Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.
Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor.
Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko.
Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo.
Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi?
Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar.
Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves – svari Razodetje.
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.
Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor.
Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko.
Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo.
Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi?
Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar.
Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves – svari Razodetje.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.
Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor.
Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko.
Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo.
Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi?
Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar.
Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves – svari Razodetje.
Hrast, ki vihar na tla za zimski trešne …, naenkrat ne zgubi moči poprešne. Ribičev iz Vrbe je to vedel, saj mu je zibka stekla sredi še neokrnjene narave. Je pa močan občutek videti podirajoča se mogočna drevesa. Drevo je postalo simbol. Govorimo celo o svetih drevesih. Ljudi primerjamo s trdnimi hrasti, pokončnimi smrekami, upornimi bori, prebičanimi viharniki, upogljivim jelševjem. Da mi je biti drevo, pravi Štefan Steiner, veje bi stezal v višine; v trdo, a dobro zemljó zakopal bi korenine. In Miran Jarc: Ne morem roké ti več dati, ker sem videl rasti drevo /…/, nekatera drevesa samotna rastó. In nekdo drug: Midva sva dobro drevo, v soncu sva se svetila.
Za drevo, ki je raslo na meji in ga je lastnik posekal, sta se kdaj mejaša sprla na smrt. Pa prepiri zaradi sadov, ki padejo z vej na sosedovo stran. Tudi jeza zaradi drevesa, ki meče senco na sosednji vrt. In lastnikov srd, kadar v gozdu za kakim obetavnim deblom ostane samo štor.
Stoj kot drevo brez zavetja; višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar, dalj gre oko … Ta pesnikova samozavest ni brez veljave. A spet je treba imeti smisel za simboliko.
Zelo dobro jo prepoznajo otroci iz daljnosežne starčkove oporoke, naj dobi v krsto hruškina semena. Takoj vedo, da bo iz njih zraslo drevo in se bodo še sladkali z njegovimi medenkami. Pa tudi koristnost drevesa od krošnje do korenin znajo razložiti tja do iverí, ki zmore nadomestiti svečo.
Odkar se mladež drži le za mobilnike in ne pohaja več skozi gmajne, je pa komaj še opaziti v drevesno skorjo zarezana srca. Koliko jih še ve, kaj je grča? Bukve ne ločijo od lipe. In kaj neki je »črni trn ob gorski stezi strmi«, ki cvete prvi med drevi in med grmi?
Davni pesnik pravi: Rad poromam k tebi, stari samotar, da kramljava sredi gorskega pokoja o lepoti boja, o skrivnosti znoja, preden se zažene v naju nov vihar.
Ko žled ali požar ali lubadar uniči gozd, so osiromašeni najmanj trije rodovi. Zaradi človekovega pohlepa kar ves svet. Ne pustošite ne zemlje ne morja, ne dreves – svari Razodetje.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni: govoriti navznoter. Molčati pomeni: preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi: spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, pa pomeni »molk srca« transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Danes goduje sv. Frančišek Saleški. Papež Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev. Današnji godovnjak je za svojega življenja, pred dobrimi štiristo leti, iskal načine, kako »priti« do ljudi. Začel je tiskati kratke letake, na katerih je branil katoliško vero in Cerkev. Z velikim uspehom jih je širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen, imel je smisel in čut za lepo besedo. V pisanju je užival. Iz njega se je razvil pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoski literaturi. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Izobrazba mu je veliko dala, notranje je dozorel, napredoval je v duhovnem življenju, poleg tega pa se je razširil tudi krog prijateljev in znancev. Iz Pariza je odšel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Postal je duhovnik, odličen pridigar in iskan spovednik. Škof ga je poslal v tiste dele svoje škofije, kjer se je razširjal protestantizem. V Katoliško cerkev se je vrnilo več kot 70.000 ljudi. Ko je ženevski škof iskal svojega naslednika, se je njegovo oko ustavilo na Frančišku. Škofovsko posvečenje je prejel leta 1602. Kot škof je »vsem postal vse«. Ob nedeljah in praznikih je vernikom sam razlagal krščanski nauk. Pri vsem tem je tudi veliko pisal. Kot dober pisatelj je postal zavetnik katoliških pisateljev in časnikarjev. Beseda ima »čarobno« moč. Lahko opogumlja, lahko pohvali, lahko deli komplimente, lahko rešuje in poživlja. Lahko pa gre tudi v drugo skrajnost: lahko rani, celo ubije lahko. In kakšno odgovornost imajo tisti, ki so v službi besede – pisano z malo in pisano z veliko. Beseda vzgaja, beseda usmerja, beseda daje smisel – lahko pa je tudi orodje manipulacije. In take so vse tiste besede, ki zavajajo, ki obrnejo hrbet resnici, ki mečejo pesek v oči. In svet, v katerem živimo, je razpet med ta dva pola. Na eni strani beseda resnice in na drugi strani beseda laži. Konfucij je zapisal: »Če naletiš na človeka, s katerim bi bilo vredno govoriti, pa tega ne storiš, si ga izgubil. Če naletiš na človeka, s katerim ni vredno govoriti, pa vseeno govoriš z njim, si izgubil besede. Moder človek ne izgubi niti človeka niti besede.« Vsem novinarjem, pisateljem, radijskim in televizijskim novinarjem, skratka vsem, ki smo v službi besede, čestitam ob današnjem prazniku. Naj bo zvestoba resnici moto našega poslanstva.
