Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnji družbi je za Boga po eni strani prav malo mar. To je opazil že Nietzsche. Po drugi strani pa vsakdo nekaj išče, nekaj, kar največkrat niti ne zna imenovati, bodisi srečo, mir ali zadovoljstvo, nekaj, kar bi ga izpolnilo in dalo smisel njegovemu življenju.
Opažam pa tudi, da je tam, kjer se običajno govori o Bogu, ta govor večkrat prazen. Včasih se mi zdi, da tudi kristjani sami mislimo, da Boga poznamo, da vemo, kdo je, da smo ga izkusili. Ne rečem, da to ni res, a vendar mislim, da je to naše spoznanje postalo statično, togo in okostenelo. Bog je postal za nas nekaj samoumevnega. Mislimo, saj vem kdo je Bog, poznam ga – toda če bi bilo to res, bi se to odražalo v mojem življenju. A velikokrat se ne. Kje je težava? Po mojem mnenju v tem, ker preveč lahkomiselno mislim, da Boga poznam. V resnici pa je Bog veliko več, kot lahko dojamem in izkusim. Kdo je torej Bog?
Naša običajna predstava o Bogu je izrazito statična. Boga si predstavljamo nekje nad oblaki, kjer ustvarja ljudi in vse stvari. Toda če vzamemo zares, kar pravi Sveto pismo, da je »Bog rekel in bila je svetloba« ali pa »v začetku je bila Beseda in vse je po njej nastalo«, potem Bog ne obstaja in šele nato deluje, ampak je resničnost Boga čisto delovanje, ustvarjanje. Bog kot Beseda ne govori, ampak je govor sam, je čista komunikacija. Bog je čisto samo-podarjanje. Kar imenujemo z besedo Bog, je absolutna odnosnost. Zunaj Njega kot Besede in kot Odnosnosti same je vsak človeški odnos nemogoč. Vsak človeški odnos je podoba temeljnega praodnosa, občestvenosti Boga. Običajno pa si Boga predstavljamo nasprotno kot posameznika, h kateremu se obračamo v molitvi. V ozadju te predstave je grška ideja o absolutnem bitju, medtem ko je biblična podoba Boga odnos med Očetom in Sinom, ki ju združuje sebe-podarjajoča Ljubezen, Sveti Duh.
Spoznanje Boga torej le ni tako samoumevno, kot se nam običajno zdi, saj ni sad našega truda in prizadevanj, ampak je milost, je dar, ki si ga ne morem z ničimer zaslužiti, ker je dar njegove Ljubezni, ali še natančneje, on sam je ta Ljubezen.
Današnji družbi je za Boga po eni strani prav malo mar. To je opazil že Nietzsche. Po drugi strani pa vsakdo nekaj išče, nekaj, kar največkrat niti ne zna imenovati, bodisi srečo, mir ali zadovoljstvo, nekaj, kar bi ga izpolnilo in dalo smisel njegovemu življenju.
Opažam pa tudi, da je tam, kjer se običajno govori o Bogu, ta govor večkrat prazen. Včasih se mi zdi, da tudi kristjani sami mislimo, da Boga poznamo, da vemo, kdo je, da smo ga izkusili. Ne rečem, da to ni res, a vendar mislim, da je to naše spoznanje postalo statično, togo in okostenelo. Bog je postal za nas nekaj samoumevnega. Mislimo, saj vem kdo je Bog, poznam ga – toda če bi bilo to res, bi se to odražalo v mojem življenju. A velikokrat se ne. Kje je težava? Po mojem mnenju v tem, ker preveč lahkomiselno mislim, da Boga poznam. V resnici pa je Bog veliko več, kot lahko dojamem in izkusim. Kdo je torej Bog?
Naša običajna predstava o Bogu je izrazito statična. Boga si predstavljamo nekje nad oblaki, kjer ustvarja ljudi in vse stvari. Toda če vzamemo zares, kar pravi Sveto pismo, da je »Bog rekel in bila je svetloba« ali pa »v začetku je bila Beseda in vse je po njej nastalo«, potem Bog ne obstaja in šele nato deluje, ampak je resničnost Boga čisto delovanje, ustvarjanje. Bog kot Beseda ne govori, ampak je govor sam, je čista komunikacija. Bog je čisto samo-podarjanje. Kar imenujemo z besedo Bog, je absolutna odnosnost. Zunaj Njega kot Besede in kot Odnosnosti same je vsak človeški odnos nemogoč. Vsak človeški odnos je podoba temeljnega praodnosa, občestvenosti Boga. Običajno pa si Boga predstavljamo nasprotno kot posameznika, h kateremu se obračamo v molitvi. V ozadju te predstave je grška ideja o absolutnem bitju, medtem ko je biblična podoba Boga odnos med Očetom in Sinom, ki ju združuje sebe-podarjajoča Ljubezen, Sveti Duh.
Spoznanje Boga torej le ni tako samoumevno, kot se nam običajno zdi, saj ni sad našega truda in prizadevanj, ampak je milost, je dar, ki si ga ne morem z ničimer zaslužiti, ker je dar njegove Ljubezni, ali še natančneje, on sam je ta Ljubezen.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Današnji družbi je za Boga po eni strani prav malo mar. To je opazil že Nietzsche. Po drugi strani pa vsakdo nekaj išče, nekaj, kar največkrat niti ne zna imenovati, bodisi srečo, mir ali zadovoljstvo, nekaj, kar bi ga izpolnilo in dalo smisel njegovemu življenju.
Opažam pa tudi, da je tam, kjer se običajno govori o Bogu, ta govor večkrat prazen. Včasih se mi zdi, da tudi kristjani sami mislimo, da Boga poznamo, da vemo, kdo je, da smo ga izkusili. Ne rečem, da to ni res, a vendar mislim, da je to naše spoznanje postalo statično, togo in okostenelo. Bog je postal za nas nekaj samoumevnega. Mislimo, saj vem kdo je Bog, poznam ga – toda če bi bilo to res, bi se to odražalo v mojem življenju. A velikokrat se ne. Kje je težava? Po mojem mnenju v tem, ker preveč lahkomiselno mislim, da Boga poznam. V resnici pa je Bog veliko več, kot lahko dojamem in izkusim. Kdo je torej Bog?
Naša običajna predstava o Bogu je izrazito statična. Boga si predstavljamo nekje nad oblaki, kjer ustvarja ljudi in vse stvari. Toda če vzamemo zares, kar pravi Sveto pismo, da je »Bog rekel in bila je svetloba« ali pa »v začetku je bila Beseda in vse je po njej nastalo«, potem Bog ne obstaja in šele nato deluje, ampak je resničnost Boga čisto delovanje, ustvarjanje. Bog kot Beseda ne govori, ampak je govor sam, je čista komunikacija. Bog je čisto samo-podarjanje. Kar imenujemo z besedo Bog, je absolutna odnosnost. Zunaj Njega kot Besede in kot Odnosnosti same je vsak človeški odnos nemogoč. Vsak človeški odnos je podoba temeljnega praodnosa, občestvenosti Boga. Običajno pa si Boga predstavljamo nasprotno kot posameznika, h kateremu se obračamo v molitvi. V ozadju te predstave je grška ideja o absolutnem bitju, medtem ko je biblična podoba Boga odnos med Očetom in Sinom, ki ju združuje sebe-podarjajoča Ljubezen, Sveti Duh.
