Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.«
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.«
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.«
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.«
Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti.
Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Svetega Frančiška radi imenujemo Asiški Trubadur. In Francesco, ali »Francozek«, kot ga je začel klicati njegov oče, je bi v resnici pesniška duša, ki je s svojo poezijo, ali pa z interpretacijo že znanih pesmi, znala navdušiti svoje vrstnike. Vsekakor pesmi asiške zlate mladine niso bile izraz duhovne lirike, ampak pojav sproščujoče mladeniške ustvarjalnosti, ki v razposajenosti išče meje možnega v melodiji plesu in besedi. Toda Frančišku je šlo za globje veselje. Vedno je tako, da nas življenje, usoda ali pa Božja previdnost - kakor pač imenujemo dogodke, ki so nas zaznamovali - prisili, da se srečamo z globinami svoje duše. To se je zgodilo Frančišku, ko se je po naivni avanturi viteškega spopada med mladeniči dveh tekmovalnih mest, Assisija in Perudže, znašel v zaporu. Takrat je uvidel, da mora res bodriti svoje prijatelje in jim vlivati poguma. Kako biti duhovit v stanju, ko vsi ljudje okoli tebe obupujejo, kako se nasmehniti, ali celo zasmejati, ko nisi v nič kaj zavidljivem položaju zapornika! Pa vendar je to mogoče, kadar je človeška duša svobodna. In kako biti svoboden, ko pa si v zaporu, kjer je svoboda najbolj kratena! Tudi to je mogoče, če začneš prisluškovati globinam svoje duše. Takrat je mogoče zaznati ljubeči pogled, ki nas spremlja. In težke okoliščine se nam zazdijo nepomembne, smešne, lahko se jim nasmehnemo. Prav to globino svoje duše je začutil Frančišek, zato bi lahko rekli, da je v zaporu postal odrasel in celo svoboden fant. Začutil je tudi, ta svoboda duha, prek katere lahko ugotovi smešnost svojega položaja, ni le zanj, ampak jo morda deliti z drugimi. In čim več veselja podarja drugim, tem več se ga rojeva v njegovi duši. Tudi njegovi prijatelji ugotovijo, da je njihov položaj pravzaprav smešen, a najbolj so smešni ti, ki jim kratijo svobodo. Frančišek je v zaporu zaslutil, da je umetnost življenja prav v tem, da znamo najti veselje, celo v uboštvu in bedi. Pogoj pa je, da se predamo ljubezni, ki se v nas joglaša. Zato je Asiški Trubadur vzljubil preprostost in siromaštvo, ker se je tako čutil najbolj svobodnega in veselega. K tej preprostosti je vabil tudi svoje brate. Pa tega mu ni bilo dovolj, obračal se je tudi k cvetlicam in pticam, k vsem bitjem, saj vsem nam in vsaki živalci manjka toliko reči! A vsakdo lahko zaživi v Stvarnikovi največji Ljubezni, ki ga vabi k veselju in svobodi. Morda lahko prav v času koronavirusa to veselje v globinah svoje duše najdemo tudi mi in ga podarimo drug drugemu, čeprav na daljavo.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokrati Duhovni misli duhovnik in pesnik Marko Rijavec premišljuje o človeku kot popotniku.
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek si kljub oviram in težavam neustrašno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo za samostojne posameznike. Ni najlažje biti to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me "povozili" želje in pričakovanja drugih. Laže se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da gre za krivico. Povzdigniti glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj lahko poskušajo zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti pa je treba seveda pri sebi in ko ugotovimo, da smo tudi sami postali sužnji slabih navad, se moramo vaditi v vztrajnosti in pogumu, da se spoprimemo z njimi. Posebej je potreben pogum pri sprejemanju odločitev. Današnjemu človeku se marsikdaj očita, da se težko odloča, da z odločitvami odlaša oz. si ne upa tvegati in se vezati. Vsaka odločitev je namreč ločitev od nečesa, kar nam je domače in znano. Nikoli tudi ne moremo imeti popolne garancije, da bodo naše odločitve popolnoma pravilne. A ko pridemo na križišče in želimo iti naprej, se moramo odločiti za eno izmed poti. Res je tudi, da so danes popularne avtoceste in da je najlaže drveti skupaj z drugimi, tudi če ne vemo, kam se peljemo. Vendar mora vsak odkriti pot, ki je zanj najboljša. Morda se pogum najbolj pokaže prav v konkretni situaciji, ki nas zavezuje, da jo oblikujemo oz. na njej pustimo svoj pečat. Vsak trenutek našega življenja nas namreč postavlja pred naloge, ki se nam morda zdijo težke ali celo nemogoče. Če pa se teh nalog ne lotimo, je lahko prepozno in življenje gre mimo. Če problem le ignoriramo ali ga odlagali, navadno postaja le še večji in tudi sami se zdimo vedno manjši pred njim. Modrost starih Rimljanov pravi: »S pogumom rastejo kreposti, z oklevanjem strah.« Veliko ljudi v zgodovini je bilo, kot rečemo, ob pravem trenutku na pravem kraju, toda ne vemo, koliko poguma so morali zbrati za to. Vam pa želim veliko poguma za dan, v katerega stopamo.
