Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam.
Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic.
Razpeti petek
Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo.
Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“
Sobota
Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa.
Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci.
Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje.
Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja.
Nedelja
Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku.
Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči.
V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“
Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam.
Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic.
Razpeti petek
Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo.
Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“
Sobota
Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa.
Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci.
Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje.
Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja.
Nedelja
Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku.
Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči.
V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“
Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam.
Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic.
Razpeti petek
Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo.
Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“
Sobota
Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa.
Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci.
Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje.
Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja.
Nedelja
Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku.
Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči.
V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“
Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
Post in odrekanje raznim navadam in razvadam.
Cvetna nedelja. Veličastno slavje ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Kadilo v božjo čast. Vzkliki hvaležnosti za storjena dobra dela Božjega Sina. Otroci z zvončki, šopki cvetja in zelenja oznanjajo veselje v spremstvu Jezusa. Odmev hvalnic.
Razpeti petek
Zamrlo je zahvaljevanje. Pozabljena je dobrota. Vklenjen, zasmehovan, pretepen, razlaščen človeškega dostojanstva, stopa Jezus s težkim križem. Odmeva krik zla: „Križaj ga, križaj ga!“ Bog – Človek vleče, nosi grehe vsega sveta. Na lesenem križu razpet Božji Sin. Temina smrti. Božji grob v vsekani skali in k vhodu zvaljen velik kamen varuje Jezusovo zmaličeno telo.
Sredi dneva oznanjujoča tema. „Zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje. Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.“
Sobota
Zlovešča tišina in čuteča žalost ob zavedanju najbolj sramotne smrti – križanju Jezusa.
Domovi blagoslovljeni, praznično urejeni. Prižgano kadilo, oljčne vejice, šopek pomladanskega cvetja in vejica bazilike v stekleni posodici ob ikoni Bogorodice s Sinom v naročju. Ob obarvanem, rdečem pirhu in dišečem rastlinju se skopajo otroci.
Blagoslov dobrot: Rdeči pirhi-kaplje Jezusove krvi; jagenjčkova pojedina – znamenje nedolžne žrtve Sina Človekovega; hren, naj spominja na žeblje, ki so prebodli roke in noge in s trnjem kronanega Jezusa. Žalost, molitev, sveče, tihotnost, pričakovanje.
Bogoslužje v tihoti in molitvi v cerkvi brez oltarnega prta, cvetja. Grob Nedolžnega in križ trpljenja in odrešenja.
Nedelja
Svit vstajenja. Gospodov dan ozaljšan s cvetjem in radostjo. Jezus je vstal od mrtvih. Mladi in stari v svečanih oblačilih v božjem hramu. Donijo cerkveni zvonovi. Odmeva veseli velikonočni spev aleluje v hvalo in čast Odrešeniku.
Doma: pirh krasi v kito spleteno mlečno pecivo; beli kruhek na belem prtičku za gostijo vstalega Gospoda. Kruh in vino – znamenje Odrešenikovega telesa in krvi, ki se je daroval za odrešenje sveta. Pesmi zahvale, hvale, objemi, stiski rok izražajo veselje ob Uskrsu -slavju Velike noči.
V človekovem življenju je prisotno trpljenje razpetega petka; vstajenje, nedelja – dan veselja, upanja, vere v Jezusovo obljubo: „ Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“
Blagoslovljen in vesel Uskrs. Naj vas Božja ljubezen, dobrota in usmiljenje spremljajo na vaših življenjskih potkah in poteh skupaj z vstalim Kristusom. Aleluja!