Spoznanje Boga torej le ni tako samoumevno, kot se nam običajno zdi, saj ni sad našega truda in prizadevanj, ampak je milost, je dar, ki si ga ne morem z ničimer zaslužiti, ker je dar njegove Ljubezni, ali še natančneje, on sam je ta Ljubezen.
Današnji družbi je za Boga po eni strani prav malo mar. To je opazil že Nietzsche. Po drugi strani pa vsakdo nekaj išče, nekaj, kar največkrat niti ne zna imenovati, bodisi srečo, mir ali zadovoljstvo, nekaj, kar bi ga izpolnilo in dalo smisel njegovemu življenju.
Opažam pa tudi, da je tam, kjer se običajno govori o Bogu, ta govor večkrat prazen. Včasih se mi zdi, da tudi kristjani sami mislimo, da Boga poznamo, da vemo, kdo je, da smo ga izkusili. Ne rečem, da to ni res, a vendar mislim, da je to naše spoznanje postalo statično, togo in okostenelo. Bog je postal za nas nekaj samoumevnega. Mislimo, saj vem kdo je Bog, poznam ga – toda če bi bilo to res, bi se to odražalo v mojem življenju. A velikokrat se ne. Kje je težava? Po mojem mnenju v tem, ker preveč lahkomiselno mislim, da Boga poznam. V resnici pa je Bog veliko več, kot lahko dojamem in izkusim. Kdo je torej Bog?
Naša običajna predstava o Bogu je izrazito statična. Boga si predstavljamo nekje nad oblaki, kjer ustvarja ljudi in vse stvari. Toda če vzamemo zares, kar pravi Sveto pismo, da je »Bog rekel in bila je svetloba« ali pa »v začetku je bila Beseda in vse je po njej nastalo«, potem Bog ne obstaja in šele nato deluje, ampak je resničnost Boga čisto delovanje, ustvarjanje. Bog kot Beseda ne govori, ampak je govor sam, je čista komunikacija. Bog je čisto samo-podarjanje. Kar imenujemo z besedo Bog, je absolutna odnosnost. Zunaj Njega kot Besede in kot Odnosnosti same je vsak človeški odnos nemogoč. Vsak človeški odnos je podoba temeljnega praodnosa, občestvenosti Boga. Običajno pa si Boga predstavljamo nasprotno kot posameznika, h kateremu se obračamo v molitvi. V ozadju te predstave je grška ideja o absolutnem bitju, medtem ko je biblična podoba Boga odnos med Očetom in Sinom, ki ju združuje sebe-podarjajoča Ljubezen, Sveti Duh.
Spoznanje Boga torej le ni tako samoumevno, kot se nam običajno zdi, saj ni sad našega truda in prizadevanj, ampak je milost, je dar, ki si ga ne morem z ničimer zaslužiti, ker je dar njegove Ljubezni, ali še natančneje, on sam je ta Ljubezen.
Dobro jutro vsem skupaj. Pred kratkim sem bil priča zagretim staršem, ki so svojega odraščajočega otroka vzgajali vsem na očeh. »Pohvalno!« bi si rekel današnji odrasli človek, ki gleda okrog sebe in vidi kako mnogim mladim primanjkuje tiste prave človeške olike. Če bi bili priče temu prizoru, bi verjetno tudi vi imeli pomisleke. Otrok je zavijal z očmi in z lahkoto si videl, da je želel čim hitreje uiti nazaj k igri. Oče je na vse načine otroka zadrževal in mu pridigal, kako grdo se je obnašal,kako se to ne spodobi, kaj vse bi moral storiti drugače, kako bo to drugič pošteno čutil, da naj nikoli več tega ne počne in tako naprej in naprej o tem, kaj se sme in kaj se ne sme. Ne bi bilo prav, da se vmešam v starševsko delo, saj mora otrok občutiti, kdo ima pravo avtoriteto. Rušiti očetu njegov prav in njegov način vzgoje, bi bilo v tistem trenutku zelo lahko, a otroku dolgoročno ne bi koristilo. Če ne bo verjel svojim staršem, če jih ne bo spoštoval, koga pa bo potem? K sreči so še drugi ljudje okrog nas, da nam lahko kaj pomenijo, a najmočnejši in najtrajnejši vpliv imajo na otroke njihovi starši. Kljub temu da sem dvomil v smiselnost oštevanja otroka pred drugimi, saj mora tudi otrok imeti občutek pomembnosti, sem lahko le pospremil vzgojne napore omenjenega očeta z opazko: »Ta otrok pa tebi na ljubo veliko prenese.« Oče me je malo debelo pogledal in sem mu moral takoj razložiti, kaj sem s to trditvijo mislil. Spomnil sem ga le na to, kaj je vsak izmed nas pripravljen narediti za tiste, ki jih imamo radi. Odgovoril mi je, da ne le to, kar smo dolžni storiti, ampak veliko več, kot se od nas zahteva, bomo storili ljubljeni osebi. »Poglej svojega otroka,« sem dodal. »V družbi, kjer je čutil, da bi ga vsi razen tebe podprli v njegovi trmi, ker si je želel samo igre in sproščenosti, je kar nekaj minut potrpel in brez ugovarjanja poslušal tvoje opomine. Misliš, da bi te poslušal, če bi to počel zgolj iz dolžnosti in ne iz spoštovanja?« Oče se je zamislil. Zdelo se mi je, da še vedno ne ve, kaj bi z mojim odgovorom. Nisem mu hotel postreči s sklicevanjem na njemu dobro znane besede apostola Pavla, ki pravi, da je ljubezen nad vsem. Čudovite besede, ki jih sv. Pavel nameni Korinčanom in jih mladi tako radi izberejo pri poroki, so najboljše vzgojno vodilo. Zato vam želim, da danes, kamor koli vsa že zanese tok življenja, ne bi vsega počeli le iz dolžnosti, vljudnosti in obzirnosti, ampak iz notranjega žara ljubezni. Ko prehitevamo drug drugega z dobrim, ne polepšamo dneva le našim bližnjim, ampak najprej v sebi razvnamemo radost življenja.
