Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije.
»K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.«
Čas je, da se povrnemo k sebi.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije.
»K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.«
Čas je, da se povrnemo k sebi.
3598 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije.
»K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.«
Čas je, da se povrnemo k sebi.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.
Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije.
»K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.«
Čas je, da se povrnemo k sebi.
Ne gre mi iz spomina slika begunske deklice, stare morda šest let, z nežnim plahim nasmehom; z izrazom, ki prosi, da bi smela zaupati naključnemu neznancu; s prošnjo, naj ji nihče ne naredi nič hudega; s strahom, da se ne bi izgubila, se oddaljila od svojih, da bi v morju tesnobnega tavanja vendarle nekam prišla, od koder ne bi bilo treba več bežati, kjer bi se končno ustavili, in bi ji njeni, če jih seveda sploh še ima, vzpostavili nekaj, kar bi bilo podobno domu, z osnovnim redom in ritmom, kjer bi se začela vsakdanjost, tisto običajno navadno življenje preprostih ljudi, zadovoljnih z malim, brez koridorjev in policijskega nadzora, brez fizično in čustveno izčrpanih prostovoljcev, z vsaj majhno kuhinjo, ki bi bila samo njihova, s svojim toaletnim prostorom, ogledalom, zobno ščetko in brisačo. Kako podobni so si pogledi naših oči, pa naj kdo pride iz mongolske puščave ali perujskih gora. Pod sliko deklice ni pisalo, od kod je prišla, ne kako ji je ime, ne kje je bila slika posneta, ne kam in kako bo otrok nadaljeval svoje begunsko pot. Javno objavljena slika za deklico ni nobeno zagotovilo, da se je ne bo prek omrežij prekupčevalcev prilastil kak bogat pohotnež in ji ukradel prihodnost. Zakaj Bog molči, ko sliši vpitje utrujenih in prezeblih otrok, blatnih in mokrih, ki ne vedo, kje so, kam gredo in kaj vse skupaj pomeni? Noben človek ne more odgovoriti na to vprašanje. Iz obupa nad vsem kar vidimo, se oziramo na Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je na križevem potu sam padel v blato in je bila kri na njegovem telesu pomešana z uličnim prahom. Nihče od nas ne more v celoti vstopi v grozo nedolžnih in zlorabljenih otrok. Jezus Kristus je edini zares tam, kjer so ti, ki se utapljajo v valovih, ki plezajo po ograjah in si brišejo solzilec iz oči. Prišel je, da bi na sebi nosil vse, kar se lahko dogodi komur koli izmed nas. V očeh begunske deklice gledamo Jezusa Kristusa, ki padajoč pod križem nemo prosi razumevanja. Naklonijo mu ga njegova mati Marija, mimoidoča Veronike, jeruzalemske žene, a mu ne morejo pomagati. Tisti, ki ga peljejo na goro križanja, so močnejši. Ne vemo, zakaj je tako. Njegovo vstajenje je edino upanje za nas vse. Drugega ni, vsaj sam ga ne vidim. Nerazložljiva skrivnost je, zakaj to upanje mnoge prerodi, drugi pa se ozrejo stran.
Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naš največji učitelj. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično posedujemo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, čudovit svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek preminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezni korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.
Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen procent asketov je med sedanjimi milijardami ljudi. Asket živi skrajno zmerno, ne pretirava v nobeno smer – razen v to,bo rekel kdo, da sploh je asket. Z asketstvom so povezane odpovedi, zatajevanje; ti pojmi pa izginjajo iz našega osebnega slovarja. Asket naj ne bi bil na nič in na nikogar pretirano navezan. Skoraj nemogoče, saj smo družbena in družabna bitja. Navezanosti so sposobne tudi živali. Ne smejte se, a spominjam se naše Breze. Name ni bila navezana prav nič, na očeta pa pretresljivo. Bil je še dvesto metrov daleč s svojimi koraki, ko se je vračal z dolgega šihta, a Breza je že zamukala na prav poseben način. Kratko in prijazno. Sosedov maček je pa navezan na moje odprto okno. Velike lekcije imava s tem v zvezi, a nič ne zaleže. Pobere se pa proč takoj, ko me zagleda. Nekaj asketov sem poznala; dva, morda tri. Zdaj nikogar. A ne mislite, da nista bila prijazna. Pa kako zvesta v vsem. Natančna, dosledna, nezahtevna. Zmerna v jedi in imetju. Sloka že na pogled; saj od česa neki naj bi se zredila? Toda podobo vsake navezanosti je izdajalo njuno obličje. Če rečem obraz, je premalo. Obličje, izraz oduhovljenosti. Eden sploh ni bil kak vernik. Askezo namreč radi pripisujemo pobožnim ljudem. Mar asket ne čuti navezanosti na stvari in ljudi? Če na nič drugega, pa na esenco duhá, po čemer se upodablja. Na splošnem se pa med nami prepletajo navezave vseh vrst. Tudi na predmete, ki so ostali kot spomin na koga. Ti dobijo pravo vrednost zakramentala. Ta se ne more posloviti od pipe svojega očeta, drug ne od razveženega čevlja pokojne mame. Trideset let že visi v neki omari obleka mrtvega sina. Otroci hodijo v vseh režimih z medvedkom spat, stara mama pa z rožnim venčkom. Domotožje je trpljenje, ki te v tujem kraju boleče priklepa na domovino. Bogotožje je bolest nekaterih neverujočih. Ne verujem v Boga, pravijo, a ga zelo pogrešam. Vaš znanec morebiti trpi od tanjetožja, ker je Izgubil svojo Tanjo. Menda se je mogoče nekakšne brezčutnosti tudi priučiti. Mogoče je pa otopelost hujša hiba kot občutljivost? A da na primer asket ni občutljiv, tega ne bi smeli trditi. Le tako močno se je izmojstril v samovzgoji, da je preletel teren vsakodnevnih brkljanj, malenkosti, godrnjavosti in se dvignil visoko in ima zato drugačen razgled. Nekako po Župančičevo: Višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar; dalj gre oko.
