Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen?
V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen?
V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen?
V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen?
V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
Svet je postal nekakšna globalna tržnica na vseh področjih človekovega življenja, tudi na tako imenovanem duhovnem vidiku bivanja. Vse več ljudi išče navdihe v vzhodnjaških filozofijah in religijah. Še posebej je ta trend opaziti v deželah s krščansko versko tradicijo, kjer je vtis, kakor da se mora človek bolj podrejati, sprejemati in slediti togim dogmam, kakor pa svobodno razmišljati. Zdi se, kakor da se je potrošniška ideja o svobodni izbiri preselila iz materialnega tudi na duhovno področje. Res je, da mnogi novodobni učitelji iz Vzhoda in Zahoda ponujajo privlačne odgovore na številna vprašanja v zvezi z obstojem pa tudi v zvezi s vsakodnevnimi tegobami, ne le duhovnimi, ki tarejo sodobnega človeka. Gotovo ti guruji prodirajo v skrivnosti Življenja in vstopajo skozi običajno tesno zaprta vrata človeškega duha. Zaradi tega imajo najbrž zelo dober vpogled v psihologijo človeka, še posebej zahodnega in dobro poznajo načine, kako pritegniti in kako ravnati z inteligentnimi, a zmedenimi duhovnimi iskalci… Pogled, ki je tenkočuten in ki ničesar noče, ni kategorično za ali proti katerikoli religiji, gibanju ali guruju, pa ne more spregledati tistega, skozi kar so ti guruji, ko so prodirali v globine lastne Biti, vstopali: nezapahnjena vrata njihovega lastnega Ega, kar meče sence na modrosti, ki jih sicer posredujejo… Gre za različna ravnanja, ki jasno kažejo na neosvobojenost njihovih egov – pa naj gre pri tem za zvito pridobivanje svojih sledilcev, materialno okoriščanje ali celo za fizične zlorabe, ki tudi niso redek pojav – v katerikoli religiji. Nekaterih sledilcev te sence ne motijo ali pa jih niti ne opazijo, spet drugi, strogi in brezkompromisni kritiki, zaradi teh senc zavračajo vse, tudi iskreno in vredno. Zato, da bi se človek zmogel pomiriti s seboj in z življenjem, ki ga živi, da bi torej našel notranji bivanjski smisel, ni potrebno nikamor oditi in slediti nikomur, tudi nobeni religiji posebej, čeprav je lahko s pomočjo religije človeku lažje. Potrebno se je le iskreno predati in slediti osnovni vsebini, ne oblačilom, v katera je odeta… Sam trdno verjamem, da je pri iskanju duhovnih resnic za posameznika najprej potrebno razumevanje in nato prosto zrenje na lastne miselne in čustvene vzorce. To ga lahko vodi k rahljanju lastne osebnosti, lastnega ega, ki je človekova največja ovira k njemu samemu… Šele ko je storjeno to, lahko zares polno vzkalijo in vzcvetijo semena molitve, meditacije, predanosti, hvaležnosti, sočutja, ljubezni, vse bolj popularne čuječnosti in podobnega novodobnega tržnega blaga.
Spoštovani, sprašujem se, zakaj smo podobni Nietzscheju in Sartru, in najprej Boga umorimo ter ga položimo v mavzolej, nato pa ga neopazno oživimo? Kot da ne moremo živeti s truplom Boga na duši, čeprav mu očitamo, da je odgovoren za zlo v svetu. Zakaj mu ne prižigamo sveč na grobu? Očitno je Bog neizpodbiten aksiom in ne potrebuje naših dokazov. Novice o smrti Boga so mi smešno nore, čeprav stalno izumljamo nove bogove. Človekovo srce je res največja tovarna idolov. Tomáš Halík, češki sociolog, se v knjigi Potrpljenje z Bogom sprašuje, zakaj se ljudje, ki Boga prekolnejo, hkrati o Bogu toliko sprašujejo? Čudi se, da se lahko tako žolčno sprašujejo o nekom, kogar ni. Kot teolog se stalno srečujem z ljudmi, ki mi postavljajo vprašanja, kje je Bog, ko trpimo? Razumem njihovo stisko, ko se soočajo s skrivnostjo Božje tišine. Razočaranje nad Bogom je možno, če imam o Bogu napačne predstave, ki me travmatizirajo. Korenina tega je v globokem in nezdravem strahu pred njim. Tak Bog hlepi po povračilu in diši po krvi. Prav tako je usodno nevarno verjeti v Boga čarovnika, čigar čarobna palica naj bi nam bila vedno na razpolago. Ugledni mislec Chesterton je zapisal, da je takšno krivoverstvo ponorela resnica. Jezus Kristus, pravi človek in pravi Bog, je čutil zapuščenost od Očeta in od ljudi. Getsemani so, ko ostanem popolnoma sam; ko prijatelji zaspijo, Bog pa je odsoten. Ko je tiho Bog in so tiho tudi ljudje. Ko je gluho nebo in so gluhi tudi ljudje. Ko na smrt prestrašen niham med molkom Boga in spancem ljudi. Skušam razumeti trpeče in zbegane in njihov občutek, da si jih podajajo Bog in ljudje; kar tako, za zabavo. Takrat jim ne zrecitiram svetega slavospeva: »Veste, ampak Bog vas ima vseeno rad.« Bilo bi, kot bi jim dal sol na živo rano. Resnica, izrečena v nepravem času in na nepravi način, postane še dodatno orožje zoper Boga. Ateist me lahko nauči o Bogu več kot kak svetohlinski pobožnjakar. Ateist lahko strastno išče Boga, vernik pa je lahko svojega Boga naveličan. Victor Hugo je že davnega leta 1862 v svojih Nesrečnikih zapisal: »Navsezadnje me lahko ateist osramoti, ker verjame več kot si misli. Zanikanje je v resnici besna oblika pritrjevanja. Je kot bomba, ki zada vrtinec morju. Vode se vrnejo in morje se umiri.