Naša vsestranska vpetost v družinske in širše družbene vezi omogoča intenzivno doživljanje te skrivnosti na vseh področjih naših medčloveških odnosov. Širina in globina izkušnje te ljubezni pokrivata celoten razpon odnosov na fizični in duhovni ravni. Duhovna razsežnost našega bitja pa odpira obzorje onkraj vseh tostranskih razsežnosti in nam omogoča izkušnjo pretanjenih duhovnih vezi z Bogom, ki se nam razkriva po dejanjih stvarstva in zgodovine ter po neustavljivem hrepenenju po izpolnitvi ljubezni v popolni duhovni harmoniji, ki jo omogoča le srečanje prečiščene človeške duše z Bogom. Ker se v Svetem pismu Bog razkriva predvsem kot osebno bitje, ima poseben pomen učlovečenje Božje Besede v osebi Jezusa Kristusa. Sveti Pavel je kot goreč preganjalec kristjanov nekega dne doživel osebno srečanje z Jezusom na poti v Damask (Apd 9,3-22; 22,1-21). To srečanje je tako vsestransko spremenilo njegovo razumevanje odnosov do Boga in ljudi, da je iz sovražnika Jezusa Kristusa in njegove Cerkve postal največji misijonar vseh časov s strastno vnemo oznanjevanja Božje ljubezni, ki se je najbolj popolnoma razodela v daritvi Jezusa Kristusa na križu. Njegova Hvalnica ljubezni je najbolj prečiščen odraz globine in širine njegove spreobrnitve. Dejanski preizkusni kamen človeške ljubezni je sposobnost sočutja, usmiljenja in solidarne pomoči v časih stiske in trpljenja. Tu torej med drugim najdemo ključ za razumevanje vseh vidikov človeške ljubezni, ki izhaja iz vere, da je izvor ljubezni Bog, ki s svojo navzočnostjo in navdihi omogoča izpolnitev ljubezni morda najbolj resnično ravno v položaju trpljenja, ko se matere, očetje, sestre in bratje združijo v eno samo hrepenenje po odrešitvi. Tako se izpolni Jezusova razlaga, kakšno je razmerje med prvo in drugo zapovedjo, ki je zapoved ljubezni (Mt 22,34-40; Mr 12,28-31; Lk 10,25-28). V sedanjih pogojih življenja človek nikoli ne more dovolj izčrpno dojeti vseh razsežnosti razmerja med Božjo zapovedjo ljubezni, ki je osnova zapovedi človekove ljubezni do bližnjega. Izkušnja meje našega spoznanja na tej točki pa nam omoči slutnjo v razsežnosti in vrednost vere v Nekoga, ki je višji od nas = v nedoumljive skrivnosti našega življenja na poti do izpolnitve v večnosti.
Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.
Spoštovani, te dni sem obiskal svojega prijatelja, ki leži na onkološkem oddelku. Držalo me je, da bi dal Bogu klofuto, ker sem mu potihoma očital spodrsljaj. Pomislil sem: »Bog, ni čudno, da imaš tako malo prijateljev, ko vendar z nami tako postopaš!« Priznam, da se grem z njim večkrat rokoborbo v ringu svojega srca, kot je zapisal Dostojevski: »Vrag se z Bogom bojuje, bojišče pa so človeška srca.« Težko verjamem v zgodbo o zlodeju, ki da je kriv za vse hudo. Takoj se vprašam, zakaj Bog njegovega divjaškega pohoda ne prepreči? Zato večkrat strelne topove obračam proti Bogu in mu vračam vstopnico, ker je predraga za moj žep. Zdi se mi, da sem sredi trpljenja podoben Sizifu iz grške mitologije, ki je moral za kazen valiti ogromno skalo na vrh hriba. Vsakič, ko jo je pririnil skoraj na vrh, pa mu je ušla in se skotalila nazaj … in tako célo večnost. Odrešitev vidim v tem, da bi obupani Sizif raje skalo nežno objel in ji rekel: »Imam te rad. Moja si.« Ali ne bi raje trpljenja nežno objel tudi jaz in mu rekel: »Imam te rad. Moje si.« Kajti trpljenje nima samo negativne vloge. Človek je ustvarjen tako, da trpljenje, ki ga je preživel, celo vzljubi. (Viktor Frankl) Trpljenje je edini vzrok največjega spoznanja, zato gorje tistim, ki niso doživeli ničesar trpkega in težkega. V njihovem življenju se ne bo nič spremenilo in tudi oni se ne bodo spremenili. Brez trpljenja bi človeku manjkalo najbolj bistveno, smisel. Zato nas Dostojevski sprašuje: »Kaj je boljše – ali poceni sreča ali pa vzvišeno trpljenje?« Pri tem pa se boji nečesa; da ne bi bil vreden svojih muk. Življenje je več kot nekaj; je vedno priložnost za nekaj. Tako Frankl kot zdravnik ugotavlja, da je trpeči bolnik na nek način vedno višje od zdravnika, kajti medtem ko zdravnik zgublja bitko, ko odpove v fizičnem smislu, bolnik zmaguje v metafizičnem smislu. Frankl, ki je preživel strahote holokavsta nacističnega taborišča smrti, pravi, da življenje ne dobi zadnjega smisla samo s smrtjo, ampak tudi v smrti. On dokazuje, da nas takšna napetost ohranja in drži, ker se v trpljenju skriva moralni dosežek. Zato je večji dosežek, če nekdo živi z neozdravljivo boleznijo, a kljub temu ostane pogumen, kot kak drug herojski pogum. Poti zrelosti so tlakovane s stiskami. Sladki Božji blagoslovi tečejo iz grenkega keliha trpljenja. Zato lahko vidimo nebesa tudi skozi najdebelejše oblake. Vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. (Konfucij)
Cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste ravno ta trenutek v odhajanju ali pa si obuvate čevlje, ki vas bodo ponesli v nov dan. Verjetno si težko predstavljate, da bi se dandanes bosi odpravili v šolo, službo, na sprehod, obisk k ostarelim staršem. Tako najstarejša ohranjena obuvala na svetu kot današnji čevlji, so vseskozi varovala človeška stopala pred ostrim kamenjem in trnjem ter pred ekstremnimi temperaturami. Dandanes le še redko kdo posnema tekače v antični Grčiji, ki so menili, da je veliko bolje teči bos, tako kot je tekel tudi Filipid, prvi maratonec. Čevlji oziroma obuvalo so svoje mesto našli tudi v knjigi vseh knjig – v svetem pismu. V Amosovem četrtem videnju o Košari zrelega sadja, srečamo goljufive trgovce, ki naj bi za par čevljev kupili ubožca. V Visoki pesmi zaročenec takole opiše lepoto svoje zaročenke: »Kako lepe so tvoje noge v sandalah, knežja hči«! Lepota sandalov predrzne svetopisemske Judite je celo premagala mogočnega Asirca, sovražnika njenega ljudstva. Čevlje je nekajkrat na slikarsko platno ujel tudi eden izmed največjih nizozemskih slikarjev po Rembrandtu Vincent van Gogh. Na podeželju pa so na podstrešjih hranili čeveljce otrok kot spomin na prve korake, ki so jih naredili ter z njimi zakorakali v svet. Nemalokrat je par čeveljcev nosilo več bratcev in sestric. Janez Krstnik pa je napovedal Jezusovo javno delovanje z besedami: Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Svoje mesto je čevelj našel tudi v številnih slovenskih in tujih pregovorih. – Vsak najbolje ve, kje ga čevelj tišči. – je samo eden izmed njih. Omenjeni pregovor naj bi izhajal iz enega izmed del grškega filozofa Plutarha. V njem neki Rimljan na vprašanje, zakaj se je ločil od svoje žene, saj je vendar tako krepostna in lepa, odgovarja z besedami: Ta čevelj je tudi videti lep in nov, toda nihče razen mene ne ve, kje me tišči. Čevlji pa niso bili tuji tudi našemu največjemu pesniku med pesniki Prešernu, ki je na koncu soneta Apel in čevljar napisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar.« Ste kdaj razmišljali, kakšni so vaši čevlji? Udobni, vas pogosto žulijo? Kakšne so sledi, ki jih puščajo? Hvala Bogu, moji čevlji, s katerimi hodim po poti življenja, so utrdili moje podplate. Velikokrat pustili tudi kakšen žulj, pa ne zato, ker bi vstopila v prevelike čevlje. Cenjeni poslušalci in poslušalke, upam, da ste danes vstopili v prave čevlje. Predvsem pa ne sodite človeka, dokler ne boste prehodili deset milj v njegovih mokasinih.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč se je star nevernik odločil, da bo šel na pogovor o verskih težavah k znanemu duhovniku. Ko je prišel do njega, je bil že nekdo drug pri njemu na pogovoru. Duhovnik je zagledal starčka na hodniku in pohitel ter mu z nasmehom prinesel stol. Obiskovalec je vstopil, ko je bil na vrsti. Po daljšem pogovoru je nevernik dejal, da bi spet rad veroval. Duhovnik je bil zadovoljen, zato ga je vprašal: »Katera stvar v najinem pogovoru vas je prepričala, da ste se tako odločili?« Starec je odgovoril: »To, da ste mi prinesli stol, da se ne bi preveč utrudil med čakanjem.« Prijazna dejanja so močnejša od mnogih vzvišenih besed. Jezus nas v govoru na gori spodbuja, naj ga oznanjamo z dobrimi deli in plemenitimi dejanji, ko pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5.16). Nekoč je živel rabin, ki je vsak petek izginil za nekaj ur. Verniki so bili zelo radovedni in so hoteli zvedeti, kam hodi vsak teden. Sklenili so, da mu bo nekdo sledil. Menilo so, da se umakne v molitev, da bi srečal Vsemogočnega. Dejansko pa se je rabin preoblekel v kmeta in šel v hišo hrome žene. Stregel ji je in ji pripravil obed za soboto. Ko se je vrnil človek, ki mu je sledil, so ga verniki vprašali: »Kam je šel rabin? A se je povzpel v nebo, da bi srečal Boga?« Mož je odgovoril: Ne, ne, šel je veliko nižje!« Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen, pravi sveti Janez (1Jn 4,8). Naš pravilni odnos do Boga se kaže v tem, da smo odprti do bližnjega in ga ljubimo.
Pogosto opažamo in ugotavljamo, da ljudje postajamo vedno bolj razčlovečeni, da nam zmanjkuje že čisto enostavnega čuta za sočloveka. Bolj intuitivno kot z mislijo razumemo, kaj naj bi bila »sočloveškost« in kaj »nečloveškost«. Bolj čutimo kot razumemo, da je »biti človeški« oz. »sočloveški« nekaj, kar je v temelju vseh človekovih pravic in človekovih dolžnosti, v temelju vseh univerzalnih etik in tudi vseh univerzalnih religij. Pravzaprav je najvažnejša ugotovitev, da oboje sovpada. Kako naj bomo človeški, če nismo sočloveški in obratno, kako naj bomo sočloveški, če ne spoštujemo človeškosti! Druga, podobno pomembna ugotovitev je, da pri sočloveškosti ne za kake posebne lastnosti ljudi. Gre za to, kako smo, tj. kako bivamo in živimo, kadar in v kolikor se zavedamo svoje človeškosti. Iz obeh ugotovitev izhaja, da živeti kot človek, ki se zaveda svoje človeškosti nujno vključuje zavestno in solidarno ravnanje z drugimi ljudmi, ne pa npr. podcenjevanja ali precenjevanja drugih ljudi zaradi njihove narodnosti, barve kože, jezika, kulture, spola, socialne pripadnosti ali drugih razlik med ljudmi. Živeti sočloveško ni biološka danost, ki bi pripadala ljudem po njihovi naravi, tudi ni socio-kulturna danost, ki bi pripadala ljudem kot družbenim in kulturnim bitjem, temveč je realizacija neke ontološke možnosti, torej možnosti ozaveščenega bivanja in žitja, ki šele napravi ljudi za resnično človeške. Zavestno živeti svojo človeškost nas dviga iz okvirov neozaveščenega vsakdanjega življenja v zavestno življenje v so-človeškosti. Takšno življenje nas bogati, ne da bi nam prinašalo kakršnekoli materialne ali socialne dobrine ali prednosti pred drugimi ljudmi. Bogati nas s tem, ko nas dela bolj pozorne, občutljive za to, kar se dogaja z nami in okrog nas, za bolj sočutne in bolj odgovorne. To pa je samo po sebi izvor globljega razumevanja samega sebe in drugih ljudi. Pomembna posledica takšnega zavedanja in razumevanja človeškega življenja je tudi bolj izgrajena samozavest in bolj harmonično usklajevanje lastnih potreb in želja s potrebami in željami drugih ljudi okrog nas. Ne tožimo torej zaradi rastoče razčlovečenosti okrog nas, temveč raje gradimo lastno človečnost in sočloveškost.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Za svobodo nas je oprostil Kristus«, je zapisal sv. Pavel v pismu Galačanom. Zavedal se je, da imajo njegovi naslovljenci sicer vsak svojo predstavo o svobodi, a osnovno hrepenenje, ne biti nadzorovan in podložen, misliti, hoditi in delati po svoje, je pri vseh ljudeh enako. Takoj potem, ko je Pavel v petem poglavju pisma Galačanom napovedal govor o svobodi, je verjetno že izgubil velik del poslušalcev, omejil se je namreč na notranjo svobodo. Judov v diaspori, v rimski provinci Galaciji, v osrčju današnje Turčije, ki jim je Pavel govor o svobodi namenil, notranja svoboda zelo verjetno ni posebej zanimala. Nič drugače ni danes. Notranja svoboda očitno ni naša prioriteta, toda bolj preseneča, da tudi zunanje svobode, ne postavljamo na prvo mesto. V dilemi, ali čast ali svoboda, se človek skoraj vedno odloči za čast; pri izbiri, ali ugodje ali prostost, ima v večini primerov prednost ugodje. Ta ugotovitev nam pojasnjuje, zakaj imajo trdorokci, avtokrati, voditelji najrazličnejših ekstremističnih skupin vedno dovolj privržencev. Ljudje sledijo tistemu, ki jim zagotavlja kakršno koli identiteto in ugodje, čeprav pri tem izgubijo svobodo. Na nov način se ta fenomen manifestira tudi danes. Še pred petnajstimi leti smo bili vsi internetni optimisti. V internetu smo videli alternativo medijem, ki so se nam zdeli manipulativni. Toda interneta s preloma tisočletja, ki naj bi nam zagotovil tako zaželeno svobodo, ni več. »Tehnologije svobode so v samo dobrih desetih letih postale tehnologije množičnega nadzora in cenzure. Medijske, telekomunikacijske in internetne korporacije so pridobile doslej nepredstavljivo informacijsko moč in ideološki vpliv.« Toda ljudje se jim izročajo brez vsakih zavor, pri čemer jih vprašanje notranje in zunanje svobode sploh več ne zanima. »Nastaja množica sestavljena iz neštetih posameznikov, ki so izgubili vse nekdanje družbene in kulturne identitete,« pravi Lenart Kučić, v: Delo – SP, 12. 11. 2016). Za sv. Pavla je bil Kristus prototip svobodne osebe. Odklonil je zapeljevanje, ki mu je ponujalo oblast, čast in ugodje. Zaradi te zavrnitve so se mu maščevali tako, da so ga razgalili, osramotili in pribili na križ, toda notranje svobode mu niso mogli vzeti. Svoje dostojanstvo je ohranil tudi pred tistimi, ki so mu prebodli stran.