Med veliko množico svetnikov in svetnic imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico Katoliške cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila, in je bila izredno lepa, pametna in bogata deklica, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, česar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih kot moških. V obdobju, ko so bile žene po večini v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki ima naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, ko je bila stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za 'eno ta malo', ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežen cvet umrla stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takih svetnikih že med nami.
»Moja mama je bila svetnica! Moj oče je bil svetnik!« slišim večkrat. Poznam veliko svetnikov. Vidim jih vsak dan … ali pa vsaj enkrat na teden. Občudujem jih, ko jih gledam od blizu in od daleč. Smilijo se mi! Ni lahko biti svetnik. Prav res ne. Stojijo cele dneve (in noči) nepremično na oltarju … nekateri že več stoletij. To ne more biti prav prijetno: krčne žile, ploska stopala, boleča kolena … krči v rokah, nogah, mišicah … zaskočeni in otekli sklepi, vrat še prav posebno. No, nekateri izmed njih imajo to srečo, da lahko ležijo na ražnju ali pa se naslanjajo na kakšen steber ali mlinsko kolo; še privezani so, da ne padejo. Nekateri izmed njih lahko klečijo ali pa celo naslonijo glavo na kakšno tnalo … Toda čez stoletja takole ležanje, naslanjanje in klečanje niso nič manj utrudljivi in naporni kot stoja. Večina teh ubogih svetnikov ima polno naročje krame, kot da bi bili vsi zaposleni pri kakšnem selitvenem servisu: ta drži knjigo, drugi verigo, tretji ključe ali pa meč. In pa rože, seveda: od šopkov do trajnic in palmovih vej. Še večji reveži med njimi skrbijo za živali: pse, goske, prašiče, govedo, raznovrstne ptice, celo ribe … in presneto, zdi se mi, da sem nekoč videl enega, ki je s seboj vlekel pravega pravcatega zmaja! Nekateri svetniki, se zdi, so šli še korak dlje in postali darovalci organov: kako si drugače razložiti, da v rokah nosijo srce, oči ali ušesa? … In prisežem, da sem videl enega, ki je v naročju držal svojo lastno glavo. Povem vam: ni lahko biti svetnik!! »Moja mama je bila svetnica! Moj oče je bil svetnik!« Ne, ni lahko biti svetnik v družini: nenehno te kaj boli, utrujen si in le redko lahko ležeš in kam nasloniš glavo. Nenehno imaš polno naročje, kot da si zaposlen v selitvenem servisu, nenehno pospravljaš in popravljaš, skrbiš za rože. Če potomcem nisi uslišal želja po kakšnem živalskem ljubljenčku, za katerega potem sam skrbiš, se pa drugače spopadaš z zvermi … Skratka: tako ali drugače je kot v živalskem vrtu! In če svoje starševstvo jemlješ vsaj malo resno, potem nosiš srce (in druge notranje organe) nezavarovano na dlani ter glavo na tnalu. In – to najbolj boli in je najteže – večino časa se ti zdi, da te nihče ne opazi; grize te črv (Ali se sploh izplača?) … in skačeš iz kože! Ni lahko biti svetnik! Prav res ne!
Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za »prvega učitelja«, Al-Farabi za »drugega učitelja«, Averoes za »velikega komentatorja«, Avicena za »filozofa med zdravniki«, Ar-Razi za »zdravnika med filozofi«, velja Abu Yaqub al-Kindi za »prvega filozofa med Arabci«. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo »Al-Falsafa Al-Ula« (»O prvi filozofiji«) je prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so »prvi vzrok«, »nastanek oz. večnost sveta«, »odnos med enim in mnoštvom«, »vprašanje duše« in »možnost spoznanja«. Povsem v duhu grških mislecev al-Kindi definira filozofijo kot »vednost o bistvu oz. naravi vseh reči« in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oz. poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se ostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njegovim bistvom in zadnjim vzrokom. Prva filozofija je za al-Kindija zato najbolj plemenita veščina med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito vpeljavo grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat »O intelektu« in etično razpravo o »Odpravi tegobe«. Tako al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.
