Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje – sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. »Biti tam, kjer še ni bilo sveta,« je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana, je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamujeta nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih mogočih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v televizijskih oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni privoliti v zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
Tako imenovana »pot nespoznatnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. Znotraj islamske teologije veljajo predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali, predvsem nanašajoč se na Božje atribute, so nauk o »nespoznatnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Če je sufizem, islamsko mistiko, po eni strani mogoče označiti kot »kraljevo pot« spoznanja Boga, pa po drugi strani obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in absolutno zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost Božjih atributov – ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozori, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko človek prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost ostajata človeku nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudari, da je Bog vselej drugo od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznatnosti« postane tako najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.« Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja, Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno od njegovih znamenj ne kaže Name in nobena od njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznatnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripiše Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi vsake razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost«. Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja Božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu ostaja navsezadnje nedoumljiva in nespoznatna Skrivnost, h kateri se lahko le neskončno približuje.
Bilo je na samem vrhuncu zime, ko se je skupina učencev nekega učitelja odpravila na pot skozi gorsko dolino. Zares je bilo zelo hladno in vse tri učence je skrbelo za zdravje učitelja, ki ni bil več najmlajši. Čeprav jih je skrbelo, da bi morda zbolel, mu nihče ni upal reči, naj se bolj obleče. Končno se je eden izmed učencev opogumil in dejal: »Učitelj, ni prav, da nimaš primerne zaščite pred tem vremenom. Vsi se strinjamo,« je še dejal in pogledal proti drugim učencem, kot da bi pri njih iskal podporo, »da bi bilo prav, da bi ti poiskali lep krzneni plašč, ki bi te grel.« Učitelj je razumel namene učencev, a je hkrati želel, da spoznajo še pomembnejšo lekcijo trenutka. Čeprav je udobje nekaj dobrega, a če ga tukaj in zdaj ne občutimo, ni vredno obupovati zaradi tega. Prav tako jim je želel pokazati, kako se lahko prilagodijo vsemu, kar življenje prinaša, ampak njegove besedo so naletele na gluha ušesa. Učenci so vztrajali: »Ne, učitelj, to ni prav. Spoštujemo tvojo skromnost, ampak res bi ti prav prišel lep in topel plašč. Sicer lahko še umreš od mraza in kaj bo potem z nami. Dovoli nam, da ti ga kupimo.« Ko so se tako pogovarjali, so hodili mimo velike reke in nenadoma so zagledali na reki plavati plašč – prav takšen, kot so ga imeli v mislih. Eden izmed učencev je vzkliknil: »Poglejte, čudež! Naše molitve so uslišane. Kakšno srečo imamo!« Učenci so vztrajali, naj učitelj pograbi plavajoči plašč in učitelj je na prigovarjanje končno zakoračil v mrzlo reko. Učitelj se je približeval plašču, ko ga je nenadoma nekaj povleklo v vodo in že ga je tok odnašal. Učenci so bili v šoku, saj je bilo očitno, da se učitelj z nečim bojuje. Eden je zaklical proti njemu: »Je vse v redu!? Kaj se dogaja? Učitelj, spusti vendar plašč, sicer boš še utonil!« Od daleč so tedaj zaslišali učiteljev glas, ki je zaklical nazaj: »Jaz ga že hočem spustiti, ampak to ni plašč! Je rjavi medved … In on je tisti, ki noče spustiti!« Pogosto smo ljudje prepričani, da bi nas nekatere stvari, na primer napredovanje, drugačna služba, boljša obleka, nov avto ali novo stanovanje končno zares naredile srečne in uresničene. Nekaj nam manjka, morda želimo uresničiti pričakovanja drugih, ki pravijo, da bi tisti 'krzneni plašč' dokončno rešil našo stisko. A kaj ko nas lahko naše prizadevanje, da bi pograbili ta dosežek, tako prevzame, da pozabimo na vse dobro, ki ga uživamo že ta hip. Preden se poženemo v nevarne vode, razmislimo, ali je res naša sreča odvisna od pridobljenega 'plena'.
