Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.«
Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki jo je tudi naslovil Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v teku let, desetletij in stoletij skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje.
Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na svečanih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da smo uspeli – četudi za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Že stari Grki so poudarjali, da je treba ukrepati čim hitreje, ko se nekdo znajde v nesreči. Tako naj bi Hilon, ki je živel sredi 6. stoletja pr. n. št. in so ga Grki prištevali med sedmerico prvih modrecev, dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa hitro.«
Kot mnogi izreki je tudi misel, da ni pomembno le vprašanje, ali nekomu pomagati ali ne, ampak odločitev, kako hitro oziroma kako odločno nekomu pomagamo, prešla v rimsko družbo. Gledališki igralec in pisec Publilij Sir je v svoji zbirki lepih misli, ki jo je tudi naslovil Pregovori, zapisal: »Tistemu, ki je potreben, da podporo dvakrat, kdor hitro da.« Njegovo misel so v teku let, desetletij in stoletij skrajšali v pregovor: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Kaj je hotel s svojimi besedami povedati nekdanji suženj iz Sirije, ki je živel v 1. stoletju pr. n. št. in dosegel, da je bil zaradi svojega talenta tudi osvobojen? Ko se nekdo znajde v nesreči, je treba darovati brez tehtanja in tuhtanja, predsodkov in kalkulacij in mu pomagati nemudoma – takrat, ko našo pomoč najbolj potrebuje.
Danes, ko mnoge dobrodelne združbe zbirajo donacije na svečanih plesih v bogatih večernih toaletah, se človek sprašuje o resnični iskrenosti tovrstnega darovanja. Za blišč ob donaciji se namreč porabi več sredstev, kakor jih kak pomembnež na dobrodelni prireditvi sploh da in zbere. Zato bi se morda ista misel, predelana za današnji čas, lahko glasila: »Kdor skrivaj (torej brez soja televizijskih reflektorjev) da, dvakrat da.« Iskreno in pravo je tisto darovanje, kjer ni v ospredju naš jaz, očaranost nad našo lastno veličino, ker smo nekomu nekaj dali ali naredili nekaj dobrega. Pravo darovanje je uzrtje drugega v njegovi stiski in bolečini, je radost nad tem, da smo uspeli – četudi za hip – osrečiti drugega in pri tem pozabiti nase, na svoje želje, potrebe in užitke. Pravo darovanje ni torej častiti svoj dobri, veliki jaz, ampak biti nekje v bližini za drugega.
V zahodno krščanstvo se je pogosto vrinila podoba Boga kot strogega sodnika, ki budno preži nad vsemi in komaj čaka, kdaj bo kdo od nas naredil kakšno napako. In ko bo nekoga odkril, bo sledila kazen. Zato marsikdo Boga dojema tudi kot groznega, hudega in strogega sodnika, ki neusmiljeno kaznuje človeka. Tako razmišljanje, predvsem pa dojemanje Boga kot neusmiljenega in krutega sodnika, se je pred slabimi štiristo leti vrinilo v krščanstvo z janzenizmom. Ta strogi in hladni nauk je ljudem prikazoval Boga kot krutega in neusmiljenega sodnika, ki kot nekakšen policist preži nad grehi ljudi. Antropološko in psihološko gledano je naš odnos do Boga močno pogojen s podobo, ki jo imamo o njem. Ta podoba se po eni strani oblikuje ob nekih splošnih predstavah, ki so žal pogosto navzoče kot o strašnem in grozečem Bogu, po drugi strani pa na to podobo Boga Očeta močno vpliva tudi lik zemeljskega očeta. Če je moj oče strog, potem bom lahko tudi Boga Očeta doživljal kot strogega. Če k temu dodamo še starozavezne podobe Boga, ki z ognjem in žveplom uniči Sodomo in Gomoro, ali pa se na gori Sinaj razodeva v blisku in gromu, potem je lahko njegova podoba v nas skoraj zapečatena. Toda – ali je Bog res takšen? Prav zaradi vsega tega je še kako pomembno, da se vprašam, kdo je zame Bog, kakšen je in kako ga doživljam. Je zame Bog strogi sodnik ali ljubeči Oče? Toda temeljno dejstvo je, da je Bog dober oziroma kot pravi apostol Janez: Bog je ljubezen. Bog je torej dober, saj je ustvaril nas in vse okoli nas. Če nas ne bi imel rad, nas ne bi ustvaril, niti ne bi skrbel za nas. Seveda pa v našem odnosu do Boga ne veljata preračunljivost in trgovska logika v smislu: "Bog, jaz bom zmolil dva očenaša, ti pa mi daj …" Potreben je pristen, iskren in odprt odnos. Šele v takem odnosu lahko začnemo dojemati Boga kot Očeta, šele takrat lahko postanemo res njegovi sinovi in hčere. Ne bojmo se! Bog ni policaj ali sodnik. Rad nas ima. Vprašanje je le, če ga imam jaz resnično rad …
Česa nas uči poletje? »Užij življenje, uživaj … A to ni vse, kar te v življenju čaka. To ni vse, kar je v življenju. To ni vse življenje. To ni konec.« In da ne bo pomote: ko govorim o »uživanju življenja« in o »uživanju v življenju«, nikakor nimam v mislih nesmiselnega in brezsmiselnega uživaštva v smislu »vasemetanja« in »izsebebruhanja«, poležavanja in »podležavanja« ter drhtenja v sladostrastju … Temveč cikam na resnično strastno in srčno pogoltno lakoto po življenju. V mislih imam užitek, pa četudi boleč, v sleherni sekundi sleherne minute sleherne ure slehernega dne! Užitek v vsem, kar pride! Užitek v zavedanju, da se le enkrat živi; in da naše življenje ne premore prestave za vzvratno vožnjo. Ni rikverca! Ni umika! Je le naprej: včasih v jurišu, včasih v koraku. Včasih na konju in včasih na psu. »Nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Bogu!« je dejal nekdo, ki je avgust nosil še v imenu: Sveti Avguštin. Ki velja za modrega moža. Priznam, da nisva znanca, saj naju loči teh petnajst stoletij … Če sem, socialistično izobražen, prav preštel. Sem pa nekaj modrih ljudi že srečal v svojem življenju. Dva sem imel priložnost in milost spoznati prav od blizu. Prvi je moj, žal že pokojni oče, drugi moj, še vedno živi in trdoživi tast. Ki je, mimogrede, tudi Avguštin. Precej sta se razlikovala in precej imata skupnega: prvi umetnik, drugi kmet. Prvi je ljubil glasbo, a ga nisem nikoli slišal peti, drugi poje, kjer le more in kolikor more … še v spanju. Oba sta delala z rokami: prvi z domišljijo, drugi s stvarno zemeljsko logiko. Prvi je ustvarjal, drugi popravljal. In če je umetnost »popravljanje« sveta, potem je tudi popravljanje pokvarjenega svojevrstna umetnost. Prvi je smrčal in drugi še vedno smrči. Nevzdržno. A oba sta imela ženi, ki sta kljub nevzdržnemu smrčanju zdržali ob njiju. Prvi mi svoje modrosti šepeta že iz onstranstva … po kanalih spominov, drugi svoje modrosti deli iz naslanjača … v obujanju spominov. Oba zgovorna. Oba modra. Vsak iz svojega konca, iz svojega zornega kota. Saj je modrost modra, kot morje in nebo. Modrost ni zelena. Kopno se loči od morja in zemlja od neba. A kjer se stikata morje in nebo, je treba zelo napeti oko, da opaziš tisto drobno črto, ki ju ločuje. Kajti modrost je modra … skoraj sinja. In je poletna! Ali kot je zapisal pesnik (in pesniki so po večini modri ljudje): »Mornar, ko je najvišji dan, izmeri morje in nebesno stran!