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja.« Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
»Ni Boga.« To trditev najdemo v Svetem pismu, in sicer v Psalmu 53. »Ni Boga,« zapiše pisec psalma in nadaljuje z ugotovitvijo: »… govorijo neumneži v svoji nespameti.« Toda dejansko velika večina priznava, da Bog je. Ne nujno na način, kot to verujemo kristjani ali Judje ali pa muslimani. Nekateri preprosto pravijo, da pač bog je. Da je nad nami nekdo, neko višje bitje, neka sila, neka moč. Če ne drugega, neka energija ali kozmična sila, ki je večja in močnejša od nas in ki je morda počelo vsega. Gre torej za držo, s katero človek priznava obstoj nekega višjega bitja, ki bi mu lahko rekli bog. Kakšen je ta bog, je že prezahtevno vprašanje, s katerim se večina ne ukvarja. Pač: nekdo naj bi bil nad nami in to je to. Nekako to priznavam, imam takšno prepričanje, da pač neki bog je. To, kar verujemo kristjani, pa ni zgolj neko prepričanje ali preprosto priznavanje, da Bog je. Prepogosto namreč vero razumemo kot samo dejstvo priznavanja, da Bog je. Verujem in moja vera je to, da sem prepričan v obstoj Boga. Delno sicer drži, a če je nekdo zgolj prepričan, da Bog je, težko rečemo, da je veren. Lahko bi rekli, da verjame, da ima to prepričanje, da priznava. Toda vera je mnogo več kot zgolj to, da priznavam obstoj Boga. Božja beseda današnje nedelje nam v prvem Janezovem pismu odpira globljo razsežnost vere, ki poleg priznavanja Boga vključuje tudi konkretna ravnanja, ki izvirajo iz te vere. Janez takole zapiše glede Boga: »Kdor pravi: ‘Poznam ga’, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.« Vera torej ni samo priznavanje Boga, ampak bistveno vključuje odnos z Njim. Podobno kot v odnosu med možem in ženo. Poroka sama sicer formalno potrjuje njuno zvezo, a sama na sebi ne zadošča. Poroka ali pa sam zakon brez pristnega odnosa med možem in ženo je pač zgolj prazen pojem, oziroma le formalno priznavanje zveze dveh partnerjev. Da pa ta zveza resnično in dejansko zaživi, mora temeljiti na pristnem odnosu. Ta odnos med možem in ženo se seveda posledično izraža in kaže v konkretnih dejanjih ljubezni. Enako je torej tudi glede naše vere. Vera prav gotovo vključuje priznavanje Boga, predvsem pa odnos z njim. Na ta način človek raste v odnosu z Bogom kot posameznik in obenem kot sestavni del skupnosti – občestva verujočih. Rezultat tega odnosa pa so dejanja, ki odražajo človekovo etično in moralno držo. Drugače povedano: pristen odnos z Bogom me nagiba k temu, da se trudim živeti po božjih zapovedih, preprosto zato, ker želim vse dobro in lepo, kar prejemam v odnosu z Bogom, podarjati tudi drugim. V tej perspektivi vera ni le miselno priznavanje, da Bog je, ampak to priznavanje prerašča v odnos, ki me preoblikuje na tak način, da se to pozna tudi v konkretnih dejanjih mojega vsakdanjega življenja.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?« Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6). Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.
Že otroška pesem pravi: »Dobra volja je najbolja..«. Res je, otroke navdušujemo za njihove dolžnosti, saj vemo, kadar kakšno stvar počnemo s slabo voljo, nam takšen način dela vzame največ moči in muke se podvojijo. In obratno, če je dobra volja v nas, zmoremo marsikaj in odvečne reči niso več tako strašne. Toda ko je sveti papež Janez XXIII, ki ga imenujemo Janez Dobri, v svoji okrožnici »Mir na zemlji« prvič nagovoril tudi »ljudi dobre volje«, je mislil na dobrohotnost srca, na tiste osebe, ki iščejo, kar je lepo in dobro. V srcu vsakega človeka je težnja po dobrem, hrepenenje po ljubezni in sreči. Mnoge navdahne modra in plemenita misel, za katero vedo, da je sami niso iskali in ne našli. A kakšna čudovita misel se nam kar prikaže in občutek imamo, da nam je podarjena, ker pač ni naša. Te vrste Dobre volje lahko imenujemo »etična pokončnost«, ker je to glas vesti, ki nas nagiba k dobrim delom, k darovanju in k ljubezni. Po prepričanju najvidnejšega cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega Bog spregovori na nezaveden način v vsakem izmed nas po njegovi vesti. Kadar kdo posluša svojo vest, bo zaslišal, ne da bi se tega zavedal, glas samega Boga. Zato ni slučaj, če je papež Benedikt XVI. povabil v Assizij ne samo predstavnike vseh velikih svetovnih verstev, da bi molili z mir, ampak tudi agnostike, se pravi te, ki Boga šele iščejo in niti v ne vedo, da obstaja. Toda dobra volja je v Svetem pismo omenjena kot »blaga volja«. Ta slovenki biblični prevod je pomensko še bolj bogat, saj je blagost tudi ljubezen in jo zagotovo navdihuje Bog sam, zato bi jo smeli imenovati tudi »Božja volja« ali »Volja dobrega Boga«. Sami pa čutimo, kako težko je točno vedeti, kaj Bog od nas pričakuje, kaj je resnično njegov navdih, kaj pa so naše lastne težnje, ki so kdaj tudi sebične in ki kdaj najlepše vrednote zameglijo z našimi slabostmi. Zato je prav, da kristjani in nekristjani, verni in neverni skupaj iščemo v vzajemnem zaupanju in velikodušnem pogovoru, kje je Božja volja, kaj nam je storiti, da bo svet napolnjen s človeško toplino, da bo tudi naravi in našemu okolju prizaneseno in da bodo rodovi, ki prihajajo, imeli znova upanje, da lahko grade civilizacijo ljubezni.
