so tako postale še bolj mikavne. Frančišek pa je iskal, kot bomo videli, prijateljstvo z dekleti, ki bi ga pripeljalo v samo večnost. A njegov prvi odnos do deklet je bil prešeren, takšen, kot so bile takratne mladeniške pesmi. Ta poezija je opevala prebujajočo se dekliško lepoto, ki je potem pri izbranih gospa dosegla nedosegljivo vzvišenost. Razposajeni Frančišek je pripadal takratni zlati mladini, ki se je šla viteško junaštvo, s katerim bi obdarila svoje izbranke. A streznitev je kmalu prišla. Trubadurji so že pregovorno izgubili vse vojne in bitke. Tako se tudi Frančišek znajde v zaporu. In tam v samoti svojega srca išče dekle, ki bi bilo vredno njegovi sanj. Takšen najčistejši ženski lik najde v ideji »uboštva«. A vsaka ideja potrebuje konkretno osebo, ki jo napaja, hrani in ponazarja, sicer ideja sama usahne. Tako tudi Frančišek za svojo idejo lepote čistega uboštva, ki bi zasijala vse tja do večnosti, išče dekliški obraz. In ga najde. Ime mu je Klara, Jasna, ki je v Assisiju prebudila že marsikatero pesniško srce. Ona se navduši nad Frančiškovim smislom za lepoto uboštva in mu hoče pomagati s tem, da mu pokaže, kako je to čudovito idejo mogoče resnično zaživeti. Potem pa pride do romantičnega prizora, vrednega trubadurske ljubezni. Klara ponoči pobegne od doma, bratje jo sprejmejo in Klara podari svoje čudovite lase bratu vetru ter obljubi Frančišku, da bo živela v čistem uboštvu, samo za večno lepoto. Tako je lahko zaradi Klare tudi Frančišek vztrajal na svoji poti. Sestra Klara s svojimi sestrami je bila bratom v navdih in v pogum, da je največjo svobodo, svobodo ljubezni za Boga vendar mogoče živeti. Tako poje tudi francoska pesem: Klara, Jasna po svojem imenu, Jasna po svojem življenju, Jasna po svoji ljubezni. To bi utegnilo biti ime naše sestrice Lune, To je morda ime našega brata ognja, To bi lahko bilo ime naše sestre vode, Klara, Jasna, to bi moralo biti ime vseh deklet in žena.
Neveljaven email naslov