Teolog, filozof in mistik Abu Hamid Muhamed al-Ghazali sodi med najpomembnejše figure v islamski zgodovini. Velja ne le za »obnovitelja vere«, temveč tudi za »dokaz religije«. Toda navkljub častnim nazivom, je al-Ghazali pogosto tarča očitkov, da je filozofski tradiciji v islamskem svetu zadal usodni udarec. – Ali je ta očitek zares upravičen? In če: v kolikšni meri? Al-Ghazali je človeški razum in racionalno mišljenje dejansko postavil pod vprašaj. Vendar pa je ta vprašljivost v racionalno spoznavno zmožnost rezultat al-Ghazalijevega intenzivnega filozofskega raziskovanja. Ugotovil je namreč, da poslednjih verskih resnic nikakor ni mogoče doseči zgolj z razumom. Zato je kritiziral učenjake, ki so trdili, da lahko izključno s filozofsko-racionalnimi argumenti pojasnijo metafizično-verske resnice. Dokončne spoznavne gotovosti al-Ghazali tako ni našel v racionalnosti, temveč v mistični izkušnji, ki jo označil kot »neposredno okušanje resničnosti«. Vendar pa »mistično« pri al-Ghazaliju ni zvedeno le na raven subjektivnega psihološkega izkustva. Kar mistik v globini svoje duše izkusi, je nevidni, transcendentni svet, ki ga razodeva Koran. Mistično spoznanje je tako pristno religiozno spoznanje, ki sovpada z resnicami razodete postave oziroma le-tem podeljuje globlji eksistencialni pomen. Toda četudi se je al-Ghazali na koncu svojega epistemskega iskanja obrnil k mistiki, nikoli ni povsem opustil logičnih dokazovanj in filozofskih argumentov. Logika je zanj še naprej pomenila temelj mišljenja in s tem osnovo vsakršnega racionalnega spoznanja. V svojem delu »Rešitelj iz zablode« (Kud Logos, 2014) izrecno poudari, da v logiki ni ničesar, kar bi moral človek zanikati. Prav nasprotno, logične postopke dokazovanja so »uporabljali tudi racionalistični teologi in predstavniki spekulativnega mišljenja«. Vendar pa k temu dodaja, da med racionalisti dejansko obstaja neka vrsta zablode. Racionalistični filozofi namreč gradijo svoje dokaze na pogojih, o katerih so prepričani, da so nujno potrebni za doseganje gotovosti. Toda ko se lotijo verskih vprašanj, teh pogojev ne morejo izpolniti in zato v svojem načinu dokazovanja povsem odpovejo. Popolno gotovost na področju vere lahko po al-Ghazaliju zagotovi le neposredna duhovna izkušnja, »noetično okušanje«, ki je po svojem bistvu nadčutno in nadrazumsko. Al-Ghazali tako sklene, da je refleksija sicer višja od preprostega verovanja, mistično izkustvo pa višje od refleksije. Na podlagi al-Ghazalijevega dela postane jasno, da se logika in mistika ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Zagotovo ste že slišali ali pa celo sami uporabili rek: “Minuta izgubljena, ne vrne se nobena”. Če obstaja dobrina, ki se jo moramo naučiti modro uporabljati, potem je to zagotovo čas. Vse stvari v življenju lahko nadoknadimo ali obnovimo, le časa ne moremo. Ena bolj žalostnih dolžnosti, ki jih moram občasno opraviti kot pastor, je pogreb. In skoraj na vsakem od njih, torej v trenutkih, v katerih smo soočeni z minljivostjo in kratkostjo človeškega življenja, preberem Mojzesove besede iz Psalma 90: “Nauči nas prav šteti naše dni, da si pridobimo srčno modrost.” Dejstvo je, da je naš čas omejen in da obstaja meja, ki je ne moremo prestopiti. In prav zato se moramo naučiti modro upravljati s svojim življenjem in časom, ki nam je namenjen. In kaj lahko naredimo? Majhne količine časa, ki jih dolgoročno vlagamo v določeno aktivnost, imajo kumulativno vrednost. Telovadba je ena od najbolj očitnih ilustracij tega načela. Obstaja jasen kumulativni učinek, če vsak da telovadimo le nekaj minut. Ob koncu leta vidimo in čutimo razliko. Toda po tem, ko telovadimo prvič, je edina razlika to, da nas morda vse boli. Čas, ki ga investiramo v telovadbo in gibanje v daljšem časovnem obdobju je tisti, ki pomeni razliko. Enako velja, če želimo obvladati katerikoli inštrument ali tvoriti smiselne odnose s prijatelji, otroki ali partnerjem. Takojšnje posledice zanemarjanja ene same investicija časa na katerem koli življenjskem področju, so le redko takoj vidne. Če svoje zdravje zanemarjamo za en dan, ni nikakršnih posledic. Tudi če to počnemo en teden, verjetno ne bo razlogov za skrb. In enako velja za skoraj vse ostale stvari. Toda če zanemarjanje postane naš vzorec, naletimo na dejstvo, da ima tudi to zanemarjanje kumulativni učinek. Če svoje zdravje zanemarjamo en teden ali en mesec, verjetno ne bo nobenih resnih posledic. Toda če to počnemo eno leto, je škoda lahko nepopravljiva. Negativni učinek zanemarjanja se sešteva na telesnem, odnosnem, duhovnem, poklicnem, čustvenem – skratka na vseh področjih. Če dovolj dolgo nekaj ali nekoga zanemarjamo, bomo imeli kaj pokazati. Običajno bo to razsulo in zmeda. Ko poskušamo zanemarjanje nadoknaditi, lahko to v nas sproži zaskrbljenost in eksplozijo energije. Študenti, ki poskušajo študiranje celega tedna stlačiti v zadnji dan in noč pred izpitom, to dobro poznajo. Toda ko gre za odnose, zdravje in duhovnost tega ne moremo narediti. Vse te stvari se gradijo z rednim investiranjem časa. In prav zato je dobro prisluhniti nasvetu iz Pisma Efežanom: “Skrbno torej pazite, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.” (Efežanom 5,15.16) Vprašajmo se, kako naj bi v luči svojih preteklih izkušenj, sedanjih okoliščin ter sanj, načrtov ali upov za prihodnost modro uporabljali svoj čas. Kaj moramo dodati svojemu urniku? Kaj odvzeti? Kje moramo uporabiti načelo kumulativne vrednosti? Začnite s tem, da boste med stvarmi, ki jih boste našteli v odgovor na omenjena vprašanja, izbrali eno, ki jo lahko začnete delati in ki bo, če je boste delali dosledno, imela pozitiven učinek na eno od področij vašega življenja. In začnite jo delati danes. Naš čas je naše življenje. Uporabljajmo ga modro.