Bil je turoben zimski dan, ko sem vstopila v podeželsko lekarno in po pozdravu malo hudomušno vprašala farmacevtko: »Ali imate kaj za dolgo življenje brez trpljenja?« In v isti sapi nadaljevala, da imam vneto grlo in da sem ostala skoraj brez glasu. Oborožena z raznovrstnimi pastilami brez sladkorja sem pot nato nadaljevala v bližnji center starejših, kjer me je že čakala skupina starostnikov. Vsi po vrsti so že dočakali svetopisemsko starost. Skupaj z menoj nas je bilo dvanajst. Svetopisemsko število. Le da sem bila jaz tako v vlogi učenca kot učitelja. Skoraj tri mesece sem v center starejših na mestnem obrobju prihajala vsak petek. Prihajala zato, da bi z njimi preživela uro ali dve po strogo začrtanem programu. A moj program je kmalu začel ubirati vzporedne poti, po katerih me je zapeljalo in odpeljalo enajst modrih, skoraj že dozorelih ljudi. Ljudi, ki so se zaradi starosti in bolezni ter nemoči morali začeti učiti novih receptov življenja, ne samo tistih, ki jih predpisujejo ljudje v belih haljah in zaradi katerih jim je olajšana neznosna bolečina. Rdeča nit srečevanj so bili pregovori: bakreni novci znanja. Ljudska književna zvrst, ki kratko, navadno v prispodobi, izraža kako življenjsko izkušnjo. Hitro sem se navadila na prijetno sobo delovne terapije v tretjem nadstropju, kjer je bilo ravno dovolj prostora za naše modrovanje. Čeprav so bile v času naših srečevanj na pohodu vsakoletne zimske bolezni in so bili obiski omejeni, mojih enajst učencev ni omagalo. Le dva izmed njih sta na srečanja lahko prišla brez opore ali pomoči popoldanskega strežnega osebja. Navadila sem se tudi na vonj – vonj po raznovrstnih razkužilih in čistilih – ter okušala njihovo hrano. Ne, starosti se ne bojim, vsaj starosti drugih ljudi ne. Z njo sem se srečevala kot majhna deklica, ki je z velikimi rjavimi očmi vedno občudovala sive lase in požirala modrost življenja. A vendarle mi moja nebojazen pred starejšimi in bolnimi ljudmi ni bila kar tako položena v zibelko. K mojemu posluhu sta nedvomno pripomogla mamina vzgoja in njen zgled. Slovenski domovi ali centri za starejše, kakor jim dandanes radi pravimo, so nemalokrat tarča kritik medijev in svojcev. Sama ob svojih obiskih nisem iskala institucionalnih napak, niti nisem srečevala slabovoljnega osebja. Pred očmi sem vedno imela samo svojih enajst učencev in njihove kreposti. Brez njih, navkljub dolgemu življenju, ne bi nič pomenili in nazadnje bi bila njihova starost brez časti. Čeprav sem po številu svojih dni v primerjavi s starostniki še mlada, se nisem obotavljala in bala, da bi jim povedala, kar vem. Tudi oni ne. Njihova starost je še kako govorila in vrsta let pokazala modrost.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
9. aprila 1945 je bil v nemškem koncentracijskem taborišču Flossenbürg usmrčen Dietrich Bonhoeffer, nemški pastor, teolog in eden ključnih članov Izpovedujoče Cerkve. V svojem teološkem nauku je razlikoval med religijo in vero in razvijal idejo nereligioznega krščanstva; njegove spodbude zoper zatiralske politične režime pa naj bi pomembno vplivale na sodobno protestantsko in katoliško teološko misel. V Duhovni misli bomo prisluhnili nekaterim njegovim osebnim razmislekom. Interpretirala jih bo Eva Longyka Marušič. Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in molimo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda. Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu. Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v božje roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode. Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pravilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govorjenja. Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti. V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot. Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