« Če življenje le živimo, potem se hitro pripeti, da životarimo. Življenje je treba uživati. Treba ga je užiti. Treba ga je vzdržati … Kot poletje.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotnih misli, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepriklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi morala nemudoma navezati stik z domom za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. V ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja pa se pozivi okolice razumejo še drugače, lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam ponujajo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je treba izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. Česar ne opazimo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki skozi medijsko samopromocijo uživajo navidezni monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati svoje lastno življenjo. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede, drugega.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Sveto pismo, eno najbolj branih knjig v zgodovini, sestavljata dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza vsebuje tudi knjige: Jobovo knjigo, Knjigo pregovorov, Pridigarja, Knjigo modrosti in Siraha, ki jih strokovnjaki za svetopisemska vprašanja uvrščajo med modrostne knjige. Izmed naštetih knjig velikokrat sežem po Jobovi knjigi. Mogoče Joba poznate po sliki, na kateri sedi na kupu gnoja in objokuje kazen, ki mu jo je dal Bog. Trpeči Job na gnoju, ki kliče na pomoč, se je znašel na številnih panjskih končnicah, kar pomeni, da so Jobovo zgodbo naši predniki dobro poznali in se po vsej verjetnosti tudi bali »strahu božjega«. Job je bil moder mož, z veliko družino in služinčadjo. Neizmerno je častil Boga in se varoval hudega. Tudi Gospod je bil ponosen na svojega služabnika. A v brezskrbne Jobove dni se je vrinila stava med satanom in Gospodom. Satan je Gospodu dejal, naj prizadene Joba, da bi tako preizkusil njegovo zvestobo. Prepričan je bil namreč, da Job v vsej nesreči ne bo več zvest Gospodu. A satan je prvič in drugič izgubil stavo. Job je izgubil imetje in otroke, dobil gnojne razjede od podplatov do temena. K njemu so prišli trije prijatelji, vsak iz svojega kraja, in začeli z njim razpravljati o zlu, človeški bolečini in trpljenju. Hoteli so ga prepričati, da je njegovo trpljenje božja kazen, ker je storil nekaj hudega. Job pa je ves čas pogovora s prijatelji trdil, da je nedolžen. Ostal je sam, sedeč na kupu gnoja, prekrit s smrdljivimi ranami, a pri vseh preizkušnjah in izgubah ni grešil z ustnicami, temveč je svoji ženi odgovoril: »Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Prim. Job 2,9) V sklepu Jobove knjige lahko preberemo, da je Gospod Jobu dvakratno povrnil vse, kar je imel prej. Ko prebiram Jobovo knjigo, me preveva misel, da se tudi meni spodmikajo tla pod nogami ter mi iz rok polzijo niti upanja. Zakaj tudi mene življenje preizkuša, zakaj se tudi vam dogajajo hude preizkušnje? Ne vem. Ne premorem dovolj modrosti. Prebiranje Jobove knjige me navdušuje samo, dokler imam knjigo odprto. Ko jo zaprem, navdih izpuhti. V njej nisem našla odgovorov na svoja vprašanja, kvečjemu so se mi odpirala še nova. Mogoče je ravno v tem največja modrost modrostne knjige. Navkljub moji šibkosti vsak dan znova, jutro za jutrom navijem niti na statve in gonim življenje naprej. Niti, ki se strgajo, zategnem skupaj. Le tako lahko tkem naprej. Sem pa tja se usedem na kup gnoja in se pritožujem. Šele ko vidim, na kako visokem kupu sedim, se zavem svoje majhnosti. In pomislim: ko bomo v celoti doumeli svojo človeško majhnost, bomo našli odgovor za svoje trpljenje.
"Na svet prideš sam in sam tudi odideš z njega. Toda zdi se, da smo najbolj sami med prihodom in odhodom." (Emily Carr) Te besede dobro povzemajo eno največjih težav sodobne, predvsem zahodne družbe: osamljenost. Nobena družbena skupina, ne glede na svoj spol, izobrazbo, materialno stanje ali dosežke, ni varna pred osamljenostjo. V začetku leta 2018 izvedena študija, v kateri je sodelovalo 20.000 ljudi, je razkrila, da je osamljenost v skupini mladostnikov, starih od 18 do 22 let, veliko večja težava kot pri starejših od 72 let. Osamljenost povzroča zahrbtno obliko stresa, ta pa povečuje tveganje za obolenja srca in ožilja, visok pritisk, demenco, depresijo, artritis in diabetes. Osamljenost ima na smrtnost enak učinek, kot če bi dnevno pokadili 15 cigaret. Osamljenost je simptom rastočega individualizma, njegov porast pa sovpada s sekularizacijo družbe. Ko človek (posameznik) postane središče smisla, "jaz" dobi prednost pred "mi". Pri tem pa tudi "mi" naenkrat ni več tesno povezana družbena skupnost, ampak samo zbirka posameznikov, podobno neodvisnim in med seboj nepovezanim molekulam v nekakšnem družbenem "plinu". Svetopisemsko besedilo iz drugega pisma Timoteju četrtega poglavja nam razkriva nekatere od razlogov za osamljenost, prav tako pa tudi zdravila zanjo. Osamljenost se pogosto pojavi, ko se v življenju spoprijemamo s spremembami ali prehodnimi obdobji, ko se preselimo v drugo življenjsko okolje, zamenjamo službo, iz študijskih klopi stopimo na trg dela ali pa ko se spopademo s končnim prehodom iz življenja v smrt. Osamljenost se zlahka pojavi tudi takrat, ko smo ločeni od ljudi, s katerimi sicer delimo življenje. In okoliščine, v katerih so izolacija, samoizolacija in karantena tako pogoste besede kot v teh časih, so prepolne takšnih trenukov. Prav tako pa je osamljenost pogosta tudi takrat, ko doživljamo nasprotovanje. Pa naj gre za nasprotovanje ljudi ali pa okoliščine, ki so nam izrecno nenaklonjene in zaradi katerih imamo občutek, da se je vse obrnilo proti nam. V trenutkih, ko smo osamljeni, se močno poveča tveganje za