Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane? No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost.

Že v otroških letih, ko smo nam brali pravljice o zlobnih in dobrih kraljih, se je naše srce nagibalo k dobrim kraljem. K tistim, ki so bili modri, preudarni, pravični in pošteni. Kot se pač za pravega kralja resnično spodobi. Z odraščanjem pa se je začelo vse bolj kazati, da kralji, oziroma takšni in drugačni vladarji in voditelji, pač niso vedno te sorte. Ob učenju zgodovine pa se je še bolj izkazalo, da so našo preteklost močno zaznamovali kralji in vladarji, ki so bili pravo nasprotje onih kraljev iz otroških pravljic. Ob takih spoznanjih, pa tudi verjetno ob razočaranjih nad sodobnimi vladarji, so nam na voljo ostali druge vrste kralji. Na primer: kralj nogometa; pa kralj rokenrola; kraljica terana; morda angleška ali kaka druga kraljica. Vsekakor bolj varno, predvsem pa mnogo lepše in boljše od onih zlobnih kraljev, ki samo hlepijo po moči in oblasti, resničnih kraljev, ki še zdaleč niso taki, kot so nam jih prikazovale pravljice. Ker kralji iz pravljic ne torej obstajajo, kaj nam na koncu vsega tega ostane?

No, obstaja še en kralj, ki ni nič pravljičen, niti mitološki. Pravzaprav sam zase sploh ne pravi, da je kralj, ker nima ne vojske ne ozemlja. V bistvu so mu naziv »kralj« dali drugi in še to iz posmeha – judovski kralj. Tako je – tista kratica INRI, ki je navadno pritrjena na vrhu razpela. Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum – Jezus Nazarečan, kralj Judov. Kralj, ki je vstopil v svet na povsem nekraljevski način, saj se ni rodil v jeruzalemski palači kralja Heroda, ampak nekje na periferiji Betlehema. Kralj, ki ga nikoli niso videli, da bi nosil na glavi krono iz zlata, medtem ko je v zasmeh in ponižanje nosil tako, iz trnja, ki so mu jo na glavo nabili njegovi mučitelji. Kralj, ki ni vladal nad nobenim teritorijem, ampak je zakraljeval v srcih mnogih svojih sodobnikov in vseh tistih, ki smo se jim skozi stoletja pridružili. Preprosto zato, ker smo v njem prepoznali kralja, ki ni diktator in terorist, kralja, ki ne vlada s silo in močjo, ampak z ljubeznijo. To je njegova edina moč – ljubezen. Meni in vsakemu od nas pa daje svobodo, da lahko to ljubezen zavrnem ali pa odgovorim nanjo. Še več: ker je – kakor verujemo kristjani – v tej ljubezni šel tako daleč, da je dal za nas svoje življenje in vstal od mrtvih, tudi vse nas vabi, da prav s tako ljubeznijo, s kakršno nas on ljubi, tudi mi ljubimo in spoštujemo druge. Kako nam to uspeva ali ne, vem najbolje zase. Vsekakor pa nas vabi na to pot, na kateri tukaj in zdaj skušamo gradi kraljestvo ljubezni. Skušamo, pravim zato, ker se učimo in ker kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru tu na zemlji ne bo nikoli v polnosti vzpostavljeno. Vsekakor pa je življenjska pot vsakega od nas, če je količkaj zaznamovana z rastjo v ljubezni, dejansko priprava na vstop v kraljestvo ljubezni, kraljestvo Jezusa Kristusa, ki je naša končna in večna resničnost.