Začnem se nemirno presedati, kadar kdo ne neha odgovarjati na klic iz – temu pravim – čvekofona. Razumem in tudi občudujem dejstvo, da nosimo ves svet kar v ta malem žepu. Že običaji telefon se nam je zdel nebeška dobrina, za mobitele bi bili pa pradedki rekli, da so hudičeva iznajdba. V splošnem jih pa ni nihče napovedoval. Veliko veliko pozneje pa je publicist Stane Gabrovšek ugibal, kakšna da bosta Ljubljana in svet čez 20 let. Kar je že zdavnaj minilo in se vse tudi uresničilo, če za nas izvzamemo napoved, da se nam bo glavnina vsega prometa v vse smeri preusmerila pod nebo. A v nabito polnem avtobusu se nisem peljala že najmanj pol stoletja. Čvekofoni, ti mi gredo zdaj na živce. Za svojega zapravim bore malo, me pa ščiplje radovednost, koliko denarcev se je na račun nateklo nekomu, ki je poklical mojega obiskovalca in sta potem gvooriiilaaaa debele pol ure – za moje pojme o samih nenujnih stvareh. A gre za nekaj drugega: za vedenje, za bonton. Oprosti, kliči pozneje, sem na obisku, bi morala pojasniti klicana oseba, ne pa natresati še to, kje je zadnje čase hodila in kako naj v napovedi razporedi svoje dohodke, da bi ji nanesli čim manj davka. Nižjo postavko privoščim, netaktnost do obiskanke pa težko odmislim. Zdaj je vse nadvse pametno. Ne le telefoni, tudi druge naprave in kar cela naselja. A prvo čudo komunikacije na daljavo je imel v naši vasi mnooogo pred drugo svetovno vojno upokojeni železničarski uradnik g. Jurij. Na ušesa je nataknil – reklo se je: detektor – in poslušal bogve kaj. Kar zame, otroka, niti ni bilo povsem nedoumljivo, saj si je na nos natikal tudi monokel, ko se mi je skrivnostna zdela že samo beseda! Pamet je pa, prisegam, pripisoval samo ljudem. Ne detektorju in ne monoklu. Pred kratkim mi je zaprlo sapo, ko sem slišala prvošolko govoriti o aplikacijah. Končno in zelo pozno sem se zavedla, da stojim ob cestišču, promet pa drvi po veleširokopasovnici mimo. Ja, mimo mene. In sem se potolažila z blagim spominom na pokojno dninarico Mano. Nosila je krilo do tal, jaz pa komaj do kolen in z razporkom ob strani.
Skoraj vedno, ko sem pripravljal adventne duhovne misli, sem moral govoriti, da našo adventno umirjeno pričakovanje božičnega praznika motijo zunanji hrup in predvsem številne obveznosti. Zaradi njih moramo tekati sem ter tja in v naglici opraviti to in ono ter se ne moremo posvetiti bližnjemu, zlasti družini in duhovnosti. Letos pa je drugače. Epidemija nas je zaprla v domove in ustavila naše življenje. Zato vas vabim na potovanje, na izredno zanimivo potovanje. Vem, že ste dvignili obrvi, če se mi morda ni narobe zapisalo. Ne, vabim vas na svojevrstno potovanje. Neki otrok je opazil, kako slepi človek vsako nedeljo prosi pred cerkvijo. Ko mu je izročil svoj dar, ga je vprašal: »Kako dolgo si že slep?« »Od rojstva.« »S čim pa se ukvarjaš?« »Astronom sem.« »Kako astronom? A nisi slep?« je bil začuden otrok. »Da, a se rad ustavim in občudujem zvezde, ki jih nosim v svoji notranjosti. Zakaj ne poskusiš tudi ti?« Na potovanje v svojo notranjost nas vabi tudi adventni čas. Najprej z adventnim venčkom, ki ima pomenljivo simboliko, zgovorno tudi za čas, v katerem smo se zdaj znašli in ki številne spravlja v obup. Venec ima obliko kroga, ki ponazarja neskončnost in nam sporoča: Bog je večen, nima ne začetka ne konca. Tudi Božja ljubezen do nas nima konca. Venček je narejen iz zimzelenih vejic, ki jim mraz ne more do živega. Zimzelene vejice so sicer različne od pokrajine do pokrajine (ponekod so smrekove, drugod cipresine itd.), vse pa nam sporočajo, da je Bog Emanuel (Mt 1,23), kar pomeni Bog z nami in nas ne bo nikoli zapustil. Kakor krog, v obliki katerega je adventni venec, nima konca, tako tudi Božja ljubezen do nas nima konca in Bog nas nikoli ne zapusti, tudi v zdajšnjem času preizkušnje epidemije in bolezni. Tudi v času, ko so številni negotovi in se bojijo zase ali za svoje najbližje. Bog ostaja z nami, da nam vliva pogum in nam daje moči. Ne zavrnimo ga, ampak mu odprimo svoja srca. Na adventnem vencu so štiri sveče, ki so najprej znamenje štirih adventnih nedelj kot nekakšnih stopnic do božičnega praznika. Vsako nedeljo gori ena sveča več, veselje in pričakovanje se stopnjuje, rojstvo Božjega Sina je vse bližje. Z vsako nedeljo je več svetlobe na adventnem vencu. A naj ta svetloba, simbol upanja, ne ostane samo na njem, ampak se prelije tudi v naše življenje. To vam ob začetku adventnega časa tudi iskreno želim.