Kako bi reagirali, če vas bi popolnoma nepričakovano, medtem, ko čakate v vrsti pred enim izmed ljubljanskih kioskov, nagovorila neznana oseba? Bi se umaknili korak ali dva stran, se ustrašili in si mislili svoje. Bilo je eno izmed zadnjih predprazničnih decembrskih juter. Mestni in predmestni utrip je bil ležeren. Za rahlo melanholičnost prazničnih dni je poskrbela jutranja megla. To jutro, vsaj zdelo se je tako, smo le redki zapuščali tople domove in se odpravljali v službo. Stopiti sem morala še do kioska, da bi napolnila avtobusno kartico, ko je mojo pozornost pritegnila starejša gospa. Po nekoliko pomrznjenih tleh je stopala s previdnim korakom. V rokah je držala pohodne palice, na hrbtu je imela nahrbtnik. Odstopila sem ji rahlo prednost, in ko je opravila jutranji nakup, sem jo vprašala: »Kam pa greste, gospa?« Videti je bilo, da sem jo s vprašanjem rahlo presenetila, a se ni pustila preveč zmesti. »Na bližnji hrib grem,« je odgovorila. »Joj, tudi jaz bi šla, a moram v službo,« sem ji potožila. A simpatična gospa mi ni ostala dolžna. »Tudi jaz sem nekoč hodila v službo, sedaj pa hodim v hribe. Med tednom na bližnje kuclje, med vikendom v visokogorje. Veste, to je naravno zdravilo.« Preden je nadaljevala svoj uhojeni korak proti svoji gori, sem ji še uspela reči: »Saj vam privoščim in to od srca. Veste, tudi jaz sem hribovka.« V nekoliko upočasnjenem delovnem ritmu se je v moje misli prikradla ena izmed mojih največjih ljubezni: gore. Kot že tolikokrat prej. Hvala Bogu, da je za gorski pridih v pisarni poskrbel moj starejši prijatelj, ki je slovenske gore premeril po dolgem in počez. Že vrsto let mi ob koncu leta podari stenski koledar z gorskimi motivi, ki ga skupaj prelistava, ugibajoč katera gora krasi kateri mesec. Tudi njemu sem potožila, da za gore nimam več časa, naštevajoč vsa možna opravičila, ki so mi tisti trenutek prišla na um. Vzpon na goro poleg dobro uhojenih čevljev zahteva napor, nanj se je potrebno pripraviti. Kolikor višja je gora, tem več moči in napora zahteva. Dosežen vrh verjetno vsak izmed nas doživlja na svoj način, čeprav v mojem primeru tu višina ne igra več glavne vloge. Zadnji dve leti mojega življenja lahko primerjam s hudim padcem z vrha gore, le da je moj korak spotaknilo nekaj drugega. Na tla sem treščila z vso silo. A kar je najpomembnejše: pobrala sem se s tal. Na mojih koledarskih listih so že označeni dnevi, ki jih bom posvetila goram. Tam dobim moč in življenjsko vedrino.
