Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dragi prijatelji,
Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:
Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.
Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Dragi prijatelji,
Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:
Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.
Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dragi prijatelji,
Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:
Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.
Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Dragi prijatelji,
Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:
Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.
Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.
»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna, in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bila to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se je odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin spet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot po navadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je čez vroče planjave, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter petbarvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!
Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.
Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.
Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.
Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.
Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vseh napak. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Resda je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, pa tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je stiska postala še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno pritožiti pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Vsak par, ki si želi ustvariti trajno in ljubečo zakonsko skupnost, brez težav najde kopico strokovnih nasvetov. Pristop Svetega pisma je drugačen. Ne navaja elementov srečnega partnerstva, temveč predstavi cilj in pot do njega. Že na začetku Svetega pisma beremo, da »bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso«. Eno srce in ena duša. V čem je problem neštetih knjig, ki parom svetujejo, kako naj ustvarijo ljubečo zvezo, v čem je problem vseh dosedanjih modelov priprave na zakon, tega neskončnega nizanja vsebin, ki naj bi jih pari poznali že pred poroko? V tem, da ti modeli in te gore knjig o zakonu sicer povedo veliko koristnih stvari, zakoncev pa ne uvedejo v skrivnost, kako postati eno meso, ena duša in eno srce. Očitno ne razumemo dvojega. Prvič, da kopičenje vedenja z nizanjem elementov o tem, kaj je dober zakon, ne rodi bistvenega – enosti srca in duše. Drugič, da ima ta enost duhovno oz. presežno bit, ne pa le psihološke, biološke in etične. Moderni zakoni, žal, preveč temeljijo na psihologiji in biologiji, premalo pa na veri, po kateri v zakon vstopa Bog s svojo odrešenjsko močjo. Poglejmo sporočilo preproste primerjave. Šele v zadnjem obdobju, ko je vsakomur jasno, kako ogrožena je Zemlja, naš edini planet, na katerem lahko preživimo, smo začeli dojemati Zemljo kot en sam velik organizem. To, kar se zgodi v Sahari, ima vpliv na brazilski deževni pragozd; to, kar se dogaja na dnu oceanov ali v navadnih glivah, je odločilno za razgraditev snovi v minerale, ohranitev fotosinteze in kisika v ozračju itn. Bog med zakoncema je ta kozmos, ta eksistencialna celota, v kateri imajo elementi, ki smo jih omenjali, vsak svoje mesto. Če zakonca vsega, kar se jima dogaja, in vsega, kar vesta o zakonskem življenju, ne znata vstaviti v okvir, ki ga zarisuje Bog, če tega okvira ne znata vzpostaviti, če med njima ni Boga kot milostne gravitacijske sile, ki elemente povezuje v hierarhičnem redu in jih drži v ravnovesju, v njihovi imanentni funkciji, ne zadostuje nobeno vedenje o posameznih elementih, ampak vse leti narazen. Ko to dojamemo, ko to resnico ponotranjimo, naj se napotimo k bistvenemu izzivu zakonske zveze, ki je: kako naj midva, duhovno in psihološko krhka, z božjo pomočjo vzpostaviva ta kozmos – enost najinih src, duš in teles? Kajti šele tedaj, ko med nama v Bogu nastaja ta kozmos, zares obstajava kot mož in žena; šele potem naju je smiselno poučevati o številnih elementih za dobro partnersko zvezo, in šele po vsem tem nama je smiselno govoriti o poslanstvu in nalogah, ki jih imava kot mož in žena, oče in mati.
Če vam je kdaj kdo rekel, da živite na oblakih, vam je dal vedeti, da življenja ne dojemate v vsej stvarnosti. Na oblakih smo vedno v vzporednem svetu. Zanaša nas, odnaša, prekucuje. Je kar lepo, še posebno če lahko dolgo traja. Sestop pač je, kakršen je, a ni nujno, da je tragičen. Kaj vas preganja, se sprašuje Puškin, usoda, zavist, zloba …, pa ugotovi, da »večno holodnije, večno svobodnije, njet u vas rodini, njet vam izgnanija«. Jadrajo z milega severa v južno deželo. Belim oblakom pravimo tudi ovčice. Po nebu se pasejo in imajo moč, da nas pritegnejo k premisleku. Nismo njihovi pastirji, vabljivo pa jim je slediti, le da hitro spremenijo obliko in niso več to, kar so bili. Vzbujajo občutek o neujemljivi svobodi. Oblaček beli moj, ko plul boš nad vasjoj – je spesnil pesnik Aškerc – postoj nad njoj, postoj. Tako marsikdo s tujih tal pozdravlja domači kraj; pomislimo na številne begunce, izgnance, izseljence. Računalniški jezik pozna oblake, besedilca v stripih pogosto tičijo v njih. Oblak simbolizira tudi občutek, razpoloženje, našo naravo. Čustveno potlačenost primerjamo z oblačnim nebom, svojo vihravost s plesom oblakov. Vse pogosteje mislim na vitkega, že priletnega profesorja Azarova, ki nas je poučeval ruščino. V naše kraje ga je zanesel beg pred boljševiško revolucijo. Djeti, djeti, vi ne razumeti, je pravil, vi razumeti, ko ostareti. Nanašalo se je na pesem o oblaku, ki jo je napisal na tablo. Oblaček se je spustil na morsko čer, da bi prenočil. Ko se je zjutraj dvignil na nebo, je skalnati velikan, vlažen od njegove sledi, tihceno zajokal. I tihonko plačet on v pustinje … Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo … pravi naša stara vojaška pesem. Številne je pospremila na odprta bojišča in v strelske okope. Prva svetovna, prej že balkanska, pozneje druga svetovna vojna, za njo tista milostno kratka – Bog daj, da zadnja pod našim obokom neba, da ne bo več treba peti Oblekla bom črn gvant. Simon Gregorčič prijateljstvo črnogledo povezuje z oblakom; prijatelj da je kakor senca, a ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Za jokavce pravimo, da se ulije iz njih kot iz oblaka. So pa oblaki povezani z obleko. Obleka je namreč obvleka in oblaki so obvlaki.
