Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.«
Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.«
Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.«
Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.«
Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o človekovi osamljenosti v življenju. Verni ljudje, kot pravi, pa nikoli niso sami, saj je z njimi Bog.
Malo zgodaj je še, da bi posijalo sonce. Vseeno vam v tem jutru želim, da bi bili ves dan polni luči. Brez luči v življenju smo izgubljeni. Še teže bi se čudili lepoti, ki nas obdaja. Poleg tega nam luč pomaga, da se izogibamo vsemu, kar bi nam lahko škodilo. Včasih je dovolj drobna lučka, da nas vodi v temi. Pogosto se kopljemo v svetlobi in niti ne opazimo, kako hitro lahko zapravimo njen vir. Verjetno smo že vsi videli sončno uro. Včasih je bil to edini vir za orientacijo v času. Senca je določala in usmerjala življenje skupnosti. Ponoči se je ta ura ustavila in s tem tudi življenje. Brez vira svetlobe je sončna ura le okras, ki ne vpliva na naše življenje. Šele s soncem, virom svetlobe, živi in usmerja naše življenje. Poznamo prispodobe o blodenju v temi; da smo zaslepljeni, če ne poznamo rešitve, in podobno. Človeštvo je že od nekdaj povezovalo razumevanje s svetlobo, lučjo, ki razsvetljuje. Rešitev je bila vedno kot nekakšna svetloba, ki posije in nam je potem vse jasno. Tudi otroci to hitro razumejo. Vsi, ki ste starši, veste, kako težko je otroka navaditi na temo, še posebej v časih, ko jih je česa strah. Marsikateri noče zaspati v temi in če nič drugega, hočejo imeti koga ob sebi. Starejši smo ob poplavi umetne svetlobe že pozabili, kaj je prava tema. Sam sem doživel globoko izkušnjo teme v podzemnih jamah. S skupino smo ostali nekaj časa v popolni temi. Čas se je vlekel in negotovost je naraščala. Luč, ki je prekinila to našo temo, je prinesla pravo olajšanje. Prav zaradi te dobrote, ki jo prinaša svetloba, pogosto pozabimo na njen vir. Danes je samoumevno, da je luč na vsakem vogalu, sonce sije vsak dan, luna sem ter tja, zato pa imamo ulične svetilke. A ne gre le za zunanjo svetlobo, ki zadovolji naše oči. Gre predvsem za notranjo svetlobo, ki potolaži otroka, nam ponudi odgovore, kako naprej, in nas utrdi v prepričanju, da smo na pravi poti. Zato si je veliki angleški mislec in svetnik Janez Henrik Newman zaželel, da bi bil tako, kakor sončno uro uravnava sonce, Bog tisti, ki bi uravnaval njega. Saj imamo lahko drobno ročno svetilko, prav tako naglavno ali ulično, tudi sonce je čudovit vir svetlobe, a povsod so sence in temačni kotički. S svetlobo, ki prihaja od Boga, teh senc ni, še manj nejasnih poti. Bog je tisti, ki te najbolje vodi skozi življenje. Prav te božje luči vam želim v današnjem dnevu, da bo vse videti lepo in dobro.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje veliko eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Špartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Špartancih.«
»Glejte, sejalec je šel sejat« (Mt 13,1-23) so besede, s katerimi naš Gospod začenja svojo morda eno najznamenitejših prilik – priliko o sejalcu ali bolje priliko o zemlji in semenu, ob kateri se želimo ustaviti še to nedeljo. Vsaj v najpreprostejši razlagi, ki jo ponudi najprej sam Kristus, je jasno, kdo je Sejalec, kaj je seme in kdo smo zemlja. Gospod Bog seje razodetje (κήρυγμα), oznanilo ali drugače Božjo besedo, Bog se torej oglaša(θεοφάνεια), Bog se razodeva, če hočete, kakor sejalec seje seme. In kakor sta od mesta, kamor seme pade, odvisna njegova rast in končno sad, tako od človeka, ki je odprt, voljan sprejeti Boga in utrpeti njegovo razodetje, odvisno njegovo dojetje Boga in sad njegovega duhovnega življenja. Ne, da se Bog noče danes razodevati, človeštvo v svoji navidezni samozadostnosti slepo misli, da njegovega razodetja ne potrebuje, pa čeprav more prav v Bogu odkriti in doumeti svoje lastno dostojanstvo in veličino te Božje najodličnejše stvarjanine. »Ni Sejalec kriv, temveč tisti, ki noče spremeniti življenja.