Živeti v Sloveniji je res lepo. Nimamo velemest, manj kot ura je dovolj, da iz urbanega okolja pridemo v naravo. Skoraj vsako mesto ima svojo hišno goro. Nad Kranjem se dviguje Sv. Jošt, zaželen cilj za številne ljudi, ki živijo v okolici ali v blokovskih mestnih naseljih. Poti nanj vodijo z različnih strani. Želje pohodnikov so različne. Nekateri se vzpenjajo zato, da bi izboljšali svojo fizično pripravljenost, drugi iščejo v tem odmaknjenem delu samoto in kraj za razmišljanje, tretji uživajo lepoto narave, ki nikoli ne razočara. Pomladno zelenje poboža dušo, ko pokrajino zapusti zima. V poletnem času to nežno zelenje postane središče življenja, ko zorijo prihodnji plodovi in semena. Ne vidimo jih še, a vemo, da bodo. Verujemo, da se bodo jesenske tržnice šibile pod težo jabolk, hrušk in raznovrstne zelanjave. Zanimivo, kajne, ni veliko nevernikov med nami. Niti ni pomembno, kaj nas sili ven v naravo, da zadihamo z vsemi pljuči. Mislim, da so to dobrine, ki stopajo v naše duše in duha nezavedno. Vemo le, da po taki obliki preživljanja prostega časa svet postane lepši. Problemi so manjši ali pa se spremenijo v izzive. To je okolje, po katerem zavedno ali nezavedno hrepeni vsak človek. Pri tem prihaja v neposredni stik s svojim Stvarnikom. Ves čas se na pot postavljajo ovire, že odločitev, da bomo vstali s kavča in obuli športne čevlje, je problem. Velemesta z dvigajočimi se stolpnicami postajajo dodatna ovira. Struktura življenja v njih se razvija v smer poudarjanja materialnega in zanikanje duhovnega. Še nikoli ni toliko ljudi živelo tako blizu drug drugemu, a še nikoli ni bilo toliko meja pri sprejemanju drugega. Ograje in ograjice v glavah omejujejo, predvsem pa spreminjajo pogled na bližnjega. Nižje ograjice, grajene v različnih odtenkih egoizma, hitro popačijo perspektivo zaznavanja okolice. Ne vidimo več sočloveka, vidimo sovražnika, lažnivca, prevaranta, ubijalca, pa še kaj bi se našlo. Taka percepcija ljudi zahteva še višje ograje, dovolj visoke, da ljudi sploh ne vidimo več. Zadnjič, ko sem razbijala svoje ograje in ograjice med tekom na hišno goro, me je ustavila ograja, postavljena v gozdu tik pod potjo, kjer smo leta in leta hodili po odpadlem listju. Torej so miselne ovire meso postale. Ne, nisem obupana. Zmaga nad zlom je bila že davno pridobljena na križu. In križu je sledilo vstajenje. Dovolj velik razlog za res veliko upanje in veliko veselje.
