Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov.
Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA.
Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti.
Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov!
Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.«
Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri.
Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov.
Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA.
Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti.
Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov!
Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.«
Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri.
Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov.
Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA.
Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti.
Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov!
Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.«
Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri.
Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Naša vizija je zelo pomembna pri vztrajanju na naši poti – tudi ko se nad nas zgrnejo vse mogoče vremenske težave. Močna vizija nas lahko vleče naprej tudi skozi temo ali meglo, saj se z njo zavedamo, da je uresničenje našega cilja lahko le še vprašanje časa ali v nekaterih primerih celo metrov.
Ob tem imam v mislih resnično zgodbi Florence, ki je leta tisoč devetsto petdeset kot prva ženska v obe smeri preplavala Rokavski preliv med Francijo in Veliko Britanijo. Florence si je postavila nov cilj, da bo preplavala štiriintrideset kilometrov dolgo razdaljo med otokom Katalina in kalifornijsko obalo v ZDA.
Če bi svojo nalogo uspešno dokončala, bi bila tudi prva ženska, ki bi preplavala ta preliv. Ob prvih zamahih v ledenomrzli vodi jo je preko televizijskih zaslonov spremljalo na milijone ljudi. Spremljevalna ekipa je morala na poti kar nekajkrat ustreliti v zrak, da je tako prestrašila morske pse, ki so v teh vodah pogosti. Utrujenost Florence ni ovirala – največjo težavo ji je predstavljala ledena voda, ki jo je premrazila do kosti.
Trener ji je končno sporočil, da je obala že zelo blizu. Ker pa je zaradi goste megle sama ni videla, je po skoraj šestnajstih urah plavanja zaprosila spremljevalno posadko, naj ji pomaga iz vode. Vendar pa v tistem trenutku ni vedela, da je bila v tistem trenutku od obale oddaljena zgolj osemsto metrov!
Ko se je nekoliko ogrela, se je počasi pričela zavedati svojega položaja. Novinarju je povedala: »Saj nočem opravičevati svojega dejanja, a če bi videla obalo, gotovo ne bi odnehala.«
Florence torej ni odnehala zaradi utrujenosti ali ledenomrzle vode. Obupala je zato, ker zaradi goste megle ni videla svojega cilja. Vendarle ima njen podvig uspešen konec, saj je čez dobra dva meseca spet poskusila preplavati preliv. Tudi tisti dan je bil izredno meglen, vendar je bila Florence prepričana o smiselnosti svojega plavanja in ohranjala svojo vizijo, notranji pogled na cilj. Ne samo, da je postala prva ženska, ki je preplavala Katalinski preliv, temveč je izboljšala tudi rekord, ki ga je pred njo postavil moški – za celi dve uri.
Kakšna je moja vizija za danes? Kaj pa če se znajdem v megli, kako se bom odzval?
Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu. Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma. To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načela, do katerih sem se prerinil v svojem življenju, je od nekod prišla streznitev, da to ni to. Da to zame ni dovolj. Človek je nenasitno bitje, ker je v njem nekaj neskončnega. V Rimu sem se tako predvsem naučil, da je človek, ki želi biti vernik, prisiljen vse življenje ostati učenec. Iskati, preverjati, se učiti. Pri tem tudi (z)grešiti. Se truditi. Zapuščati svoje preverjene poti in se podati na tiste nove in neznane, ki se odpirajo z življenjem samim. Gospod me uči, da je tam njegov zaklad, na neki nepoznani njivi, pri nekem neznanem trgovcu z biseri, ki se je kar od nekod, nenapovedano pojavi na pragu. In da je velikokrat treba vse prodati, da bi imel ta biser, da je treba je prodati vse staro, vse preverjeno in gotovo, da bi imel ta zaklad. To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi prodati, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni. Nemški duhovnik Dietrich Bonhöffer bi dejal, da je kristjan tisti, ki vsak dan na novo sestavi svojih deset zapovedi. Da se torej ne drži črke kot pijanec plota, temveč da prevzame odgovornost in v danem trenutku presodi, kaj je bolj prav in se za to tudi odloči. Recite temu modrost ali fleksibilnost. Jaz temu pravim svetost.