Bilo je leto, ko je velika noč bila nekam pozna, pomlad topla. Vse je cvetelo dehtelo in krhka Cilika je pazila, da ne bi kdo zgodnje pomladnih cvetlic pohodil. Na poti v kočo je srečala otroke, ki so bili glasni, tako kot ona nikdar. Največji med njimi, fantiček, ki je že hodil v šolo, jo je zlobno nagovoril. »Veš Cilika, da nam stric Karlek delajo košarice za vuzem, v katerih bomo nesli žegen v cerkev. Ti pa ne boš dobila nič, ker ne hodiš v cerkev in ne moliš, boljševiški fačuk si.« Otroci so za hip umolknili, odšli in se kmalu spet vrnili. Tokrat je fantič jokal, tako močno in ves pretresen, da ga je Cilika vprašala: »Nacek, zakaj pa jokaš?« Zdaj je prisluhnila Nacekovemu slabotnemu glasu: »Stric Karlek so napravili košarice in so nam rekli, da mora tudi Cilika po svojo košarico. Prva jo bo dobila in če ne pride, ker te nismo pripeljali, nihče od nas ne dobi nič. Šele ko jo ti dobiš, smo mi na vrsti in nič prej. In če ne prideš z nami, so rekli stric Karlek, naj se mu poberemo za vedno pred očmi.« Cilikine velike oči so počasi doumevale jasno sporočilo. In otroci so šli, vsi po svoje košarice in neka nedoumljiva svetloba je spremljala pohod otrok, tako, da so ljudje prislonjeni na plotove zvedavo gledali, kaj se dogaja. Vsa vas je gledala ta mimohod in ko se je pot približevala h koncu, jih je pred hišo čakal stric Karlek, ponosen in zravnan, tako kot je bil takrat, ko ga je gestapo uklenil in odpeljal v taborišče. Vzel je najlepšo od vseh košaric in jo dal majhni in tako krhki Ciliki, da so ljudje mislili, da je stara tri leta in ne pet. Cilika je svojo košarico stisnila k sebi in ni videla, da so ljudje, ki so to vse gledali od daleč zajokali. »Lepa Vam hvala, prelepa, stric Karlek.« Bila je mnogo premajhna, da bi videla, kako je stric Karlek le s težavo krotil svoje solze, prve po vojni, ki jo je komaj preživel. Tako po moško odločno je dejal Ciliki: »Daj razdeli košarice še ostalim in potem idite k svojim domov, prihajajo prazniki.« Vsi so dobili košarico, in ko je Cilika bila pri zadnji je rekla. »Na Nacek, tudi tebi, glej, kako je lepa.« Tokrat je Nacek zajokal, od sreče, vendar ga Cilika ni videla več, še enkrat se je obrnila h stricu Karleku in se za vse lepo zahvalila. Kako so odšli, tega nihče ne pomni, kajti, vsi so si zapomnili samo to, kako so bili skupaj. Ko je bila nedelja, je Cilika na mizi zagledala polno košarico žegnja, ki so jo napolnile matere otrok, ki so prejeli košarice od strica Karleka. Od takrat se ji otroci nikdar več niso norčevali, ker v cerkev ne hodi in ne moli. Ta njena košarica je še, ostaja, kljubuje času kot kakšno veselo, trajno in radostno sporočilo.
Dva učenca sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs. Izgubila sta upanje, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl. Vstali Jezus se jima pridruži, ne da bi ga onadva prepoznala. Govorita mu o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tisti petek popoldne, o smrti Jezusa iz Nazareta. Izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in zaupanje. Verjetno smo tudi mi kdaj podobni tema učencema, ko postanemo malodušni in nam zmanjka upanja, ko smo razočarani nad stvarmi in dogodki, ki se nas dotaknejo. Če si takrat pustimo pomagati, bomo tudi mi spoznali smisel vsega tega. Potrebno je Gospodu odpreti svojo dušo. Kajti z njim vedno prideta veselje in želja, da ponovno začnemo znova, kot učenca, ki sta »še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem« …Toda moramo si pustiti pomagati in biti pripravljeni ubogati nasvete, ki jih prejmemo. Potovanje učencev iz Jeruzalema v Emavs in spet nazaj v Jeruzalem je podoba našega izkustva vere. S svojo Besedo nas Vstali Gospod nagovarja in hrabri. Srečanje z Njim nas nam vrača zaupanje in daje pogum. Njegova bližina je za nas dokaz, da se to kar je govoril, uresničuje: da bo z nami ostal vse dni do konca sveta. Ostaja z nami na naših poteh življenja, v našem veselju, pa tudi v naših križih. Vsako srečanje tako postaja razodevanje Njega, ki je vstal in živi. V našem okolju je še veliko razočaranosti in teme. Poslanstvo kristjana je, da nadaljuje Jezusovo poslanstvo. Tega lahko opravljamo samo skupaj z Njim. Zato je naša molitev: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre!« Ostani z nami, kajti brez tebe živimo v temi in naše življenje je brez smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel. Pomagaj nam, da bomo zvesti in da bomo znali pozorno poslušati dober nasvet tistih oseb, po katerih ti vstopaš v naše nenehno potovanje k tebi!