« Dostojevski je izjavil, da se ateist nahaja na vrhu lestve, na predzadnji stopnici, ki vodi k popolni veri v Boga. Jaz pa rad dodam, da če ne bi bilo Boga, ne bi bilo niti ateistov. Nato še pripomnim, da luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Da bi nas kdo že navsezgodaj silil biti hvaležen, bi nam zagrenilo ves prihajajoči dan. Vsaj tako si upam reči. Verjetno me boste vprašali, komu naj bom v ranem jutru hvaležen, saj še nič nisem prejel, nihče mi ni še nič podaril. Vse, kar imam, sem moral pošteno zaslužiti. Saj poznamo tisto, da nič ne pade z neba, in žalostno je opazovati ljudi, ki le čakajo, kaj bo kdo namesto njih naredil in kje bodo izsilili to ali ono. Še sreča, da nismo nikomur nič dolžni in nam ni treba biti za kaj hvaležen, bi lahko dodali. Pred kratkim sem bil priča neljubemu dogodku, ko je mama na vsak način hotela pripraviti svojega sinčka k zahvali. Dobil je v dar drobno čokoladico, ki bi jo lahko vzel le, če se darovalcu zahvali. Šlo je le za droben dar, ki so ga tako in tako prejeli vsi navzoči otroci. Mati je trmasto vztrajala, da mora reči ’tisto čarobno’ besedo: hvala. Sinček se je temu upiral in nikakor ni hotel tega izreči. Šlo je tako daleč, da smo vsi prisotni gledali in čakali, kako se bo to razpletlo. Materi je bilo očitno nerodno, a je kljub temu vztrajala. Kazalo je, da bo otrok zaradi svoje trme ostal brez čokoladice. Končno se je odločil, nekam nerodno izdavil svoj ‘hvala’ in je lahko vzel, kar si je želel. Opazoval sem otroke in očitno se je videlo, da otrok, ki je bil prisiljen reči hvala, veliko bolj počasi in z užitkom je podarjeno čokoladico. Kdo bi rekel, da je mati pretiravala. Spet drugi smo mnenja, da je treba poznati določene načine lepega vedenja. Zahvala gotovo sodi k temu. Ne toliko zaradi darovalca samega. Ta je, pri zgoraj omenjenem dogodku, že hotel prepričati mamo, da tako in tako ne gre za kaj velikega in ne potrebuje zahvale. K sreči je mati vztrajala in to v dobro otroka. Njegova čokoladica je bila slajša kot pri otrocih, ki niso bili prisiljeni izreči svoje zahvale. Spoštovani, res je dan kot drugi, še kratek bo, morda naporen, dolgočasen, mi je pa podarjen. Morda je kdo pomislil ob kakšni zahvalni nedelji, ko okrog oltarja naložimo pridelke, da se res ni treba zahvaljevati za trdo pridelano hrano. A če sem hvaležen za nov dan; za zrak, ki ga diham; hrano, ki jo zaužijem; in ljudi, ki me obkrožajo, grem stavit, da mi bo vse to vedno bolj prijetno in življenje bo vedno bolj polno. Ne gre le za obliko, gre za nas, da bomo bolj cenili življenje. Zato vam želim hvaležnosti poln dan.
“Dolgost življenja našega je kratka …” S temi besedami nas France Prešeren spominja na minljivost človeškega življenja. Svoje minljivosti pa se najbolj zavemo v dneh pred 1. novembrom, ko se spominjamo umrlih. Ali pa v trenutku, ko se ob odprtem grobu poslavljamo od nekoga, s komer smo delili življenje, in tako sodelujemo v slovesu, ki si ga nihče ne želi. Proti svoji volji smo pahnjeni v globino izčrpavajoče žalosti in oglušujoče osamljenosti, ki se je najbolj zavemo, ko sami zaspimo v zakonski postelji, hodimo po praznem stanovanju, se ujamemo pri izgovarjanju imena ljubljene osebe ali želimo seči po njeni roki. V nas je le “tišina, ki močno boli” (Tone Pavček). Toda Božji načrt za človeka ni vključeval takšnih poslavljanj niti zadnjega diha, zadnjega dne ali zadnjega utripa srca. Nismo ustvarjeni za to. Smrt je vsiljivka. Prav zato vas želim danes spomniti na svetopisemsko sporočilo, da je vsako slovo minljivo. Kot zrna peska, ki drsijo skozi peščeno uro. Če imajo nebesa koledar, potem je en dan na njem obkrožen z rdečo in poudarjen s fluorescentno rumeno. Bog je namreč določil dan za ponovno združitev družin, sorodnikov, prijateljev … “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj.” (1. Tesaloničanom 4,16-18) To bo veličasten dan! Na nebu se bo pojavilo tisoče angelov (Juda 14-15). Pokopališča in ostali kraji smrti bodo vrnili svoje mrtve in Kristus bo prišel “v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo” (Hebrejcem 9,28). Njegov prihod bo edini dogodek, ki mu bo priča vse človeštvo. “Vsako oko ga bo videlo …” (Razodetje 1,7). Vsaka glava se bo obrnila v smeri tega dogodka. Vsi bodo priče temu trenutku. Kakšna združitev bo to! “In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo. Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!” (Razodetje 21,4.5) Smrt vzame veliko. Z ljubljeno osebo ne pokopljemo le telesa, ampak tudi svoje sanje in vse tiste stvari, ki se niso nikoli zgodile, dobre čase, ki jih nismo nikoli doživeli. Toda na podlagi Božje obljube, ki smo jo ravnokar prebrali, lahko z gotovostjo vemo, da se bodo ob Kristusovem ponovnem prihodu vse te sanje in želje uresničile, da večnost ne bo poznala slovesa. Naša prihodnost s tistimi, ki nam jih je vzela smrt, bo neskončno veličastnejša kot je bila naša preteklost z njimi! Naj ta zanesljiva Božja obljuba ne bo le vaša tolažba, ampak tudi vaše vsakodnevno upanje na življenjski poti iz dežele slovesa in poslavljanj v nebesa večnih srečanj!