Živimo v času, ko znamo marsikaj do potankosti analizirati, in upamo, da bomo na mnogih področjih še napredovali. Kaj vse že vemo o celicah, o kromosomih, o atomu. Pa ne samo to. Tudi o delčkih celic, kromosomov in atomov. Vedno bolj pa nam manjka pogled celote. Genij skladatelja se skriva v njegovih notah. Toda ko analiziramo njegove note, ne odkrijemo njegovega genija. Veličina pesnika je v besedah. Analiza njegovih posameznih besed ne razkrije njegovega navdiha. Bog se razodeva v stvarstvu. Toda če stvarstvo še tako natančno raziskujemo, ne bomo našli Boga. Prav tako kot ne moremo najti duše s skrbnim preiskovanjem telesa, Kmet se odloči, da bo poiskal lepoto v sončnem zahodu, toda najde samo sonce in oblake in nebo in obzorje zemlje – dokler ne spozna, da lepota ni »stvar«, ampak poseben način gledanja. Zaman bomo iskali Boga, dokler ne bomo razumeli, da Boga ne moremo videti kot »stvar«. Potrebujemo poseben način gledanja, ki je podoben tistemu pri majhnih otrocih, ki jih ne motijo izdelane doktrine in prepričanja. Za ta pogled celote gre. Izgubljamo se v najmanjših podrobnostih, pa pogosto ne znamo ob tem zaznati bistvenega sporočila. Človek za svoje življenje potrebuje pogled celote, ker mu osmišlja življenje, daje občutek doma, mu omogoča, da doživlja življenje kot skrivnost. Samo takšno življenje je vredno življenja, ker se samo v takšnem ozračju razvijajo bistvene človeške vrednote: prijateljstvo, veselje, upanje, ljubezen. Pogleda celote se ne moremo naučiti kot matematike, Ničesar ne moremo narediti s silo. Samo odpreti se moramo za vse, kar prinaša življenje in prisluhniti vsemu.
Dobro jutro. V enem smo si vsi enaki to jutro: od včeraj smo za en dan starejši. Spet smo se postarali. Kakor koli že to razumemo, eno je gotovo, da na tej poti staranja ni poti nazaj. Ob voščilu za dobro jutro ni ravno primerno govoriti o tem. Vprašanje je, kdaj sploh je primerno, kakor mi je pred kratkim zabrusil eden mojih znancev: »Ne spominjaj me na vsakem koraku, kako sem se postaral.« Če bi vprašali otroka, bi nam potožil, kako težko je, ker ga ne jemljejo resno zaradi njegove mladosti. Sami vemo, kako si želimo videti na kakšnem odgovornem mestu starejšega človeka. Mladenič ali mladenka na mestu, kjer bi pričakovali izkušnje, modrost, potrpežljivost, nam ne gre v glavo. Od nekdaj so v ljudskih modrostih starejši veljali za vir modrosti. Kult mladosti je v zadnjih desetletjih to spremenil, vprašanje je, če je to najboljše. Nedavno sem slišal pogovor neznancev, ki sta razvneto razpravljala o neodgovornem in nespametnem šefu. Zdelo se mi je, da je ta postav njun šef pred kratkim in da je mlajši od njiju. Kmalu sem ugotovil, da se motim. Eden izmed njiju je ogorčeno izjavil: »Pri njegovih letih, ko je pred upokojitvijo, bi pa pričakoval malo več treznosti in pametnega ravnanja. Saj ravna kot kakšen pubertetnik.« Danes pogosto slišimo o starih ljudeh, ki se obnašajo kot najstniki. Včasih nas k temu nagovarjajo tudi reklame, mediji. Starost se je skrila za zidove domov za starejše. Ob zgroženosti omenjenih neznancev o mladostniški nespameti nadrejenega, se lahko zgodi, da bo za temi zidovi ostala tudi modrost. Na misel mi prihaja trditev starogrškega misleca in državnika Solona. Pravi, da se res vsak dan stara, a se tega ne more nikoli dokončno naučiti. Če sem vas pozdravil z ugotovitvijo, kako smo se spet postarali in da bi to nadzorovali ni v naši moči, je nekaj vsaj navidezno nasprotnega. Solon trdi, da se je treba učiti starati. Gube, bolezni, nemoč, pozabljivost in podobno pride samo. Modrost, ki jo pripisujejo že od nekdaj starejšim, pa je treba gojiti. Predvsem takrat, ko smo nemočni in nam kaj dosti izbire ne ostane, se moramo pametno odločati. Dolge noči, tema, hladno vreme in čas, ko pogosto gledamo nazaj, tako na leto, kot na te, ki so šli po podobni poti pred nami, je pravšnji za tako šolo. Šolo staranja namreč. Pri tem ne gre za leta, bolj za to, kaj sem se naučil iz prejšnjih rodov, kaj bom ponesel s sabo v življenje iz leta, ki mineva. Naj bo nam vsem dan pol premišljenega in treznega staranja.