« Da, Gospod, na mestu je vprašanje, ki ti ga postavlja sveti Janez Krizostom, ko pravi: »Odkod si prišel in kako si prišel, Gospod, ti, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ? Ko si se nam približal po svojem učlovečenju, gotovo nisi šel z enega kraja na drugega, temveč si sprejel človeško naravo ter stopil na nov način in bližino z nami. Ker mi nismo mogli iti tja, kjer Bog prebiva, in sicer zato ne, ker so naši grehi bili kakor zid, ki nam je zaprl pot, si ti prišel k nam. Zakaj si prišel? ... Prišel si, da bi obdelal in zrahljal zemljo ter vanjo vsejal besedo kreposti in ljubezni ...« Ne gre za vprašanje, ali se Bog oglaša danes, gre za vprašanje, ali ga je človek še sposoben sprejeti, prepoznati, spoznati in utrpeti? Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Gospodu, želim vam, da bi vsaj danes puskušali biti rodovitna zemlja in bi dopustili, da se Bog razodene tudi v vašem življenju in bi to obrodilo sad, ki ostane. Prijetno nedeljo vam želim.
Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje Britanija ima talent samozavestno zakorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogel obraz, neurejena pričeska in za takšno priložnost precej skromna obleka so nedvomno pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi zasloni izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva niso razkrili le dvoma o tem, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo zaznati tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem I Dreamed a Dream iz znanega muzikala Nesrečniki, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo ob tem le malo takih, ki se jim koža ne bi naježila. Z besedami: “To je bilo največje presenečenje, ki sem ga doživel v vseh treh sezonah oddaje,” je njen nastop pospremil član žirije Piers Morgan. In potem dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas o kom utrdi določena podoba, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga vnovič “popredalčkamo”. Mislimo si, da tega človeka poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem od svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo je samo povprečnež. Toda to še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, poreklo in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.
Mestni ljudje so hodili v gozd, ne v gmajno, in verjetno je še tako. Sicer pa noben gozd ni gmajna, saj ima lastnika, pa tudi če je to država. Gmajna ima izvor v nemškem gemein, skupnem. Skupna nam ostaja v tem, da se lahko gibljemo v njej, če ni označeno drugače. Prajvit, privat, namreč. A tudi tam ni ravno ograje; vsaj zdi se mi, da ne. Je pa pogosto drugače, kot je bilo. Bilo je urejeno in zgledno, zdaj pa ni. Gozd se zarašča v goščo. Lastniki ga ne čistijo več, saj kdo pa še potrebuje butare! Preveč krušnih peči je spremenjenih v kamine. Lepo, kolikor je to priča dobrih časov. Slabo, kolikor je to dokaz nepremišljene brezskrbnosti. Značilna za goščo je zaraščenost. Prejšnje gozdne poti postajajo bolj stezice kot vozna smer. Uhojene, a le od sprehajalcev. In mnogi med njimi ne ločijo gabra od hrasta, za brest pa mogoče še slišali niso, kaj šele za maklen. Kaj menite, kaj je to za eno drevo, me je pred kratkim ogovorila sprehajalka. Divja češnja, drobnica, njen kiselkasti sad je za ptice poslastica. Veliko naših gmajn ima oznako mešanih gozdov. Jeseni se zgodi, da naletiš na šolarja s šopom raznovrstnih listov. Pri pouku, da se bodo učili z njih prepoznavati drevesa. Poklon učiteljici, če jih pozna iz narave, ne iz učbenika. Gmajne, gozdovi