Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica.
Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi.
Kajti,
to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca,
to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen,
to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim,
to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo…
to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje!
O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja!
Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica.
Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi.
Kajti,
to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca,
to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen,
to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim,
to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo…
to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje!
O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja!
Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica.
Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi.
Kajti,
to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca,
to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen,
to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim,
to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo…
to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje!
O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja!
Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica.
Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi.
Kajti,
to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca,
to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen,
to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim,
to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo…
to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje!
O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja!
Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
Včasih živimo tako, kot da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, zgolj naša osebna stvar, naša last in da se noben drug ne more in tudi ne sme dotikati tega dogajanja. Preprosto želimo ostajati sami zase in zgolj zase. Drugi se nas ne tičejo ali vsaj zelo malo. Rečemo, da smo »zaprti sami vase«. Spet drugikrat živimo tako, da je vse, kar doživljamo, mislimo, čutimo, nekaj, kar lahko podelimo in tudi želimo podeliti z drugimi ljudmi okrog nas, zlasti s tistimi, ki so nam blizu in jih imamo radi. Preprosto želimo biti eno z drugimi, čutiti z njimi, skrbeti zanje, dihati z njimi. Govorimo, da smo »odprti v svet«. Vendar poleg zaprtosti in odprtosti poznamo še eno modaliteto dojemanja sebe in sveta okrog sebe. To pa je modaliteta površine ali globine tega dojemanja, ko se naše samodojemanje in samorazumevanje gradi bolj na trenutnih in površnih ali pa na trajnejših vtisih in mislih. V modaliteti površine se počutimo kot plavalec, ki ga nemirno morje premetava sem in tja. Enkrat ga zrine v kak kot, drugič ga povleče na odprto morje, kjer morda uživa v dogajanju in novih obzorjih, ki se mu ponujajo. V modaliteti globine pa se počutimo kot potapljač, ki ne čuti valovanja na površini, temveč sledi tokovom v globini. Ti tokovi so lahko nevarni, ko nas morje vsrka vase in ne dovoli povratka na površino. Lahko pa nam nudijo osvobajajoči občutek izgubljanja teže in omejenosti. Podobno, kot je za plavalca najboljša kombinacija varnega spuščanja v globino in vračanja na odprto morje, je tudi za nas, plavalce v morju življenja najboljša kombinacija globokega dojemanja samega sebe, ki pa se ne izgublja v sebi, temveč se zmore vedno znova vrniti v odprtost do življenja. Morda najmanj ugodna pa je kombinacija površnega, a zaprtega dojemanja samega sebe. Kajti ta kombinacija nas lahko kaj hitro zapelje v ožine življenja, polne skritih pečin.
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je ravno zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje na temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike povezane z njimi so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu – več kakor ena od treh – je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet mlajših od osemnajst let je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi – navadni ljudje, kot temu radi rečemo – nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti – to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzamate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