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega kako ga bomo investirali je odvisna kvaliteta našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel zdelat letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Z vsakim novim letom se vrača svetloba, sončna Luč. Njeno vsakoletno vračanje so stara ljudstva imenovala zimski sončni obrat, v krščanstvu se je na božični dan rodil Jezus. Božič in novo leto sta na koledarju ločena dneva, vendar sta v nekem globljem pomenu isti praznik, praznik novega prihoda in obenem vrnitve svetlobe, nebesne in nebeške Luči. Po zimskem sončnem obratu začutimo, da ni več daleč pomlad. Sonce, naša vélika Zvezda, je s svojo sijočo lučjo podobno božanstvu. Modreci, preroki in mistiki že od nekdaj povezujejo svetlobo z vesoljnim duhom. Veličastni so tisti starodavni verzi, s katerimi je faraon Ehnaton častil Sonce, navedel bom le dva, ki se v prevodu Gregorja Strniše glasita: Čeprav si daleč, so tvoji žarki na zemlji, čeprav si visoko, so tvoje stopinje dan! Platon je v znameniti prispodobi o votlini ponazoril s Soncem najvišjo idejo Dobrega, ki presega vse ideje, jih šele omogoča – tako kakor v naravi Sonce presega vsa bitja, saj omogoča življenje in s človeškim očesom tudi videnje lepote sveta. In če preskočim mnoga stoletja – prava modrost je vselej brezčasna – naj mi bo dovoljeno, da malce po svoje preoblikujem slavni izrek filozofa Friedricha Schellinga: »Narava naj bo vidni duh, duh naj bo nevidna narava« – in rečem: Svetloba je vidni duh, duh je nevidna svetloba. S to mislijo se najbrž lahko strinjajo verniki vseh religij, pa tudi drugi iskalci Najvišjega. Sonce, naša vélika Zvezda, enako podarja svetlobo vsem. Zjutraj se vedno znova razveselimo sončnih žarkov. In kadar ob misli na prihodnost občutimo tesnobo, pomislimo na Luč, ki nas je priklicala v življenje in ki naj nas vodi na vseh naših poteh. Zdaj pa, ob tem novoletnem jutru, prisluhnimo še verzom lepe in resnične eskimske Pesmi o svetlobi (v prevodu Lojzeta Krakarja, iz knjige Sredi zemlje stojim): Kadar odplovem s čolnom daleč od brega, premišljujem, kako nepomembno je moje vsakdanje življenje. Toda, ko se spomnim, da sem bil v hudi stiski, s e mi zazdijo moje majhne skrbi velike, in velika se mi zazdi bolečina, ki jo prinaša s seboj vsakodnevno pomanjkanje. Toda ali ni edina stvar, edina stvar, ki je res velika, to, da zagledaš v kolibi na koncu poti, kako se bliža veliki dan, kako se poraja dan in svet napolnjuje svetloba.
Kar ne moremo verjeti, da je leto spet naokoli, kajne? A ni bilo ravno »predvčerajšnjim« silvestrovo? Z vsakim novim letom opažam, da kvaziznanstveno dejstvo, da gre čas čedalje hitreje mimo, neizpodbitno drži. Kakorkoli, novo leto je pred vrati in spet smo se znašli v času, ko se nas skoraj polovica – 45% če smo natančni – odloča in si obljublja, da bo v novem letu to in ono spremenila. Na seznamu najpogostejših novoletnih zaobljub se na vrhu nahaja zaobljuba o izgubi teže, sledijo ji želje po večji organiziranosti; po tem, da bi v novem letu manj zapravili in več privarčevali, manj skrbeli in bolj uživali življenje; da bi prenehali kaditi, prebrali več knjig in preživeli več časa z družino. To so torej najpogostejše novoletne zaobljube. Kako pa je kaj z njihovim uresničevanjem? Statistika pravi, da velika večina ljudi zaobljub nikoli ne izpolni; to stori le 8 % ljudi, kar tretjina se jih »osuje« že v prvih štirinajstih dneh. Kaj naj torej naredimo? Predvsem svojih upov ne polagajmo v vse tisto, česar še ni in kar nam manjka! Raje se osredotočimo na vse dobro, kar že smo in kar že imamo! Danes obhajamo nedeljo sv. družine. Od predlaganih beril me je najbolj nagovorila čisto kratka misel iz 105. psalma, ki pravi: »zahvaljujte se Gospodu«! Zahvaljujte se… Zahvaljevati se… Predno zdivjamo v novo leto je prav, da se zahvalimo za tega, ki mineva. Prav je, da se spomnimo dobrot, ki smo jih v tem letu doživeli. In se zanje zahvalimo… Tudi če je bilo težko. Tudi če se zdi, da nimamo ničesar, za kar bi se bilo vredno zahvaliti. Če smo danes zjutraj lahko vstali iz postelje, če smo na toplem, če nam iz pipe teče čista, pitna voda; če imamo živo ženo, moža, otroke, starše, brate, sestre, prijatelje … če dihamo in smo živi, če smo tukaj; se imamo gotovo za kaj zahvaliti. Obenem pa je zahvaljevanje lahko naša edina novoletna zaobljuba. Odločimo se samo za eno stvar. Da bomo v prihodnje leto vgradili preprosto disciplino vsakodnevnega zahvaljevanja. Kot kristjan sem vesel, da vem, komu se zahvaljujem. Da lahko vsak dan znova rečem: »Bog, hvala za to, hvala za ono«. Poskusimo torej in se odločimo: zahvalimo se za eno; morda za tri stvari na dan. Z vsakodnevnim zahvaljevanjem se bo moj odnos v moji glavi, v moji duši, v mojem srcu začel spreminjat in skupaj z njim se bodo same od sebe – ne na silo, ampak kot naraven sad zahvaljevanja – začele spreminjat tudi moje okoliščine. Če bom tako skozi vsakodnevno disciplino zahvaljevanja spremenil svoj temeljni odnos, svojo temeljno naravnanost do sveta, s katerim se bom v tem letu srečeval, bom v tem letu naredil največ.