Judje so bili zelo ponosni na svojo prestolnico Jeruzalem. Toda že v petem stoletju pred Kristusom je prerok Izaija, ki je seveda napovedal, da bo izvoljeno ljudstvo znova pozidalo svoje sveto mesto, vendarle povedal, da bo novo razodetje, razodetje resnice in ljubezni, prišlo in dežele, ki jo Jeruzalemčani zaničujejo, se pravi iz Galileje. Kdor koli je bil kdaj v Galileji, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Kako bujno rastejo palme in druga drevesa, kako idilično je Genezareško jezero, ki se lesketa v odsevu sončnih žarkov! Toda oddaljenost od jeruzalemskega templja je bila vzrok, da so prebivalci Galileje radi zapadali mikavnosti češčenja drugih bogov, posebno še teh, ki so obetali obilno letino, rodovitnost polja in cvetoča sadna drevesa. Pa vendar tako prerok Izaija kot tudi Jezus iz Nazareta verjameta v spreobrnjenje srca in navdušujeta Galilejce, naj sprejmejo, kako je Bog izbral prav njih, da bi razodel človeštvu najlepše. Bog ponižuje prevzetne in se sklanja ponižnim, zato naj bodo eni in drugi skromni ter se vesele, da je Bog spregovoril prav obrobnim, tokrat Galilejcem, in ni govoril samo zanje, ampak prek njihovih prerokov vsemu človeštvu. Tako se v Galileji znajdemo v deželi Božjega razodetja, v kraju Božje besede. Če za Jezusa razlagalci še pravijo, da je hodil v rabinske šole in je tako lahko nastopal kot učitelj v shodnici, pa za njegove učence velja, da so bili precej neizobraženi ribiči. Bili so sicer izmojstreni v rokovanju z ribiškimi mrežami, odlično so poznali muhavost Genezareškega jezera, toda kaj več kot večina Izraelcev o Svetem pismu niso vedeli. Jezus jim je moral prek preroških besedil in prilik razlagati Božjo besedo skorajda v njenih temeljih. Kristjani v Sloveniji smo včeraj praznovali tudi nedeljo Svetega pisma. Slovenci smo lahko ponosni, da smo med prvimi narodi v Evropi prejeli prevod celotnega Svetega pisma v materni jezik. Toda vprašanje ostane tudi za nas, ne samo za Jeruzalemčane: kako ga mi razumemo in kakšen je njegov odmev v našem življenju? Nič ne pomaga zatrjevanje, da smo zrasli s slovensko biblično tradicijo, v kateri se gibljemo tako katoličani kot protestantje. K spreobrnjenju smo povabljeni prav vsi, da Božjo besedo sprejmemo v tihoti srca in prosimo, naj nam še naprej govori ter nam daje modrost in pogum v življenju.