samouničujoče vedenje. Številni se takrat zatečejo k mamilom, alkoholu ali drugim škodljivim odzivom, da bi vsaj malo ublažili čustveno bolečino. Toda v besedilu, smo ga omenili, je opisan bolj zdrav pristop k spopadanju z osamljenostjo. Kako se lahko torej spopademo z njo? Prvič, bodimo pozorni na svoje potrebe. Zastavimo si nekaj praktičnih vprašanj: Ali skrbim za svoje telesne potrebe? Jem zdravo hrano? Dovolj spim? Telovadim? Ali skrbim za higieno misli? Spodbujam svoj razum z branjem dobrih knjig ali ga uspavam z neskončnim buljenjem v kateri koli zaslon, ki mi je pri roki? Ali skrbim za svojo duhovnost? Ti telesni, umski in duhovni dejavniki so zelo pomembni pri obvladovanju osamljenosti. Drugič, preusmerimo pozornost proč od težav in nadomestimo negativne misli s pozitivnimi. Če se ukvarjamo z neprijetnimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, ali z nasprotovanjem, ki ga doživljamo, s tem samo hranimo svojo osamljenost in se še bolj odtujujemo od drugih ljudi. Odpustimo, komur je treba odpustiti. Poskušajmo se nekaj naučiti tudi iz najtežjih okoliščin. Nihče od nas ne more vplivati na vse okoliščine, toda vsakdo lahko vpliva na to, kako se bo na njih odzval. In tretjič: ne pozabimo, da nismo sami. Ne glede na to, kako osamljene se počutimo, nikdar nismo zunaj dosega Božjega objema. Kristus nam v evangeliju po Mateju zagotavlja: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mt 28,20) Avtor pisma Hebrejcem pa k temu dodaja: "Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal." (Heb 13,5.6)
Kirurg, ki se ukvarja z zapleteno in zahtevno operacijo, mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost, sicer lahko hitro naredi kako usodno napako za svojega pacienta. To lahko doseže le tedaj, če ima razvit čut odgovornosti in se čuti odgovornega za morebitni neuspeh operacije tudi tedaj, če je naredil vse, kar je mogel. Podobno znanstvenik, ki razvija svojo znanstveno domnevo, povsem načrtno opravlja zahtevna opazovanja in poskuse, pri čemer mora biti skrajno pazljiv in pozoren na vsako malenkost. Tudi on lahko doseže takšno pozornost le tedaj, če se čuti odgovornega za morebitne napake v postopkih, pa čeprav je delal po svojih najboljših močeh. Takih primerov je seveda še več, srečamo jih tako pri velikih, izjemnih delih kot pri povsem vsakdanjih opravilih, kot je npr. čiščenje stanovanja ali vožnja avtomobila. Za vse pa je značilno povezovanje skrajne pazljivosti in pozornosti pri svojem početju ter občutka odgovornosti za morebiten neuspeh, tudi tedaj, če smo ravnali po svojih najboljših močeh in v dobri veri, da delamo prav. Zdi se, da se to dogaja pri opravljanju takšnih opravil, del ali nalog, ki se jim posvečamo z vsem srcem in nas vsaj začasno povsem zaokupirajo. Tedaj se od nas zahteva skrajna pazljivost in pozornost. Vendar takšno pazljivost in pozornost lahko razvijemo in ohranjamo le tedaj, če občutimo neke vrste notranjo zadolženost za uspeh tega početja. Pri tem moramo to zadolženost sprejeti prostovoljno in brez zadržkov. Od tod izhaja tudi na videz nerazumen občutek odgovornosti za morebiten neuspeh svojega početja tudi tedaj, če smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Res je, vsakdo ni sposoben ali voljan sprejeti tovrstne zadolženosti svojemu početju, morda prav zato, ker se boji sprejemati tako obsežne odgovornosti zanj. Vendar pa oni, ki takšno zadolženost zna in zmore sprejeti, globlje dojema svoje delo, recimo da »dojema duha svojega dela« in ne zgolj svoje namene, sredstva in okoliščine. Podobno on globlje dojema tudi samega sebe, recimo da »dojema globino svojega duha« in ne zgolj intenzivnost svojega trenutnega doživljanja, želja in strahov. Velja se potruditi za takšen način notranje zavezanosti temu, kar počnemo, pa čeprav pri morda na videz malenkostnih opravilih, kajti tako ohranjamo svojo pripravljenost, da delujemo zavestno in odgovorno tudi v težavnejših okoliščinah.
Nekega dne smo se v samostanu pogovarjale, katere psalme prepoznamo po številkah - 150 jih je vseh namreč. Začela sem s 63. - "O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi." Naslednja je predlagala 51., ko David prosi: "Očisti me greha, operi me, da postanem bel bolj kot sneg." Potem smo se spomnile 22. - "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil ... Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat!" In tako naprej in tako naprej, kar nekaj smo se jih spomnile. A najbolj od vsega mi je ostala v spominu tale kombinacija - psalm številka ena dva tri, ki pravi: "Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev, zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni." Psalm stotriindvajset (123) - ena dva tri, bili smo osvobojeni. Bili smo rešeni. Na velikonočni ponedeljek v bogoslužju beremo odlomke, ki govorijo o poti in o srečanju z Vstalim. Moč, ki preobraža smrt v življenje, je Božja moč, ki osvobaja. V pismu Hebrejcem beremo: "In odrešil je tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost." To se nanaša na nas. Ženi, Marija Magdalena in druga Marija, ki sta pri grobu srečali angela, nato pa Vstalega Kristusa, sta pri vsakem srečanju slišali: "Ne bojta se!" "Ne bojta se!" Kako ne ravno teh besed? Saj nas je pogosto resnično zelo strah - nas samih, zla, težav, ponižanj, izgube, neuspeha, drugačnosti... smrti. Vse od kar je prvi človek grešil, nam naš človeški, naravni pogled, usmerjen v grob, prinaša objokovanje. K sreči nam Bog sam prihaja naproti. Pozdravlja nas, nas izziva z vprašanji, pomaga delati globlje povezave, nam sporoča, kaj naj delamo in kje Ga lahko srečamo. Marija Magdalena in druga Marija sta iskali truplo, položeno v grob - našli sta pa presenečenje - Življenje, Ljubljenega. Vstajenje samo in srečanje z Vstalim ni sad našega dela, ni sad naših prizadevanj. Zgodi se nam kot dar ljubezni Boga, ki je za nas že šel do konca in nam prihaja naproti kot Zmagovalec ljubezni. Prihaja nam naproti kot ljubljeni Sin, ki ga je Oče obudil in z njim odprl vrata k sebi tudi nam. Bili smo rešeni, bili smo osvobojeni - bili smo povabljeni v občestvo Ljubezni. Da pogled prepozna večno Življenje - to je neuničljiv odnos, in da srce zagori, je potrebna ljubezen, potrebno je delovanje Svetega Duha. Odkriti življenje, to je odnos ljubezni tam, kjer je pogorišče smrti - to je velika noč.