Rimski stoični filozof Seneka v tolažilnem pismu Marciji, ki je izgubila dva svoja sinova in nikakor ni mogla preboleti njune smrti, med drugim razmišlja tudi o človeku in krhkosti njegovega življenja. Večkrat poudari, da je človek v svojem temelju minljivo bitje – v trenutku, ko se rodi, je obsojen na to, da bo enkrat tudi umrl. Zato Marciji reče: »Če žaluješ, ker ti je umrl otrok, obtožuješ uro, ko se je rodil; smrt mu je bila namreč naznanjena že ob rojstvu. Pod takšno postavo ti je bil dan; taka usoda ga je zasledovala od trenutka, ko je prišel iz materinega telesa.« Smrt je torej del našega življenja, z nami je že od trenutka našega rojstva in je naša večna spremljevalka na življenjski poti, ki nas venomer opominja, kako krhka bitja pravzaprav smo. Seneka v nadaljevanju človeka zato primerja s posodo, »ki jo lahko zdrobi že najšibkejši udarec, že najmanjši tresljaj.« Tako je ranljiv in občutljiv, da »ni treba hudega viharja, da ga sesuješ v prah: kjerkoli udariš, ga boš zlomil.« Kajti človek se rodi kot nebogljeno in šibko dete, povsem »brez naravne obrambe, potrebno tuje pomoči, izpostavljeno vsem napadom in poniževanju usode.« Pa tudi kasneje, ko že odraste, ko uri svoje telo in duha, je še vedno krhek, saj je občutljiv na mraz, vročino, napor in druge nadloge – »kamor se le gane, se takoj zave svoje nemoči,« ugotavlja Seneka. S takšnim razmišljanjem želi filozof Marcijo spomniti, da smo ljudje umrljiva bitja, katerih smrt je neizbežno del vsakdana. »Smrtnica si se rodila,« opominja Seneka Marcijo, »smrtnikom si dala življenje; ti sama si trohljivo, minljivo telo, ki ga pogosto napadajo bolezni: si mar upala, da bo iz tako krhke snovi zraslo trdno in večno bitje?« Seneka namreč verjame, da bomo lažje prenašali vse tegobe življenja, še zlasti pa izgube bližnjih, če bomo imeli vselej pred očmi to našo krhko naravo. Kajti smrt grozi vsem ljudem, »nič na svetu ne uide tem grabežljivim rokam,« ljudje pa si kljub temu stalno prizadevajo, da bi jo nekako zaobšli. To po njegovem mnenju ni prava filozofska pot – bolje bi storili, če bi sprejeli to končnost kot dejstvo našega obstoja, saj nas tako smrt ne bi mogla nikdar presenetiti in nas prizadeti. Po drugi strani ravno ta naša končnost daje vrednost našemu kratkemu veku – takšno razmišljanje je potemtakem pravzaprav poziv k temu, da začnemo ceniti vse, kar nam je v življenju dano.
Od nekdaj je veljalo pravilo, da se o mrtvih ne sme govoriti nič slabega. Državnik Solon, ki je bil s svojimi družbenimi reformami konec 7. in v 6. stoletju pred n. št. utemeljitelj atenske demokracije, naj bi prvi izjavil: »O mrtvih ne govoriti nič slabega«. Hilon, ki ga enako kot Solona prav tako uvrščajo med sedmerico najmodrejših v stari Grčiji, pa je dejal: »Blagruj umrlega.« Na prvi pogled se zdi, da ta pregovor pričakuje od nas, da bomo o mrtvih dušah (kot so pojmovali ljudi v antiki) govorili le dobro tudi zato, ker so v antiki verjeli v posmrtno življenje duš in so jim na njihovo pot v pokrajine za smrtjo želeli dati kar najboljšo popotnico. K nam je misel ‘O mrtvih samo dobro’ prišla prek latinske tradicije, pogosto pa ima tudi svoje nadaljevanje, ki se glasi: » O mrtvih (dušah) vse dobro, o živih nič neresničnega.« Prvega dela tega stavka se sodobni, civiliziran človek še poskuša nekako držati. In vendar se, žal, na slovenskih tleh še vedno zgodi, da zmagovalci povojne zgodovine pogosto govorijo o pobitih poražencih in nasprotnikih kot o prekopavanju kosti. Še veliko bolj pa pozabljamo na drugi del antičnega reka, da namreč moramo govoriti o živih samo tisto, kar je resnično. V času, ko smo izgubili kompas, kakšna naj bi obča resnica, ki temelji na etični drži človeka, sploh bila, si namreč resnico vse preveč pogosto prilagajamo svojim interesom, svojim potrebam, lastnemu dobičku in nemoralnosti. Zato smo pripravljeni o živih brez slabe vesti vse bolj lagati, ne da bi se nas naša vest sploh še dotaknila. V življenju tu in zdaj smo pozabili na temeljni etični imperativ, da drugemu ne storimo, česar ne bi želeli, da drugi stori nam. Ko se poklanjamo umrlim, se torej obenem spomnimo, kaj lahko resnično iskrenega in dobrega rečemo in naredimo za žive, dokler so še med nami.