Zdravnik Matjaž Zwitter, onkolog in predavatelj medicinske etike in tudi dolgoleten direktor Onkološkega inštituta, je v pogovoru za februarsko revijo Ognjišče leta 2020 govoril o svojih srečanjih z umirajočimi, saj je 41 let delal kot onkolog, torej zdravnik, ki zdravi bolnike z rakom. Poudaril je, da človek rad živi, saj med rakavimi bolniki skoraj ni samomorov … Srečeval se je tudi s hudo bolnimi. Na vprašanje, ali ga je kdo prosil, da mu »konča« življenje, je odgovoril takole: »Direktne prošnje: dajte mi zdaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: 'Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.' To sem večkrat slišal. Če je kdo rekel: Najrajši bi umrl, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne težave.« Ljudje si želijo bližine, zlasti človeške bližine. Težke trenutke bolezni jim lajša tudi prijazna in spodbudna beseda. To lahko najdejo tudi v knjigi. Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena ni bila verna. Ko se je slabo počutila, je šla k zdravniku. Ta ji je odkril raka, ki se je že razširil po telesu. Zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo. Zdravnik je bil veren in ji je želel govoriti o Bogu, vendar je to zavrnila. Sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril. Čez nekaj tednov je zdravnik iz časopisa zvedel, da je žena umrla. Njenim je poslal sožalje. Nato ga je poklicala hčerka pokojne. »Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?« ga je prosila. »Pri nas nimamo te knjige. Mama se je ob njej čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim Svetim pismom v rokah. Njeno željo smo izpolnili. Bi nam, prosim, poslali Sveto pismo, da v njem odkrijemo tisto, kar je mamo spremenilo?« Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil potrebo spregovoriti o Bogu in je drugim pomagal odkriti lepoto krščanskega življenja. (V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, 106). Hudo bolna žena je v Svetem pismu odkrila moč za težke trenutke življenja. Božja beseda more tudi nam postati luč in vodilo v življenju. Vzemimo zato v roke knjigo knjig. »Kaj, ko bi s Svetim pismom ravnali kot z mobilnikom? Imeli bi ga vedno v torbi ali žepu. Večkrat na dan bi ga vzeli v roke. Hitro bi se vrnili domov ali tja, kjer bi ga pozabili. Uporabljali bi ga, da bi osrečili prijatelje s sporočilom. Z njim bi ravnali, kakor da ne moremo živeti brez njega – vsakemu svojih otrok bi ga podarili.« (Vodi me, dobrotni Duh, 137).
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj na skrivaj pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali še k verouku in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da ja ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zapadel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rastejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni svojih lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in preostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji Duhovni misli govori o zlu, ga povzročamo ljudje. Pri tem se marsikdo vpraša, kje je Bog, zakaj dopušča zločine.
V evangeliju beremo zgodbo: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?' Jezus mu je dejal: 'Ne pravim ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.'« (Mt 18, 21-22) Bodimo iskreni: Peter sprašuje v imenu celega razreda! Vse radi preštejemo in izmerimo, usmiljenje pa ni reč, ki bi z njo veljalo vztrajati kar v nedogled. Ni vzgojno, ni človeško, ni smiselno. Ne nazadnje, če kje, potem je prav v naših medsebojnih odnosih mera hitro polna, in da bo vse po pravilih, je treba vedeti za pravo mero. Kolikokrat torej? Sedemkrat? Jezus v nadaljevanju pove priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg deset tisoč talentov, ta hlapec pa potem svojemu dolžniku ni bil pripravljen odpisati stotih denarijev. Da nam bo bolj jasno: deset tisoč talentov je plača za sto šestdeset tisoč let(!), sto denarijev pa plača treh mesecev. Vsota je – nesmiselna, ravnanje hlapca – nečloveško, poanta prilike pa – vzgojna? Ne vem. Kristjani nismo čisto nič posebnega, čeprav se dostikrat tako počutimo in vedemo. Smo pa poklicani k res posebnemu vedenju, in to dostikrat pozabimo. Prehitro se zadovoljimo s tem, da smo »pridni«: dobri, po standardih in merilih tega sveta. Na ljubezen odgovarjati z ljubeznijo in na sovraštvo s sovraštvom je najobičajnejše načelo, najenostavnejši način bivanja, ki so ga z največjo lahkoto zmožni vsi, ki niso ravno čustveni invalidi in duhovni zombiji. Če nam sedemkrat uspe na sovraštvo odgovoriti z ljubeznivostjo, se imamo že za zmagovalce in potegnemo črto: dovolj je bilo! A vsi, še otroci, znajo šteti do sedem. Prešteti do sedemdesetkrat sedemkrat je pa že višja matematika.