Na letošnjem svetovnem kongresu Mednarodnega PEN-a, ki se je kot toliko drugih konferenc moral odvijati »na daljavo«, smo posebej obeležili 60. obletnico Odbora za pisatelje zapornike. Če pomislimo, da se to pisateljsko društvo, ki deluje v kakšnih 140 državah, poteguje za svobodo 200 pisateljev, je to izjemno poslanstvo. Francoski pesnik, prijatelj Slovencev, Pierre Emmanuel, se je spraševal: Kako je mogoče, da pesniške zbirke izhajajo v zelo majhnih nakladah in še manj je ljudi, ki jih berejo, pa vendar vsi diktatorski režimi naprej pozaprejo prav pesnike! Pesniška beseda prihaja iz iskrenega srca. Vsi vemo, zlagana poezija je slaba poezija! Zato se pesem že po svoji naravi steguje k resnici, teži k lepoti radosti sreče, hkrati pa nam sporoča, da trpljenje obstaja, da človeška duša še vedno ječi v bolečini in da jo grabi obup. A pesnik ne govori le o svojih stiskah in upih, ampak tudi o tem, kako doživlja in vidi svet okoli sebe. Zato je kakor otrok, ki je upal na glas povedati, »da je cesar nag«! Izreči resnico, ki jo drugi prav tako opazijo, a si o njej ne upajo spregovoriti, je vsekakor nevarno početje. Zato takrat, ko govorimo o zaprtih pisateljih in si prizadevamo, da bi jih osvobodili, želimo pravzaprav osvoboditi resnico in ji pomagati, da v svobodi zaživi med nami, zato je tudi razumljivo, da ne uspemo vedno. A spomnimo se, da je bil omenjeni Obor za pisatelje zapornike ustanovljen prav na 11. november, se pravi na praznik sv. Martina. V tem je lepa simbolika, a ne samo, ker je ta dan za Evropo istočasno praznik premirja ali konca prve svetovno vojne. Sveti Martin je tudi podoba viteškega vojaka, ki je razpolovil svoj plašč in ogrnil z njim reveža. To pomeni, da tudi pesnik deli z nami tisto besedo, ki jo nosi v sebi, in nas z njo ogreje, zaščiti in prebuja upanje. Ali pa obratno, iz nas naredi Martine, saj se nam predstavi tudi kot revež in nam spregovori v imenu teh, ki trpijo, trepečejo in so izgnani na rob mesta ali ven iz družbe. Zelo zanimivo je, da tudi prerok Izaija Mesijo predstavi kot tistega, ki bo osvobodil jetnike, kar pomeni, da so v vseh časih bili po zaporih tudi nedolžni. Toda prav ta Mesija, ki se nam predstavi kot Odrešenik, pravi, da bo ob koncu časov povabil v svoje kraljestvo ljubezni te, ki so poleg drugih dobrih del obiskali bolnike in jetnike. Zanimivo je, da jih omenja skupaj. V teh dneh imajo Jezusove besede še poseben pomen, saj so naši bolniki po bolnišnicah postali pravi jetniki. Do izraza lahko pride naša iznajdljivost srca, da jih obiščemo na nov način in jim povemo, da niso sami.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da tako »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni, in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da sta nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev, najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s tako usmerjenostjo.