Današnji praznik ima dva pola in dve imeni – je Dan spomina na mrtve ali kot na kratko pravimo Dan mrtvih in v katoliški Cerkvi – Dan vseh svetih. Obe imeni se srečata na pokopališčih, ob grobovih, kamor hitimo prižigati sveče, okrasiti grobove s cvetjem in se v tišini spomniti obrazov, ki so bili del našega vsakdana. Ko pa delam med ljudmi v zadnjem obdobju življenja, in se skupaj s celo ekipo hiše Ljubhospica trudimo, da bi vsi naši uporabniki do konca živeli in umrli v dostojanstvu, me preseneča strah in nesposobnost vse večjega števila ljudi, da bi bili prisotni ob zadnjem trenutku svojih najbližjih. Izgovor, ki ga največkrat slišimo je, da ga želijo ohraniti v spominu takega kot je bil, a ne takega kot je zdaj, a to ne drži. S tem se nehote oddaljimo od bistva življenja in slovesa, saj je ta izmučeni človek še zmeraj tisti isti, ki nam je podaril življenje ali z nami hodil krajšo ali daljo življenjsko pot. Telesne spremembe ne spremenijo srca in ne bi smele spremeniti odnosov. Kajti prav proces umiranja je obdobje najintenzivnejšega življenja, čas rasti in osebne preobrazbe. Vemo, da umirajoči vstopajo v obdobje, ki ga zaradi časovne omejenosti človek zavestno doživi kot dragocenega ali pa ga izkoristi v umiku navznoter, da bi doživel razvoj na globlji ravni, ki ga pripravlja na zadnji korak iz tega življenja. Ko pa smrt pride, prav tako ni nikoli potrebno hiteti, oditi čim prej od umrlega. Zelo dragocen je namreč čas slovesa, čas izražanja bolečine in ljubezni ob zadnjih trenutkih. Vsako slovo je težko, a prav ta bolečina in teža je dokaz ljubezni. Če ne bi ljubili, ne bi trpeli in bi kot je danes moderno, lahko bili močni brez solza. Pomembno je tudi slovo od telesa pokojnika, kajti prav to slovo, ti zadnji dotiki in poljubi, nam povedo, da sedaj odhajamo na drugo raven, da se naš odnos ne zaključi, ampak se fizična povezanost spremeni v duhovno, ki je dostikrat močnejša od telesne. Zmeraj ostane veliko stvari nedorečenih, neizpolnjenih. Smo minljiva bitja, ki imajo svoj začetek in svoj konec. Imamo duhovno dimenzijo, ki presega telesno in nam omogoča, da iščemo smisel ne samo življenja, ampak tudi smrti. Zato je največja ljubezen prav v tem, da umirajoči ve, da bodo tisti, ki ga ljubijo, ostali z njim do konca. A tisti ki ostanejo na stezi življenja, bodo kljub žalovanju in bolečini, našli moči za pot naprej. Kajti kot pravi pisatelj – Kot smo sredi življenja obdani s smrtjo, tako smo tudi sredi smrti obdani z življenjem (Johannes Calvin).
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nevzdržnost razmer v Cerkvi je pred 500 leti primoralo Martina Lutra, da je poslal nadškofu Albertu v Mainzu protestno pismo, ki mu je priložil svojih 95 tez. Njegov poziv Cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma, je bil glavni vzrok številnim novostim. Nevzdržnost današnjih razmer pa mora biti vzrok 95 tezam, »pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma« za osvoboditev od izkoriščanja. V njih naj bo poziv, da se odvrnemo od krivičnega in tudi zločinskega ekonomizma in ponovno obudimo nauk resnične ekonomije, katere temeljno poslanstvo je (že v pomenu besede) skrb za dom – poskrbeti za vsakega. Ko so pred 2000 leti vprašali Jezusa, kako naj ljudje kličemo Boga, je rekel, naj ga imenujemo Oče. Če je Bog Oče, pomeni, da smo mi v medsebojni povezanosti drug do drugega odgovorni kakor bratje in sestre. Tudi modreci preteklosti (npr. Platon, Aristotel …) so za legitimno družbeno urejanje razmerij pojmovali le ekonomijo – skrb za slehernika, v nasprotju z ekonomizmom – imenovali so ga hrematizem, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov. Zaradi skrajno neetičnih principov so modreci hrematizem označili za nedopustnega. V ekonomiji omejuje pridobitništvo posameznikov skrb za vsakogar – kopičenje je torej omejeno s pravili medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti, medtem ko je v hrematizmu kopičenje in bogatenje posameznikov neomejeno. Da sedanje stanje sveta obvladuje zločesti hrematizem, je očitno dejstvo, saj je legitimno, da osem ljudi poseduje toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva. Izbranci zlorabljajo večino človeštva kot vir za nebrzdano kopičenje lastnega imetja. Brezdušni hrematistični zajedavski in izkoriščevalski odnos prav tako vlada vsem preostalim oblikam življenja, ki so zaradi tega bivanjsko ogrožene. Nelegitimnost hrematizma potrjujejo številna dejstva – tudi to, da umre vsak dan zaradi revščine – torej globalnega krivičnega koncepta družbene ureditve – več kot 30.000 otrok. Če bi urejali razmerja po načelih ekonomije (skrbi za dom, za slehernika), takšnih groznih dejstev bi ne bilo – le za 10 odstotkov bi morali znižati izdatke za oboroževanje. Ječanje od hrematizma zlorabljenih nas drami k odgovornosti, da se ozavestimo in razkrinkamo zločinski koncept, ki se vzdržuje s tem, da se izdaja za ekonomijo in nam ponuja/vsiljuje »edine možne rešitve«. Resnično, to so edine možne rešitve, vendar ne ekonomije, pač pa zločinskega hrematizma, ki je posedel logiko svetovnega gospodarstva in politike. Prav je, da 500 letnico protestantizma počastimo z aktualnim protestom zoper največjo globalno prevaro našega časa. – Mar ni že čas, da razgalimo zločesti koncept hrematizma in se povrnemo k resnični ekonomiji, ki je skrb za dom – ekonomiji, ki poskrbi za slehernika