Najbrž je malo ljudi, ki bi se ponašali s svojo šibkostjo. Toda sveti Pavel je bil, saj je zapisal: »Zelo rad se bom ponašal s svojo šibkostjo, da bi se v meni naselila Kristusova moč,« ter dodaja: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten,« (2Kor 12,10). Tudi nam se lahko zgodi, da so nam stiska, nemoč in podobni trenutki, ki jih doživimo, v blagoslov. Slabotnost nas lahko povezuje z Bogom. Neka gospa je iskreno priznala, kako je med težko boleznijo zaupno molila, ko pa se ji je stanje izboljšalo, je takoj pomislila, da ne potrebuje molitve. Stiska nas opominja, da nismo mi Bog, da ne ukazujemo in upravljamo z vsem. Tega, kako mi ne upravljamo z vsem, smo jasno občutili v obdobju epidemije covida. Velik napuh, velika moč in oblast človeka kvarijo. Veliko je takih primerov. Pomislimo, kako lahko kvari oblast: ko pride človek na oblast, lahko začne slepariti, krasti itd., pa je bil prej pošten! Tudi Sveto pismo pozna take primere, zato poudarja: Bog je »mogočne vrgel s prestola in povišal nizke« (Lk 1,52). Sveti Pavel v slabosti zaupa Božji milosti. V preizkušnji se apostol trikrat zateče k Bogu. Bog pa mu odgovori: »Dovolj ti je moja milost,« (2Kor 12,9). Milost je zastonjski in nezaslužen Božji dar, ki ga prejmejo ljudje kot pomoč za odrešenje. Vsi imamo svoje slabosti. Najbrž nam te najprej pridejo na misel, toda iskreno poglejmo vase in odkrijmo neprecenljiva semena Božje milosti, ki jih je Bog položil v nas. S šestimi ključi moremo odkleniti semena milosti, ki so v nas: 1.Pojdi vedno naprej. 2. Bodi pozitiven do sebe. 3. Razvij lepe odnose. 4. Razvij lepe navade. 5. Bodi zadovoljen s krajem, kjer bivaš in položajem, ki ga imaš. 6. Razvij notranje življenje. Bodi zadovoljen s krajem, kjer bivaš. To je zelo pomembno za mir, skladnost in zadovoljstvo. Ko sprejmemo kraj, kjer bivamo, in položaj, v katerem smo, kakor je to sprejel sv. Pavel, bomo zadovoljni. Zelo lahko je bežati iz življenja. Ljudje, nezadovoljni s seboj, lahko povzročijo veliko gorja. Take primere poznamo na vseh področjih življenja. Poslušajmo Boga, podobno kot sv. Pavel, in skušajmo odkriti, kaj nam sporoča za naše življenje. Bog nam zagotavlja milost, ki jo potrebujemo za svoje življenje, le poslušati ne smemo tistih ljudi, ki trdijo nasprotno. Vsak glas, ki nas opogumlja, ni dober za rast v dobrem. Vsak dan si zato izberimo misel, ki nam bo osmišljala bivanje. Ponavljajmo si stavek iz Svetega pisma, ki nas opogumlja in spodbuja, ali pa si govorimo: »Blagoslovljen sem. Napredoval bom. Sposoben sem. To zmorem. …« Take besede si ponavljajmo s trdno vero v Gospoda, ki je Vsemogočen. Vsak dan začnimo z najboljšimi nameni in v zavesti, da nam zadostuje Gospodova milost (prim 2Kor 12,9).
Človek danes morda bolj kot kdaj koli prej misli, da pozna resnico, da jo je odkril in je zdaj v njegovi lasti. Eden od pokazateljev tega so tudi spletni komentarji. Če dobro pogledamo, bomo opazili, da je velika večina komentarjev na spletnih straneh napisana tako, kot da bi bilo piscem vse jasno, kot da bi vse vedeli in se na vse spoznali. Občutek imamo, da vsak komentator misli, da poseduje resnico, da je resnica samo njegova. Priča smo neki nenavadni težnji po vsevednosti. Toda ali je ta vsevednost res enaka resnici? In kaj sploh je Resnica z veliko začetnico? Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900), ruski religiozni mislec iz druge polovice 19. stoletja, je o resnici zapisal naslednje: »Resnica biva sama po sebi, večno, neskončno in popolno. Ne more biti nikogaršnja zasebna posest, last ali privilegij. Znotraj resnice ni mojega in tujega, v njej so lahko vsi le udeleženi, v njej so vsi solidarni. Resnica je brezpogojna, neodvisna in sebi zadostna«. Resnica je torej sámo-svoja, kot pove lepa slovenska beseda, nihče si je ne more lastiti. Ali se je kdo vprašal, zakaj je pri spletnih komentarjih možnost, da zanje glasujemo oziroma jim pritrdimo ali ne? Zato, ker smo si Resnico, ki je po sebi neodvisna, prisvojili. Bolj kot za sámo Resnico mi gre za priznanje, koliko glasov bo dobil moj komentar, moje mnenje. Toda kot smo pravkar videli, resnica ni nikogaršnja, temveč pripada sama sebi. »Bistvena resnica kot polnost dobrega ne dopušča zavisti«, pravi Solovjov. S prispodobo bi lahko rekli: resnica je kakor sonce, ki sije vsem, toda nihče si ga ne more lastiti. Sonce je sámo-svoje. Ali ni osvobajajoče, da se mi ni treba vseskozi boriti za mojo resnico? Raje si prizadevajmo in iščimo tisto Resnico, ki ne more biti nikogaršnja last, sonce Resnice, ki sije brez razlike na vse otroke enega samega Očeta.