Zavest zbere posamezne tone v melodijo, v »časovni predmet« Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002 (2011), str. 289–291. Nemški filozof Edmund Husserl, utemeljitelj sodobne fenomenologije, je razlikoval med doživljajskim časom zavesti in fizikalnim časom, pri čemer je poudarjal primarnost prvega. V svojih Predavanjih k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (1905–1910, obj. 1928) je podal naslednji primer: »Ko zazveni nov ton v melodiji, tedaj prejšnji ne izgine brez sledi, sicer ne bi mogli opaziti medsebojnih razmerij med toni, ampak bi imeli vsak hip le en sam ton in eventualno v času med dvema tonoma pavzo, nikoli pa ne bi imeli predstave neke melodije« (Husserl, op. cit., § 3). Za doživljanje časa je bistvenega pomena naša sposobnost retencije, zadrževanja nekega občutka ali zaznave ali mislih, v zavestni pozornosti. Golo zaporedje tonov še ni melodija. Če bi se zaporedje tonov kot nihanj strun oziroma nasploh kakih fizičnih dogodkov dogajalo zgolj v »zunanjem« času, še ne bi bilo v pravem pomenu časovno, saj se ne bi »časilo« v celoviti melodiji, kajti zanjo je nujna povezanost tonov, ki pa jo omogoča zavest. Enako velja, če traja le en sam ton, kajti ne glede na to, ali je ton en sam ali jih je več ali so povezani v melodijo, je »trajanje občutka nekaj drugega kot občutek trajanja« (Husserl, prav tam, 10). Občutek trajanja pa je možen samo v zavesti – in ko struna izzveni, ko preneha slušni dražljaj, ton ostaja v zavesti, čeprav se spremeni iz zdajšnjega v pretekli ton, saj nenehno novi zdaj izpodriva prejšnjega, vsak prejšnji zdaj pa se spreminja v pravkar. Vsak ton kot »časovni predmet« izzveneva v retenciji, podobno kakor se kak vidni predmet v prostoru oddaljuje od nas. Husserl primerja to izzvenevanje tona s kometovim repom, ki se vleče za glavo kometa daleč v vesoljni prostor. Husserlovo pojmovanje časa je v marsičem blizu njegovemu sodobniku, slavnemu francoskemu pisatelju Marcelu Proustu. Tudi Proust je v svojih romanih pod skupnim naslovom Iskanje izgubljenega časa napisal mnogo lepih in resničnih misli o glasbi, na primer tole: »Ko se mi je odkrilo to, kar je v Vinteuilovi sonati najbolj skritega, se mi je tisto, kar sem razločil in vzljubil takoj spočetka, začelo zaradi privajenosti, nad katero čustvo nima moči, že izmikati in mi uhajati. Ker vsega tistega, kar mi je sonata nudila, nisem mogel vzljubiti hkrati, ampak le po kosih, drugo za drugim, ni bila nikoli v celoti moja – bila je pač taka kot življenje.« (V senci cvetočih deklet, str. 113–4)
Sodelavka me je nekega krasnega jutra, ko sem ji govorila o lepoti vzhajajočega sonca in čudovitih barvah zarje, trdo postavila na realna tla z besedami: Veš, jaz tega danes nisem videla niti občutila … Razmišljam samo o tem, da je danes zadnji dan, ko moram plačati kup položnic … Ni me užalila, samo v moje navdušeno govorjenje se je priplazila skrb matere, žene in gospodinje, ki mora danes plačati kup položnic in še ne ve, ali ji bo sploh ostalo kaj denarja za jutri. Res je, položnice se del našega življenja, naših skrbi in upov, če seveda nismo med tistimi srečneži, ki imajo sanjske službe in kup denarja. Lahko smo še tako duhovno usmerjeni in verni, ko na mizi ležijo položnice kot grozeče zveri, ki požirajo denar, je naša prva in edina skrb: ali imamo dovolj, da vse to plačamo? Položnice so me spomnile na delo misijonarjev, ki so odhajali in še odhajajo v najbolj odročne kraje sveta, navadno med najrevnejše ljudi. Tam svojega delovanja ne začnejo z zidavo cerkve ali kapelice, ampak najprej pomagajo ljudem preživeti. Prav presenečena sem bila, ko je misijonar frančiškan, ki je bil v našem samostanu na dopustu, na vprašanje, kaj dela, odgovoril nekaj čisto drugega, kot sem pričakovala. Ni govoril o številnih krstih, poučevanju verouka in tako naprej, ampak je preprosto dejal: Kopljem vodnjake. To je bilo njegovo delo, njegovo misijonsko poslanstvo – kopati vodnjake in ljudem pomagati, da najdejo vodo za preživetje! Tam v Afriki, v vodnjaku, ki ga je skopal slovenski misijonar, se še danes zbira voda in vsa vas živi od tega božjega daru. Zato je pomembno in bi rada pomagala, da bi vsi ljudje lahko plačali svoje položnice vsak mesec sproti in bi jim še kaj ostalo. Moja sodelavka se zna tudi prešerno nasmejati. Ne smeji se, ko plača položnice, ampak ko vzame v naročje svojega prvega vnuka in jo ta objame z malimi ročicami in ji v otroškem jeziku pripoveduje nekaj, kar samo on razume. Kot žuboreča voda iz misijonskega vodnjaka v Afriki se prižge svetloba v njenih trudnih očeh. Ve, zakaj hodi na delo in zakaj se trudi, da vsak mesec plača tiste položnice. Ve, zakaj živi, in to je nekaj tako lepega in dragocenega kot zarja po temni noči.