V 9. verzu 46. sure Bog v Koranu preroku Mohamedu ukazuje: »Reci: `Jaz nisem novost med poslanci! Ne vem, kaj se bo zgodilo z niti menoj niti z vami! Sledim le temu, kar mi je bilo razodeto, nisem nič drugega kot jasen svarilec!`«. Mohamedovo poslanstvo je tako utemeljeno prvenstveno v pozivu k enemu in edinemu Bogu, vsemogočnemu Stvarniku vsega obstoječega. Kljub posebnemu položaju, ki ga prerok Mohamed zavzema v islamski tradiciji, Koran na več mestih zanikuje vsakršno pobožanstvenje in, nasprotno, poudarja njegovo človeškost. V 6. verzu 41. sure beremo: »Reci: `Jaz sem samo človek, tako kot vi! Oznanjeno mi je bilo, da je vaš bog en sam Bog. Iskreno se napotite k njemu [in] prosite ga odpuščanja […]`.« Mohamed je bil poslan kot glasnik »veselega oznanila« in kot svarilec (17:105). Koran Mohameda prikazuje kot ponižnega, pobožnega, iskrenega in predanega svarilca in »Pečata prorokov« (33:40), ki je bil kot milost (21:107) poslan celotnemu človeštvu. Kakor izhaja iz Korana, prerok Mohamed ni pesnik, vedeževalec ali celo slepar (69:38-47), temveč prejemnik Božjega razodetja, čigar srce tistega, kar se mu je razodelo, poslej ni moglo več zanikati (53:11). Čeprav islamska tradicija razpolaga z izčrpnimi opisi Mohamedovega življenja in delovanja, je morda bolj kot njegova biografija pomemben sam status, ki ga je prerok deležen v kolektivni zavesti njegovih pripadnikov. Pomembno je namreč njegovo izročilo, ki vernim muslimanom in muslimankam poleg Korana služi za temeljni vir islamskega etosa. Prav tako pomembne so vse različne predstave in podobe o preroku Mohamedu, ki so jih skozi stoletja gojili in kultivirali zbiralci njegovih izrekov, njegovi biografi, religijski učenjaki, filozofi, mistiki in drugi. V teh predstavah in podobah Mohamed nastopa m. d. kot »Zakonodajalec«, »Učitelj vrlin«, »Luč sveta«, »Vzor mistikov«, »Popolni človek«, »Junak«, »Osvoboditelj« in »Univerzalni vzornik«. V islamski sufijski literaturi se prerok Mohamed pojavlja kot kulminacija ne le etično- duhovnih vrednot, temveč tudi mistično-spoznavnih sposobnosti. Njegovo »nočno potovanje« (al-isra`), ki je opisano v 17. suri – in za katero nekateri učenjaki menijo, da se je zgodilo fizično, drugi pa metafizično – služi muslimanskim mistikom kot popolno uresničenje duhovnega vzpona k Bogu. Tudi sicer Mohamedovo razodetje nasploh predstavlja najvišjo obliko mistične percepcije in tega, čemur sufiji pravijo »dauq« – neposredno in celovito »izkustvo« poslednje Resničnosti. Muslimanski mistiki pa v preroku Mohamedu prepoznavajo tudi idealno sintezo večnega in ustvarjenega. Če je Mohamed kot človek in prerok časovno bitje, ki je zgodovinsko umeščeno v 7. stoletje Arabskega polotoka, pa je njegov duh (»ruh muhammadi«) preeksistentna resničnost in metafizična prabitnost, ki jo je Bog ustvaril kot večni »logos«. Četudi zgodovinske osebe preroka Mohameda morda nikoli ne bo mogoče povsem natančno rekonstruirati, je odločilen njegov moralno-duhovni pomen in vpliv na vsakdanje življenje muslimanov in muslimank po celem svetu. Ta se nenazadnje kaže ravno tudi v praznovanju njegovega rojstva, »mawlid-an-nabi«.
V visokem poletju se zavoljo vročine možgani vozlajo po svoje. Meni mečejo na plan sebe. Ne kot osebo, ampak kot besedo s pomeni. Poslušam športnike, da so dali vse od sebe. Potrudili so se do svojega skorajkonca. Pomislim na ves njihov trening, ne samo na tekmo. Potem sredi belega dne slišim psihologa, da je treba stresti vse iz sebe, sicer te lahko razkolje. Otroka so me pa učili, da moram biti pri sebi, kar je pomenilo ostati razsoden v različnih okoliščinah. Ampak ta čas je poletje in kaj od povedanega naj prevladuje tja do zlate jeseni? Saj se lahko prekucnem v sproščen vreči vse s sebe in se podam na nudistično plažo. Ni potrebe, ko pa prihaja ta z modo v različnih priredbah v domala vsa okolja. Nekje še tista veja niha, nekje trepeče list od vzdiha: na južno stran, na južno stran! Že vidim avtorico stihov v diru drobencljati od Magistrata do njenih t/Temnih vrat na ljubljanskem Starem trgu. Torej vsak po svoje kam na sproščujočo in obetov ali pa spominov polno južno stran. V tem našem hitrem veku je več kot zdravilno vsaj med dopustom in v počitnicah vreči kaj raz sebe. Malo v dejanskem in malo v prenesenem pomenu. Občutiti zasuk k sebi. Vase. Znana je pobuda, naj bi poleti preživeli teden dni brez ekrana, tudi brez ta pametnega telefona. En teden take spremembe ni veliko, zmore pa roditi ugodne sadove. Kot da nismo po dolgih mesecih napetega tempa vsi potrebni sproščenega družinjenja? Od jutra do večera vsak po neodložljivih opravkih, zdaj zedinjeni v dojemanju sebe v bližnjem. Čas, ko je možno drug na drugem zagledati odtenke človeškosti, ki nam jih sicer krade naglica službenih in šolskih dni. Planine, morje, gmajne, stezice,veter,nalivi, potoki, borovnice, gobe, preznojenost, oddih, prezračena glava, šumenje in cvrkut, srna na jasi. Tudi kak obisk, kak skok do – oh ja, res se že dolgo nismo videli – ! Ga pa obišči, starega znanca iz prejšnje službe, saj menda še živi – ja ja res se je od daleč vozil oni redkobesedni vdovec mojih let. Stresti raz sebe osredinjenost vase in oživiti sočuten odnos do stvarstva in soljudi.
Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se?
Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim!
V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.« Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja. Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino. Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože! O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!« Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?« Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.« Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje. Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam.
Prodajalka v trgovini je popoldne postala tako utrujena, da si je morala vzeti odmor. S seboj je vzela vrečko piškotov in jo položila v nakupovalno torbo. Na kavomatu je kupila kavo ter končno našla prostor na eni od klopic v nakupovalnem središču, ki so bile precej zasedene. V roke je vzela revijo in jo začela brati ter počasi srebati kavo. Ob njej je sedel mož, ki je bral časopis. Čez kakšno minutko je segla po piškotih. Takoj zatem je tudi mož ob njej vzel keks. To jo je razjezilo, a je ostala tiho. Kmalu zatem je vzel še en piškot. Ko je tudi ona segla še po enem, je mož takoj storil enako. Tokrat jo je mož še bolj razjezil, a spet ni nič rekla. Ostalo ji je samo še nekaj požirkov kave, zato je spet segla po piškotih. In spet je enako storil tudi mož ob njej. Bila je ogorčena, še posebej, ker je sedaj ostal samo še en piškot. Preden je lahko rekla karkoli, je mož vzel preostali piškot, ga prelomil na pol in polovico ponudil ženi, sam pa ugriznil v drugo polovico. Potem se je nasmehnil gospe, spravil vrečko, vstal s klopi in odšel. Žena je imela pokvarjen odmor. Zaprla je revijo in ko je odprla nakupovalno torbo, da bi pospravila revijo, je opazila svojo zaprto vrečko s piškoti. Duhovita zgodba, ki nam lahko pomaga k razmišljanju, kako nas Bog ljubi in kako ljubeznivo ravna z nami, tudi takrat, ko ga mi ne ljubimo. Spodbuja nas tudi k razmišljanju, kako velikokrat ne znamo ceniti tega, kar imamo in se ne zavedamo, da to, kar imamo ni naše, ampak nam je darovano, tudi če si tega ne zaslužimo. Prav tako zgodba usmerja našo misel na Darovalca, na tistega, ki nam vedno znova naklanja dobrote, mi pa ga ne prepoznamo … To je tudi sporočilo današnje zahvalne nedelje. Usmerja nas na dejstvo, da nam je vse darovano in opozarja nas na ljubečega Darovalca. Neki mož je vsako jutro, potem ko se je zbudil, ostal trenutek v postelji in pomislil na dobre stvari in dobre dogodke. Zavest, kaj vse mu je darovano, mu je premagala, da je vesel, optimističen in nezagrenjen stopil v nov dan. Na začetku vsakega dne je obudil vero v darovalca, kar ga je napolnila z novim navdušenjem. »Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah,« je dejal papež Frančišek. Naj cvetlica hvaležnosti cveti v naših dušah celo leto, ne samo na današnjo zahvalno nedeljo.
Neveljaven email naslov