so prostor za živali in mnogim varen dom. Sovražnik jim vseeno grozi od povsod. Polhec in tvoj kožušček! A si se končno le ujel v ono past? Sicer bi še visela obešena na veji. Polšja mast velja za domače zdravilo. Polhovke mogoče tudi še niso iz mode. Lisice in jazbec in razna zavetja divjadi. Precej blizu prihaja medved; včasih na sprehodu pomislim nanj. In me je že malo strah. Da je ne na hitro ucvreti, je bilo slišati lovčev poduk na teve. Pa volk? Ne vem, kako bi ravnala Rdeča kapica. Na bližnji jasi srna. Spomni me na šolsko berilo z naslovom Bambi. Mama srna v njem poučuje svoj radovedni naraščaj. Sploh ne induktivno, kar so nam glede poučevanja vtepali glavo, češ ki da je edino pravilno. Ampak kar deduktivno, kar je v teoriji veljalo za najboljše, v praksi ga je bilo pa bore malo. Mladi srnjaček je namreč hotel od mame zvedeti potrebne reči o poti, po kateri hodita. A mu ni povedala drugega, kot da je to »pot srn«. Nobene razlage; kar zapomni si, smrkavček. Eh, gmajne. Kaj vse bi nam lahko povedale, a molčijo. Vredno je razumeti pomen tega, iz katere smeri privršijo vetrovi. V starem šolskem berilu je pisalo: Komur gozd prijazen je, neznana mu bojazen je. Mogoče pa to še velja.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Odpovedovanje je zahtevna notranja drža. Mogoče je celo najzahtevnejša, kar jih pozna človeško srce. Namesto da bi okusili svobodo vsakršnega predajanja, se omejujemo. Zakaj? Le komu v korist? A dvom nad samoomejevanjem ni na mestu. Mora biti, ker je vzgojno in zdravilno. Gradi plemenitost. Saj požrešnost ni le telesna kategorija, temveč predvsem duhovna kategorija neobvladanja. Ta ne pozna meja. Noče jih imeti. Zase želi svobodo, odločitev po meri hrepenenja. Osebne poželjivosti. Vendar izživeta strast ne prinaša sreče. Ko se uteši, zna biti ravnodušna. A bolj verjetno je, da ostaja pohotna. Odpovedovanje – to je njegova vrlina – ne trati telesnih moči, zbira jih. Daje prodornost umu, ki se napaja iz moči notranjega miru. Nastopa s pokončnostjo prepričljivega, v sebi skladnega in zadovoljnega človeka. Čar odpovedovanja je v tem, da smo, ko tako živimo, na voljo Božjim spoznanjem. Zahrepenimo po Jezusovi pričujočnosti. Saj mu sporočamo, da smo krepostno pripravljeni na srečanje z njim. Odpovedovanje je tako zanesljiva pot do Božjega srca. Pravzaprav je edina pot do svetosti.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o naravnem družbenem razvoju.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo. To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja. Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Nekoč sem poslušala zgodbo o možu, ki je šel skozi puščavo. O stopinjah, ki so kot sledi ostajale za njim. A poleg so bile še ene stopinje. Božje. Ko so nenadoma izginile, je mož očitajoče rekel: "O Bog! Rekel si, obljubil si mi, da me ne boš nikoli zapustil!" Tedaj je zaslišal božji glas: "Saj te nisem. Ko ti je bilo najteže, sem ti bil najbliže. Nosil sem te." Pred kratkim sem obiskala prijateljico Sonjo. Žensko, ki je zaradi učiteljevanja morala zatajiti Boga, čeprav ga je skrivaj, se ve, ves čas nosila v srcu. Ko se je pred leti zamenjal sistem, zaradi sramu še dolgo ni mogla stopiti v domačo cerkev. Začela je v svojem rojstnem mestu, daleč od opravljivih in zlobnih jezikov. Takrat jo je nepričakovano, kot strela z jasnega neba, presenetila bolezen. Rak! V trenutku obupnega strahu je njeno srce zaječalo in zakričalo: "O, Marija! Pomagaj mi!" "Nikoli ne bom pozabila jutra, ko sem se zavedela, da sem zbolela. In občutka, ko se mi je zazdelo, da me je objelo nekaj toplega in me popolnoma umirilo. Takrat se še nisem čisto zavedala, da je bil to božji objem, ki mi je dal vedeti, da bom bolezen laže premagala z božjo pomočjo in molitvijo k materi