Ker sem učitelj zenovske meditacije, verjamem, da je prav povedati nekaj osnovnega tudi o budizmu, ki je temelj zenovske tradicije. Predvidevati je, da najbrž tudi številni poslušalci o budizmu ne vedo prav veliko. Zgodovinski Sidharta Gautama, imenovan tudi Buda, je izviral iz plemiške družine in je živel v petem stoletju pred našim štetjem na področju severovzhodne Indije, današnjega južnega Nepala. Kot devetindvajsetletni kraljevi naslednik je zapustil ženo in otroka, trdno odločen, da bo poiskal odgovor na večno vprašanje trpljenja in smrti. Odgovor je po približno 6 letih preizkušanja različnih metod meditacij in telesne askeze našel in ga strnil v nauk o štirih plemenitih resnicah: resnico o trpljenju, resnico o vzrokih trpljenja, resnico o odpravi trpljenja in resnico o osemčleni poti, ki vodi k odpravi trpljenja. Pri tem je poudarjal, da ni primerno oziroma je celo škodljivo, če se človek na tej poti zateka v pretirani asketizem ali pa povsem predaja telesno duševnemu uživanju. Učil je srednjo pot med obema ekstremoma, s poudarkom na meditaciji. Zgodovinskega Gautamo Sidharto imenujejo Buda zato, ker je doživel prebujenje k izvorni človekovi naravi. Zanimivo je, da se slovenska beseda buden precej ali pa v celoti prekriva s sanskrtsko besedo BUDHA, ki označuje prosvetljenje oziroma prebujenje k izvorni človekovi naravi. Budizem ni le etični kodeks, racionalna filozofija ali pa psihološko razlaganje človeka, je tudi religija. Pa ne zaradi tega, ker je Buda kasneje postal oboževani, pač pa zaradi elementov vere v bistvo njegovega nauka. V budizmu je zato primerneje govoriti o veri v sočutje, strpnost, v razumevanje ter o veri v metode, kako razvijati takšne lastnosti. Gre za vero v to, da je še v času življenja mogoče preseči človekov “mali jaz’’ in ego, ki sta posredno ali neposredno odgovorna za večino človeških zablod in trpljenja. Učenje srednje poti med strogim asketizmom in običajnim življenjem človeka spodbuja, da svojega intelekta ne bi uporabljal le za zadovoljevanje potreb ega, temveč za preseganje le-tega. Iz Indije se je Sidhartov nauk razširil še v druge azijske dežele. Največ zaslug za to ima kralj Ašoka (304-232 pr. n. št.), ki je želel, da bi se s to miroljubno religijo seznanili po vsem svetu. Budistične menihe je pošiljal daleč zunaj meja svojega kraljestva, celo do stare Grčije in Egipta. Tudi sam je živel in vladal po budističnih načelih. Zgodovinarji menijo, da je prav zaradi takšnega načina vladanja razpadlo največje kraljestvo na indijski podcelini, ki je tedaj obsegalo tudi današnji Afganistan.
Poznam gospo, ki ob službi in družini že petnajst let skrbi za svojo bolno in ostarelo mamo. Mamino stanje se z vsakim letom poslabša, zato je asistenca z vsakim dnem bolj celostna. V vseh teh letih ta gospa ni bila na dopustu, preživela ni niti ene same noči zdoma, njen prosti čas je čas oskrbe. O tej zgodbi bi lahko rekli marsikaj, mene nagovarjajo predvsem odzivi okolice. Skoraj vsi so si enotni, da je položaj krut in nepošten, da gospa iz leta v leto bolj nepreklicno izgublja svoje lastno življenje in da bi se morala nemudoma obrniti na dom za ostarele. Da je opisani položaj nadvse težak, vejo vsi, ki so kaj podobnega že izkusili. Na ozadju potrošniškega povzdigovanja potreb in želja pa se pozivi okolice razumejo še drugače – lahko bi rekli, da kot klici k zdravemu razumu. Ta gospa, tako se zdi, se zdravemu razumu nepreklicno odreka in ubira povsem nerazumo pot. V njeni drži je nekaj, česar ne smemo uzreti, če naj ne načnemo temljev, ki nam dajejo udobje in varnost. V družbi, ki hoče regulirati vse sfere našega obstoja, so izbira, užitek in svoboda, pa naj bodo še tako zlagani, sveti. V taki družbi je drža te gospe opredeljena kot čudaštvo, ki ga je treba izkoreniniti. A prav v tem izzivalnem kljubovanju je skrito sporočilo. To, kar spreglejujemo, sije. Sije iz zatemnjenega zakulisja odra, na katerem hočemo odigrati vsak svojo neponovljivo vlogo, in nam govori. Kaj nam govori? Govori nam, da življenje v svoji neskončni zapletenosti postavlja pred nas izzive, ki jim brez kančka norosti ne bi mogli biti kos. Da z uravnilovkami zdravega razuma, pravičnosti in preračunljivosti nekaterih odločitev ne moremo pojasniti. Govori nam, da so zunaj sfere egocentričnih aktov, ki prek medijske samopromocije uživajo navidezen monopol, še druge mogoče drže. Da za večino teh drž ne bomo nikoli izvedeli, ker je prava plemenitost zadržana. Da je prepričevanje prepričanih jalovo in da so molčeča dejanja nad besedami. Govori nam, da tudi v obubožanem času, kakršen je naš, posamezniki še vedno, zavestno ali instinktivno, živijo karitas. Manj neposredno pa nam morda govori tudi o tem, da dajati se ne pomeni nujno končati svoje lastno življenje. Z dajanjem življenje morda zares šele začnemo. Odpremo ga za nekaj novega, za nekaj, v najboljšem pomenu besede – drugega.