Lončena peč v naši dvestoletni hiši, od kar se moja, skoraj osemdesetletna mama ne more več varno povzpeti nanjo in ogreti, ostaja nezakurjena. V mrzlih dneh potrebno toploto daje drugi vir energije, zato tudi ledenih rož na šipah ni več. Tako kot ni več mojih prednikov, ki so nekdaj s peči zrli v Bogkov kot hiše pod katerim so na mah postavili skromne, papirnate jaslice ali pa samo razglednico z jasličnim motivom, ki je prispela iz daljne Severne Amerike. Mama v hiši s šestnajstimi okni živi sama. Ko se iz leta v leto v božičnem času vračam v najin topel dom, že vse pripravi za prihod Novorojenega. Nato skupaj opraviva blagoslov svetega večera: móliva, pokadiva in pokropiva prostore, tako v hiši kot gospodarska poslopja. Kako drugačen je vonj kadila v njej kot v četrtem nadstropju manjšega stanovanja nekega stanovanjskega bloka ali pa čudnega meščanskega stanovanja, kjer je navkljub ogrevanim prostorom vel čuden hlad. Najlepše spomine izmed vseh bivanj drugod imam na skromno študentsko sobico, čeprav je bila termoakumulacijska peč zaradi preobremenjenosti velikokrat hladna. Naša stara hiša – moj dom. Topel in domač. S skromnimi papirnatimi jaslicami in božičnim drevcem, okrašenim v sijoč in barvit papir zavitimi bomboni z belimi resicami. Dom, ki pripoveduje mojo zgodbo in zgodbe mojih prednikov. Zgodbe minulih stoletij, zgodbe nas, ki smo zapuščali prostorno hišo zaradi preživetja in iskali zavetje po tujih hišah. In bili tudi preganjani in izgnani. Kako prazen je lahko prazničen pogled v tujem kraju in temne razsvetljene ulice. Kako hladne stene, pobarvane s toplimi barvami. Upam, da so vaši domovi v teh dneh božične osmine pravi studenci božičnega veselja. Božična luč je močnejša od človeške revščine in uboštva, močnejša od bogatina, ki igra vlogo berača, da bi nato beraške cunje spet vrgel stran. Močnejša od bleščečih božičnih drevesc in vseh božičnih darov. In angelovo oznanilo, izrečeno betlehemskim pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,« velja tudi za vas in za mene. Naj se vas v teh dneh duhovna Luč dotakne, kjer koli že ste: v bajno razsvetljenem mestu ali za zapečkom lesene hiše. Ob bogato obloženi mizi ali ob skromnem pogrinjku. V dolgi večerni obleki ali v platneni srajci. A duhovna Luč brez nas samih ne bo vzplamtela. Postati moramo preprosti kot so bili pastirji, ki so prenočevali na prostem. Tudi oni so se ustrašili, ko jih je obsijala Gospodova slava. Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji bodrili drug drugega: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Pojdite tudi vi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, in oznanjujte veselje, ki je za vse ljudi!