Slovenci imamo simpatičen pregovor: »Biti mož besede!« Ste se kdaj vprašali, kaj pomeni? Če nekaj obljubiš, da potem to tudi držiš. Toda če pogledamo v svoje življenje ali v življenje okrog sebe, vidimo, kako hitro nam spodleti, obljuba pade v vodo, se nam zalomi. Zaročenca si na poročni dan obljubita zvestobo, izrečeta tisi veliki »da« – in potem se zgodi, da je obljuba prelomljena. Ali pa politične obljube, predvsem tiste pred volitvami, koliko lepih besed, koliko obljub – in čez mesec, leto, tri? Verjetno je tudi na področju vzgoje podobno. Na začetku si rečemo, si obljubimo – potem pa … Ali pa starši, ki pri krstu obljubijo, da bodo versko vzgajali otroke, a pozneje tega ne delajo. Če pogledamo evangelij današnje nedelje, vidimo, da ni nič novega pod soncem. Jezus nam predstavi dva sina. Prvi obljubi, da bo nekaj naredil, a potem tega ne stori. Drugi pa, zanimivo, reče, da ne bo šel v vinograd, a se potem premisli in gre. Jezus je dober pedagog. Poslušalce vpraša, kaj se jim zdi, kateri je ravnal prav. To isto vprašanje postavlja tudi nam. Drugi sin vidi očeta kot gospodarja, kateremu ne more reči ne – čeprav je to njegova želja, ki potem dejansko sledi. Religiozna oseba se čuti dolžno ugajati Bogu – to je dolžnost! Toda iz dolžnosti ne bo nikoli nihče znal ljubiti. Ali mi današnja evangeljska beseda lahko pomaga in me spodbudi, da pogledam v svojo notranjost in se vprašam, kateremu sinu sem podoben? Ali sem morda zdaj enemu, zdaj drugemu, ta trenutek nekoga izdajam, v naslednjem omahujem pri odločitvi? Ob pogledu na življenje in na dva sinova iz današnjega evangelija bi mi morda najraje »ustvarili« še tretjega sina. Takšnega, ki bo obljubil in ki bo obljubo tudi vedno izpolnil. Istočasno pa vemo, da je takšen sin le želja vsakega izmed nas. Sami sebe dobro poznamo in vemo, da smo hkrati grešni in pravični. Bodimo prijazni, ljubeznivi in iskreni do samih sebe. Sicer pa je evangelij knjiga življenja, ki nam želi pokazati pot do notranje svobode, svobode za dobro, za bližnjega, za Boga. Bog pa je ljubezen – in ljubezni ne moremo ukazovati.
Z najstarejšo obrtjo se ukvarja oseba s strtim srcem, potlačeno bolečino in zavoženim duhom, v Duhovni misli med drugim premišljuje njen avtor.
V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce pomeni izvor, od koder izvirajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne. Za nas morda najbolj nenavadna in hkrati pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oziroma »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne zahtevam zdaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, ampak vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo. Izkušnje kažejo, da nas že krajše urjenje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, da nekatere misli izhajajo iz sredice, prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo. Da pa se tudi molčati s srcem. To ne pomeni odsotnosti mišljenja, temveč tako poglobitev mišljenja, da le-to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.
Tišina. Jasnina. V tišini, jasnini je popolnost. Božja popolnost, popolnost Enega. Zdaj, ta trenutek, vem: najpomembnejša človeška misel, morda edina, ki nas ločuje od drugih živih bitij, ali celo edina, ki upravičuje naš človeški obstoj – je misel o Enem, o Bogu. Namreč, tudi če ga ni, kot se reče, »tam zunaj«! Kajti, če mislim Boga, ali bolje, če ga »nosim« v duši, v duhu, v sebi, potem Bog je! Znameniti Anzelmov dokaz božjega bivanja je treba razumeti povsem dobesedno. Ampak kako neznansko čudno je to: jaz, umrljiv človek, neznaten sredi vsega širnega svetovja, mislim Eno, neskončno in nepresegljivo, nosim v sebi Boga, popolnejšega od vsega, kar si lahko zamislim, »večjega« od vsega vesolja! In tudi če pomislim, da je Bog isti z vesoljem, če pomislim, da je Eno in Bog vse, kar je, se s to mislijo Bog nič ne zmanjša, kajti le kako naj vem, kako neznansko veliko in globoko je vesolje. Toda, če sledim Anzelmovim mislim naprej, se kaj kmalu izgubim v teološko-metafizičnem labirintu, saj zlahka zdrsnem (pravzaprav že s tem, da mislim) vstran od prvotnega Enega. Toda kako dragocena je tista prvotna misel, prvotno občutje, presežni zanos! In potem, šele potem se sprašujem: mar ni dovolj, da v svojem duhu najdem nekaj, kar me neskončno presega v meni samem? Da najdem, vsaj za hip, tisto prvo in poslednjo tišino, jasnino …