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali. Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: 'Mir vam bodi!' Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: 'Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!' Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje! Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja! Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: 'Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil' (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: 'Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!' (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
Velika sobota je. Dan med velikim petkom in veliko nočjo. Včeraj smo v veri podoživljali Jezusovo trpljenje, smrt na križu in pokop. To je zgolj nekaj kratkih besed, za katerimi pa se skriva strahotna drama sočutja in usmiljenja na eni strani in na drugi strani razbesnelost zla, ki v svojo uničujočo spiralo razčlovečenja lahko potegne tudi ljudi, ki bi zase nikdar ne mislili, da so sposobni biti takšni. Če pomislite nase, ali bi bili v tistem dogajanju sočutni ali bi zahtevali smrt? Odgovor ni ne lahek ne enostaven. Ali bi se veliki petek lahko iztekel drugače? Da ne bi bilo nasilja, da ne bi bilo umiranja, da ne bi bilo groba? Lahko. Ko je Peter v Getsemaniju prijel za meč in hotel z nasiljem odgovoriti na nasilje, ga je Jezus posvaril in mu rekel: »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?« A Jezus nadaljuje: »Toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se tako mora zgoditi?« Jezus je imel na izbiro dvoje: na nasilje odgovoriti z legijami angelov, ali pa v dejanju živeti, kar je učil v slovitih stavkih: slišali ste, da je bilo rečeno starim, jaz pa vam pravim: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« Zato se je na njem uresničila beseda preroka Izaija: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.« Kaj bi se zgodilo, če bi se Jezus takrat odločil, da bo prosil Očeta za dvanajst legij angelov. Ne vemo, smemo pa sklepati, da bi spravil v začudenje in občudovanje vse svoje sodobnike. Najbrž bi v spoštovanju padali predenj in ga častili. Ko nekomu angeli stopijo na njegovo stran, pomeni, da je nekaj posebnega. Posledica tega pa bi bila, da ne bi mogel pokazati ljubezni do konca. Se pravi ljubezni, ki premaga vse ovire, prestopi vse meje in preseže vse pomisleke. Ljubezni, ki nima nobene računice in nobenega interesa. Ljubezni, ki ljubi samo zato, ker je ljubezen in zato ljubi. Do križa, do mučeništva, do smrti. Prav zaradi te ljubezni smo odrešeni. Nobeno zlo, nobena hudobija, nobeno sovraštvo, nič, kar si lahko najhujšega zamislimo na tem svetu, ne bo obstalo, ne bo obveljalo. To je dokazala Jezusova ljubezen, ki ljubi do konca. Prihodnost imajo samo tisti, ki se po Jezusovem zgledu odločijo za junaštvo, ki ga potrebuje ljubezen. Ko boste danes nosili jedi k blagoslovu, vas prosim, da se za nekaj časa ustavite tudi pri Božjem grobu in se v tihi molitvi Jezusu zahvalite za pričevanje zvestobe, ki se ne ustavi pred nikomer in ne pred ničemer, ne pred Pilatom in ne pred smrtjo. Tako se zmaguje, tako se odrešuje.
Danes je veliki petek in v prvem trenutku se nam morda zazdi, da s svojim sporočilom zmoti veličastno praznovanje velike noči. Saj vendar praznujemo Kristusovo vstajenje, danes pa je govora o trpljenju. Vsak od nas se na nek način srečuje s trpljenjem, nekateri bolj, nekateri manj. Včasih je to trpljenje tako hudo, da komaj moreš verjeti, da je človek zmožen to prenesti. In vedno znova se mnogi sprašujejo: Kje je Bog, da to dopusti? Ko sem bila še mlada, sem nekajkrat predavala o trpljenju. Zdaj si tega ne bi več upala. Vedno manj si upam kaj reči o trpljenju. Zame je trpljenje velika skrivnost, ki si je ne znam razložiti. Ob tem se vedno znova ustavim ob 53. poglavju preroka Izaije, ki ga sicer berejo pri sobotni liturgiji, je pa še kako aktualno za danes. Govori o božjem služabniku, »ki ni imel ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolečine, mi pa smo ga meli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,2-5) Ob teh besedah se nam zdi, kot da bi poslušali o človeku v današnjem svetu. Izaija govori o bistvu našega Boga. V podobi Jezusa Kristusa je prišel med nas, postal eden od nas, majhen in ubog, tudi v trpljenju in umiranju. In po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. To je tudi sporočilo nam vsem. Drugim ne moremo pomagati in biti blizu, če smo močni in vse vemo. Pomagamo si lahko samo kot ranjeni in nemočni. S tem pričujemo o Bogu, ki je sam postal majhen in ubog in smo ozdravljeni po njegovih ranah. Le kdo še ima takšnega Boga? Vam vsem želim lepo doživetje velike noči. Želim pa vam tudi, da vas zavest o Jezusu Kristusu, Ranjenem Zdravilcu, ki je z vami v vsakem trenutku, spremlja skozi vse leto in vam daje pogum in moč, da ste kos vsem težavam, ki vas doletijo.