Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Tisti dan sem se spraševal, koliko stane človek. Tisti dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu 500 evrov.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13)
Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.
Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi. Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več. Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom. Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti.
Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan o svojem prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in narobe: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti. V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakor koli izboljšali, ampak priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.« V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.
Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja?
Prisluhnimo Duhovni misli, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja, kako obuditi veselje v človeku, veselje do dela, do življenja sploh. Ljudje smo dostikrat zamorjeni zaradi različnih dogodkov. Verni se v takih preizkušnjah obračajo k molitvi.
V današnji ponovitvi Duhovne misli katoliški duhovnik, ki skrbi za zapornike, Robert Friškovec razmišlja o pravičnosti. Ta gradi skupnost, a v imenu pravičnosti so tudi bili storjeni zločini. Pravičnosti torej ne bi smeli izrabljati.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do izkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.
Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj, kar posega v najgloblje kotičke naše biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino imele pomembno vlogo tudi religije (in jo imajo še zdaj). Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljali k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja "malo tu in malo tam" in v duhu, da je vsaka pot prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, "okoli riti v žep" ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal osem metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro in začel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal osem metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca … Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu malo tu in malo tam ter vsaka pot je prava pot v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, dragi poslušalec?
Če bi hoteli sam začetek monoteistične zavesti določiti s konkretno zgodovinsko osebo, bi v ta namen vsekakor izbrali Abrahama. Kajti praoče vseh treh monoteističnih religij – judovstva, krščanstva in islama – velja za tistega, ki je v zgodovini človeštva kot prvi nedvoumno prepoznal in priznal enost in presežnost Božjega. Ravno figura Abrahama je in ostaja za pripadnika monoteistične religije vselej zanimiva in hkrati izzivalna. Ne le gotovo spoznanje Božje enosti, temveč tudi brezpogojna predanost Božji volji odlikuje Abrahamovo religiozno »popolnost« – popolnost, ki pa je z današnjega čisto etično-moralnega vidika pogosto vprašljiva. A kot vemo na podlagi religijskega izročila, je Bog žrtvovanje preprečil, Abraham pa ohranil svojo zvestobo. To dejanje je zato potrebno razumeti predvsem v religioznem smislu. Abraham tako ne zavzema centralne vloge zgolj v judovstvu in krščanstvu, temveč tudi v islamu, ki v svojem samorazumevanju predstavlja afirmacijo in hkrati reformulacijo abrahamske tradicije. Koran zato na več mestih poudarja moč Abrahamovega verovanja in neomajnost njegove poslušnosti absolutnemu Stvarniku. V 67. verzu 3. sure je Abraham označen celo kot »musliman«, pri čemer moramo besedo »musliman« tu razumeti izključno v njenem izvornem in ne konfesionalnem pomenu, tj. kot »tisti, ki je Bogu predan«. V Koranu torej beremo: »Abraham ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil od malikovalcev« (3:67). Ali pa: »Abrahamovo vero zavrača le tisti, ki sam sebe zaničuje! Posebej smo ga že izbrali na tem svetu in tudi v onostranstvu bo med krepostnimi« (2:130). Abraham velja zato v islamu poleg preroka Mohameda za vzor iskrenega vernika, tj. tistega, ki daje pozivu numinozne Resničnosti prednost pred svojim lastnim egom in v katerem se zrcalijo najlepše duhovno-religiozne vrline kot so potrpljenje, stanovitnost, požrtvovalnost, pobožnost, skromnost in vztrajnost. Abrahamovo veličino tako ne odlikujejo le njegove življenjske izkušnje in eksistencialne preizkušnje, temveč in predvsem njegove osebne lastnosti, odločitve in načini ravnanja. Še posebej velikodušnost in gostoljubje na eni, ter globoka predanost in neomahljivo zaupanje v Transcendenco na drugi strani, so tiste značilnosti, zaradi katerih islamska tradicija časti Abrahama. Abraham kot oseba je tako preko svoje usode in svoje volje postal osebnost, ja, celo religiozni arhetip par excellence. Abrahamovi predanosti in veri ter hkrati Božji milosti in veličini je posvečen praznik »id-al-adtha« oz. »kurban bajram«. Ta tako imenovan »žrtveni praznik« velja poleg bajrama ob koncu postnega meseca ramadana za največji islamski praznik.
Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja na misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, a je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z nekaterimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od nekaterih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. A čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, bolj zadovoljno življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vse bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.
Nedeljo po veliki noči imenujemo bela nedelja preprosto zato, ker so v preteklosti krščevali na velikonočno vigilijo. Potem so novokrščenci teden dni po veliki noči nosili bela oblačila kot znamenje krsta, čistosti. Sveti papež Janez Pavel II. je to nedeljo poimenoval tudi nedelja Božjega usmiljenja. Današnji evangelij je tako slikovit. Lahko bi rekli, da je apostol Tomaž glavna »zvezda«. V prvem prizoru, ko se Jezus prikaže apostolom, ga ni bilo zraven. In ko potem apostoli srečajo Tomaža, na veliko razlagajo, da je Jezus vstal, da se jim je prikazal, da je bil z njimi. In potem se sveti Tomaž odzove tako človeško: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta vanje in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Ni mu bilo treba dolgo čakati. Čez osem dni se jim je Jezus spet prikazal in takrat je bil tudi Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: »Daj prst sem, poglej moje roke! Položi roko v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Sledila je Tomaževa veroizpoved, za katero pravijo, da je ena najlepših: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Sveti Avguštin je ta prizor komentiral: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar je videl in česar se je dotaknil, pa ga je pripeljalo do tega, da je veroval, o čemer je do tedaj dvomil.« Apostol Tomaž nam pomaga v naši veri. Z lahkoto sledimo njegovi poti od nevere k veri. Kajti v številnih primerih je njegova pot tudi naša. Kako težko je verovati, ko ne vidimo! Ne nazadnje nam pri razumevanju vsega tega lahko pomaga tudi trenutna epidemija. Virusa ne vidimo – in med nami so ljudje, ki pravijo, da ga ni, da je to zarota, da so si ga izmislili. Zakaj ne verjamejo, verujejo? Iz istega razloga kot apostol Tomaž – ker niso videli, ker ne vidijo. Mi pa verujemo, ker so evangelisti to zapisali, in verjamemo, da so zapisali, kar so videli in slišali. Ne glede na to, kje smo na poti vere: ali bolj pri tistem prvem prizoru apostola Tomaža ali bolj pri prizoru, ko ga je Jezus »prepričal«, da res živi, in je veroval, vam želim, da tudi pri vseh vas danes odmeva Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi.«
Včasih, ko se znajdemo v težavah in ne vemo, kako in kaj dalje storiti, nam morda kdo svetuje: »Ne misli na te težave, ne ustavljaj se pri njih. Enostavno pojdi čeznje.« Morda se nam zdi tak nasvet neprimeren zaradi bremen, ki pritiskajo na nas v težavah, saj enostavno ne zmoremo odlepiti svojih misli in občutij od njih. To je zlasti pereče tedaj, ko nas doletijo resne zdravstvene težave ali se resno krhajo odnosi z najbližjimi. A vendarle tak nasvet ni čisto brez soli in zrna modrosti. Sol in modrost sta v tem, da nas opozarja, da je velik, morda celo večji del bremena, ki na nas pritiska, pravzaprav kar v nas samih, v naši domnevni nemoči, da bi odlepili svoje misli in občutja od težav. Preprosto smo obsedeni s svojimi predstavami o tem, kako velike so naše težave in kako šibki smo mi sami. Zdi se nam, da če ne bomo ves čas razmišljali o svojih težavah, potem jih ne bomo več jemali dovolj zares in jim ne bomo kos. Pa vendar: takšno mišljenje je pogosto bolj odraz naše obsedenosti s svojimi težavami kot pa naše resnične pripravljenosti, da se spoprimemo z njimi. Tako ne vidimo, da so morda težave, ki so nas doletele, daleč manjše, kot mislimo in občutimo, da so. Prej navedeni nasvet meri prav na to, da naj se dvignemo čez svojo obsedenost z težavami in sveže in neobremenjeno pogledamo nanje in na nas same. Poskušajmo torej ugotoviti, da smo še kaj drugega, pravzaprav veliko več kot človek v teh in teh težavah. Toda kako naj to ugotovimo? Namesto dolge razprave vam to jutro lahko dam le kratek nasvet: Pomislite na to, kako bi bilo, če vas težave ne bi bremenile in vas silile, da se nenehno ustavljate pri njih, temveč bi vas pripravile k temu, da stečete mimo njih, morda jim še celo pomahate v slovo. Poskušajte jih razumeti kot start, začetek nečesa novega, še neznanega, kot odkrivanje še neznanih plati vas samih. Res je sicer, da takšno miselno »poigravanje« s težavami teh najbrž ne bo odpravilo, a morda bo pomagalo raztopiti našo obsedenost z njimi in nas tako pripravilo k temu, da se jih bomo potem lotevali s svežimi močmi.
Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t. i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med druga sodi tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale; pomislil je, da bi bilo bolje, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti; rekel si je, da mora za vsak primer obdržati pri sebi nahrbtnik; predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje; predstavljal si je, kako žalostni bodo njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil, itn.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in prav po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«. V nekaj trenutkih je njegovo dušo prešinilo sto ali tisoč spominskih prizorov, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi. Objavil jih je skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba z naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, je postalo t. i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini. To traja vse do dandanes. Heimu je sledila vrsta avtorjev, ki so podali številne opise takih izkušenj, predvsem s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali samo prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena duševnost? To vprašanje namenoma puščam odprto, saj kot filozof mislim, da je na taka temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot pa odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa dajalko prenagljenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejen odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27.
»Ljubi in delaj, kar hočeš!« Pravi nekje sveti Avguštin. In dodaja … »Naj bo ljubezen zakoreninjena v tebi, kajti iz te korenine lahko raste le dobro.« Ljubezen je zunaj pravil, norm in zakonov. Ljubezen je edini način, kako smo kot ljudje zares svobodni. Toda kaj je v resnici sploh ljubezen? Krščansko duhovno izročilo nas uvaja v razumevanje in izkušanje ljubezni, ki danes nikakor ni več samoumevno. Najprej je tako, da ljubezni nimamo, vendar si jo krvavo želimo, za vse na svetu hočemo biti ljubljeni. Slaba posledica tega je, da želimo vsem ugajati, zato kar naprej prosjačimo, beračimo za košček ljubezni (za malo pohvale, odobravanja, priznanja, sprejetosti itd.) Sv. Dorotej iz Gaze v zvezi s tem svetuje radikalen obrat: »Ne išči ljubezni bližnjega, kajti tisti, ki jo išče, je vznemirjen, razočaran, če je ne dobi. Na tebi je namreč, da izkazuješ ljubezen bližnjemu in mu nudiš mir. Tako boš bližnjega pripeljal k ljubezni.« Toda bodimo realni, od kod imeti to moč, da bi lahko vedno samo dajali, ne pa tudi prejemali? V resnici je treba najprej prejeti, vendar od kod, od koga? Sv. Leon Véliki glede tega v svojih homilijah odgovarja takole: »Bog nas obnavlja po svoji podobi s tem, da nas ljubi. In da bi v nas našel podobo svoje dobrote, nam daje to, po čemer lahko tudi mi udejanjamo dela, ki jih On udejanja, namreč prižiga svetilke naših src in nas razvnema s plamenom svoje ljubezni, da ne bi ljubili samo Njega, ampak tudi to, kar On ljubi.« Zato je biti brez Božje ljubezni, kakor pravi sv. Gregor Véliki, biti bolan: »Naša srca so zdrava na bolan način, če nismo ranjeni z Božjo ljubeznijo.« Če smo začeli z Avguštinom, se spodobi, da z njim tudi končamo. Največji zahodni cerkveni oče pravi, da je ljubezen neizrekljiva, ker je v resnici Bog sam: »Ko se začneš približevati Bogu in ga izkušati, boš izkusil, kaj reči in kaj ne, če v tebi raste ljubezen – kajti Bog je Ljubezen. Preden si imel izkušnjo, si mislil, da lahko govoriš o Bogu. Zdaj pa, ko pričenjaš imeti izkušnjo, izkušaš, da ne moreš reči, kaj je to, kar izkušaš.«