Mariji. A bila sem trdno odločena, da se bom pozdravila. Neutrudno in neprenehoma sem molila rožni venec in Marijo prosila za zdravje," je pogosto povedala in pripovedovala o svojem zdravljenju in spreobrnitvi. Takrat ni razumela, od kod je prišel v njeno dušo ta mir, a bolezen je sprejela kot katero koli drugo. "Zdaj vem, saj sem prepričana, da je bil Bog ves čas z menoj. In če bi gledala stopinje, sledi v pesku, bi bile tudi v časih komunizma ves čas dvoje. Le med boleznijo in zdravljenjem bi opazila sled enega, kajti v najtežji preizkušnji me je Bog nosil na rami. Tista toplina in notranji mir sta bila vzrok božje bližine, božjega klica. Kot da bi me vabil, naj hodim za njim. Kot da bi pristopil k meni s tako razumljivimi besedami: piši pravljice in zgodbe s sporočilom, ki je v tem času tako potrebno, in pomagaj ljudem v stiski, jaz bom pa tebi. Nisem se popolnoma zavedala svojih odločitev, a sem z vsem srcem sprejela svoje življenjsko poslanstvo in smisel bivanja. Čutim božjo bližino in ljubezen, saj me zjutraj predrami Marija in me povabi k jutranji molitvi. Čez dan me moj Gospod napolni z veseljem, sproščujočo radostjo in ljubeznijo do bližnjih, vseh ljudi in vsega stvarstva. Zvečer mi s hvaležnostjo in molitvijo zatisne oči in mi podari miren spanec." Tako mi je pripovedovala Sonja. Verjamem ji, saj me že njena bližina in besede, ki izražajo težo in smisel bivanja, zares ogrejejo in prinesejo mir tudi v mojo dušo.
Spoštovani, današnji postmoderni ljudje kljub številnim učenim definicijam ne vemo, kaj pomeni biti človek. Po večini nosimo maske. V stari Grčiji so jih igralci nosili zato, da so na gledališkem odru uprizarjali različne vloge. Nobena maska ni resnična, ampak gre za umetno, navidezno resničnost. Nikoli ne vemo, kaj se pod njo skriva. Če bi ljudje svoje maske sneli, bi bili ob tem zaprepadeni. Ljudje hrepenimo po resničnosti, to je po Bogu, ki je osebni in odnosni Bog brez maske. Samo tak Bog daje smisel našemu obstoju. Ker je Bog čista Ljubezen, maske ne potrebuje. Tudi mi smo ustvarjeni po Božji podobi ljubezni, a smo jo omadeževali, zato smo tako nesrečni. Ne glede na to, koliko se časi spreminjajo versko, politično, kulturno, družbeno in znanstveno in si nadevamo različne maske, ostaja globoko v nas neizbrisna Božja prapodoba. Zato je bil za cerkvene očete človek od vedno oseba, ne pa maska oziroma sredstvo. Ker od modernizma dalje daje svetu ritem parola Bog je mrtev, postaja mrtev tudi človek kot oseba. Model človeka se nevarno spreminja; tudi kot model biološke enote. Postajamo spretni igralci, boljši od starogrških, in nosimo maske takšnih in drugačnih zvezdnikov. Včasih je bil človek oseba z dušo, to je svetnik, danes pa je postal telo z opranim umom, to je sredstvo. Včasih je bil človek oseba z modrostjo, danes pa je postal robot z golimi informacijami. Pod hermetično hladno masko egoizma, materializma, hedonizma, individualizma, narcisizma in predvsem pesimizma nam zmanjkuje Božjega kisika. Kljub napredku nazadujemo in podcenjujemo potencial, kakovost, prioritete in smisel življenja. Čeprav svojo masko sovražimo, jo moramo nositi, ker nam to narekujejo nova božanstva in globalni komunikacijski transparenti. Strah nas je, da bi nas prepoznali. Zato je svet v tako žalostnem stanju. Potreben je močan boj, da se znebimo grdih, hladnih in težkih mask in spet postanemo osebe s človeškim obrazom in drug drugemu pogledamo v oči in si prisluhnemo. Sveto pismo to imenuje spreobrnjenje, kar je vrnitev k Bogu in sočloveku. Z erozijo edinega središča vesolja, to je Boga, se oprijemamo slamic, ker nas je bolj strah živeti kot pa umreti. Potrebna je močna volja, da se znebimo mask in krink; znebiti se jih mora tudi Cerkev. Bog želi, da smo osebe s človeškim obrazom dostojanstva.