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Iz svojih dni sobivanja z mladimi v komuni – šoli življenja se spominjam mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bilo hotenje, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave skozi katero žari k nam pozornost Lepote same še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju seganje k Ljubezni sami … Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in na otip v evharistiji. Danes je veliki četrtek, spomin na tisti dan, ko je Jezus pri zadnji večerji med svojimi prijatelji – apostoli vzel v roke kruh in rekel: »To je moja telo.« In je kruh pridobil novo vrednost – notranjo božansko razsežnost. V času, ko nam pomaga k razumevanju stvarnosti kvantna fizika ta čudež ni več tako zelo čuden, je pa še vedno čudovit. Judje so pojmovali telo kot moč in oporo: V govorici našega razumevanja bi Jezus rekel: »To je moje telo – Evharistija je moč in opora za vaše življenje.« In ko reče: »To je moja kri,« izreka »To je moja ljubezen. Pridite potešite in umirite se v božji Ljubezni, ki lahko edina doseže – poteši in nas umiri – v naših najglobljih razsežnostih. – Prebudi tisto duhovno ravnovesje, ki – tako se zdi – je predpogoj ravnovesja v čustvovanju. Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo Njegovo bližino na otipljiv način. Zaradi naše zemeljske tvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik … od-rešuje. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti, tistih notranjih blagosti, ki se prebujajo, ko je Bog na dotik naši notranji in zunanji resničnosti. Ko v globokih osebnih stiskah ječimo: »O Bog, kje si?« lahko, po ‘božjem darovanju’ zaznamo in doživimo odgovor Boga: »Tu sem. S teboj sem v tvoji bolečini, da bi lažje zmogel skozi izkustvo, ki si si ga izbral: spoznavanje dobrega in hudega. Nikar se ne boj. Okleni se me. V moji Bližini – samo v b/Bližini je moč in opora za tvoje življenje!«
Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujuno najbolj primerna. Bolj kot gladkemu, premočrtnemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in zgolj motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Potrebno je. Potrebno je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Potrebno je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida.
»Celotno življenje filozofa je,« pravi eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »le priprava na smrt.« Verjame namreč, da sta duša in telo različni stvari, ki na zemlji sicer bivata skupaj, po smrti pa se ponovno ločita. In prav to počnemo, »ko odvračamo svoje misli od užitkov, se pravi od telesa, od družinskega premoženja, od države in vsakršnih opravkov.« S tem namreč »kličemo dušo k sami sebi, jo silimo, da se ukvarja s sabo, in jo odvedemo kar najdlje stran od telesa.« Ločevanje duše od telesa pa po mnenju govorca »ni nič drugega kakor učenje umiranja.« Govorec zato v nadaljevanju poziva sogovornika, naj karseda pogosto premišljuje o tem in se privaja smrti. »Dokler bova na zemlji,« pravi, »bo to življenje podobno onemu nebeškemu, ko pa naju bo prosta teh verig odneslo od tod, bo pot najinih duš toliko krajša.« Kajti tisti, ki so bili vselej ujeti v telesnih sponah in so se vdajali poželenjem, bodo ob osvoboditvi iz telesa napredovali veliko počasneje. Kdor pa se bo že na zemlji uril v filozofiji, spoznaval večne resnice ter tudi živel skladno z njimi, se bo z lahkoto povzpel v nebo, ki je njegov pravi dom. Vse duše bodo slej kot prej prispele v nebesa in tam naposled zares zaživele, saj je zemeljsko življenje pravzaprav smrt. Ko nato sogovornik navdušeno zatrdi, da bi rad čimprej zapustil ta svet in odšel v nebesa, mu prvi govorec odvrne: »Prišel bo ta čas, in še hitro bo tu, pa če ga boš poskušal zaustaviti ali pa pospešiti – čas namreč leti.« Čeprav smrti ni mogoče preprečiti in bo prišla še prehitro, pa govorec prepove, da bi poskušali predčasno končati svoje življenje. Ker je namreč življenje dar bogov, ga lahko le oni končajo – samomor je prepovedan in v nasprotju z voljo boga. Dolžnost človeka je torej, da živi svoje smrtno življenje in ohranja svojo dušo v ujetništvu telesa ter svojega življenja ne konča prej, preden ne napoči pravi čas in bog da svojo privolitev. V zaključku govorec nato še enkrat ponovi, da smrt res ne more biti nekaj slabega, če nas povede v družbo nesmrtnih bogov in v naš pravi dom v nebesih.
Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t.i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med slednje spada tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale, pomislil je, da bi bilo boljše, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti, rekel si je, da mora za vsak slučaj obdržati pri sebi nahrbtnik, predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje, predstavljal si je, kako bodo žalostni njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil itd.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in ravno po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«, v nekaj trenutkih so njegovo dušo prešinili stoteri ali tisočeri spominski prizori, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi, ki jih je objavil skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba pod naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, pa vse do dandanes, je postalo t.i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini, tako da je Heimu sledila vrsta avtorjev z mnogimi opisi takšnih izkušenj, predvsem pa s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali pa zgolj prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena psiha? To vprašanje puščam namenoma odprto, saj kot filozof mislim, da je na takšna temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa kot dajalko nekih preuranjenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! S cvetno nedeljo vstopamo v veliki teden trpljenja in smrti Jezusa Kristusa. Pri bogoslužju se danes Jezus razodeva kot kralj s cvetjem in trpljenjem. Palme, lovorovi in cvetlični venci pomenijo zmagoslavje in veselje. Na cvetno nedeljo nam Jezus sporoča, da v strašno trpljenje in smrt odhaja kot zmagovalec. Iz groze smrti nas ne more iztrgati noben vladar, noben bojeviti junak. Smrt obvladuje vse ljudi. V boju proti smrti ne pomagajo ne sulice ne puščice ne drugo moderno orožje. Smrti ne more premagati niti medicina. Življenje prihaja od Boga Očeta, ki je sam Življenje. Jezus je prišel od Boga Očeta, da bi vsem ljudem vrnil življenje. Ne kakršno koli življenje, ampak Življenje, ki ga smrt ne more več uničiti. To je večno Življenje. Cena za to je gromozanska: Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Jezus bi lahko izbral drugo pot, da bi premagal smrt. Zakaj je izbral prav trpljenje in smrt na križu, ostaja večna skrivnost. Že od začetkov človeštva se je smrt spajdašila z lažjo, ki s peklensko sapo nenehno grozi ljudem. Vsaka laž pomeni začetek smrti. Jezus je edina Resnica, brez katere nihče ne more premagati laži in se ogniti večni smrti. Ko bomo danes in na veliki petek pri bogoslužju poslušali pripoved o Jezusovem trpljenju in smrti na križu, bomo slišali, koliko laži je prišlo iz ust zločestih ljudi. V boju proti smrti Jezus ni prelival krvi drugih ljudi, ampak je prelil svojo kri. Jezusova kri, ki je s križa tekla na zemljo, se je pomešala s krvjo vseh ljudi, ki so živeli za resnico in umrli za resnico. Jezusova kri je postala zagovornica vseh resnicoljubnih ljudi pred prestolom Boga Očeta. Laži in smrti ni mogoče premagati z besedo zagovora in dokazovanja nedolžnosti. Laž in smrt premaguje samo Jezusova kri. Veliki teden, ki je pred nami je zato čas, ko premišljujemo o največji strategiji krščanske vere: Kako živeti, da bi v Jezusu premagali laž in smrt? Kam odteka naša kri? K laži ali k Resnici, ki je v Jezusu Kristusu? K smrti ali v Življenju, ki nam je polnosti dano v Jezusovem vstajenju od mrtvih? V velikem tednu zato še bolj vzljubimo Resnico v Jezusu Kristusu, da nam bo blagoslovljena tudi velika noč.
Učitelj je naročil učencem, naj prinesejo v šolo nekaj krompirja v plastični vrečki. Število krompirjev, ki jih vsakdo od učencev prinese, naj bo enako številu ljudi, ki jih sovraži. Njihova imena naj napiše na krompir. Tako so na določeni dan učenci prinesli v šolo krompirje, popisane z imeni. Nekateri so prinesli dva, drugi tri, tretji še več krompirjev. Učitelj jim je ukazal, da morajo te krompirje, popisane z imeni ljudi, ki jih sovražijo, prinašati v šolo ves teden. Dnevi so tekli in otroci so se pričeli pritoževati zaradi smradu iz vrečk. Učenci, ki so imeli večje število krompirjev, so se pritoževali, da je zoprno nositi vso to težo naokoli. Po enem tednu so otroci nalogo končali. Učitelj jih je vprašal: »Kako ste se počutili ta teden?« Otroci so pripovedovali o neprijetnostih, povezanih s težo in smradom po gnijočem krompirju. Učitelj jim je dejal: »Kar se je zgodilo v preteklem tednu, je zelo podobno temu, kar se dogaja v vaših srcih, ko sovražite ljudi. To sovraštvo povzroča nezdravo stanje v njih in nosite ga povsod, kamorkoli greste. Težko ste prenašali smrad krompirja, ki je nastal v enem tednu! Predstavljajte si, kakšno škodo povzroča v vaših srcih sovraštvo, ki ga dolgo časa dan za dnem nosite!« Zanimivo, da s sovraštvom, ki ga nosimo v srcu, ne škodujemo tistemu, ki ga sovražimo, ampak najprej sebi. Nas sovraštvo najprej razžira in teži. Kdor se uspe znebiti sovraštva in kdor more odpuščati, postane bolj svoboden. Kristjan odpušča v zavesti, da je njemu Bog veliko odpustil. Ne uspe to vsakemu, nekaterim pa to zelo dobro uspeva. O tem nas bo prepričala tudi naslednja pripoved: Žena iz plemena Maorov je bila znana po svojem težkem značaju. Spreobrnila se je v krščanstvo in kot kristjanka spregovorila skupini rojakov. Neki mož je med govorom vrgel krompir vanjo. Mirno ga je pobrala in se z njim vrnila domov. Prerezala ga je in ga posadila. Ko je spet obiskala tisto maorsko vas, je srečala moža, ki je vanjo vrgel krompir, in mu izročila krompirje, ki so zrasli.