Danes goduje pri Slovencih zelo priljubljeni svetnik sveti Anton Puščavnik. Živel je v tretjem stoletju po Kristusu in sicer v Egiptu, kjer puščava ni bila daleč. Tako je hitro našel privilegiran kraj za svoja globoka premišljevanja, kjer se nebo sklanja k zemlji in kjer lahko človek zaživi polnost svobodnega življenja, saj ga prav nič več ne vznemirja. Pred njim je samo še večnost, večnost radosti in ljubezni. Zato se ne smemo čuditi, če je Antonov način življenja postal mikaven tudi za druge ljudi, kajti takoj so se našli mladeniči in možje, ki so ga hoteli posnemati in že v svojem zemeljskem življenju živeti radost večnosti. Videli so, da lahko že sedaj uresničijo trenutke večnega veselja, občutje neskončne ljubezni. Toda sveti Anton s svojimi učenci vendar ni zapustil tega sveta. Vedel je, da se mora z vrha svojih blaženih doživetij vendarle sklanjati k človeku, ki trpi, hrepeni in prosi za odrešenje. Zato je poslal svoje učence v naselja, vasi in naselbine ter jih prosil, naj poskrbe za reveže, posebej za te, ki so lačni. Od tod tudi njihov veliki privilegij, da so smeli menihi svetega Antona tudi v srednjem veku s prašički hoditi v vasi. Vemo, da je bila svinjereja zelo tvegana zadeva, mimogrede se je razširila kakšna bolezen, če že ne epidemija. Toda učenci svetega Antona so gojili skrbno higjeno, tako so dobili dovoljenje, da so z živalmi obiskovali vasi in hranili uboge. Čudovito sporočilo prihaja za nas preko današnjega svetnika. Na eni strani nam pravi, naj se ne bojimo samote. Ko upamo biti sami, prisluhnemo globinam svoje duše in Bog nam zašepeta marsikatero spoznanje. Le takrat, ko upamo čisto goli, brez vsakega imetja stopiti pred Gospoda, se nam razkrije tisti, ki nas lahko edini osrečuje v globini našega srca. In na drugi strani, nobena duhovnost, pa naj bo še tako globoka in osrečujoča, nas ne odveže od ljubezni do soljudi, posebno še do ubogih. Ljubezen, da revežev, posebno do teh, ki so lačni, je tako močno prisotna v evangeliju, da Kristus celo dovoljuje prekinitev judovskih sobotnih zahtev, kljub temu da je bil sam zelo pravoveren Jud. Ljubezen nas naredi neodvisne od predpisov in zahteva od nas iznajdljivost, iskrivost in seveda dobrohotnost do trpečih. Kristus nas uči, da smo v ljubezni ustvarjalni in se ne pustimo omejevati od zakonov in prepisov. Ne, ker bi jih ne potrebovali in spoštovali, ampak ker je pogosto zahteva ljubezni do bližnjega tako močna, da se na pusti ukalupiti v noben zakon.
Ko hodiš po poti skozi življenje, je dobro polno zajemati iz njega, vse, kar nam daje, vse, kar je. Ali znamo pogledati na vse, kar se nam dogaja, z različnih zornih kotov – od zgoraj, pa tudi izpod vrhnjega, zunanjega, tudi tisto, kar je bolj odmaknjeno, skrito, z vso širino in globino pogleda. No, samo da me ne preplavi ozka rutina, da znam resnično izvirno prestopati meje vsakdanjosti. Res, da je ta videti najvarnejša. Lepo je, da sicer hodim stvarno, realno, a zvezdam naproti. To je mogoče, ko odprem prostor ustvarjalnosti. Človek je kot izvir, ki nikoli ne usahne. Odprtost izvirom daje več radosti, več upanja, razbohoti se želja po rasti, ki vodi v svetlobo življenja. Da le ne negujem svoje bolečine, da se je ne oklepam, ob tem pa sploh ne opazim, da življenje tiho drsi mimo. Jaz pa se izgubljam, pogreznjen v skrbi, težke občutke krivde, sramu, zamere. Kot bi zastiral svojo notranjost s temnim oblakom nevrednosti. Prisluhniti sebi in drugim. Prisluhniti, kaj se resnično dogaja. To ne pomeni, da se mračno pomilujem ob težkih občutkih, ali pa da se kljub bolečini ne menim zanje in se delam srečnega. Narejena, navidezna, izumetničena čustva človeka prej ali slej uničujejo. Najhuje je, če so brez ljubezni. A tudi če za tem stoji dobronamernost, siromaši vire moči in povzroča razdiralno notranjo praznino, čustveno sušo. Potrebno je soočenje z resnico, kakšni občutki se sprehajajo po meni, kakšna čustva morda me mučijo. Prepoznavam jih, postopno razumem, sprejmem novo. Lažje je, če dopustim, da so mi drugi, posebno bližnji, lahko ogledalo. Če to ni bilo mogoče od otroštva naprej, se moram do tega počasi prebiti v odrasli dobi. Zavem se svojih moči. Z voljo oživim svojo pot v smeri resnice. Resnica nas osvobodi, čeprav lahko zelo boli. Volja do življenja je čudovita. Je sila, ki daje zagon v rasti, včasih izzveni kot napadalnost, a ni vedno slaba. Tudi tega se človek uči. Brez pristnosti ne gre. Ne bomo se na primer rešili, če igramo lažno skromnost, potuhnjeno dobrodelnost, kjer ni srca, kjer je v bistvu napuh, ali celo zaničevanje. Ko to izzveni, ko se razreši zabloda, mine bolečina, pride več moči za sprejemanje drugega, to pa okrepi samospoštovanje. Bolje razumem svoje temeljne potrebe, tudi svoje občutljivosti. Krivična oblast nad človekom, posedovanje dobrin in srca bližnjega je hujše kot umor, je rekel sveti Frančišek Asiški. Potrebne so vedno nove poti, nove zmage, majhne in večje, ki peljejo do Ljubezni.
Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike. Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim. Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina.
S pogledi kažejo name in šepetajo, da sem zgubar. Škodoželjno si manejo roke. Posebno tisti, ki nikoli ne tvegajo in nikdar nimajo kaj izgubiti. Iz varne povprečnosti sodijo človeku, ki je hotel izmeriti svoj domet. A mu je življenje postavilo mejo. Poraz je uravnavanje vzpona in vračanje na začetek. Vsakemu izmed nas se kdaj zgodi – v malem ali velikem – takrat, ko najmanj pričakujemo, pa tudi takrat, ko smo presenečeni, da poraza še ni bilo. Poraz ima v sebi več sporočil hkrati. Bodi previden, komu zaupaš in na koga staviš! Bodi zadovoljen z malim, da boš vreden velikega, ko ti bo podarjeno! Ne hlastaj po imetju, da ne boš videti kot malikovalec, ampak z delom, ki ga opravljaš, utrjuj občestvo ljubezni, da ostaneš koristen! So seveda primeri, ko poraz zadene nedolžne. Takrat ga je še posebej težko sprejeti. Vendar ima tudi tak poraz svoj pomen in svojo zdravilno moč – srce namreč očiščuje pred navlako napuha, ki zraste iz občutka osebne pomembnosti in so mu vsi podvrženi. Tudi nedolžni.
Raziskava Inštituta HeartMath je ugotovila, da je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu, kar 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možganov. Direktor raziskav na omenjenem inštitutu je povedal, da lahko elektromagnetno polje prenaša srčne informacije. V tem jutranjem premišljevanju bi vam rad opisal dogodek, v katerem se je v preteklem letu srčna informacija morda najbolj dotaknila mojega srca in tudi mojih razmišljanj o času, v katerega vstopamo. Bila je nedelja popoldan, 28. avgust. Čakal sem, da spregovorim zbranim pod velikim kozolcem v Braslovčah, ko je prišla mimo družinica: mamica, očka in njun sedemletni sinko. Da bi mi rad nekaj povedal, je rekla mamica. »Kako ti je ime?« sem ga povprašal. »Jaz sem pa Gabrijel,« mi je rekel. In sem se zdrznil. Spomnil me je na nadangela Gabrijela, ki je naznanil Mariji, da se bo po njej začela nova doba. »In kaj bi mi rad povedal?« »Da sem Jezusov prijatelj,« je rekel. »Tudi jaz sem,« sem odvrnil in bilo mi je prijetno, da imava skupnega prijatelja, ki naju nikoli ne pusti osamljena v doživljanju življenja. »Povej še tisto, kar ti je rekel,« ga je spodbudila mamica. Dečku je postalo nerodno in je umolknil, zato je povedala ona: »Pred letom dni je prišel k meni in rekel: 'Mami, Jezus mi je rekel, da stari svet umira in da se rojeva novi svet. In mi je rekel, naj se nič ne bojimo.'.« (Sami presodite, ali si lahko kaj takšnega izmisli šestletnik.) Ves prevzet sem med nagovorom zbranim posredoval tudi Gabrijelovo angelsko sporočilo. In ko sem končal, je Gabrijel pritekel k meni, da bi mi izročil balonček. Počil je in otroka zmedel. »Poglejte, tako umira stari svet,« sem rekel, da bi ga rešil nelagodja. Dečko je pohitel k staršem in se vrnil z novim balončkom. Visoko ga je dvignil in rekel: »In tako se rojeva novi svet!« Spoštovani, pravijo, da je v Svetem pismu 365-krat zapisano: »Ne boj(te) se!« (Srce pa omenja Sveto pismo kar 830-krat!). Kdor deluje v žlahtnem poslanstvu, sicer opozori na nevarnost, a takoj nato opogumlja in strne bogastvo raznovrstnih uvidov v smer rešitve. Torej, ne bojmo se! Zrimo v Sveto in svetlo in budimo Novi svet – novost po meri žlahtne človečnosti. Naj vam bo dan, v katerega vstopamo, blago prijeten.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo. Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja. Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki samo govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja. Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n
Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n
Neveljaven email naslov