Pogosto slišimo za koga, da je priklenjen na invalidski voziček ali posteljo, včasih za dolga leta. Verjetno pa ob tem niti ne razmišljamo prav veliko, kaj to pomeni. Zveni nam kot nekaj neprijetnega, negativnega. Kot prvo nam pride na misel, kako je, če si na primer priklenjen na verigo. Že nekaj časa razmišljam o tej priklenjenosti, pa nekoliko drugače. Pokojnemu Jožetu Felcu, psihiatru in pisatelju, ki je dolga leta preživel na invalidskem vozičku, je nekdo v pogovoru omenil njegovo priklenjenost na voziček. Pa mu je odgovoril takole: »Ne, nisem priklenjen na voziček, priklenjen sem samo na svobodo.« O tem njegovem odgovoru lahko še in še razmišljamo. Pa sploh ne vem, ali ga vsi razumejo. Kaj pomeni biti priklenjen na svobodo? Svoboda ni v tem, da lahko delaš vse, kar hočeš, ne da bi se menil za druge. Svoboda ni v tem, da imaš vse, kar hočeš, da greš, kamor hočeš. Vsi smo v nekem smislu omejeni v tem, ker se moramo ozirati tudi na druge in se prilagajati danim možnostim. Zaradi vsega tega pa človek ni nič manj svoboden, če svobodo prav razume. Človek je svoboden v svojem razmišljanju, v svojem presojanju, v svojem odločanju. Te svobode ti ne more odvzeti nihče, tudi če si na invalidskem vozičku, tudi če si zaprt v samici. To je resnična svoboda. Mislim, da ljudje na splošno ne znamo biti prav svobodni. Pustimo, da na nas vplivajo najrazličnejše reklame, najrazličnejše obljube boljšega življenja, najrazličnejše miselne usmeritve, obljube nečesa imenitnejšega, ki se pojavljajo v družbi in seveda še marsikaj. Največkrat se sploh ne zavedamo, kako zelo smo odvisni od vsega tega. Včasih bi človek rekel, da smo prav bedno odvisni. Jožetu Felcu sem hvaležna za te misli. Res je bil toliko let na vozičku, pa je bil kljub temu svoboden človek. In kot tak nas tudi še zdaj po smrti opominja, da razmislimo o svoji svobodi in skušamo živeti svobodno.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje … V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze … V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč … Na moje veselje pa čakaš zaman … Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Prerok Zaharija nastopi v Izraelu, ko se peščica judovskega ljudstva vrne iz babilonske sužnosti, se pravi v 6. stoletju pred Kristusom, v letih, ko znova postavljajo na noge svoj tempelj. Njihov novi tempelj bo daleč od lepote Salomonovega svetišča, ki je bilo čudo sveta. Toda v novem templju bo iskrena in zbrana molitev, in kar je najpomembneje, po njem bo hodil in učil Mesija, Odrešenik. To veselje nad Odrešenikom, ki bo prišel, je tako močno, da bo prestopilo tempeljsko obzidje in odmevalo po jeruzalemskih ulicah. Dekleta bodo rajala in prepevala in prerok jih spodbuja, naj že zdaj vriskajo, pojejo in se radujejo. Vendar jih tudi posvari, ko pravi, da ta Mesija ne bo na zunaj nič posebnega. Ubog bo, krotak, ne bo se povzpel na zmagovitega konja, ampak bo jezdil na osliču. Prerok razgrne, kako deluje Božja ljubezen. Ne potrebuje zunanje sile in moči, je krhka, in kot pravi pozneje apostol Pavel: »Se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna.« Evangelist Matej pa je pozoren na Jezusovo razlago, ki nam razkrije, kdo je sposoben zaznati takega Mesijo sredi Jeruzalemskih ulic. Pričakovali bi, da bili to judovski modreci, učenjaki, ki poznajo do globin preroška besedila in vso Sveto pismo. Toda Jezus iz Nazareta trdi prav nasprotno in preseneča, ker poudarja preprostost srca. Gre za srca, ki so sposobna ljubiti in zaznati ljubezen onkraj veličastnih dogodkov, stavb in besed. Ljubezen obišče taka srca in jim podari nova spoznanja, ker v njih najde prostor. To so srca, ki se odrečejo zagledanosti vase, v svoje lastno spoznanje, učenost in izkustvo, sposobna so skromnega priznanja, da ne vedo veliko in da so jim resnice iz večnosti nedosegljive. Če bomo tudi mi lahko kdaj kaj povedali o večnosti in o Bogu samem, je to zato, ker nas bo prevzel navdih, navdih Božjega Duha, ki je milina, ljubezen in odpuščanje. Na obzorju skromnosti, priznanja človeških nemoči in hrepenenja po večnosti se uresničujejo naše prošnje in molitve. Božji Duh nas s svojim navdihom vedno preseneča, zašepeta nam misli, ideje in pobude, ki jih sami ne najdemo in jih nismo pričakovali.