Spet so prišli na prve strani medijev .Oni, begunci. Mimogrede jih spominjamo skoraj v vsakem malo daljšem pogovoru, posebej v političnem razmišljanju. Še so tu. Ne ravno pred ograjo, ki jo je naredila Slovenija ali Avstrija ali Madžarska, sedaj so pred ograjo, ki jo je naredila Makedonija. Tam so in želijo naprej, želijo košček zemlje, kjer bi lahko preprosto živeli. A Evropa se ne da. Brani svojo kulturo, svojo svobodo, svojo solidarnost, svojo moč… Ali res? Ali se ne zdi, da je Evropa v strahu od obupanih, pregnanih, revnih ljudi, naenkrat postala zaprta celina, ki se vse bolj obrača sama v sebe? Veliko se te dni govori o evropski kulturi, o evropskih človekovih pravicah, evropski veri. Ups, tudi o veri? Ja, saj begunci imajo drugo kulturo, drugo vero, drugi način življenja! In zato se jih bojimo. Kot kristjanka se nehote sprašujem: Ali je Bog med begunci? Ali je Bog, v katerega verujemo, katerega častimo, tudi tam, na oni strani ograje? Je ta naš Bog tudi med obupanimi ljudmi, ki spijo na planem, med otroci, ki z velikimi črnimi očmi gledajo preko ograje? Je med možmi, ki včasih, tudi za ceno lastnega življenja želijo odpreti pot v obljubljeno deželo? Bog sam mi je dal odgovor v Svetem Pismu: Ja, jaz tvoj Bog, sem tam med njimi. Kot sem bil nekoč, ko je moj sin Jezus živel v deželi Izraela, tudi med njihovimi rimskimi okupatorji, tako sem danes med begunci, ali kakor koli jih že imenujete. Tam sem, ker v njih vidim svoje ljubljene otroke, ki sem jim podaril življenje in se vsakega dotaknil, ko sem mu dal edinstveno dušo. Med njimi sem, kot sem bil med Indijanci, ki so jih zasužnjili in uničili bogati evropski narodi, med njimi sem, kot sem bil med Afričani, ki so jih evropske države dolgo časa imele za bitja nižje vrste. Med njim sem, z njimi hodim po dolgi poti po morju in kopnem, dvigam roke proti žičnati ograji in vas prosim sočutja in usmiljenja. Ja, jaz, tvoj Bog sem tudi med njimi. Hvala, moj Bog! Hvala ti Gospod, da si mi povedal, da si čisto zares med begunci. Med vsemi, ki bežijo od vojn, orožja in lakote. Ko to vem, ne morem na begunce gledati drugače kot s tvojimi očmi,. Kakršnikoli so, to so še vedno ljudje, Božji otroci, sposobni ljubiti in biti ljubljeni. A obenem sposobni na sovraštvo odgovoriti s sovraštvom. Zato veliko molim za Evropo, za evropske voditelje. Da ne pozabijo, da so oni izza ograje zares ljudje. Da odprejo poti, da jim pomagajo najti novo prihodnost. Da bi potem tudi oni Evropi ponudili svoje roke, svojo pomoč, svojo ljubezen…Kar kdo seje, to bo tudi žel.
Lahko je ljubiti ljudi, ki so daleč stran. Ni vedno lahko ljubiti tistih, ki so v naši bližini. Lažje je dati skodelico riža, da potešimo lakoto, kot potešiti osamljenost in bolečino nekoga, ki ga ne ljubimo v lastnem domu. Če danes nimamo miru, je to zato, ker smo pozabili, da pripadamo drug drugemu, da je tisti mož, tista žena, tisti otrok moj brat ali moja sestra. Če bi vsakdo v svojem sosedu videl božjo podobo, ali mislite, da bi še potrebovali tanke in generale? Ljubezen se pričenja doma, in ne gre za to, koliko naredimo ... ampak, koliko ljubezni vložimo v to dejanje. Verjemite v majhne reči, kajti v njih leži vaša moč. Ni nam treba iskati sreče. Če imamo ljubezen do drugih, nam bo dana. Je namreč božji dar. Ko imamo Boga v svojem življenju, to pridobi smisel, vse dobi vrednost in postane rodovitno. V svoji oporoki je blažena mati Terezija zapisala: »Ne bojte se ljubiti. V Indiji je lahkota in včasih kdo zaradi lakote tudi umre. Toda v svetu je veliko hujša lahkota, lakota po ljubezni in strašna osamljenost. Zato se ne bojte ljubiti.