Aleksander Veliki, ki je zavojeval skoraj ves takrat znani svet, se je na eni od svojih vojnih poti skupaj z manjšo skupino vojakov približal močno utrjenemu mestu. Veliki vojskovodja je zavpil sovražni posadki za zidovi, da bi rad govoril s kraljem. Ko se je ta prikazal, mu je Aleksander ukazal, naj mu preda mesto in vse, ki prebivajo v njem, vključno z majhno skupino vojakov. Kralj se je zarežal: »Zakaj naj bi se predal? V ničemer nam ne moreš škodovati!« Aleksander je dejal, da mu bo dokazal nasprotno. Vojakom je ukazal, naj se postavijo v vrsto in začnejo korakati proti strmi pečini. Meščani, zbrani na vrhu trdnjave, so nemo opazovali, kako so Aleksandrovi vojaki brez obotavljanja drug za drugim korakali čez rob pečine. Ko je šlo v smrt deset vojakov, je veliki zavojevalec ukazal drugim, naj se vrnejo. Meščani in njihov kralj so se takoj predali Aleksandru Velikemu. Videli so, da so bili vojaki pripravljeni umreti za svojega vojskovodja in da jim nihče ne bo preprečil, da ne bi zavzeli mesta. Ob tem se verjetno spontano vprašamo: Ali smo mi tako pokorni najvišjemu vladarju Jezusu Kristusu? Lepota hoje za Kristusom je, z razliko od sledenja Aleksandru, v tem, da Jezus želi tistim, ki hodijo za njim, vse najboljše. To je dokazal s svojo smrtjo na križu, ko je umrl za nas in nas s svojo krvjo odkupil iz satanove oblasti ter bi mogli služiti edinemu Kralju, ki nas ljubi in edini pravično vlada. Pomislimo, kakšno moč ima lahko Kristus v našem življenju, ko se mu popolnoma posvetimo in predamo. To nam dokazujejo številni ljudje, ki so se mu popolnoma predali in ga poslušali. Je potrebno navesti zgled Matere Terezije, našega rojaka misijonarja Friderika Baraga ali velikega misijonarja današnjih dni Pedra Opeko, ki je prinesel številnim revnim ljudem v predmestju glavnega mesta Madagaskarja novo upanje, ko je skupaj z njimi zgradil ne samo novega naselja, ampak tudi novo, človeka vredno življenje. Koliko upanja prinesejo drugim ljudje, ki se popolnoma zavežejo Bogu! Postanimo tudi mi prinašalci upanja za druge ljudi.
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!
Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Posledično si takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.
Nekega dne smo se v samostanu pogovarjale, katere psalme prepoznamo po številkah – 150 jih je vseh namreč. Začela sem s 63. – “O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi.” Naslednja je predlagala 51. – ko David prosi: “Očisti me greha, operi me, da postanem bel bolj kot sneg”. Potem smo se spomnile 22. – “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil … Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat!” In tako naprej in tako naprej, kar nekaj smo se jih spomnile. A najbolj od vsega mi je ostala v spominu tale kombinacija – psalm številka ena dva tri, ki pravi: “Naša duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev, zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni.” Psalm stotriindvajset (123) – ena dva tri, bili smo osvobojeni. Bili smo rešeni. Na velikonočni ponedeljek v bogoslužju beremo odlomke, ki govorijo o poti in o srečanju z Vstalim. Moč, ki preobraža smrt v življenje, je Božja moč, ki osvobaja. V pismu Hebrejcem beremo: “In odrešil je tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost.” To se nanaša na nas. Ženi, Marija Magdalena in druga Marija, ki sta pri grobu srečali angela, nato pa Vstalega Kristusa, sta pri vsakem srečanju slišali: “Ne bojta se!” “Ne bojta se!” Kako ne ravno teh besed? Saj nas je pogosto resnično zelo strah – nas samih, zla, težav, ponižanj, izgube, neuspeha, drugačnosti… smrti. Vse od kar je prvi človek grešil, nam naš človeški, naravni pogled, usmerjen v grob, prinaša objokovanje. K sreči nam Bog sam prihaja naproti. Pozdravlja nas, nas izziva z vprašanji, pomaga delati globlje povezave, nam sporoča, kaj naj delamo in kje Ga lahko srečamo. Marija Magdalena in druga Marija sta iskali truplo, položeno v grob – našli sta pa presenečenje – Življenje, Ljubljenega. Vstajenje samo in srečanje z Vstalim ni sad našega dela, ni sad naših prizadevanj. Zgodi se nam kot dar ljubezni Boga, ki je za nas že šel do konca in nam prihaja naproti kot Zmagovalec ljubezni. Prihaja nam naproti kot ljubljeni Sin, ki ga je Oče obudil in z njim odprl vrata k sebi tudi nam. Bili smo rešeni, bili smo osvobojeni – bili smo povabljeni v občestvo Ljubezni. Da pogled prepozna večno Življenje – to je neuničljiv odnos, in da srce zagori, je potrebna ljubezen, potrebno je delovanje Svetega Duha. Odkriti življenje, to je odnos ljubezni tam, kjer je pogorišče smrti – to je velika noč.