V sodobnem svetu smo ženske »pobožnejše« od moških. V drugih religijah, na primer muslimanski, so glavni nosilci molitve in pobožnosti moški, v krščanskih skupnostih pa je ravno nasprotno. Posebno na zahodu je kar malo čudno srečati moškega, ki bi si upal javno moliti ali pokazati svojo pobožnost. Letos sem bila srečna in globoko ganjena, ko sem spet lahko poromala v Medžugorje, v to posebno, enkratno hercegovsko mesto, ki so ga zaznamovala Marijina prikazanja. Četudi Cerkev še ni izrekla končnega priznanja, pa so ljudje po koncu pandemije koronavirusne bolezni spet množično pohiteli v mesto, ki te takoj objame s svojo molitveno izkušnjo, posebej z molitvijo rožnega venca. Kar me je letos posebno presenetilo, so bili številni molivci – moški! Da žene znamo moliti ure in ure in klečati na kamnu in pesku v vročini in viharju, ni nič novega. Da pa sem letos srečala toliko moških v reki romarjev, je res nekaj posebnega! Samo nekaj primerov: pri molitvi pred cerkvijo je moški brez sramu vstal in položil pred beli Marijin kip najlepši šopek rdečih vrtnic in spoštljivo poljubil ograjo, ki ščiti kip … Ko so prišli romarji s poti miru, so bili moški v prvih vrstah, številni z ukrajinskimi zastavami, ter pred cerkvijo padli skupaj z duhovniki na kolena in ostali v stavu molitve in klanjanja pred Najsvetejšim … Na senčni strani medžugorske cerkve, kjer se dogajajo številne spovedi kot nikjer na svetu, srečaš moške ne samo kot duhovnike spovednike, ampak tudi kot tiste, ki iščejo božje usmiljenje in odpuščanje. Nekateri se spovedujejo tudi po pol ure in več in na koncu imata s spovednikom oba solzne oči, ter ne samo, da si sežeta v roke, ampak se objameta, kot je oče objel izgubljenega sina ob vrnitvi … Ob molitvi rožnih vencev smo videli mlade fante iz Koreje, ki so kleče na trdih ploščicah izmolili vse tri dele rožnega venca, a njihovi obrazi so sijali od notranje lepote in svetlobe. Duhovnik v najboljših letih je molil v cerkvi že dve uri in kdo ve koga in kaj vse izročal Mariji, v katero je ves čas upiral svoje oči … Moški lahko v Medžugorju brez zadržkov pokažejo svojo pobožnost. V domači cerkvi jih vidiš le v nedeljo, tukaj pa so podnevi in ponoči, pred križem in pred Marijo, jokajoč in iskreno moleč rožni venec za rožnim vencem, saj vedo, da se pričakuje, da so močni in pogumni, a njihovo srce in duša za kaj takega še kako potrebujeta božji blagoslov! Apostol Pavel je zapisal: "Ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu". V Marijinem mestu smo res vsi Božji in njeni otroci, zato je tako dobro, da so moški tam lahko iskreno in odkrito pobožni in tako rastejo v svoji svetosti.
Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.
V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil. Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti. Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.
Neveljaven email naslov