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Življenje nas včasih preizkuša tudi tako, da se znajdemo v navidezno brezizhodnem položaju. V taki situaciji spoznaš, da ti ne preostane drugega kot neizmerno zaupati. Se popolnoma predati. Moliti. Ob tej predaji občutiš svojo majhnost in nepomembnost. Postaneš ponižen. Neskončno ponižen. Poklekneš in se povsem predaš. Vetru. Soncu. Vseeno komu ali čemu. Ob tem spet potrdiš tisto končno resnico do katere prideš v takih trenutkih, da je večino stvari v tvojem življenju vnaprej določenih. Tvoja svobodna volja pa je v glavnem le navidezna. In, ko si na tleh, ko si povsem ponižen zmagaš. Takrat se zgodi čudež. Šele, ko si ponižen spoštuješ Življenje, takrat vse ljubiš, vse razumeš in vsemu služiš. Šele takrat lahko spoštuješ drugega. To pa je temelj medčloveških odnosov in sploh odnosov z živo in neživo naravo. V najglobljem zavedanju, da smo vsi ENO, se mi nehote vsiljuje razmišljanje o znanstvenem pristopu k reševanju medčloveških odnosov. Ali je um tisti, ki nam lahko poda rešitev iz teme, v katero je zašla zahodna industrijska civilizacija? Ali nas bo etična odgovornost spet vrnila k samemu sebi? Človekova energija, moč, ki nam je sprva omogočala preživetje, se je skozi stoletja spremenila v silo, ki se je na mnogih področjih obrnila proti človeštvu. Ta sila velikokrat ruši naravno ravnovesje, nas vodi proč od etične odgovornosti in onemogoča medkulturno harmonijo. Danes se sprašujemo ali lahko naše preživetje temelji na takšni sili. Je ta energija tista, ki nam bo zagotovila prihodnost, temelječo na humanih vrednotah povezovanja in spoštovanja? Odgovor se ponuja v naši želji po večji etični odgovornosti in tudi po novih konceptih, ki bi bili dostopni vsem. Sprostiti bo potrebno novo energijo, ki bo dajala moč šibkim, ki bo zadostila radovednim, ki bo spoštovala odstopanja od splošno sprejetih norm, ki bo dajala možnost sodelovanju, ne nadvladi. To je čista energija, katere sadove bo človeštvo želo še v daljni prihodnosti. To bo omogočalo posamezniku in družbi razvoj vsega potenciala s katerim je povezano celotno človeštvo. Le tako bomo lahko zadihali kot civilizacija brez ločenosti med črne in bele, revne in bogate. Navidezna ločenost je namreč samo tančica, ki prekriva dejansko stanje naše družbene razslojenosti, neenotnosti in propadajočih struktur in narave, ki nas opominja, da nismo sami.
Verjetno te besede, ki prihajajo iz radijskega sprejemnika, poslušate sede. Morda ste ravno sedli k zajtrku. Sedenje je drža, ki je v modernem zahodnem svetu ena najbolj razširjenih. V marsikateri službi presedimo veliko časa – bodisi za računalnikom, za okencem, za volanom ali ob kateri drugi napravi. Potem pa še doma preživimo marsikatero uro pred televizijo, računalnikom - spet sede. Lahko slišimo številna opozorila, da sedenje dolgoročno precej slabo vpliva na naše zdravje in da ga je dobro nadomestiti ali pa vsaj vsake toliko prekiniti. Sedenje ima v različnih duhovnih tradicijah tudi globlje pomene. V judovstvu je sedenje že od nekdaj predstavljalo znamenje moči, avtoritete v učenju. Tudi ko se Jezus v evangelijih usede, da bi učil, njegovi poslušalci razumejo to njegovo gesto kot zgovoren izraz moči in avtoritete. To lahko pri obredih vidimo še danes, saj imajo škofje možnost pridigati sede. V različnih budističnih tradicijah s sedenjem umirijo duha, v nekaterih smereh je znanje, kako prav sedeti, osrednjega pomena. Zgodba pa govori o beraču, ki je vsak dan sedel pri mestnih vratih in mimoidoče prosil miloščine. Da pa ne bi sedel na golih tleh, si je poiskal zaboj. In od takrat naprej je vedno sedel na tem zaboju, ne da bi pogledal, kaj je v njem. Mimo je prišel neki človek in ga vprašal, kaj ima v zaboju. Berač, presenečen nad vprašanjem, je odgovoril, da ne ve. Dejansko ni vedel, niti ni pomislil, kaj bi bilo v njem, saj ni nikoli pogledal vanj. Od takrat naprej je začelo berača zanimati, kaj je v zaboju. Radovednost, kaj je v njem, je bilo tako veliko, da je vstal, odprl zaboj in presenečeno zastrmel nad tem, kaj je videl. Toliko let je sedel na zakladu, pa tega sploh ni vedel. Tudi mi se pogosto precej nezainteresirano usedemo, da bi na primer začeli neko delo, ker smo to storili že tisočkrat in tisočkrat. Spet samoumevna in tako znana drža. Ne vidimo zaklada, ki se skriva v tistem trenutku, v tej drži, ki nam je lahko že zoprna. In tako niti za malo ne premaknemo zaboja, na katerem sedimo.
Neveljaven email naslov