Eden od poglavitnih človeških grehov je napuh. Nastaja, kadar se precenjujemo. In poveličujemo svoje odlike. Kadar je srce prepričano, da smo prvaki v znanju in kreposti. V intuiciji, preroštvu in razumu. Uspeva nam prodorna družbena analiza, vsakršna kombinatorika umskih prebliskov – in že smo polni sami sebe. Kot genialci napredujemo naglo po lestvici ugleda. Ko je treba druge očarati, potegnemo iz zakladnice življenjskih izkušenj barvite kostume lastne odličnosti. Ne vemo, zakaj nas je Bog ustvaril tako dovršene, vemo le, da smo izjemni. Izklesani iz žlahtnega kamna največje veljave. Nič ni polovično na nas, poosebljamo celovitost. Izobilje lepote, privlačnosti, razuma. Naša karizma je neprimerljiva in daleč nad vsem, kar so kdaj koli videle človeške oči. Naši čezmernosti se klanjajo na levi in desni. Na parketu imenitnih zabav in na časopisnih straneh oblikovalcev javnega mnenja. Prosijo nas, da bi komentirali pojave časa, saj vidimo s svojega gledišča ves svet. Ni zgodbe, ki je ne bi poznali, tudi ne takšne, ki je ne bi razumeli. Znamo presojati, pijemo globoke požirke iz čaše razumnosti, v nas domuje sila modrosti. Nikoli nismo v zadregi za katerikoli odgovor. Vse vemo, vse obvladujemo, vse prekašamo. Človek napuhnjenih misli je odložil ponižnost. Nima slabosti. Poraz ga nikoli ne oprasne. Kako torej, ob vsem naštetem, napuh ne bi bila poglavitna hiba srca?
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih pa sploh ne! Naše ceste so dokaz, da je tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi. Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom na cesti vedejo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogar koli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost, bo naredil kariero s komolci in prek trupel. Nekdo, ki vpije na druge voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto prek dveh, celo treh parkirnih prostorov. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade, in si izplačal še mastno odpravnino. In predpisi, zapovedi so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajsetimi amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved oziroma predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba. A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nihče več ne upošteva zapovedi, sploh pa ne, če, ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje … In se potem čudimo, da gre svet, kamor pač že gre.
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Na današnjo nedeljo v Katoliški cerkvi obhajamo nedeljo Jezusovega krsta, s katero se liturgično zaključuje božični čas. Slovenska tradicija pa je, da po naših cerkvah jaslice pustimo vse do svečnice, to je do drugega februarja. Tu in tam pa še zapojemo kakšno božično pesem. Evangelij opisuje to, kar se je zgodilo na obali Jordana. Vedeti moramo, da Jezus ni bil krščen kot otrok, ampak kot odrasel. Bil je krščen na pragu svojega javnega delovanja, pri svojih tridesetih. Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku današnjega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11), nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli, odeti v čudovito Božjo svetlobo. Papež Benedikt je zapisal, da je pomen božiča kakor tudi pomen bogoslužnega leta v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja. Božič in Gospodovo razglašpenje sta praznika, ki nam želita odpreti oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami. Praznik Jezusovega krsta nas uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. S potopitvijo v Jordan se je združil z nami. Postal je z nami solidaren. Eden izmed nas. In v tem je Jezusova veličina. Čeprav je vladar sveta, ni prišel kot kralj, ni prišel kot predsednik, ni prišel kot diktator, ni prišel kot vsemogočni oblastnik, ampak je prišel kot človek, ki želi biti blizu vsakemu človeku. In prav zato so vrata do njega odprta vsem ljudem: majhnim in velikim, revnim in bogatim, preprostim in pametnim. In krst je za kristjana »vstopno« mesto v to solidarnost, v to občestvo, v Cerkev. Lahko bi nadaljevali in dejali: zgled nam je dal. Martin Luther King, veliki borec za državljanske pravice, je dejal: »Če samo enemu človeku pomagam do upanja, ne bom živel zaman!« Zveni tako preprosto. Poskusimo. S prvim korakom lahko poskusimo že danes. Izkoristimo priložnost.
Neveljaven email naslov