Pogosto se mi zastavlja vprašanje: Mar ni za brezdušno logiko ravnanja z živalmi, rastlinami …sokriva tudi teologija? S tem ko smo teologi odvzeli globinski/duhovni Stvarnikov pečat stvarstvu (in naredili Boga v njegovem stvariteljskem deju za površneža, kar je – ne dvomim – žalitev in herezija), ko smo vse, kar ni človek zbanalizirali le v površnost, brezdušnost, celo nesposobnost čutenja, smo legalizirali strašljive manipulacije, ki se dogajajo z živalmi, rastlinami, rekami, zemljo … »Saj nimajo duše,« je (podprto z našo teologijo) pogosto opravičevanje za nedopustno ravnanje. Tolikšno banaliziranje ustvarjenega, kot smo si ga privoščili teologi zahodne civilizacije, je bilo tuje tako predkrščanskim mislecem kot staroselcem drugih kultur. V zgodovino so se zapisale misli indijanskih poglavarja Seattla, ko odgovarja na zahtevo, naj Indijanci prodajo zemljo in odidejo v rezervate. »Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje?« se sprašuje in nadaljuje: »Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. /…/ Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. /…/ Ko si jo podvrže, gre naprej. /…/ Svoje otroke účite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo, pomeni oskruniti njenega Stvarnika.« Tako indijanski poglavar. Ob njegovem zapisu se mi zastavlja vprašanje: ali je lahko Bog – Veliki Duh ‒ ustvaril karkoli, kar bi ne bilo zaznamovano z Njim – s Stvarnikom? Bog v svojem ustvarjanju ni površnež, kot mu to prepogosto pripisujemo teologi. Čas je, da se opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih … Ravnanje z njimi je utemeljeno na našem površnem pogledu – tudi (ali predvsem) v brezdušni brezsrčnosti teološke misli do njih. Seveda samo opravičilo ni dovolj. Če je mogoče, je potrebna vrnitev v stanje pred odvzemom globinske razsežnosti vsemu kar nosi pečat Stvarnika.
Dragi vsi odrasli: pozor! Danes bodite še prav posebej pazljivi na male otroke s šibo ali kuhalnico v roki, saj obstaja velika verjetnost, da boste od njih prejeli kakšen udarec po tazadnji. Danes je namreč tepežni dan in otroci imajo po starem slovenskem običaju na današnji dan pravico tepežkati. Toliko v opozorilo, če se bo slučajno nad vas spravil kak mali nadobudnež – da jih potem ne bo v zameno dobil nazaj. Ta star ljudski običaj seveda temelji na današnjem bogoslužnem prazniku svetih nedolžnih otrok. Pred tremi dnevi smo se še na polno veselili in radostili ob prazniku Jezusovega rojstva, danes pa se spominjamo prvih človeških žrtev Zanj in to najmanjših in najbolj nedolžnih. Judovski kralj Herod Veliki preprosto ni prenesel, da bi njega in njegovo dinastijo izpodrinil neki nov judovski kralj, ki naj bi se rodil v Betlehemu. Ker ni imel popolnih informacij, je preprosto dal pobiti v Betlehemu in njegovi okolici vse dečke, mlajše od dveh let. Herodov primer jasno kaže na to, da se za ohranjanje moči, položaja in udobja lahko uporabi vsa sredstva. Seveda tisti, ki ima moč in, ki je za vsako ceno pripravljen obdržati svoj položaj, pa naj bo to kakršenkoli že. Kadar je v ospredju samo moj jaz, moj ego, takrat drugi ni pomemben. Takrat je drugi človek le sredstvo, ki ga uporabim za dosego svojega cilja. In potrošniška družba nas v dobršni meri k temu precej spodbuja. Saj ni pomembno, če surovine za moj pametni telefon v rudniku izkopavajo otroci, tudi me ne zanima, če so konfekcija in športni copati, ki sem jih kupil na razprodaji narejeni z otroško delovno silo. Samo, da je meni dobro, da sem poskrbel zase – ostalo me prav malo briga. Pa naj bo to za rojene ali nerojene otroke. Na to točko egocentrizma je zašel naš zahodnjaški stil razmišljanja in načina življenja. Lahko se zgražamo na notoričnimi morilci Herodovega kova, a hkrati se težko pogledamo v ogledalo in si priznamo, da v globalnem smislu nismo kaj dosti boljši. Prav gotovo ne moremo z danes na jutri spremeniti sveta in se verjetno tudi zaradi vsega tega vsaj kdaj počutimo precej nemočni. Vsekakor pa lahko začnemo s spremembami – ne v globalnem smislu, ampak najprej pri sebi. Tako, da spoštujem vsakega človeka –tudi tistega, ki mi gre pošteno na živce ali ga žal celo sovražim; tako, da v drugem ne vidim koristi, ampak osebo, ki ima svoje temeljno človeško dostojanstvo. Predvsem pa, da spoštujem in varujem življenje od spočetja do naravne smrti. Kajti, če človek nima pravice bivanja, potem mu je odvzeta temeljna človeška pravica, ki je nad vsemi ostalimi. Kajti samo takrat, ko sem ZA življenje, ko si prizadevam po najboljših močeh spoštovati in ljubiti drugega, samo takrat svetu prinašam luč, toplino in polnost življenja. Nenazadnje je tudi v tem eden glavnih vidikov božičnega praznika, kajne?