Papež Frančišek je nekoč takole nagovoril družine: »Če se še tako prepirate in če morda celo krožniki letijo po kuhinji, nikoli na končajte dneva, ne da bi se spravili in pobotali med seboj. Nikoli!« Sprava med ljudmi je eden najlepših in najbolj osrečujočih dogodkov. Sad sprave je edinost, soglasje, harmonija. Danes začenjamo kristjani Teden molitve za edinost, ki je le druga beseda za spravo. Žalostno dejstvo je, da smo kristjani že stoletja med seboj razdeljeni. Verujemo v istega Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika, a pripadamo različnim krščanskim cerkvam, ki so se med seboj odtujile in živijo vsaka svoje življenje. Nekaterim se zdi ta raznoličnost krščanstva hvalevredna, vendar vemo, da Kristusov načrt ni bil takšen. On je ob slovesu od učencev molil: »Oče, daj, da bodo ti, ki vame verujejo, eno, kakor sva midva eno.« Če papež pravi, da se mora družina vsak dan sproti spraviti, koliko bolj to velja tudi za kristjane. Geslo letošnjih molitev in srečanj podčrtuje še en vidik sprave. Glasi se takole: »Kristusova ljubezen nas priganja,« nas zavezuje, da se spravimo. Jezusovo delo na zemlji je bilo sprava, ki je samo druga beseda za odrešenje. Po Kristusu nas je Bog spravil s seboj in tudi nam dal službo sprave, piše apostol Pavel. Kako je to napravil? Z odpuščanjem in trpljenjem. Sprava ni zastonj, niti poceni. Pot sprave je dolga in naporna in vključuje tudi bolečino. Eden velikih duhovnih svetilnikov dvajsetega stoletja je bil brat Roger Schutz, ustanovitelj taizéjske meniške ekumenske skupnosti. Vasica Taizé v francoski Burgundiji že petdeset let priteguje milijone mladih ljudi, ker izžareva in oznanja eno samo sporočilo: sprava. Brat Roger je v pravila meniške skupnosti zapisal: »Nikoli se ne sprijazni s pohujšanjem razdeljenosti med kristjani.« Mladim je govoril o Bogu ljubezni in usmiljenja. Rad je ponavljal besede sv. Avguština: »Ljubi in povej to s svojim življenjem.«V cerkvi sprave, ki je kot velik šotor sredi šotorišča, mladi z vsega sveta molijo in pojejo skupaj z menihi, ki prihajajo izmed protestantov, anglikancev in katoličanov. Hočejo biti majhno, vidno znamenje sprave. A tudi brat Roger, človek, ki je utelešal sámo dobroto, nežnost, krotkost in nenasilje, je moral umreti nasilne smrti. Privoščimo danes sočloveku besedico odpuščanja. Odločimo se za gesto, ki bo rodila spravo. Sveto pismo namreč pravi: »Naj sonce ne zaide nad tvojo jezo in prepirom.«
Najbrž se ne motijo tisti, ki pravijo, da je težko povedati nekaj, kar še ni bilo povedano ali pa da je težko napisati pesem, ki še ni bila napisana. Hrati pa iz lastnih izkušenj vemo, da lahko slišimo iste besede, iste stavke neštetokrat, pa se nas vedno drugače dotaknejo, nas drugače nagovorijo. Zatorej se danes ozrimo nazaj in se pustimo nagovoriti besedam neprecenljive duhovne tradicije izročil vzhoda in zahoda, severa in juga. Takole nam sporočajo: doumeti da si Nič, je modrost. Doumeti, da si Vse, je ljubezen. Ko doumeš in veš, da si Nič, vzpostaviš modrost. Ko doumeš in veš, da si Vse, vzpostaviš ljubezen. Odtlej ni ničesar več, česar bi ne mogel ljubiti. Dovolite mi, da ponovim še enkrat: doumeti da si Nič, je modrost. Doumeti, da si Vse, je ljubezen. Ko doumeš in veš, da si Nič, vzpostaviš modrost. Ko doumeš in veš, da si Vse, vzpostaviš ljubezen. Odtlej ni ničesar več, česar bi ne mogel ljubiti. Odtlej je tvoje življenje nenehno prepletanje modrosti in ljubezni… Verjamem, da se v teh temeljnih vprašanjih človeškega bivanja naši predniki niso nič kaj razlikovali od nas. Človek, ki se vsaj malo poglobi vase spozna, da ljubezen, ki hoče oklepati ali prisvajati, izgublja svojo moč ter se pričenja spreminjati v svoje nasprotje. In če zberemo dovolj poguma in iskrenosti ter si dovolimo pogledati še naprej, lahko ugotovimo, da je zares ljubiti pravzaprav nekaj težkega, nekaj, kar zahteva veliko mero odsotnosti sebe samega – odsotnosti svojih mnenj, navad ali prepričanj. Velikokrat se nam zgodi, da ljubezen zamenjamo z še eno obliko ‘’imeti’’. Ne čisto enako, ampak podobno, kakor imamo različne predmete, obleke, nepremičnine in mnogo drugega, mislimo, da imamo na nek način tudi ljudi, ki smo jih, sprejeli v svoj intimni svet – in oni nas v njihovega. Rečemo, da jih imamo radi ali pa da jih ljubimo. Če storijo nekaj, kar je v nasprotju z našimi pričakovanji, smo ranjeni in tudi trpimo. In če se takšna njihova ravnanja nadaljujejo, jih sčasoma ali pa tudi naenkrat odpustimo od sebe, iz svojega življenja, se razidemo in rečemo, da jih ne ljubimo več. Ni redko, da se kaj takega zgodi celo med starši in njihovimi otroki. Velikokrat se sprašujem, ali sem dovolj pogumen in ali sem pripravljen zares raziskati kaj je ljubezen, ki jo živim ali okušam, kakšna je zares moja ljubezen? Morda je današnje jutro pravšnje za to.