Med velikonočnimi branji vsako leto beremo tudi odlomek iz govora, ki ga je apostol Peter imel v hiši rimskega stotnika italske čete Kornelija v Cezareji obmorski (Apd 10,34-43). V tem govoru pravi apostol med drugim tudi tole: ‘Vstali Kristus je tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih’ (Apd 10,42). Podobno govori v povezavi s Kristusovim vstajenjem apostol Pavel Atencem, zbranim na areopagu: ‘Zakaj Bog je določil dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli vanj verovati, ga je obudil od mrtvih’ (Apd 17,31). Isto misel beremo tudi v pismu apostola Petra: ‘Krivičniki bodo dajali odgovor njemu, ki je pripravljen, da bo sodil žive in mrtve’ (1 Pt 4,5). Vstajenje od mrtvih je Kristusu omogočilo sprejem vloge sodnika živih in mrtvih, dejanska podlaga za izvajanje te vloge pa sta njegovo trpljenje in smrt. Sodil bo žive in mrtve, ker ‘ni storil greha in tudi zvijače ni bilo v njegovih ustih, ko je bil zasramovan, ni sramotil, ko je trpel, ni pretil, temveč je prepuščal njemu, ki pravično sodi’ (1 Pt 2,22-23). Kdor hoče ostati pravičen, mora gojiti potrpežljivost in krotkost. Enako vlogo in pravico pa Gospod obljublja tudi svojim apostolom in učencem: ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah in jaz vam prepuščam svoje kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov’ (Lk 22,28-30). Velikonočna skrivnost nam odpira pot v nebeško kraljestvo, ki je kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti in miru in ljubezni. To kraljestvo ni nikomur nekaj oddaljenega ali nekaj tujega, ampak je med nami in je v vsakem izmed nas: kolikor je v nas resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti in miru in ljubezni, toliko je v nas in med nami nebeškega kraljestva. Božje kraljestvo je kakor sol v okusnih jedeh: ni je videti niti slišati, ne da se je otipati niti zavohati, dostopna je samo najbolj temeljitemu čutu med vsemi peterimi, dostopna je samo okusu, ki je znamenje modrosti in miru: ‘Imejte v sebi sol in živite v miru med seboj!’ (Mr 9,50). Vsa bogoslužna slavja imajo namen dodati našemu duhu ščepec soli in prispevati k boljšemu medsebojnemu sožitju. Vsem želim veselo veliko noč!