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke
Spoštovane Slovenke, cenjeni Slovenci, drage državljanke in državljani Slovenije. Dovolite mi, da vas danes, na tako pomenljiv praznik za naš narod, pozdravim na tak način. Jubileji so pač priložnost za slavje, kar je nedvomno prav, pri pesimistih pa je vedno čas samo za kritikastrstvo. Ker je veliko kritiziranja in to “vsepovprek”, ker se marginalni in posameznih skupinic navidezni problemi povzdigujejo na vsesplošno raven, se glasovi tistih, ki vidijo dobro, ki jih druži vizija prizadevanja za skupno dobro, v javnostih sploh ne ali pa se komaj zaznajo. Sistemi družbenega obveščanja, vključno s socialnimi omrežji, tu igrajo ključno vlogo. Take oblike obveščanja in seznanjanja javnosti – izgovarjajoč se namreč na načelo uravnovešenosti poročanja in morda na svobodo medijskega poročanja – nimajo vedno dobrega namena. Še dobro, da imamo praznike. Državne in cerkvene. Ne vem sicer natančno, čemu so se naši voditelji pred leti odločili, da državnemu prazniku Dnevu samostojnosti dodajo še besedici “in enotnosti”. Zgodovinska dejstva za leto 1990 in 1991 namreč kažejo, da je bil narod sicer dokaj enoten, politiki pa ne in je nekatere izmed njih k podpori osamosvojitvenih procesov nagnil prej pragmatizem kakor pa iskreno prepričanje po potrebni demokratizaciji in samostojnosti Slovenije. Morda bolj zato, ker je v globini srca vsakega človeka želja, da bi samostojno deloval in bil povezan z drugimi v neki obliki povezane dejavnosti (enotnosti) za skupno dobro. Pa smo zopet pri duhovnem, pristno človeškem (morda lahko rečemo celo univerzalnem), s katerim je človek in človeštvo zaznamovano. Teologija pozna izvirni greh, v katerem vidi neke vrste vzrok, da se dela slabo, vendar teologija ne ostaja le pri izvirnem grehu, prepričana je namreč tudi v človekovo sposobnost delati dobro, saj je počelo vsega dobrega Bog sam. Menda morajo celo tisti, ki se v “ozadju” ali pa “ospredju” odločijo za slabo ravnanje, vsaj cilj ovrednotiti kot dober (kot dober vsaj za njih in somišljenike), da lahko izvršijo neko dejanje, ki naj bi bilo dobro, dasi to v osnovi ni. Ljudje takih drž zagovarjajo princip, da cilj opravičuje sredstva. Ta machiavelistični princip ne prinaša v svet nič dobrega. Zdrava in dobra, mirno lahko rečemo, normalna odločitev za dober cilj, recimo skupno dobro, pa pomeni omogočati tudi dobro pot… Oboje je potrebno, dober cilj in dobra pot, ki nobenega človeka ne kot posameznika ne manjšine in niti večine “ne povozi”. Če bi se vsi v naši samostojni domovini povezovali v taki enotnost, bi bilo silno modro. Ko torej praznujemo praznik Jezusovega rojstva in Dan samostojnosti in enotnosti privoščim vsem državljankam in državljanom naše edine zemeljske domovine Slovenije, Slovenkam in Slovencem, obilo blagoslova in ponosa pri delu za skupno dobro. Naj Bog blagoslovi našo domovino, državo in vse njene prebivalce.
Se še spomnite Božičev svojega otroštva? Kaj vse so vam, – nam- za te najlepše praznike v letu vedeli pričarati dragi naši, – na žalost že mnogi pokojni – starši? Enako se trudimo mi, starši danes. Vsi, ki verujemo v betlehemski čudež, ko se je v tem največjem siromaštvu rodilo Dete- Jezus, ki je postalo neizmerno dragoceno darilo za ta naš nesrečen in objokan svet. Kajti tam, v tistem hlevčku, se je rodila Ljubezen, Resnica in Pravičnost. In kot takšen želi, da bi vsi otroci tega sveta v življenje in ga živeli v miru in spoštovanju, v prijateljstvu in ljubezni. Da bi se trudili razvijati in prinašati sadove Božjega Duha ne le ob Božiču, ampak da bi si vedeli in hoteli Božič narediti vsak dan. Od srca vam želim, da bi to doživeli in udejanjali tudi potem, ko lučke na drevescih ugasnejo. Takrat ne dovolimo, da bi v ns ugasnila želja biti človek. Takšen preprost, prijazen in ljubezniv – kakršni vemo biti – ker to hočemo in želimo – v teh božičnih dneh. Ne bojmo se. Kajti v takšnem hotenju ne moremo ničesar izgubiti, ampak lahko postanemo le bogatejši. Pa ne v denarju, ampak v duhu. In takšni stopimo – skupaj s svojimi dragimi – pred jaslice Božjega Deteta, ki nas bo objelo s svojo ljubeznijo. Napolnjeni z njo pa jo potem ponesimo k vsem, ki jo potrebujejo in po njej hrepenijo – k vsem bolnim, utrujenim, osamljenim – in morda v teh dneh tudi boleče pozabljenim. Pomagajmo jim, da bodo preko nas spoznali, kako smo vsi Njegovi – ljubljeni.