Pogovarjala sem se z ženo, ki je v svojem življenju doživela veliko težkega. Občudovala sem jo, kako je zmogla biti kos vsem težavam, kako je znala ohraniti svojo trdno samostojno vero, kako ji je uspelo, da je ostala tako vedra in toplo človeška v odnosih do soljudi. Pogovarjali sva se tudi tem, kaj so ji pomenili drugi ljudje na njeni poti. »Bližnji so mi kot lučke ob poti – smer moram izbirati sama in hoditi moram sama. Toda brez lučk ob poti bi ne mogla ničesar.« Tako je rekla. Pomislila sem, kako jaz doživljam te lučke ob poti. Velikokrat se tisti, ki mi sveti ob poti, niti ne zaveda, da mi njegova luč pomaga nadaljevati pot. Prav tako tudi jaz drugič posvetim v temo nekoga, ne da bi sploh vedela. Pred nekaj dnevi sem imela slab dan. Sama ne vem zakaj, ampak vse se mi je zdel zelo težko, sama sebi sem se zdela sitna. In v to turobno vzdušje je pozvonil telefon. Prijazen glas znanke na drugi strani je naenkrat razbil turobnost in ob pogovoru, ki na zunaj ni bil nič posebnega, se je situacija zame spremenila. Verjetno se vsakomur od nas dogaja podobno. Prijazen pozdrav soseda, znanca, prijatelja, sodelavca …nekaj preprostih besed, ki povedo več kot samo gole besede – to nam lahko polepša dan. Pa seveda ne pozabimo, da prijazna beseda, drobno priznanje, naredi naše skupno življenje povsem drugačno. Zato ni vseeno, kako se srečujemo. Poskušajmo biti drug drugemu lučke ob poti, da se bomo laže odločali za smer poti in bomo laže hodili.
Telo imamo za nekaj tako samoumevnega, da o njem običajno ne razmišljamo. Zavemo se ga šele tedaj, ko nas na njem kaj boli. Današnja družba zelo poudarja vse, kar je telesnega. Prav tako nam ne prizanaša s podobami bolj ali manj razgaljenih teles. Telo naravnost poveličuje. Hkrati pa telo ostaja nekaj skrivnostnega. Jaz sem telo, brez njega me ni, ne obstajam. Tudi drugi človek mi je dostopen samo v konkretnosti telesa. Vse, kar živim, doživljam in čutim, se dogaja v telesu in prek njega. Moje telo korenini v življenju, ki se daje. Zastonjsko in nezasluženo. Skrivnostno mi priteka iz skritega Vira. Ali lahko kaj povem o tem Viru? Filozofi bi lahko o njem dolgo in veliko govorili. Toda če bi mu zares prisluhnili, bi slej ko prej morali umolkniti. Začudili bi se nad tem Virom življenja, iz katerega ga tudi sami prejemajo. Telo torej, moja oseba, jaz sam z vsem svojim bitjem sem zakoreninjen v Življenju. Stara slovenska beseda za telo je »živôt«. V njej odzvanja koren besed »živ, živeti«. Pomeni pa tudi življenje. Se pravi telo je živo, v njem je življenje. Telo brez življenja je truplo. Bodímo pozorni: pri vsaki sveti maši slišimo te Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas«. V slovenščini živa in konkretna razsežnost telesa ne pride do izraza, v nemščini pa še danes duhovnik v Jezusovem imenu reče: »To je moj živôt, ki se daje za vas«. Pri evharistiji se nam torej ne daje umrljivo Jezusovo telo, temveč njegov »živôt«, Jezus kot živa oseba. Z njegovim telesom (živôtom) smo deležni njegovega življenja. Njegovo telo ali život pa ni več nekaj umrljivega, ampak razodeva polnost življenja v Očetovi ljubezni. In mi smo te Ljubezni, tega Življenja v Očetu deležni po krstu. To Življenje zdaj po Kristusovem telesu pronica v naše telo, v našo osebo in jo dela živo za večno življenje; zato naše telo – to je naša vera – tudi ob uri naše smrti ne bo postalo truplo, saj je vcepljeno v Očetovo ljubezen, ki nikoli ne mine.
V enem od pogovorov z mojim iranskim prijateljem, sufijem in mistikom, o smislu življenja je nastal ta zapis: »Ali se je potrebno osvoboditi preteklosti in prihodnosti?« „Ne le to. Osvoboditi se je potrebno tudi vseh pričakovanj in želja. Šele, ko to dosežemo postane naša življenjska pot vodena od znotraj. Trenutek nas vrača k sebi, ampak seveda je o tem veliko lažje govoriti kot to živeti.“ Najin pogovor je za nekaj trenutkov zmotila skupina vernikov, ki so prišli naproti in prepevali verske pesmi. Ustavil sem se in prisluhnil petju. Pevci odeti v bele halje, njihovo tako nezemljsko petje in najin pogovor o iskanju najglobljega. Trenutek stopi vame in me utišaj! Pocukal me je za rokav in mi pomignil, da naj sedem na breg reke. Začel je recitirati: Prebudi se ljubi moj. Bodi prijazen s svojim spečim srcem. Pelji ga ven, na širna polja Svetlobe, in mu dovoli, da zadiha. Reci, "Ljubezen, vrni mi moja krila. Dvigni me, dvigni me bližje." Reci soncu in luni, reci našemu dragemu Prijatelju, "Zdaj Te bom popeljal, Ljubljeni, na tisti čudoviti Ples, ki si ga obljubil!" Poslušal sem ga z zaprtimi očmi. Po trenutkih tišine je dodal: „Dragi moj, vse to so le prazne besede. Edina resničnost in edini učitelj je ljubezen. Ljubezen je popolna predaja in popolna predaja je lahko le Ljubezen. Hvaležen sem Bogu, da sem jo okusil in da še vedno pijem iz njenega izvira. Vem, kaj pomeni popolna predaja in popolno zaupanje. To je božji blagoslov. To niso trenutki, to je čas brez časa. Čas, ko se izbriše jaz in ti, ko si vse in nič, ko si začetek in konec, ko si eno z vsem. To je zame srečanje z Bogom, ki nima imena, ki je zame Ljubezen in Ljubezen je Bog. Moje izkustvo Ljubezni je moje izkustvo Boga. Presrečen in zahvalen sem Bogu za ta čudoviti dar, ki je prinesel toliko lepega in tudi trpljenje. Tolažim se, da Bog ve, kaj je dobro zame in vem, da je bilo vse kar sem doživel na moji poti nujno za moj razvoj. Vem, da brez težkih trenutkov, brez trpljenja, ne bi bil to kar sem. Ali kot pravi moj dragi prijatelj Hafez: Nocoj bo govora o ljubezni, in jutri zvečer prav tako. Pravzaprav ne vem nič bolj primernega, o čemer bi lahko govorili, dokler ne bomo umrli.
