Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.«

Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.