Življenje je težek boj, težji od tistih, ki se bijejo v jarkih na frontah. Ker zmore življenje porušiti mostove, ki se nikdar ne zmorejo popraviti, izkopati luknje, ki se z ničemer ne dajo napolniti, in zadati rane, ki se nikdar ne pozdravijo. Zato. In starejši ko si, hujši je ta boj. In rane so vse bolj globoke. Že davno sem spoznal, da je to boj, ki ga ne morem dobiti. A sem vseeno trmasto vztrajal pri svojem. Se boril. Iskal maščevanja za svoje izgube. Ali pa nadomestila za tisto, kar mi je življenje vzelo. In sem izgubljal še bolj in vedno več. Maščevanje me je ubijalo, nadomestila so me razočarala in tako je bila moja bolečina vse večja. Življenje je premočno, da bi se boril z njim. Premagalo me je, velikokrat in vsakič popolnoma. In me bílo toliko časa, dokler nisem mogel več. Dokler nisem dokončno pokleknil. Priznal, da ne morem sam. Tako sem preživel. Življenje namreč ni učenje, kako zmagaš, ampak kako ga prepuščaš. In čeprav se to zdi kakor poraz, ni tako. Je osvoboditev. In mislim, da je to tudi molitev. Posloviti se, izpustiti svoje življenje iz svojih rok in živeti z neizpolnjenimi željami in razočaranji in porazi, živeti z ranami in luknjami, pa biti kljub temu miren in srečen, je namreč mogoče samo, če doživiš ljubezen nekoga, ki je večji od vsega tega. Večji od življenja. To je zame Bog. Zato potrebujemo molitev. Ker je pretežko živeti, ne da bi svoje življenje nekomu prepustili. In ker moliti pomeni uleči se v naročje nekoga, ki te ljubi. In če si tam, je vseeno, kaj se ti zgodi.
Z današnjim dnem, 1. julija 2021, začenja Slovenija že drugič predsedovati Evropski uniji. V času našega predsedovanja se bo odvijala glavnina debat o prihodnosti združene Evrope. Zelo zanimivo je, da se že pri vprašanju o vsebini razprav kaže razlika med Severno in južno Evropo. Severna, ki je po večini usmerjena v protestantsko mentaliteto in kulturo, želi doseči dogovor, kako bi prenovila evropske inštitucije in jih naredila bolj uporabne, bolj učinkovite, bliže vsem ljudem in seveda tudi bolj uspešne. Mediteranska ali Južna Evropa pa meni, da se je treba najprej dogovoriti o temeljnih vrednotah, na katerih naj temelji skupnost narodov združene Evrope, potem pa bo reforma evropskih ustanov stekla sama po sebi. Občutek imamo, da se je s »slovensko pobudo« izpred nekaj let naša država nagibala k prvi rešitvi, zdaj ob samem predsedovanju pa k drugi. Tista pobuda ni bila slaba, a izhajala je iz predpostavke, da so evropske vrednote že uveljavljene in da lahko zdaj gradimo pravične inštitucije. Toda zadnja epidemiološka kriza je pokazala, da ni tako. Za katere vrednote gre? Lažje jih bomo ozavestili, če se spomnimo, da so bili očetje združene Evrope Robert Schuman in drugi krščanski personalisti. To pomeni, da so odnose med državami v evropski skupnosti razumeli po vzoru odnosov med posameznikom in osebo. Oseba je več kot posameznik, saj ima tudi oseben odnos z drugimi ljudmi. Tako naj tudi posamezna nacionalna država ne uveljavlja samo svoje neodvisnosti, ampak tudi potrebe in prihodnost drugih držav v evropski skupnosti. Toda tako kot oseba nikoli ne neha biti posameznik s svojimi pravicami, tako tudi država ne izgubi svoje samostojnosti in pravic, čeprav se je nekaterim odrekla. Občutek imamo, da se je bruseljska administracija zagledala v to, kar imamo skupnega in pozabila, da je vendar vsak narod obdržal svojo državo. Kako uskladiti obe načeli: graditi skupnost in ostati to, kar smo, to je zdaj vprašanje. Rešitev je našel nek drug krščanski personalist Jacques Delors, ki je v evropske dokumente uvedel pojem iz krščanskega socialnega nauka, to je načelo »subsidiarnosti«, kar pomeni, naj se vse odločitve sprejemajo na najnižji možni ravni. Tako bi inštitucije ostale blizu ljudem. To bi preprečilo kopičenje bruseljske birokracije. Srečno pot, Slovenija, predsednica EU, pri iskanju nove povezanosti evropskih držav in ohranjanju njihovih identitet. Naj te spremlja današnji godovnjak,sv. Justin, katerega ime pomeni Pravični.
Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom, da bi dečka vendarle nekako utišali. Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal tak hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej. Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega, kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel in je nadaljeval svoje početje. Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki naj bi ga naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki naj bi ga umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak izmed teh nasvetov deloval le kratek čas. Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je celotno situacijo, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: »Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu.« Vsakdo izmed nas nosi v sebi tak boben in od časa do časa udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu še naprej tolčemo po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar tako samodestruktivno vedenje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem.
Ant. ad Mag. »Danes se je Simon Peter povzpel na žrtvenik križa, aleluja; danes je ključar kraljestva blažen prešel h Kristusu; danes je apostol Pavel, luč vesoljnega sveta, nagnil glavo in bil zaradi Kristusovega imena okronan z mučeništvom, aleluja,« pravi ena izmed starodavnih antifon današnjega praznika. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, danes se torej vesoljna Cerkev raduje v prazniku teh dveh stebrov krščanske vere, Petra – prvaka apostolskega zbora, skale, in Pavla – apostola poganov. Petrova pot se začenja že precej prej, preden je Kristusa zatajil, in kar je še pomembneje, pot se z zatajitvijo sploh še ne konča. Spomnimo morda le na ključne postaje njegove hoje za Kristusom, ko prvi izmed apostolov izpove vero, rekoč »Ti si Mesija, Sin živega Boga!« (Mt 16, 15-16). To je temelj, na katerem ga Kristus postavi za skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev. In še več. To je temelj, zaradi katerega so Petru zaupani ključi nebeškega kraljestva. (Cf. Mt 16,18-19). Trikratno zatajitev v noči velikega petka pa je moral končno zadostiti s trikratno izpovedjo ljubezni in naposled s smrtjo na križu. Ni torej dovolj v nekaj le verjeti, ni dovolj le verovati v Boga, pač pa je treba to vero tudi pokazati, izpričati in se zanjo boriti, boriti do smrti. Celo danes. Tako tudi apostol Pavel. Krčevit nasprotnik Kristusovega evangelija je postal kakor luč poganom, ker jim je oznanil pravo Luč – Kristusa Božjega Sina, – ki se je razodela svetu. Temelj njegovega oznanjevanja, dovršenega v njegovi mučeniški smrti, je bila vera, vera v križanega in vstalega Gospoda, Gospoda, ki ga je moral vreči s konja, da bi ga spoznal. Brez vere ne bi, kakor pravi sam, »prenašal naporov ..., bil v ječi ..., bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti«. Glejte, vera, in to je ljubezen, Kristusova ljubezen, ki ga priganja, kakor pravi v drugem pismu Korinčanom, »zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje umrl in bil obujen«. (2 Kor 5,14-15). Ne živimo torej zase, niti ne sebi, drage poslušalke, cenjeni poslušalci. Vera, ki mora biti izpričana, je končno tudi mene pripeljala pred oltar, na pot duhovništva, ter me s tem še bolj in na izreden način povezala s Kristusom. Ta vera, sam Kristus ter njegovo življenje, je torej razlog našega življenja, našega bivanja in našega obstoja, na poseben ter absoluten način zlasti nas duhovnikov. Mučeništvo svetih Petra in Pavla je torej eno, ker je, čeprav časovno različno, ena njuna trdna in izpričana vera. Posnemajmo torej njun zgled ter premislimo, v kaj ali še bolje koga verujemo tudi mi.