Marsikdo je že od malega bil deležen vzgoje, da si ne sme prigrabiti vsega zase, ampak je prav, da deli tudi z drugimi. In seveda, da ne sme postavljati sebe na prvo mesto, ampak drugega. Vse to seveda močno trči s sodobno zahodnjaško jaz-kulturo; življenjskim slogom, ki je usmerjen le name, moje potrebe, moj jaz, mojo samouresničitev, na moj tako imenovani »well-being«. Dejansko se znajdemo v izjemnem razcepu: na eni strani se poudarja, kako je pomemben drugi in seveda, da ni prav, da smo sebični in egoistični, na drugi pa je na vseh možnih področji neprestano postavljan v ospredje moj jaz in moje dobro počutje. Kaj torej drži? Vrteti se samo okoli sebe vodi v sebičnost, egocentričnost ter slednjič v odtujenosti od drugih in osamljenost. Na drugi strani pa neprestano zapostavljanje sebe na račun drugih tudi ne vodi v neko pristno življenjsko izpolnjenost. Prej v nekakšno cankarjansko trpečo požrtvovalnost, ki ne izvira iz darujočega se srca. To, slednje verjetno izhaja iz nepopolnega dojemanja in razumevanja največje evangeljske zapovedi. Jezus jo namreč postavi kot najbolj osnovno naravnanost in držo: »Ljubi Gospoda, svojega Bog, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Drugi del iste zapovedi pa je usmerjen na naše odnose: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Ljubezen do bližnjega po navadi razmeroma prav in dobro razumemo. Problem navadno nastane pri zadnjem delu: »kakor samega sebe.« Ljubiti torej samega sebe. Na prvi pogled se zdi, da za pravega kristjana ta drža ni primerna. Ljubiti sebe ja pomeni, da sem zagledan vase, da se vrtim okoli sebe; preprosto rečeno: sem sebičen in to ni v redu. Ampak, zakaj potem Jezus izpostavi tudi ta vidik – ljubiti samega sebe? To dejansko ne pomeni, da sem zagledan vase ali sebičen. Gre za preprosto dejstvo, da skušam vzljubiti in spoštovati to, kar sem; da se skušam sprejeti in biti Bogu hvaležen za življenje, talente, možnosti in priložnosti, ki mi jih naklanja. Bolj, ko zmorem sprejeti sebe, se – v najbolj pozitivnem pomenu – ceniti in spoštovati, bolj bom to lahko res v pristnosti podarjal drugemu. Kako naj namreč ljubim svojega bližnjega, če ne zmorem ljubiti niti sebe? Kako naj spoštujem bližnjega, če ne spoštujem niti sebe? Ljubiti sebe, z zavestjo, da me Bog ljubi takšnega, kakršen sem, je temelj iz katerega lahko prihaja tudi ljubezen in spoštovanje do bližnjega. Šele, ko cenim sebe in se zavedam, kakšen sem, kdo sem, kaj imam, šele takrat lahko to podarjam tudi bližnjemu. V tej drži je prostor tudi za pristno požrtvovalnost in darovanje drugemu, kar je svetlobna leta oddaljeno od cankarjanskega potlačevanja in samozaničevanja. Nasprotno: ker se v luči božje ljubezni zavedam, da sem ljubljen, to ljubezen lahko podarjam tudi drugim.
Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno preko športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi sedaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in preko te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.
Včasih srečamo človeka, ob katerem nam je zelo lahko govoriti o sebi, o svojih razmišljanjih, o tem, kar nosimo kot zaklad v svojem srcu. Še sami se ne zavemo, da smo res spregovorili. Nič napora, nič prisiljenosti, nič posebnega preudarjanja, kaj naj povem, kako naj povem in podobno. Znanka, ki je v svojem življenju preživljala mnoge težke trenutke, mi je pripovedovala, kako dragoceni so ji bili v takšnih težkih obdobjih pogovori s starejšim sorodnikom. Zdaj, ko je že kar nekaj let mrtev, ga večkrat pogreša. Pogreša tiste njune pogovore. Ko je govorila o sebi, ko je spravila v besede to, kar se je pletlo v njej, so ji stvari naenkrat postale jasne. Zagledala je rešitev, ki je prej ni videla. On pa jo je vedno zelo pozorno poslušal. Govoril ni veliko, včasih skoraj nič. Spominja se, kako mu je nekoč rekla: »Hvala za vse, kar si mi dal.« On pa je preprosto odgovoril: »Vse je bilo v tebi.« Prav o teh njegovih besedah se mi zdi vredno razmisliti. Kaj vse je v nas, pa nikoli ne pride na dan. Zakaj? Potem pa iščemo rešitve vsepovsod, prebiramo na stotine knjig in potujemo v daljne dežele, pozabljamo pa na tisto, kar ne najbliže, v nas samih. Toda, kako priti do tega zaklada, ki ga vsak od nas skriva v sebi? Nobenih poceni receptov ni, ki bi zagotavljali stoprocentni uspeh. Pravzaprav je to nikoli končano trdo delo na sebi. In pri tem potrebujemo drug drugega. Drugega ne potrebujemo zato, da bi nam dajal nasvete, kaj in kako moramo kaj storiti. Ob drugem človeku odkriješ, kaj je v tebi. Ob drugem človeku se ti odprejo okna razmišljanja, šele ob drugem človeku doživiš sebe kot enkratno bitje. Zanimivo, kako lahko živimo sredi množice ljudi, pa tega ne doživimo. Samo še bolj prazni največkrat odhajamo iz družbe. Morda zato, ker manjka takšnih »drugih ljudi«, ki bi znali predvsem poslušati, ki bi samo tu in tam spregovorili kakšno besedo, samo takrat, ko je res potrebno.