Z malce žlehtnobe bi se dalo evangeljski odlomek današnje nedelje zelo manipulativno interpretirati. Ker je namreč danes zadnja nedelja v cerkvenem letu, je tema usmerjena na konec časa, na poslednjo sodbo. Ko Jezus s podobo govori, kdo bo lahko vstopil v nebeško kraljestvo, bi se njegove besede dalo izzivalno uporabiti v političnem smislu. Namreč: da bodo tisti, ki so na desnici, lahko vstopili v nebeško kraljestvo, tisti na levici pa ne. Seveda je podoba vzeta iz konteksta, samo zaradi provokacije. Delitev ob koncu časov, o kateri govori Jezus, ni na politično levico in desnico. Ta delitev nima zveze s politično, rasno, filozofsko ali ideološko pripadnostjo. Tudi ne s tem, ali intelektualno priznavam Boga ali ne. Edini faktor, ki bo štel, je ljubezen. In to ne neka romantično sladkobna zaljubljenost, temveč konkretna, dejavna ljubezen. Jezus poda nekaj primerov: ko sem iz ljubezni nasitil lačnega; ko sem nekomu omogočil, da se je odžejal – ne nujno s pijačo, ampak v trenutku, ko je potreboval razumevanje, tolažbo, ali preprosto nekoga, ki mu je pripravljen prisluhniti. Dejavna ljubezen, ko sem poskrbel za tujca, za ubogega, za bolnega. To, kar v času epidemije na zelo konkreten način udejanja vse naše zdravstveno osebje. Dejavna ljubezen, ko sem obiskal nekoga, ki je bil zaprt – ne nujno v zaporu, morda v svoji osamljenosti, žalosti ali tesnobi. Edino, kar bo štelo, je ljubezen. Sem živel svoje življenje v ljubezni, ki je bila ustvarjalna, podarjajoča in me je vodila k drugemu, ali pa sem svoje življenje živel v sebični zagledanosti vase, v svoj popek, v samo svoje zahteve, potrebe in želje? Tisto torej, kar bo ločevalo na levo ali desno, na zunaj ali noter, bo sebičnost ali podarjajoča se ljubezen. V uvodu smo se srečali z malce izzivalno interpretacijo Jezusovih besed, sklep pa naj bo raje nekoliko hudomušen. Izposojen je od italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, očeta slavnih junakov duhovnika don Camilla in komunističnega župana Pepponeja, ki sta doživela tudi več filmskih upodobitev s slavnim Fernandelom. V mnogih zgodbah se, kot sad literarne ustvarjalnosti, don Camillo pogovarja s Kristusom na križu, ta pa mu odgovarja. V neki zgodbi se takole pogovarja z Jezusom. »Približujemo se volitvam,« je pripomnil don Camillo, »in po mojem je to, politično gledano, zgrešena taktika.« Križani pa mu odvrne: »Čisto mogoče, don Camillo, ampak naj te ne skrbi za volitve: jaz ne bom na nobeni listi, ne bom šel v koalicijo z nikomer in ne bom proti nikomur. Jaz sem zmagal že pred časom.«
… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje? Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR! Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči: Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA. Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva! Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE. Ali lahko dosežem, da bom sanjal oziroma da se bom sanj spomnil? – NE. Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne! Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!! O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«? Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih! O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje! Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik … Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom. Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač! Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar. Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer! Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.
Že preden sem krenil na Camino, so mi številni svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Pozdravljeni, drage poslušalke in dragi poslušalci! Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad govoril o duhovnem življenju. Človek išče neko razsežnost, za katero ve, da jo potrebuje, in ki jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se je zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je dialog s tem Duhom, ki je v nas, ali preprosto rečeno dialog s presežnim; s tistim v nas, kar kliče po večnosti. Duhovno življenje je upoštevanje te razsežnosti naše osebe. Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos. Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da v celotnem svetem pismu Bog išče človeka in odnos z njim. Začne se že v raju, ko Bog po grehu kliče Adama: Adam, kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postaneta tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom. Kakšen je duhoven človek? Predvsem je to človek enosti, ki živi harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Tak človek je tudi trden in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč, veliko dela! Ko ima človek izkušnjo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi. In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega, takemu človeku rad zaupaš. Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, ob vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar, s čimer bi si zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsaka človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje. Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da ves svet rešuje probleme, če jih ni, jih pa naredi. Duhoven človek ne bo zapletal stvari. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet pa je narejen na "takoj in zdaj". Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost. Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.
Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni. Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti. Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.
»Roke kvišku!« zakliče ropar z najlonko na glavi, ki skupaj s pajdašem priteče v banko, da bi jo oropal. Brez skrbi, gre le za prizor iz akcijskega filma, takšnega, ki ga morda ujamete zvečer na televizijskih ekranih. V nadaljevanju filma se poziv ponovi, ko policija po dolgem zasledovanju z avtomobili, ki vključuje veliko akcijskih prizorov, ujame roparja. Končno pride do preobrata, ko se negativni junak z dvignjenimi rokami preda, in nasploh se vse dobro izteče. Dvignjene roke lahko pomenijo predajo, pomenijo, da smo nad nečim dvignili roke, obupali. Nekdo ali nekaj je močnejše od nas in soočenje nima več smisla. Ne iščemo več načinov ali pripomočkov, s katerimi bi se izvlekli iz zapletene situacije. Ničesar več nam ne ostane, ničesar več nimamo v rokah ali pri roki in to tudi pokažemo. Predati se je mogoče bodisi tako, da priznamo lasten poraz, svojo nemoč, majhnost in odvisnost od drugega. Mogoče se je predati tudi določenemu delu, prizadevanju, poslanstvu … Mogoče pa se je predati tudi osebi, mogoče se je predati Bogu. Dvignjene roke namreč lahko pomenijo tudi predajo v smislu izročanja, darovanja. Razprostrte roke simbolizirajo molitev, ki se dviga k Bogu, in hkrati našo pripravljenost sprejeti pomoč »od zgoraj«. Pri maši nas duhovnik povabi tudi, da dvignemo srca, kar pomeni to, kar smo, v vsej svoji pristnosti. Predamo svojo nemoč, svoje poraze in neuspehe Bogu in vse ostalo izpustimo iz rok. Vse ostalo tako postaja drugotno, v tistem trenutku je pomembno naše znamenje odprtosti za pomoč. Dvignjene roke so neke vrste S.O.S., poziv k reševanju. Molitev z dvignjenimi rokami pomeni tudi znamenje slavljenja, zahvaljevanja za vse dobro, za vso prejeto podporo. Drža naših rok lahko veliko pove o naši osebni situaciji, z dvignjenimi rokami gotovo izražamo svojo nesamozadostnost. Človek z dvignjenimi rokami priznava, da ni vse odvisno od njega in njegove moči. Zaveda se, da potrebuje pomoč, spominja pa se, da jo je že prejel in da vsi njegovi uspehi niso le plod njegovega truda. Dvignjene roke sočloveka izražajo prošnjo v stiski ali zahvalo, pričakovanje ali navdušenje. Dvignjene roke predstavljajo poraz zaprtosti ali zahrbtnosti in nas vabijo, da se jim pridružimo v prošnji ali veselju.