Ste tudi vi opazili, da nas je ta naša ljuba korona kot družbo kar malce radikalizirala? Povsod imamo neke skrajneže. Radikalce, ki bi radi obrnili svet po svoje. Žal si moramo priznati, da imajo ti radikalci običajno negativen prizvok. Kar zmoti nas, ko slišimo to besedo. Pa vendar ni nujno, da bi bilo tako. Beseda radikalno izvira iz latinske besede radix – to pomeni korenina. In v tem smislu je radikalno tisto, kar ni le zunanje, temveč globlje, korenito. In naj bo na mestu vprašanje, kam in kako globoko razprostiram svoje korenine. Ker kako lepo in prijetno je srečanje z nekom, ki ima močne korenine. Srečanje s človekom, ki je zasidran v ljubezen, v Boga, v Dobro. Tak človek je trdna opora mnogim prijateljem, ki se znajdejo v stiski. Pa ne le prijateljem, sočloveku na splošno. Lahko bi rekli, da je kot hrast, globoko zasidran tako v zemljo kot tudi v nebo. In kot vemo, mogočna drevesa ne koristijo zgolj sama sebi. Njih krošnje so prebivališče mnogim pticam, senca prija celo človeku, a skrite korenine ščitijo naša tla pod nogami, da le ta ne bi spolzela in se spremenila v plaz. Morda pa torej naša družba potrebuje radikalce. Ljudi, ki bi s svojimi globokimi koreninami ščitili, da nam tla pod nogami ne bi spolzela. Ne tistih z negativnim prizvokom, ki si prizadevajo le za svoje ideje in so zanje pripravljeni žrtvovati druge, celo nedolžne. Potrebujemo radikalce dobrega. Osebe, ki imajo globoke korenine, ki so radikalne v dobrem. Slutim, da si tega ne želim le sam, ampak da nas je takih mnogo. In če se obrnem tudi nase, se zavedam, da kot letošnji novomašnik včasih tudi sam izpadem radikalec. Skupaj s sobrati, s katerimi bom v teh dneh posvečen v duhovnika, sem se odločil za radikalno pot. Verjemite mi, želeli bi si, da bi bila ta naša pot zares radikalna in da nas ne bi premamila plitvost konformizma in prilagajanja trenutnim muham družbe. Le tako vam bomo namreč lahko dali to, kar od nas pričakujete. Da bi globoko zakoreninjeni v Kristusa z vsem srcem, vso dušo in vsem, kar smo služili Bogu in ljudem. Prosim Vas, spodbujajte nas k temu in molite za nas. In naj to današnjo misel končam z željo. Kar želim vam, dragi poslušalci, želim tudi sebi in svojim. Da bi bili prav vsi koreniti. O, da bi le pognali globoke korenine. Tako globoke, da bi črpali iz Boga. In napolnili svet z Ljubeznijo.
Živimo v času, ko je življenjski standard morda najvišji v zgodovini človeštva, po drugi strani pa se kljub temu soočamo s svojo lastno nemočjo in številnimi boleznimi. Kako sploh nastane bolezen? Vzrokov je lahko več. Lahko so povezani z genskim zapisom, lahko pa so duhovne narave: pomanjkanje sprejetosti, ljubljenosti, ogroženost, strahovi, depresije … Bolezen govori o tem, da je stvarstvo ranjeno, zato je tudi tesno povezana z grehom. Človek najprej poklekne pred lažno avtonomijo, pred tem, da sam sebi zadostuje in drugih ne potrebuje, saj zanj obstaja samo njegov namišljeni svet. Kaj kmalu postane ujetnik svojega sveta, ki je v bistvu prazen in brez življenja. Vse to vodi v razne strahove in obupanost, v osamljenost, lahko pa privede tudi do nasilja in odporništva. Krvotočna žena iz današnjega evangelija je to bolečo dinamiko izkušala v sebi, a hkrati se je zavedala, da svoje bolezni ne more pozdraviti. Gojila je upanje in vero, da to lahko stori samo nekdo drug. Bila je oropana odnosov, saj je kot krvaveča v judovski družbi veljala za nečisto. Bolezen človeka osami, vendar mu da tudi priložnost za spremembo in premislek, to nam sporoča tudi zdajšnja epidemija. Sodobnemu človeku, v vsem preobilju in sijaju sodobne tehnologije, manjka vere. Manjka mu tisti zaupljivi odnos, ki so ga imeli krvotočna žena ali starši umrle deklice. Zato je poslanstvo duhovnikov in nas, ki v njihove vrste pravkar vstopamo, da z ljudmi živimo izkušnjo zaupanja in jih usmerjamo k veri. Samo skupaj lahko zapustimo svoj ozki svet, ki na koncu postane le še virtualen, ko se vse dogaja na kavču pred televizijo ali po telefonu. Skupaj lahko sprevidimo pasti potrošništva, ko pod vplivom reklame kupujemo tudi tisto, česar ne potrebujemo. Samo v iskrenem odnosu drug z drugim lahko spremenimo napačen pogled na samega sebe. V ljubečem odnosu odpadejo mnogi kompleksi, ko ne zmoremo več celostno sprejemati lastnega telesa ali življenjskih okoliščin. Prav zaradi splošne ravnodušnosti smo danes v nevarnosti, da postanemo nemi in pasivni opazovalci, namesto da bi bili aktivni ustvarjalci. Skupaj lahko premagamo duhovne bolezni sedanjega časa. Samo v moči vere lahko prebrodimo še tako velike stiske in težave; samo v moči zaupanja se lahko zgodi čudež našega ozdravljenja. Jezus vsakomur izmed nas pravi: »Vstani!« in nas vabi, da z njegovo pomočjo premagamo tisto »smrt«, temo in negotovosti, ki je v nas. Samo z vero lahko odpustimo tistim, ki so nas prizadeli ali nas niso znali imeti radi. Le z vero bo naše življenje dobilo smisel. Z vero se bomo lahko sprejeli take, kot smo, lepe, dragocene in edinstvene – to, kar resnično smo v Božjih očeh.