Opažam neko nenavadno osredinjenost nase. Z vseh strani slišim: »Prisluhni sebi«, »delaj na sebi«, »občuti sebe«, »sreča je v meni« in podobno. Povsod jaz jaz jaz. Kaj pa ti? Kdo si ti, ki te videvam na vsakem koraku, na poti v službo, v šolo, na cesti, v čakalnici, v trgovini in še kje? Koliko hrepenenja po ljubezni je v svetu, po sprejetosti, po bližini! A kako naj do ljubezni pride, kako naj se ljubezen razcveti, če poslušam samo sebe, če iščem in čutim samo sebe in če sem vseskozi sam s seboj. Za ljubezen sta potrebna dva. Ljubezen in prijateljstvo pa se začneta tedaj, ko se mi razkrije tvoj obraz, tvoja zgodba, ko ti postaneš pomembnejši od mene samega, ko ti stopiš v moj jaz in ga presvetliš s svojo prisotnostjo. Dokler sem osredinjen nase, v meni ni prostora zate. V zvezi s tem je pomenljiva ta kratka zgodba: Ljubimec je potrkal na vrata sobe, kjer se je zadrževala njegova ljubljena. »Kdo trka?« se je ona oglasila iz sobe. »Jaz,« je odvrnil ljubimec. »Potem pa kar odidi. V tej hiši ne moreva bivati ti in jaz«. Zavrnjeni ljubimec je odšel v puščavo in tam mesece in mesece premišljeval besede svoje ljubljene. Nazadnje se je vrnil in spet potrkal na njena vrata. »Kdo trka?« je vprašala ona. »Ti,« ji je odgovoril on. In vrata so se nemudoma odprla. Vrata drugega se nam odprejo šele, ko pozabimo nase. Če pa se vrtimo samo okrog sebe, nam vrata drugega človeka ostajajo zaprta.
Ravno pred nekaj dnevi si je pod stropom našega bloka lastovičja družina sezidala novo gnezdo. Posebno ganljiv trenutek pa je bil, ko smo pod gnezdom našli drobne jajčne lupine. Tisti dan je nekdo dobil dom, nekdo je dobil svoj prostor pod nebom. Nekoga se je sprejelo, ne kot gosta, temveč kot sina, kot brata, in se mu je povedalo, da je ljubljen in dragocen. Pod to gnezdo danes obešamo našo, slovensko zastavo. Rdeča kri se cedi z nje in odseva modro nebo. Sad trpljenja in sanj in vztrajnih prizadevanj je, sad drobnega in skromnega semena naših očetov, posejanega v to toplo in prijazno zemljo, a je obenem tudi dar, nezasluženi dar Neba. Nam, ki se nismo trudili, in smo dobili v dar belo, še nepopisano prihodnost. Kako se rodi domovina? Kot misel, kot drobna, drobcena želja, da bi imel človek dom. Da bi imel kraj topline in miru, da bi imel kraj, kjer bi lahko pognal korenine in zrasel v svetlo, svetlo nebo. Da bi imel prostor, kjer lahko hodi in diha, se veseli in joka, kjer se lahko rodi in umre. Prostor, kjer je doma. Ne prostor, kjer ni nikomur podložen, kjer je samo samemu sebi gospodar, ampak prostor, ki je kot stol ob družinski mizi samo njegov in ki bo ostal prazen, ko ga ne bo. Nihče ga ne bo nadomestil. Svojo domovino imamo. Svoj dom. Svoj narod. Svoje lepe pesmi. Svoj mehki jezik. In planine in vode in veter in polja. Vse to je naše, naše bogastvo, naš zaklad. In to, kar je najbolj vredno, svojo slovensko družino, ki ji pripadamo in ki ji nikdar ne bomo nehali pripadati. Vedno bomo »od nekoga«. Vedno bomo imeli svoje mesto, še mrtvi bomo Slovenci. Zaradi očeta in mame, zaradi krvi in zaradi jezika. Zaradi naše slovenske besede. Imeti domovino je dar, dar, ki ni zaslužen in ki zato ni samoumeven. Dar, ki ga je zato treba spoštovati in varovati. A ne tako, da ga pred drugimi zapremo za obzidje, ampak tako, da ga z vsem svojim srcem ljubimo: da mislimo, trpimo, delamo, sanjamo, se veselimo, upiramo, vztrajamo, molimo, pojemo in se zahvaljujemo po slovensko.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Marsikaj nedpredvidljivega v našem življenju je podobno načrtovanju potovanja, oddiha, dopusta. Na primer, če načrtujemo potovanje v Francijo, si lahko že polni vznemirjenja predstavljamo Pariz, katedralo Notre Dame, ogled muzeja Louvre, večerni sprehod ob Seni … Priskrbimo si lahko kup vodnikov po Parizu in okolici, pogledamo ocene na spletu, povprašamo za mnenje prijatelje in znance, ki so tja že potovali. Rezerviramo letalske karte, prenočišče, preverimo, kje bi lahko dobro jedli. Morda se naučimo še kakšno frazo v francoščini, da bi vse čim bolj gladko potekalo. Ko pride čas za odhod, si vznemirjeni in polni pričakovanja pripravimo vso potrebno prtljago in se z njo odpravimo na letališče. Ko se na letalu že privežemo in vzletimo proti Franciji pa nenadoma zaslišimo prijazen stevardesin glas: »Pozdravljeni na letu proti Poljski.« Od presenečenja pogledamo naokrog: »Kako Poljska? Kaj vendar govorite? Saj smo rezervirali let za Francijo!« Osebje na letalu hitro pristopi in poskuša razložiti, da je prišlo do spremembe in da bo letalo pristalo na Poljskem. Druge rešitve ni, kot da čas, ki nam je na voljo, preživimo na Poljskem. »Ampak saj ničesar ne vemo o Poljski. Sploh pa si ne želimo ostati tukaj! Nismo želeli na Poljsko, ampak v Francijo! Ne vem, kaj se pri vaši letalski družbi greste in nas tudi prav nič ne zanima!« Vendar protesti nič ne zaležejo, pristanemo na Poljskem. Ne preostane nam kaj dosti drugega, kot da gremo z letališča, kupimo vodiče o deželi, se naučimo nekaj uporabnih fraz, spoznavamo državo in ljudi, za katere nismo vedeli, da sploh obstajajo. Letalska zmešnjava bi se lahko za nas končala še huje, lahko bi se znašli v državi, ki jo razdvaja vojna, nasilje, revščina ali epidemija nalezljive bolezni. Preprosto smo se znašli v drugi, drugačni državi, kot smo načrtovali in upali. Res je vse skupaj morda malo manj bleščeče, modno, tempo je nekoliko počasnejši, kot je v Parizu. Vendar čez čas odkrijemo tudi lepoto te dežele, znova zadihamo, odkrivamo lepote Krakova, Zakopanov, Gdanska … Potem pa srečujemo druge, ki se vračajo iz Pariza in se hvalijo, kako lepo so se imeli. Ob tem lahko vzdihujemo, da smo tudi mi želeli v Pariz pa se naši načrti niso tako izšli. Vse življenje lahko žalujemo za neizpolnjenimi željami in v sebi negujemo bolečino in razžaljenost nad napako letalske družbe. Ali pa odkrivamo in v polnosti zaživimo v posebnih, edinstvenih skrivnosti, ki nam jih ponuja naša »Poljska«. Je že tako, da se vsi kdaj znajdemo na lokaciji, ki se je nismo želeli in nad tem nimamo veliko vpliva. Na nas je, kako bomo te lokacije – tudi v današnjem dnevu – znali udomačiti in jih doživeli v polnosti.