Današnji dan bodo marsikje potekale še zadnje priprave na božični večer. Po stari slovenski tradiciji se družina ob mraku zbere pri jaslicah in božičnem drevescu. Blagoslovu doma in molitvi sledi praznična večerja, sveti večer pa se zaključi z obiskom polnočne maše. O prazničnem času v današnji Duhovni misli upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
Ko sem sinoči prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Razlika. Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen. Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabimo na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In jaz sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč. Zato je treba za luč najprej postati pozoren. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se pričenja advent. Prihod.
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so večinoma umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. Zdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako, kot takrat. Samo da sedaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v moji sedanji situaciji? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek v vsaki situaciji postavljal to vprašanje: »Kaj trenutno zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. Zame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govora v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najbolj pomembno. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kvalitetno življenje.
Darila in darovi, ki jih prejemamo v teh prazničnih dneh, so znamenje dobrote in naklonjenosti ljudi, ki nas imajo radi. Lepo je prejeti nekaj, kar si morda že dlje časa želimo, bodisi majhno pozornost ali pa kaj praktičnega, kar nam bo koristilo pri delu ali v prostem času. Vse to je dobro. Toda vsaka stvar se slej ko prej obrabi, vsako darilo s časom obledi. So pa tudi darovi, ki nas lahko zaznamujejo za vse življenje. Toda ti presegajo naše zmožnosti, ker so nam dani od nekod drugod. Nismo jih povzročili sami, ampak smo jih prejeli kot del skrivnostnega načrta v našem življenju. Mene je na primer zaznamoval nekajletni študij v tujini, ki ga nikoli v življenju nisem načrtoval. Zgodil se je nepričakovano, prišel je kot dar z neba. Prav tako me je zaznamoval pouk profesorja slovenščine v gimnaziji, ki mi je posredoval ljubezen do jezika in književnosti. Tudi to dojemam kot dar. Posebno me je zaznamovala smrt moje matere. Ne boste verjeli, a tudi to vidim kot dar. Kajti prav prek tega na videz tragičnega dogodka se je naša družina zbližala in danes se z očetom in s sestro razumem bolje, kot kdaj koli prej. Zdaj smo res prava družina. Tudi smrt je lahko dar, če jo človek gleda z nekimi drugimi očmi. Tako nas oblikujejo dogodki, ki se nam zgodijo v življenju, in ljudje, ki jih srečamo oziroma s katerimi živimo. Vse to je lépo in dobro. Vendar tudi ti darovi ne morejo v polnosti potešiti našega najglobljega hrepenenja. Naše srce vedno hrepeni po nečem več. Tega sem se zavedel pred kratkim, ko Jezus Samarijanki – ne da bi jo kdaj prej videl – pove, da je imela pet mož, in da ta, ki ga ima zdaj, ni njen mož. Jezus je ne obsoja, samo pokaže na hrepenenje na dnu človeškega srca, ki ga ne more potešiti noben človek ali stvar, temveč samo živi Bog. Ali ni prav v tem glavno sporočilo božiča? Samo živi Bog, ki se je učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, lahko poteši naše najgloblje želje in hrepenenja. Naša edina naloga je, da mu odpremo srce in Njega, ki je dar vseh darov, sprejmemo z odprtimi rokami.