Dragi poslušalci in poslušalke, dobro jutro! Za nami je praznovanje jubileja naše domovine Slovenije. Upam, da je to med nami poživilo čut za vrednoto pripadnosti in zdravega ponosa. To pa se bo najlepše pokazalo v teh dneh, ki so pred nami. Ključni trenutki našega življenja namreč niso tisti veliki in slovesni, ki se odvijajo pred očmi množic in so zapisani v zgodovinskih knjigah, temveč trenutki, ki se vrstijo iz minute v minuto našega vsakdanjega bivanja. Tudi odnos do domovine, za katero se spodobi, da smo nanjo včeraj slovesno pokazali, se v prvi vrsti goji in utrjuje prav v mojem vsakdanjem življenju in delovanju. Danes na koledarju najdemo ime sveti Jožefmarija Escrivá. To je bil španski duhovnik, rojen leta 1902 vernim katoliškim staršem. Spoznal je, da je njegova pot skozi življenje v duhovništvu. Že v mladih letih začne v njem rasti želja, da bi ustanovil družbo, ki bi prav v vsakdanjem življenju iskala svetost. In tako se je rodila Opus Dei- družba, ki jo leta 1950 Cerkev tudi dokončno prizna. Gre za skupnost, ki želi duhovnost prinesti ljudem vseh slojev in družbenih položajev. Sveti Jožefmarija Escrivá je pogosto poimenovan kar svetnik vsakdanjega življenja, saj je prav ta misel postala bistveno sporočilo, ki ga je želel prinesti svojim sodobnikom. Tako kot z našim odnosom do domovine je tudi pri duhovnosti pomembno, da znamo izkoristiti vsak trenutek dneva. Če bomo čakali samo na posebne priložnosti, samo na tistih 15 minut v dnevu, ki smo si jih določili, da se malce umirimo, morda kaj duhovnega preberemo in zmolimo, potem bo počasi nastalo veliko brezno med mojim vsakdanjim življenjem ter tistimi nekaj trenutki miru. Potrebno je torej, da poskusimo v prav vsak trenutek dne prinesti vsaj kanček tega miru, po katerem hrepenimo. Zgodi se namreč rado, da ljudje iščemo srečo v življenju, ki se nam zdi polno porazov, padcev in nam neljubih situacij ter odločitev. A razlika nastane ravno takrat, ko v teh trenutkih začnemo iskati srečo. S tem preobratom bomo namreč ugotovili, da nam ni potrebo čakati nedelje, pač pa bo vsak dan v tednu, čeprav me čaka nekaj ur dela , to prijetno in koristno. Pojdimo torej v ta dan in na sploh v vse te počitniške tedne z mislijo , da mi nič ne koristi, če bom stalno gledal česa nimam in kaj vse mi manjka, ampak naj iščem srečo v tem, kar mi je dano vsak posamezen trenutek življenja. Tako bomo tudi mi postajali svetniki vsakdanjega življenja in vnašali mir v sicer viharne dni vsakdana.
V današnjem jutru najprej želim izreči najiskrenejše čestitke naši državi in vsem njenim prebivalcem. Danes praznujemo 30-letnico obstoja Slovenske države. Verjamem, da mnogim izmed vas misli hitijo nazaj v tisti usodni dan, mesec in leto, ko ste prepričljivo izrazili željo in to tudi uresničili z dejanjem osamosvojitve. Govorim v pretekliku in v drugi osebi. Zakaj? Sam namreč že izhajam iz generacije, ki osamosvojitve ni doživela, še več, rojeni smo že pošteno po osamosvojitvi. Tako poznamo le eno državo in to je naša Slovenija. Dragi prijatelji, slovensko državo so naše generacije prejele v dar, mi zanjo nismo zastavili ne glasovnic, ne premoženja, niti ne svojega lastnega življenja. In podobno, kot so naše generacije sprejele samostojno državo Slovenijo, nas je večina prejela vero. Preprosto smo se rodili v vernem okolju, kjer se je čutilo, da Bog je, da ima vse smisel in pomen. In vera je po svojem bistvu dar, neizmeren dar. Ta najbolj notranji občutek človeškega bitja se sicer ne izrazi pri vseh ljudeh enako, pa vendar lahko vidimo semena vere tudi pri tistih, ki mogoče iz tega ali onega razloga vzklikajo, da niso verni. In časi so se spremenili in mnogi ne čutijo več države kot naše in ne vere kot osebnega prepričanja. Dozdeva se nam, da nismo svobodni, da nimamo cilja in ne pravega smisla ter v duhovnem pogledu ne čutimo Božje bližine. Izkušnja nam pravi, da je lažje ljubiti tisto, kar si sam priboriš, pridelaš, prigaraš. In morda so se naše generacije ujele v zanko nehvaležnosti in samoumevnosti do svoje lastne države, pa tudi do kulture, narodnega izročila in ne nazadnje tudi vere. Da ne prepoznavamo lepote svoje lastne dežele, da ne vidimo dostojanstva in ugodnosti svoje lastne države, da ne občutimo Božjega delovanja v stvarstvu in v svojem lastnem življenju. Nobene države ne ustanavljamo zato, da bi jo neslavno ukinili. Na začetku vsake poti države vedno gledamo z upanjem, da bo ta družbena struktura boljša kot prejšnja, da bo bolj celovito poskrbela za človeka v vseh njegovih razsežnostih. Če v gledanju do države in naroda ne vključimo ljubezni, se izjalovi. Brez ljubezni do domovine in lastne države je država birokratski aparat, domovina kraj rojstva, narod pa podobna genetska struktura ljudi. Šele ljubezen spremeni te grobe tehnične pojme v pomembne vsebinske besede, ob katerih nam zadrhti srce in se orosi oko. Drage Slovenke in Slovenci! Obudimo ljubezen do domovine, naroda in naše države. Vrnimo upanje na svetlo in blagonosno prihodnost in oklenimo se vere iz Prešernovega Krsta pri Savici. S tremi biseri božjih kreposti zmoremo prestati še takšne preiskušnje in zgladiti vsak razdor. Naj Bog blagoslovi Slovenijo.