Ob vsem trpljenju o katerem lahko prebiramo v časopisih, gledamo na televizijskih zaslonih, si morda ob tolikih organizacija mislimo, da je večina problemov na svetu rešenih. V tem nas potrjuje tudi življenje, ki ga živimo v tako imenovanem razvitem delu sveta. Ni se nam treba boriti za golo preživetje in to nas lahko uspava. Iz Združenih narodov pa prihajajo grozljive napovedi. Letos naj bi se zaradi lakote okoli dvajset milijonov ljudi spopadalo z lakoto in stradanjem. Poslušamo in vidimo veliko trpljenja, ne samo zaradi naravnih katastrof, ampak tudi zaradi vojn in nasilja. Prehitro bežijo mimo nas podobe in zapisi o trpljenju. Počasi postajamo brezbrižni. Potrebno je nekaj narediti. Če bomo brezbrižni do soljudi, bo to uničujoče razkrajalo človeštvo in vsakega posameznega človeka. Nekje sem prebral misel: »Kdor ob velikih nesrečah in trpljenju ljudi po svetu molči, je kriv nepomoči otrokom, moškim, ženskam v hudi nevarnosti. Kriv je brezbrižnosti do trpečega, do tistega, ki prosi. Kriv je torej tihe pridružitve zlu.« Res, težko se je zoperstaviti slabemu. Tudi v deželah, kjer divjajo državljanske vojne, se vedno najdejo ljudje, ki spodbujajo in usmerjajo ljudi k drugačni družbi. Kolumbijski pisatelj Gabriel Marcia Marquez je zapisal: »Te kulturne katastrofe se ne more popraviti ne s svincem, ne z denarjem, ampak z vzgojo za mir, ki bo zgrajen z ljubeznijo na razvalinah požganega mesta.« V svetu, kjer živimo rabimo vedno znova spodbude, ki nas usmerjajo k sočutju, razumevanju drugega človeka. Ena od takšnih spodbud so tudi papeževe besede. Povedal jih je v Kolumbiji, kjer je dolga leta divjala državljanska vojna: »Narediti je treba korak k spremembi: na kulturo smrti in nasilja ODGOVORIMO S KULTURO ŽIVLJENJA IN SREČANJA.« Za pot od smrti in nasilja h kulturi življenja in srečanja niso dovolj novi zakoni. V nas, v naši notranjosti se mora nekaj premakniti. Veličina človeka naj bi se pokazala v sposobnosti sobivanja z drugimi ljudmi. To pomeni, da v človeku raste dobrota, ki ljudi med seboj povezuje. Današnji čas še posebej potrebuje takšen način življenja. Gospodarjem vojn in nasilja se lahko ustavimo samo z vzgojo za mir. Ljudem po vsem svetu je potrebno omogočiti, da počasi usmerjajo svoje življenje v drugačen način razmišljanja. Misijonska nedelja je namenjena prav temu. Omogočiti ljudem, da bodo v njih rasle nove kreposti: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. To je pot k dostojanstvu človeka, pot k spoštovanju vsakega človeka kjerkoli živi.
Spoštovani, vprašanje trpljenja je povezano tudi z jokom. Ni res, da solze niso dovoljene, kot da so odraz šibkosti in nezaupanja Bogu. Tudi Jezus je jokal nad Jeruzalemom, v vrtu Getsemani in pri grobu svojega prijatelja Lazarja v Betaniji. Kdor ne joče, živi v kulturi smrti. Zadušene in pogoltnjene solze so kot bomba, ki slej ko prej prebije in raznese srce. Tomaž Akvinski je zapisal, da je jok Božje zdravilo proti žalosti. Kdor joče, je ponižen. Preračunljivi naduteži jočejo drugače. Jočejo zato, da bi vzbudili pozornost in pomilovanje. Iskreno jokajoči pa priznava svojo krhkost, omejenost, odvisnost in spoznanje, da ne more biti gospodar svojega življenja. Toda vsak jok ima tudi svojo omejenost, ker je pomanjkljiv in nas ne more docela utolažiti. Zato je isti Jezus, ki je pri grobu svojega pokojnega prijatelja Lazarja jokal, žalostni vdovi iz mesta Nain, kateri je umrl edinec, rekel: »Ne jokaj!« Kako to? Mar to pomeni, da ne smemo jokati, ko nas peče bolečina? Nikakor. Jezus s tem pove le, da nam jok ne more dati popolne utehe. On ve, da v nekem trenutku več ne moremo jokati, ker nam zmanjka moči in solz. Zato je objokani materi rekel, naj preneha jokati. Ponudil ji je uteho, drugačno od njenega joka, in tolažbo, ki jo daje Bog kot sočutni in materinski Oče. Bog ve, da je vprašanje trpljenja staro toliko kot je stara prva solza na Zemlji. V tolažbo mi je, da je Jezus največja Božja solza na zemlji. Zato mu lahko zaupam svoje rane, kajti gorje mi, če na svetu ne bom našel ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja. Kako bom potem stopil pred Boga, ki ima rane? Ali me ne bo sram? Vsi moramo piti iz keliha trpljenja. Brez izjem. Samo Bog ve, kdaj nam kelih trpljenja osladi. Če ga ne osladi, on pije iz keliha skupaj z nami, kar je milost. A prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje bo minilo. (Raz 21,4) Uživam, ko igram na klavir. Takrat se spomnim, da je življenje podobno klavirskim tipkam, belim in črnim, a njihov zvok zveni kot milijon tonov v srcu. Da, življenje je kot klavir. Bele tipke predstavljajo veselje, črne pa žalost. A nikoli ne pozabímo, da črne tipke prav tako ustvarjajo glasbo. In da so v glasbi tudi pavze del lepe melodije. Življenje je kot klavir. Kako zveni, je odvisno od tega, kako igramo. Če je klavir razglašen, prosim, ne ustrelite pianista. On je dal najboljše od sebe. Jaz se trudim vedno igrati tako, kot da me posluša mojster. Tudi ko vadim, vadim tako, kot da že nastopam. To je dobra lekcija za življenje sredi trpljenja, kajne?