Nekoč je živel alkimist, ki je, tako kot mnogi drugi alkimisti posebej v srednjem veku, svoje življenje posvetil iskanju kamna modrosti, redkega kamna, ki je imel to moč, da predmete iz železa spremeni v zlato. »Preizkusil bom vse kamne zemlje, enega za drugim. Zagotovo bom našel kamen modrosti,« si je dopovedoval sam pri sebi. Na začetku se je zdelo vse precej enostavno. Alkimist se je opremil z železno verigo in se z njo dotaknil vsakega kamna, ki ga je videl. Tako je hodil in hodil, in ko je zagledal kamen, ga je prijel in se z njim dotaknil verige. To početje je postalo njegov vsakdan. Leta pa so minevala in alkimist je blodil, zdaj z razmršenimi lasmi, polnimi prahu, suh kot prekla in s srepim pogledom iskal svoj čarobni kamen. Vsi so ga imeli za norega. Nekega dne pa se mu je približal deček in ga vprašal: »Povej mi, kje si našel to zlato verigo, ki jo nosiš okoli pasu?« Alkimist se je zdrznil, ko je pogledal verigo: nekoč železna, je bila zdaj zlata! Udaril se je po čelu. To niso bile sanje, toda kdaj je prišlo do te spremembe? Navadil se je pobirati kamne, se z njimi dotikati verige, jih nato odvreči, ne da bi preveril ali je prišlo do kakšne spremembe. Ostarelemu alkimistu je dejansko uspelo najti kamen modrosti in ga v istem trenutku tudi izgubiti. Začelo se je že večeriti in alkimist se je vrnil na prehojeno pot, da bi poiskal izgubljeni kamen. Ampak zdaj je bilo njegovo telo upognjeno in moči mu je zmeraj bolj primanjkovalo. Vsak dan se dotikamo ljudi in predmetov, ampak zaradi pasti rutine prepogosto ne opazimo, kdaj se naš dotik pozlati. Rutina je pogosto tista prepreka, ki nam onemogoča občutek hvaležnosti za bogastvo, ki nam ga prinaša vsak dan znova. Dotik ni nekaj samoumevnega, je čut, ki nam je, če smo zdravi, stalno na razpolago. Dotik zmore potolažiti, opogumiti, daje dostojanstvo, je v pomoč. Tudi danes nam je dana priložnost, da v dotikih dneva odkrivamo zlato, ki se skriva pod površino. Da ne bi bilo prepozno in bi kot alkimist nemočno zrli na pot nazaj.
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Zmaga v odnosu ni nikoli samo na eni strani; zmaga je v sposobnosti igrivosti med dvema poloma; zmaga je vedno v napredovanju dveh po usklajevanju za dobro in ne v zmagi/porazu samo enega. Četudi zmaga le ena stran je ta kratkotrajna; to je ‘Pirova zmaga’, ki nosi v sebi kali poraza. Že kot otrok nisem mogel razumeti kako se lahko dva spreta in pri tem trmasto vztrajata vsak pri svojem ‘prav’. Že takrat sem nekje v sebi vedel, da ne more biti v ognjevitem zavračanju, medsebojnem poniževanju … zmagovalec na nobeni strani, da je tisto prav nekje ‘nad’ njunima resnicama zaradi katerih sta se bojevala. Že takrat so me odrasli spravljali v notranjo konfliktnost: po eni strani so se mi zdeli veliki in pametni, po drugi pa kot pavijani (takrat, ko vreščijo in se med seboj grizejo). – No pravzaprav so se mi zdeli bol grozni kot pavijani. Ko so mi pripovedovali o zmagovitih vojnah in poražencih … In potem, ko smo se te vojne igrali: ‘kavbojce in indijance’, ali pa ‘nemce in partizane’… Tudi ko sem dobil vlogo na ‘sovražni strani’, me je begala misel: “Ampak, saj sem tudi v tej vlogi človek – nekdo, ki ima mamico pa očka – nekdo, ki čuti ljubezen … nekdo, ki je krhek in nemočen in si želi le, da bi lahko živel v miru s tistimi, ki jih ima rad.” In potem sem razmišljal, a ne razumel (in vse do danes ne razumem) kako se lahko gre nekdo vojno z ljudmi, ki si najgloblje v sebi želijo le miru in ljubezni. Kdo jim daje pravico da tolike speljujejo v medsebojni boj in poboj? Strašno, kaj lahko naredi človek za legalno! In ko sem v filmih opazoval generale, so se mi v svoji nadutosti okrašenosti s tistimi čini in priznanji zdeli strašni v zame neki nerazumljivi izrojenosti; in ko sem gledal pomembneže, ki odločajo o vojni in miru sem videl v njih in med njimi toliko popačenega in spačenega … – če že v videzu, koliko bolj šele v njihovi miselni/ notranji resničnosti. In potem sem tolikokrat razmišljal zakaj raje namesto vojn ne igrajo za sprostitev nogometa, zakaj morajo v njihovi igri umirati ljudje? In ko sem to povprašal učitelje, so mi rekli, da sem še majhen in nič ne razumem. In potem sem se prestrašil, da bom postal, ko odrastem kakor oni; da bo njihovo razmišljanje postala moja lastna misel, da bom izgubil čut za Ž/življenje, kot živi v srcu otroka. »Šel je popotnik skozi atomski vek /…/ in je prodal svoje srce,« je zapisal Matej Bor. »Šel je na tržnico in vprašal je kanarčka: Ali naj kupim tebe? - Kaj boš z menoj zdaj, ko nimaš srca? Nazadnje je sklenil, da si pozida hišico tam na obronkih atomskega veka. Ko so ljudje hodili mimo in vpraševali: Kdo živi v tej hišici, da nikoli ne odpre ne oken ne vrat? je rekla hišica: Človek, ki se je skril vame, ker ga je sram, da je prodal svoje srce.« Ljudje, nikar ne prodajmo svojega srca.
Neveljaven email naslov