Ni dvoma, da smo trenutno v težki situaciji, ki od nas terja veliko samoomejevanja – zaradi zdravja nas samih, naših bližnjih in družbe kot celote. Tudi ni mogoče zanikati, da so nekatere omejitve pretirane, morda celo nepotrebne, in drastično spreminjajo naš vsakdan, toda upiranje in neupoštevanje ukrepov gotovo ne bosta pripomogla k rešitvi. Glasniki individualizma in osebnih pravic dandanes radi pozabljajo, da smo vendarle vsi del neke skupnosti. Na svetu človek ni sam, pač pa ga z drugimi ljudmi povezuje tisoč nevidnih vezi, med katerimi so nekatere trdnejše in trajnejše, druge pa bolj kratkotrajnega značaja. Zato človek nima le pravic, ampak je tudi družbeno odgovoren. To misel so poudarjali zlasti pripadniki stoicizma, med katere se prišteva tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stoletja, ki je živel v izredno nezavidljivih časih, saj je rimski državi grozil propad, ljudje so množično umirali v vojnah ali pa sta jih pestili lakota in kuga. V svojih dnevniških zapisih je takole razmišljal o medsebojni povezanosti: »Vse, kar je, se prepleta med seboj. /…/ Kajti eden je svet, ki vse zaobjemlje, eden je bog, ki vse prešinja, ena je snov in zakon eden, eden je um, vsem razumnim bitjem skupen, in ena je resnica.« Po takem nazoru smo vsi ljudje del neke višje celote. »Kakršno je pri telesni celoti razmerje med posameznimi udi, takšno je – čeprav so ločena – medsebojno razmerje med razumnimi bitji,« je zapisal in s tem poudaril pomen skupnosti. Prav zaradi te medsebojne povezanosti bi morali še toliko bolj čutiti naklonjenost do svojega bližnjega in delovati v njegov, s tem pa pravzaprav v skupni prid: če smo namreč med seboj soodvisni, bodo vsa naša dejanja vplivala na skupnost kot celoto kot tudi na njene posamezne dele, torej na bližnje in navsezadnje na nas same. In nasprotno: če se odločimo, da ne bomo sledili navodilom, ki naj bi delovala z namenom ohranjanja javnega zdravja, s tem ne ogrožamo samo sebe, ampak tudi druge. Na drugem mestu zato Mark Avrelij zapiše naslednje: »Morda si videl že kdaj odsekano roko ali nogo ali glavo, ki je ležala kje ločena od ostalega telesa: táko podobo daje človek, ki je na svojo usodo nejevoljen, ki se – kolikor se le lahko – izloča iz družbe ali dela kaj sebičnega. S tem se človek, rekel bi, odtrga od naravne celote: bil je del telesa, pa se je sam odsekal.« S to primero filozof svoje bralce poziva, naj se zavedajo, da imajo vsa naša dobra in slaba oziroma nepremišljena dejanja posledice, ki se ne tičejo samo nas samih, ampak vedno tudi neke širše skupnosti. Opominja nas, da kot svobodni državljani nimamo samo pravic, pač pa tudi dolžnosti: do nas samih, do države, predvsem pa do sočloveka.
Nekoč so se zbrali na srečanju nekdanji učenci šole, ko so jo vodili redovniki. Starejši duhovnik, ki se je tudi udeležil srečanja, se je znašel v krogu nekdanjih učencev, ki jih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno je sprejel nekdanje gojence, ki so drug za drugim pripovedovali o sebi. Eden je bil arhitekt, ki je zgradil vrsto javnih zgradb, celo dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Zopet drugi je bil vodja menedžmenta velikega podjetja, ki je imel poslovalnice v številnih državah … Stari duhovnik je z zanimanjem poslušal naštevanje dosežkov in uspehov. Videti je bilo, da med njimi ni bilo nikogar, ki ne bi uspel. Duhovnik se je ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev zadovoljno smehljal. Ko so končali pripovedovati, jim je čestital za njihove uspehe. Potem jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?« Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili samo, ko so govorili o sebi. Zdelo se je, da jih je kariera tako vsrkala vase, da so zanemarili osebno življenje. Svoje moči so tako osredotočili na učinkovitost, da niso imeli časa za čustveno, kaj šele duhovno rast. Ljudje lahko naredijo velikio v javnem življenju, doživijo pa polom v osebnem. So ljudje, ki so uspešni v poklicni karieri, zapostavljajo pa svoje osebno življenje. V evangeliju Kristus govori o treh ljudeh, ki so prejeli različno število talentov. Pohvalil je prva dva, ker sta dobro uporabila svoje talente, in grajal tretjega, ker je zakopal svoj talent. Ko Kristus govori o talentih, to ne pomeni talentov za glasbo ali šport. Tudi ti so sicer pomembni in v našem času so precenjeni in se še preveč ukvarjamo z njimi ter jim namenimo preveč časa. Kristusova prilika gre globlje. Pomembno je, kaj naredimo iz sebe, iz svojega življenja. Saj je življenje največji talent, ki nam ga je podaril Bog. Drugi talent so naši bližnji. Tudi te nam je Bog podaril in negovati ter razvijati moramo odnos z njimi, zlasti v družini. Končno je izredno velik talent naša vera. To je največji Božji dar, ki so nam ga posredovali naši starši in vzgojitelji v veri. Kako ga negujemo? V prvem berilu smo slišali hvalo vrli ženi. Ni uspešna in ni znana osebnost in vendar nam jo Sveto pismo daje za vzor. Zakaj? Ker je delovna, skrbna, modra in krepostna. Ima nekaj vrednejšega od materialnih dobrin in več od lepote. Ima ljubeznivo, razumevajoče in usmiljeno srce. Svoje številne talente daje v službo družine, sosedov in potrebnih ljudi ter je zato njen zgled izziv tudi za nas.
Človek je bivajoče bitje, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Čeprav se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na svojo lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti. Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi vrnitev objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta vrnitev ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas. Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč prav nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.
Neveljaven email naslov