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja veri v smisel človeškega življenja, podobno kot beseda hrana spodbuja k jedi. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te stvari, ki jih počnemo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjene v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše, »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
»Izčrpan sem in pobit do konca, vpijem od nemira svojega srca,« (Ps 38,9) se h Gospodu s prošnjo obrača bolnik v Knjigi psalmov. Bolnik v psalmu trpi zaradi skrajne telesne in duševne izčrpanosti. Prepričan je, da so ga zadele Gospodove puščice, da se je njegova roka spustila nadenj. Kljub vsem dvomom in prerekanju z Gospodom svojo rešitev vidi edino v njem, svojem Bogu. Ko klecnejo naša kolena in omahnejo roke ter naše telo zaradi bolezni zaudarja, duša pa vpije kot v vicah, se sprašujemo, kaj smo storili narobe. Če smo verni, se sprašujemo, zakaj ravno nas Bog kaznuje. Če smo brezbožniki, odgovore iščemo drugje. Ali pa se ob težkih preizkušnjah začnemo zatekati h Gospodu in nanj naslavljati prošnje za čudežno ozdravljenje. V stiskah in preizkušnjah se odpirajo naše dušne širjave, ki lahko zazvenijo blagozvočno ali pa odvratno. Spoštovani poslušalci in poslušalke, ko spremljam težko preizkušnjo svoje mame, skušam najti odgovor na vprašanje Zakaj ravno ona? Zakaj je zbolela globoko verna ženska, zvesta žena in ljubeča mama? Zakaj je zbolela za boleznijo, ki je tako nepredvidljiva? In sprašujem tudi sebe, zakaj je mamina bolezen postala moje vsakodnevno breme. Del odgovora sem ponovno našla v Knjigi psalmov: »Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost sta muka in zlo, hitro mine in mi odletimo.« (Ps 90,10) Moja mama je pri 80 še vedno krepka. A čez dan se njeno telo krči in počasi izgublja moč, kot se izgubljajo njene besede in misli. Ne želim, da bi moja mama kar tako odletela. Zato sem se odločila, da bom skupaj z njo viharila naprej. Ne vedoč, kaj naju čaka jutri. Do tega trenutka se še nisem sprijaznila, da se ljudje z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Tako meni zdravstvena stroka s svojimi študijami. In hkrati svari: demenca je bolezen, ki ne prizadene samo bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Z mamo sva s to preizkušnjo ostali sami, za povrh vsega še v okolju, kjer so vse bolezni, ne samo demenca, varno zatesnjene za vrati domov. Bolezen, ki je danes prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja, še vedno velja za družbeno zaznamovano prav zaradi njene drugačnosti. S svojimi besedami želim opogumiti vse, ki se z demenco ali katero koli drugo boleznijo dnevno srečujete. Verjamem namreč, da v vsakem človeku kljub bolezni, ki ga spremeni do neprepoznavnosti, obstaja majhen, nedogorel košček duše. Dokler duša lahko še tli, bomo občutili ljubezen. Zato je vredno vihariti z našimi najdražjimi in njihovo boleznijo, pa čeprav bomo tleči košček duše zaznali med njenim letom.
Film Babbetina gostija je dobil nagrado za najboljši tujejezični film leta 1987. Babette je znala izredno dobro pripravljati hrano. Delala je v eni najboljših pariških restavracij. Med revolucijo je morala zapustiti Pariz. Odselila se je na Dansko, kjer je našla zatočišče pri dveh starejših gospeh, ki sta jo sprejeli za kuharico. Pozneje je prejela iz Pariza pismo z 10.000 franki, ki jih je zadela na loteriji. Gospema je predlagala, da bi pripravila zanju, za njune prijatelje in vaščane kosilo, s katerim bi se spomnila 100. obletnice rojstva svojega očeta. Imela je samo en pogoj. Obed mora biti francoski. Sumničavi sestri sta ji dovolili. Začela je priprave. Najboljšo hrano in vina je naročila iz Pariza. Prav tako je naročila srebrni pribor. Sestri in vaščani so se odločili, da bodo šli na obed, a ne bodo uživali in ne bodo hvalili hrane. In res so prišli. Mize so bile pripravljene in hrana postrežena. Razpoloženje je postajalo vse lepše. Obed so končali na dvorišču, kjer so ploskali in prepevali. Na koncu film pokaže Babette v kuhinji. Sestrama pripoveduje o svojem veselju. To je eden najlepših trenutkov v njenem življenju. Obed jo je stal natanko 10.000 frankov. To ni samo zgodba o obedu, ampak je tudi prispodoba milosti. O daru, ki darovalca stane vse, prejemnika pa nič. Ta nora velikodušnost ima okus po Božjem. Mi si ne zaslužimo Božje naklonjenosti s svojo pobožnostjo ali odpovedjo. Ne, je zastonjska. Podobno sporočilo ima prilika o gospodarju v Matejevem evangeliju (Mt 20 1-16). Gospodar v njej da enako plačilo delavcem, ki so delali eno uro, kakor onim, ki so delali ves dan in prenašali najtežjo vročino. Povrhu so tisti, ki so prišli zadnji, prvi prejeli plačilo. Drugi so bili jezni. Zdelo se jim je nepravično. Ta prilika