Dandanes smo z vseh strani okupirani s takšnimi in drugačnimi oglasi, ki nam ponujajo različne produkte s sporočilom, da nas bo njihov nakup osrečil. Utapljamo se v obilici materialnih stvari, ob tem pa pozabljamo, da se resnični temelj za srečo in dobro življenje skriva v nas samih. O tem nas lahko s svojim zgledom pouči filozof Diogen iz 5. stoletja pr. Kr., ki je odklanjal materialne dobrine in se zadovoljil s preprostim življenjem. Ker je moral zaradi nekega prekrška zapustiti rodno Sinopo, se je preselil v Atene, kjer je živel izredno skromno: po neki anekdoti naj bi mu izhod iz zagate nakazala miš, ki je tekala okrog, ne da bi si iskala prenočišče ali hrano – Diogen je odslej po njenem zgledu spal kar na svojem plašču in s seboj nosil bisago z živežem – »in prav vsak kraj mu je služil kot obednica, kot počivališče, kot prostor za razgovor.« Kasneje si je za svoje prebivališče izbral sod in se zadovoljil z življenjem pod milim nebom. Težnja k preprostosti je izpostavljena tudi v anekdoti z njegovim edinim sužnjem Manesom – ko mu je ta nekoč pobegnil, so mu meščani prigovarjali, naj ga poišče, a se jim je Diogen samo posmehnil in rekel: »Smešno – da bi Manes mogel živeti brez Diogena, Diogen pa ne brez Manesa!« Prav tako je nekoč naletel na dečka, ki je vodo iz reke zajemal kar z rokami. Ko je to videl, naj bi Diogen proč zabrisal svojo skodelico in presenečen izjavil, da ga je ta deček prekosil v skromnosti. Poleg tega si je Diogen prizadeval za urjenje tako telesa kot duha, saj je po njegovem mnenju telesna vadba vodila k vrlim dejanjem. Telo in duh naj bi bila povezana med sabo, zato je eno urjenje brez drugega nepopolno. Prav v nerazumevanju te povezave pa naj bi tičal razlog za nesrečo: ljudje naj bi namreč preveč časa porabili za nekoristne napore telesa, namesto da bi poskrbeli za potrebe duše. Teh ni mogoče zadovoljiti z lagodnim življenjem, ravno nasprotno: Diogen je verjel, da je prav zaničevanje ugodja »samo po sebi največje ugodje«, kajti ljudje, ki so se navadili na preprosto življenje, »z užitkom prezirajo udobje.« Ko se je predenj ustopil sam Aleksander Veliki in mu ponudil, da mu bo ustregel v vsaki želji, mu je tako Diogen odvrnil, naj se mu samo malce odmakne, saj mu je zakrival sonce. S tem mu je pokazal, da mu status, bogastvo in materialne dobrine ne pomenijo nič, saj pravih dragocenosti ni mogoče kupiti. Aleksander naj bi bil ob tej priložnosti tako presunjen, da je izjavil, da bi »želel biti Diogen, če ne bi bil Aleksander.«
Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)
Danes je pravi dan, spoštovane in spoštovani, da postavimo temo na pravo mesto. Naj bo jutro še tako mračno, še tako zaspano, vam želim, da ta tema ne bi nikoli izginila. V zadnjih letih je težko najti pravo temo. Adventni čas smo iz drobnih svečk na venčku spremenili v bohotne razsvetljave, ki nam vzamejo priložnost, da bi se malo bolj pomudili v skrivnostnosti teme. Spomnim se Afrike; res, prav tja je treba, da užiješ pravo temo. Sem ter tja je kdo prišel z baterijo, drugače pa noč in zvezde nad tabo. V tej neopazni temi se zdiš sam sebi izgubljen pod neskončnostjo zvezdnatega neba. Slišiš vsak glas, vonjaš sapo, vidiš nič. Dojemaš in ne veš kaj, si poln vtisov in doživljaš meje svojega vedenja. Celo na vse nevarnosti, ki jih skriva noč, pozabiš. Pri nas je na vsakem koraku tudi še tako temne noči svetlo. Nimaš se kam skriti, nič ni več skrivnostno. Če že je, je to zaradi tega, da bi nam potem to bolje prodali. Včasih so ljudje advent doživljali kot čas teme, v kateri so prižigali drobne lučke. Ni šlo le za golo pripravo na božič. Ljudje so temo jemali resno. Ne s strahom, ampak z globokim sporočilom, ki ga vsi doživljamo vsak dan, a se ga tako težko oprimemo. Mraz in tema sta človeku že od nekdaj sporočala, da se ne sme ustaviti. Če se ustavi, potem je po njem. In to je naloga, ki jo mora vsak sam izpolniti, ne moreš se zanašati na druge. V temi si sam in le glasovi, ki jih moraš prepoznati, ti lahko pomagajo najti pot, da se ogreješ v zimskem mrazu. Ne le zunaj, tudi v objemu toplega doma je advent čas spopadanja s temo in mrazom. A kaj ti pomaga, če je zunaj svetlo in toplo v tebi pa vlada noč in mraz. Za tako notranjo zimo je pravi advent nujen, če hočem naprej. Zato so razna ljudstva zimo izkoristila tudi za iskanje te notranje luči. Kristjani so kmalu razumeli, da Bog ne pride le enkrat. Prevzeli so stare običaje in Kristusa primerjali z lučjo. Kot če se znajdemo izgubljeni sredi teme, daleč od vsake luči, tako smo pogosto v iskanju resnice. Dvom, negotovost, nejasnost so stalnice naše notranjosti. Iskanje resnice je naša življenjska popotnica. Filozofinja in svetnica Edith Stein je zapisala, da je Bog resnica in kdor išče resnico, išče Boga, naj mu bo to jasno ali ne. Le resnica, ki nam seže do srca, nas lahko v polnosti razsvetli. To je naš Bog, naj ga imenujemo tako ali drugače. Zato vam želim, da bi si v tej kričeči razsvetljavi adventa privoščili temo. V njej začutili svojo majhnost in moč, ki nas poganja, da iščemo luč resnice.
Neveljaven email naslov