Pred nami je nov dan in upam, da ga boste užili v polnosti. A kaj to pravzaprav pomeni? Rimski pesnik Horacij, ki je živel v 1. st. pr. n. št., je v daljšem verzu prvi zapisal vzklik: »Carpe diem!« Danes se bere kot kakšna reklama s televizijskih ekranov, ki v želji po lastnem dobičku nekritično podpirajo sodobno kapitalistično potrošniško družbo. Če ga prebiramo dobesedno, namreč razumemo, da si moramo privoščiti vse, kar želimo, saj je življenje minljivo in nepredvidljivo. V resnici pa nočemo slišati resničnega sporočila njegove misli, da je življenje tako dragoceno in enkratno, da moramo vsak njegov trenutek izkoristiti za pomembnejše, višje cilje, ki bodo osrečevali in povzdignili našo dušo. Užiti oziroma zgrabiti dan v vsej njegovi polnosti torej ne pomeni nakopičiti okrog sebe vseh materialnih dobrin, ki nam jih ponuja svet, ker se bomo od njihovega preobilja zadušili. Ukvarjali se bomo namreč s stvarmi in ne sami s sabo. Sloviti rimski pesnik je želel prihodnjim rodovom zapustiti spoznanje, naj tega, kar lahko storimo danes, ne odlašamo na jutri, ker ne vemo, ali bodo stvari enako ugodne v prihodnosti. Njegove besede so hvalnica življenju in znamenje hvaležnosti za njegov dar. Ko torej iščemo po policah supermarketov, s čim bi se osrečili, pozabljamo na dar, ki ga imamo vsak trenutek v sebi in s seboj. Naše enkratno življenje je edino pravo darilo, ki ga moramo čuvati in negovati tako, da vsak dan v duhovnem pogledu napredujemo – izboljšujemo svoje znanje in odnos do sveta, ohranjamo vrednote, ki nas delajo človečne, se odlikujemo z dejanji, zaradi katerih se lahko po končanem dnevu s ponosom zazremo vase.
Mesec oktober je med drugim namenjen tudi pripravi na 1. november, ko se spominjamo vseh naših pokojnih in poskušamo ublažiti žalost ob njihovi izgubi. Morda nam bodo v pomoč besede rimskega filozofa Seneke v pismu neki Marciji, ki je izgubila dva sinova izmed štirih otrok. Še zlasti jo je močno presunila smrt drugega sina, za katerim je žalovala že tretje zaporedno leto, ko se je Seneka odločil, da ji bo poslal tolažilno pismo. V njem je že takoj na začetku zapisal, da nikakor ne bo zahteval od nje, naj »z nečloveško trdnostjo prenaša človeško usodo«, pač pa bi želel le, da premisli, »ali mora biti bolečina velika in večna.« Seneka se namreč zaveda, da je občutje bolečine in trpljenja neizogibno, vendar pa v skladu s stoiško filozofijo meni, da je treba tudi temu najti primerno mero. Človek je že po naravi nagnjen k temu, da vztrajno objokuje tisto, kar mu je bilo odvzeto, to pa se po njegovem mnenju dogaja zato, »ker si nikdar ne postavimo pred očmi nobenega zla, preden se to zares ne zgodi, temveč se podajamo na pot, kakor da smo nedotakljivi in kakor da je za nas pot varnejša kot za vse druge.« Ker se torej zavestno slepimo, da se nam nič ne more zgoditi in nas nesreča ne bo nikdar zadela, je potemtakem trpljenje ob izgubi še toliko hujše. Če pa bi se učili iz tujih nesreč, bi spoznali, da so »delež vsega človeštva«, se pravi, da se dogajajo vsem in da tudi mi nikakor nismo izvzeti. »Koliko pogrebnih sprevodov gre mimo naše hiše, pa nikdar ne pomislimo na smrt!« nas okara Seneka. Če bi že prej mislili na te neizbežne trenutke, na te nenadejane udarce usode, bi bili bolje pripravljeni nanje in nas ne bi tako prizadeli, saj nas »sunki, ki jih predvidevamo že dolgo vnaprej, ne udarijo tako silno.« Človek mora zato vselej imeti pred očmi svojo končnost in končnost svojih bližnjih ter se zavedati, da so prav vsi v vsakem trenutku izpostavljeni vsem udarcem. Seneka Marciji zapiše takole: »Vedi, da te bo vse, kar ljubiš, zagotovo zapustilo, še več: vedi, da te že sedaj zapušča; karkoli ti je naklonila Usoda, imaš v lasti brez slehernega jamstva.« Svojce moramo sicer ljubiti, a vselej z mislijo, »da nam niso bili obljubljeni za večno, ne, niti za dolgo časa ne.« S takšnim pogledom na svet bomo občutili večjo radost v družbi bližnjih, hkrati pa pridobili potrebno krepost, da prenesemo vsakršno nesrečo, ki jih bo doletela. Kajti le tisti, ki je »že od daleč videl prihajati zlo, mu lahko odvzame moč,« zatrjuje Seneka.
Neveljaven email naslov