Odkar imamo splet ali internet v naši domači sobi, k nam v goste prihajajo ljudje iz celega sveta. Velikani, politični voditelji, umetniki in zvezde iz popularnih umetnosti glasbe in filma, se lahko tako rekoč usedejo k nam na kavč in mi zvemo o njih vse, kar nas zanima – celo to, kaj so zajtrkovali, kakšno obleko so oblekli, kaj dela njihov slavni maček… A verniki sredi te prepletenosti in domačnosti oseb iz javnega življenja, zmeraj znova iščemo ime JEZUS. Ta Jezus, v katerega verujemo, da je pred 2018 leti prišel kot Bog k nam na zemljo in nas odrešil od dveh najtežjih stvari v našem življenju: od greha – hudobije in od smrti in dokončnega odhoda v nič. Ta Jezus je umrl in vstal od mrtvih in odšel v nebesa, a na zemlji pustil neizbrisne sledi, ki se jih ne da nikoli več uničiti. Po teh sledovih hodijo verniki kristjani že dva tisoč let. Tudi v novo 21.stoletje so stopili z vero v Njega, ki bi naj bil Bog in človek, Rešitelj in Kralj. Da človek hrepeni po odrešeniku, nam govorijo številni filmi o super-junakih in herojih,k i imajo nadnaravne moči, a v vsakdanjem življenju se skoraj po ničemer ne razlikujejo od vseh ostalih ljudi. So kot Jezus – človek in Bog obenem. Tu so potem tudi filmi o čarovnikih in čudnih bitjih, vsi z nekimi izrednimi močmi, ki jih porabljajo za reševanje in delanje dobrega, ali za zasužnjevanje in oblast nad drugimi. In kaj je razlika med njimi in Jezusom? In kje je sploh mesto Jezusu med modernimi heroji in junaki? Kako sploh lahko še nekdo veruje v njega? O Jezusu ni filma, ki bi ga v celoti predstavil, ali ki bi tako navdušil, da lahko verujete v njega. Niti Gibsonov film o njegovem trpljenju ni prepričal množice, da bi naenkrat začeli verjeti v njega. Niti ne najdete številne popularne romane, ki bi od koraka do koraka spremljali njegovo življenje, opisovali njegove čudeže in poveličevali njegovo božansko moč. Razlika je v tem, da se do vere v Jezusa pride na drugačen način. Da se vera v Jezusa dobi kot neprecenljivi dar. Da ne moraš narediti neke čudežne preobrazbe, da bi ti se objavil, ampak samo skleneš roke v molitvi in prosiš v dnu srca za njegovo prisotnost, za njegovo usmiljenje in ljubezen. Od knjig lahko kadarkoli odpreš Evangelij in prosiš, da se te po preprostih besedah, ki so jih napisali njegovi učenci, dotakne sam Jezus, ker so te besede polne Svetega Duha in so pot, resnica in življenje. Številni svetniki iz vseh dežel sveta in vseh narodnosti dokazujejo, da je to mogoče. Kdor more razumeti, naj razume.
Spoštovani, francoski ateistični književnik Armand Salacroua je pred smrtjo napisal pismo: »Pozivam Boga na sodbo, da mu povem: Mar misliš, da me imaš ti, ki si se celo življenje pred mano skrival, pravico v času smrti obsoditi? Se ti ne zdi to nepošteno? Moralo bi se ti parati srce.« Paul Claudel, znani francoski pesnik in dramatik, mu je odpisal: »Gospod Salacroua, motite se. Boga obtožujete, da je tiho; ali ne slišite, kako že dva tisoč let vpije z vrha križa?« Kristusova smrt je smrt smrti, zato daje smisel največjemu nesmislu in problem trpljenja rešuje eksistencialno. Izjemni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937) postavlja vprašanje, zakaj trpljenje, v logični red. Zatrjuje, da odgovor na vprašanje trpljenja ne more biti odgovor, ampak odgovarjalec, sicer ni argumenta. Trdi, da je edini verodostojni odgovarjalec križani Božji Sin, pravi Bog in pravi človek. Kajti odgovor ni skupek modrih in učenih besed, ampak učlovečéna Beseda. Odgovor ni filozofski argument, ampak Oseba. Odgovora ne moremo iskati v abstraktnih, čeprav prečiščenih idejah, ker odgovor zahteva osebni odgovor, saj v trpljenju ne sprašujemo nečesa, ampak sprašujemo nekoga, ko protestiramo: »Bog, kje si?« Kje je torej sporni in vprašljivi Bog, ki buri ljudem kri in domišljijo? Tam je, kjer visi na križu Božji Maziljenec, njegov Sin, Jezus Kristus, ker je križ v njem samem. Veličastni veliki petek ponuja edinstveno enostaven odgovor. Sijajni švicarski teolog Hans Küng (r. 1928) trdi, da pri tem ne gre za filozofsko-teološko spekulacijo, saj je Jezus, Božji Sin, vpil k Bogu, svojemu Očetu, ker se je v globini svojega trpljenja zares čutil zapuščenega od Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Naglašam, da na Jezusovem križu ni bil križan Bog kot tak, saj Bog, ki bi lahko umrl, ne bi bil Bog, zato verujemo v občestvo Svete Trojice; Bog Oče, Sin in Sveti Duh. V Sinu Jezusu Kristusu je Bog stopil v naše trpljenje, celo v nesmisel naše smrti, da nas v poveličanem vstajenju obudi od mrtvih. Vedno se spušča v vse naše pekle. Ne glede na to, kako globoka je naša tema, je on še globlji. Bog ne rešuje problema trpljenja tako, da ga odklanja, ampak ga prevzema nase, kajti kar ni prevzeto nase, ni odkupljeno. Čeprav imam kot vešč vitez občasne turnirje bojevanj s Križanim, ne bi mogel verjeti vanj, če ne bi bil Bog križa. Edini Bog, v katerega verjamem, je samo tisti, ki ga je genialni filozof Friedrich Nietzsche osramotil kot »Boga na križu«, čeprav je bil pred tem luteran, a ga je vera Cerkve razočarala. Postal je veliki gentleman ateizma in provokacij; pa saj si včasih Cerkev boljšega res ne zasluži.