Za današnji dan bi lahko rekli, da Božje kraljestvo prihaja med nas zelo nevsiljivo, nežno, nebogljeno – z rojstvom. Tega se danes namreč spominjamo tudi za največjega med preroki, za prehodni člen med Staro in Novo zavezo, to je tistega, čigar rojstvo je bilo napovedano po preroku Malahiju petsto let pred Kristusom in na katerega veličino je pokazal sam Jezus, ko je o njem rekel: "Med rojenimi od žena ni vstal večji od Janeza Krstnika". Ta naš Janez ni bil kar nekdo. Že samo dejstvo o njegovem rojstvu staršem, ki so bili že v poznih zrelih letih, priča o Božjem posegu in o obljubi, da: "Bogu namreč ni nič nemogoče" (Lk 1,37). Ime Janez, ki ga je prejel po angelovem naročilu Zahariju, namreč pomeni Bog je milostljiv. Njegovo rojstvo je med številnimi vzbudilo veliko zanimanja, ko so se spraševali "Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim" (Lk 1,66). Zanj bi lahko dejali, da je prav tako kakor Kristusova mati Marija živel svoje življenje povsem usmerjeno na Kristusa. To nam pove, kako velik je bil ta mož in kakšen zgled predstavlja vsem ljudem sodobnega časa. Janez je bil Jezusov predhodnik, glas, ki je bil poslan, da naznani učlovečeno Besedo. Spominjati se Janezovega rojstva v resnici pomeni praznovati Kristusa, dopolnitelja obljub vseh prerokov. Če pogledamo še na prerokov življenjski slog opazimo, da je bil docela drugačen od današnjega hitenja, bil je tako močan, da se je glas o Janezu razširil do te mere, da so se številni spraševali, ali ni morda on Mesija? On, ki jé kobilice in je oblečen v kameljo dlako, vsekakor ne more biti Mesija, bi lahko slišali v ozadju govoreče, a ravno preprost spokorni mož lahko v popolni predanosti zanika pridano mu mesijanstvo: "Jaz nisem Mesija" (Jn 1,20). Danes imamo veliko prerokov, ki bi radi bili podobni Janezu, a se kažejo kot tisti, ki odrešujejo, so samo privlačni za naše oči in so otipljivi, niso pa svobodni od sebe, so vendar popolno nasprotje tega, kar nam želi pokazati naš današnji slavljenec. Zavedati pa se moramo, da smo vsi poklicani k temu pričevanju sodobni družbi, nekateri prek duhovniškega poklica, ki ga lahko vršimo vdano le po Božji milosti, spet drugi v družinskem življenju. Najpomembnejše, kar sem pri poklicanosti sam začutil, je, da se moram včasih odpovedati svoji volji in sprejeti tisto, kar Gospod po Svetem Duhu želi vršiti skozi moje življenje, kakor je to storil Janez Krstnik, ko je zase dejal, da se mora manjšati, Kristus pa mora rasti (Jn 3,30). Naj nas pri hoji za Gospodom spremljata njegov zgled in pogum pri predanosti Resnici ter iskanju Življenja z veliko začetnico. Blagoslovljen dan vam želim.
Svet, v katerem živimo, ni bil nikoli tako raznolik, kot je danes. Nikoli ga ni naseljevalo toliko ljudi; nikoli ni obstajalo toliko različnih narodov, jezikov, kultur, pogledov in – religij. In nikoli ni bila potreba po skupni besedi večja, kot je danes. Zato se upravičeno lahko vprašamo: Quo vadis religija? Na vprašanje, čemu danes še služi religija in kje je resnično mesto religioznosti, pa je mogoče odgovoriti samo s skupnimi močmi: skozi konstruktivni medverski dialog in pristno teološko razpravljanje, ki mora potekati zgolj na »najlepši način«! Ungledni muslimanski intelektualec Enes Karić pravi, da mora biti ena izmed glavnih nalog današnjih teologov ustvarjanje duhovnih in mentalnih prostorov med ljudmi različnih veroizpovedi, kultur in svetonazorjev. Razumevanje med različnimi religijami pomeni predvsem omogočanje in spodbujanje srečevanj med različnimi ljudmi. Te »prostore srečavanj« je potrebno negovati, ohranjati in kultivirati. Toda preden te »prostore srečevanj« omogočimo v svetu, jih moramo ustvariti najprej v svojem duhu. Samo tako bomo lahko dosegli sporazumevanje, mir in sožitje. Bolj kot kadar koli prej potrebujemo skupno hermenevtiko razumevanja. Od teologije ene resnice moramo preiti k teologiji različnih religij. Takšna teologija pa se lahko udejanji zgolj v praksi: medsebojnem druženju, sodelovanju in razpravljanju na »najlepši način«. Za miren soobstoj religij zato danes ni dovolj zgolj klasična razsvetljenska strpnost, temveč je potrebna konstruktivna medverska debata, katere cilj je boljše medsebojno razumevanje. Tako je tudi Koran mogoče brati kot manifest verske raznolikosti. 48. verz 5. sure se glasi: »Za vsakega od vas smo naredili zakon in pot. Če bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoče postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujte v dobrih delih! K Bogu boste vsi skupaj povrnjeni in poučil vas bo v tistem, o čemer ste si bili nesložni«.
Vse svoje budno življenje smo razpeti med svoje želje in strahove. Želje nam naznačujejo tiste stvari in dogodke, ki bi jih radi pridobili, ohranili, ali bi jih bili radi deležni, strahovi one, ki jih ne maramo, bi se jih radi znebili in bežimo od njih. Problem želja in strahov je, da takoj, ko jim dovolimo vstop v svojo zavest, okupirajo ves naš duševni prostor, tako da nimamo mi njih, temveč oni “imajo nas”. Včasih nam prav despotsko narekujejo naše početje in izrinjajo vstran vse možne kritične pomisleke. To pomeni, da nismo več tako avtonomni kot poprej, ko še nismo bili pod vplivov teh želja ali strahov. Toda brez želja in strahov ne znamo živeti, saj se zdijo nujni del našega življenja. Je možno kako preseči želje in strahove, ne da bi se odrekli svojemu življenju? Mislim, da je to možno, če smo sposobni transformirati želje in strahove iz njihove “surove” oblike v bolj prefinjene oblike. Tu mislim predvsem na stremljenja in modro previdnost. Bistvena razlika med željo in stremljenjem je, da željo poganja v prvi vrsti njen predmet, ki je nekako zunaj nas, pa vendar težimo k njemu, stremljenje pa ima svoje gonilo v prvi vrsti v nas samih, še bolje, v tem, kar resnično smo. Podobno strah poganja njegov predmet, od katerega bežimo, modro previdnost pa “poganja” naša notranja moč, namreč prav zvestoba temu, kar resnično smo. Seveda je razlika med željo in stremljenjem ter med strahom in modro previdnostjo le relativna, a vendar v praksi znamo razlikovati ene od drugih. A kako naj se naučimo spreminjati svoje želje v stremljenja, strahove pa v modro previdnost? Velike duhovne tradicije človeštva nam vse po vrsti pravijo: obrnimo se k našim globljim plastem, onkraj vsakdanjega jaza, ki je dozdevno brezupno razpet med željami in strahovi. Če se znamo obrniti k tem plastem, potem se tako rekoč avtomatsko spremeni vsa duševna dinamika. Ena od posledic tega preobrata je tudi postopno spreminjanje želja v stremljenja in strahov v modro previdnost. Vendar pri tem ne smemo računati na hipne spremembe in rezultate. Moramo vztrajati pri obračanju k svojim globljim plastem, kjer preprosto smo, kar smo, brez drugih kvalifikacij, predvsem pa brez mask, ki si jih tako radi natikamo. Tedaj naše površinske želje in strahovi hitro pridejo in preminejo in puščajo duševni prostor odprt za prevlado globljih stremljenj in notranje moči.
Neveljaven email naslov