je najbrž najbolj zagonetna od vseh štiridesetih Jezusovih prilik. Pove nam veliko o Bogu. Po tej priliki nam Bog govori: Ne upodabljajte me po svoji meri. Ne slikajte me po svoji domišljiji, kajti jaz sem izviren. Vedeti moramo, da so najemniki v Jezusovem času predstavljali najnižji razred judovskega delavstva. Če niso en dan dobili dela, je šla njihova družina lačna spat, zato Sveto pismo naroča, naj bodo plačani še pred sončnim zahodom. Tako so lahko v bližnji trgovini kupili hrano za večerjo. Če niso dobili dela, je bila njihova družina lačna. Prilika o gospodarju nam govori o neizmernem Božjem usmiljenju, ki dobro pozna človeške slabosti. Kakor bi najemniki in njihove družine brez gospodarjevega usmiljenja šli lačni spat, podobno bi ljudje brez Božjega usmiljenja ne mogli obstati.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistvenejše in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega vrača k življenju. Ker ga praznovanje spominja in vnovič ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Ko je pisatelj Tone Partljič nagovarjal esejista in pisatelja Marjana Rožanca, da bi skupaj napisala nadaljevanje dogodkov njegove prepovedane gledališke igre »Topla greda«, mu je ta odvrnil: Mene sedaj zanima samo še metafizika. In res je Rožanca vedno bolj vznemirjala misel: Kdo neki je Bog, ali sploh obstaja, in če res, ali se zmeni za nas? Ali ne vidi, da trpimo in da nam je hudo? Pisatelj je vedel, da bo vprašanje »Kje je Bog?« lahko razrešil samo ob soočenju z zlom. Od tod tudi njegova znamenita knjiga »Manihejska kronika«. Vendar pa naš esejist, ki je prek skrivnosti ljubezni in zla slovensko literaturo dvignil na najvišjo raven, ni pravi manihejist. Pač ni mogel sprejeti, da bi bilo zlo kvečjemu pomota. Preveč gorja je videl in tudi izkusil med vojno in po njej, da bi lahko rekel s filozofom Aristotelom, da je zlo le pomanjkanje dobrega. Človekova stiska in njegovo trpljenje nista samo pomanjkanje nečesa dobrega. Zlo človeka rani kot nekaj zelo resničnega in tudi telesnega. Pa vendar zlo ni neskončno počelo, ki bi sobivalo s počelom dobrega od začetka sveta. Ne, zlo ni enakovredni tekmec dobremu Bogu, je pa seveda strašno resnično in človek se mora z njim spopasti. Rožanc je čutil, da vprašanje zla in dobrega Boga ne bo mogel rešiti sam, podobno kot tudi ne more ljubiti sam. Najti morda ljubljeno bitje. Tudi telesna ljubezen mu bo povedala, da je v bistvu iskanje Boga iskanje drugega. Vsi nosimo v sebi nepotešeno slo po neskončnem. Telesna ljubezen to slo že nakazuje, a potrebno je, da nastopi še duhovni svet, ki človeka obsije in ga osreči ter mu pomaga, da ga ni več sram nebogljenosti svojega telesa. Pisatelj pripoveduje, da je kot otrok molil, ker ga je bilo strah življenja. Potreboval je zaščito pred zlim, neznanim in pred bolečino. Uvidel je, da trpljenje človeka res očiščuje in ga napravi močnejšega. Toda takšna razlaga zla mu ni bila dovolj. Iskal je naprej in se spraševal, kam neki vodi to hrepenenje po večnosti. Odkril je, da ga usmerja k veselju, da živi. A v polnosti lahko živi le tisti, ki ljubi. Ljubezen ga osrečuje, ker življenje deli z drugim. Boga ni strah človeške bede, krhkosti, tudi ne njegovega telesa, prav tako pa ne njegove grešnosti. Božja ljubezen je močnejša od vsega tega. Kot apostol Janez je pisatelj Rožanc spoznal, da ljubezen strah prežene. Vera v Boga mu je veselje nad življenjem, nad katerim se raduje in ga deli z ljubljeno osebo. Bog je dar, ki nas preseneča, a le če ga iščemo.
Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo je pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Danes razmišlja o tovarištvu. Tistem pravem stiku s sočlovekom, ki ga potrebuje vsakdo izmed nas.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.«
Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše osebe v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda kljub častnim nazivom je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: koliko? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost racionalno spoznavne zmožnosti rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči samo z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo je označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je neviden, transcendenten svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki se ujema z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda čeprav se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost v veri lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Neveljaven email naslov