Ob začetku velikonočnega tridnevja, ko se verniki spominjajo obhajanja Jezusove zadnje večerje, bo o družinskem ritualu razmišljal teolog Milan Knep.
Iz otroštva mi je ostal v spominu prizor, ko je nona po kosilu obsedela na klopi ob peči. V naročju je prepletla prste na dlaneh in začela z enim palcem krožiti okrog drugega. Ni trajalo dlje kot kakšno minuto ali dve, ampak v očeh igre željnjega otroka se je zdelo cela večnost. Pogled ji je hipnotiziran obvisel sredi praznega prostora. Mišice na obrazu so popustile in bila je videti starejša, kot je v resnici bila, a s spokojnostjo je prišla neka druga oblika lepote, tista, ki vznemirja globine. Bila sem še premajhna, da bi jo znala vprašati, kam potuje, ko tako sedi, a zdelo se mi je, da nekam drugam. Skozi plasti skrbi in spominov se je prebila na kraj, kjer se je očitno počutila dobro. Iz tega kratkega postanka se je vrnila vsa sveža in polna lahkotnosti. Nonini siesti bi danes lahko rekli čuječnost, ki kot vaja v krepitvi pozornosti doživlja izjemen razcvet. V hipertrofiranem vsakdanjiku, ki poka po šivih od številnih praznih akcij, pomeni čuječnost obrat navznoter. Gre za nabor orodij in tehnik, ki nam pomagajo ustaviti konje, potišati um in napolniti baterije. Je tudi učinkovita terapevtska tehnika, ki pomaga ljudem povrniti si izgubljeni stik z lastnim telesom. V tem odgovarja izzivu časa, ki nas odtujuje od občutij in stanj, ki niso v skladu z ideologijami popolnosti, učinkovitosti in nenehne vzhičenosti. Sram, ranljivost, občutek razvrednotenja, melanholičnost so samo nekatera od nezaželjenih občutij, ki pa ob potlačitvi bruhnejo na plano skozi stranska vrata – v obliki nasilja, tesnobe in depresij. Izostritev fokusa na to, kar resnično čutimo, vpliva blagodejno, osvobaja in poživlja. Žal se tudi po krivdi pomanjkljivo usposobljenih učiteljev in newageovsko obarvanih priročnikov te prakse držijo številni predsodki, ki čuječnost, paradoksalno, povsem uglašujejo s kapitalistično ideologijo. V tem kontekstu je razumljena kot obvladljiv oseben projekt, ki obljublja bližnjico do boljšega življenja. Enostavnost, naravnost, zgolj čutenje so fraze, ki zmotno nakazujejo idealizirano podobo prakse, ki pa je mnogo več kot to. Ne glede na poenostavljanja, ki jih je navrgel čas, pa lahko vrnitev čuječnosti v taki ali drugačni obliki zgolj pozdravimo. Vse bolj množično prakticiranje je znak, da notranje življenje v zlati kletki kapitalizma še diha. Nakazuje, da je pod zaledenelo površino prisilnih življenjskih slogov velika želja bivati bolj pristno, izpolnjujoče in skladno.
Neveljaven email naslov