Kakšne posledice bi imelo za človeka dejstvo, da je Bog oče ljudi? Kdor bi mogel iz srca soglašati (kakor bi bilo tudi prav) z mislijo, da rod nas vseh prvotno izhaja od Boga in da je Bog tako oče ljudi kakor bogov, ta bi po mojem ne mogel gojiti nobene nepoštene in nizkotne misli o samem sebi. No, vzemimo, da bi te slučajno posvojil cesar: le kdo bi mogel prenašati tvojo domišljavost! Mar te torej ne bi navdalo s ponosom, ko bi uvidel, da si Zevsov sin? Toda dejansko ni tako; ker sta bila pri našem nastanku pomešani dve prvini: namreč telo, ki nam je skupno z živalmi, ter um in sprevidevnost, ki sta nam skupna z bogovi, se številni nagibljejo k onemu prvemu, nesrečnemu, smrti zapisanemu sorodstvu, le maloštevilni pa k temu, ki je božansko in blaženo. Ker pa vsak človek neizogibno ravna z vsako stvarjo skladno s pojmom, ki ga ima o njej, tisti maloštevilni, ki menijo, da so rojeni za zvestobo, samospoštovanje in za nezmotljivo presojo pri uporabi čutnih vtisov, ne gojijo nobene nizkotne in nepoštene misli o samih sebi, za množico pa velja ravno nasprotno. "Kaj sem torej jaz? Beden človeček!" pravijo. In: "Moje nesrečno telo!" Da, res je nesrečno, pa vendar: saj imaš še kaj boljšega od tega bednega mesa. Zakaj se torej ne odvrneš od njega in visiš na njem kakor prilepljen? Zaradi tega sorodstva nekateri zaidejo s prave poti in postanejo podobni volkovom: nezvesti, izdajalski in škodljivi; drugi levom: divji, zverinski in brez vsake človeške omike; največ izmed nas pa se jih sprevrže v lisice in kar je še takih nepridipravov med živalmi. Kajti kaj drugega je žaljiv in zloben človek kakor lisica ali pa še bolj nizkotnega in ničvrednega? Glejte torej in pazite, da sami ne postanete taka zguba.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. Znotraj greha ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in znotraj groba ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj grob, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da je naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus resnično pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus resnično vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, znotraj vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, v tem trenutku vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najtežje prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog velikonočnega veselja. A ravno zato je velika noč tudi težka stvar. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govori, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak od nas danes narediti to pot, mora iti vsak do svojega groba in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
Stara navada je, da se velika noč praznuje v okviru domače družine, na velikonočni ponedeljek pa se navadno odpravimo na obisk ali, kakor imamo navado reči, gremo v Emavs. Tako kot sta se dva izmed Jezusovih učencev odpravila na pot v kraj Emavs, le s to razliko, da se mi odpravimo na obisk – upajmo – dobre volje, tista učenca pa sta se iz Jeruzalema odpravila v Emavs čisto pobita. Seveda: zanju je bila zgodba končana. Lep čas sta sledila učitelju in čudodelniku iz Nazareta. Videla sta, da je dober človek, da je božji mož in verjetno prerok, saj se po njem vršijo čudeži. Potem pa so judovski politični in verski voditelji – člani judovskega velikega zbora z velikim duhovnikom Kajfo na čelu – tega Jezusa iz Nazareta dali javno usmrtiti kot največjega kriminalca. To, kar sta upala, to, po čemer sta ob Jezusu začela hrepeneti ter radostno in pristno živeti, se je sesulo v prah. Tako sta razočarana in depresivna zapuščala Jeruzalem, ko se jima je na poti pridružil od mrtvih vstali Jezus, ki pa ga nista prepoznala. Jezus se je na začetku naredil nevednega, da bi fanta lahko govorila o tem, kar ju je težilo, zaradi česar sta bila razočarana in potrta. Prav to je tudi vstopna točka za vsakega od nas, ko smo potrti in sesuti – da se pogovorimo z Jezusom, da damo iz sebe to, kar nas teži. Ko se namreč izpovemo, kot sta se tudi emavška učenca, takrat šele postanemo odprti za Božje sporočilo, za dotike in navdihe. Tako jima je Jezus ob pomoči citatov iz stare zaveze začel pripovedovati, da se je vse to pač moralo zgoditi. Njegova družba ju je tako prevzela, da ga nista pustila naprej, ampak sta ga tako rekoč prisilila, da je ostal z njima na večerji. Seveda, ko doživimo božjo bližino, božjo navzočnost, je ne želimo izpustiti. To bližino lahko doživimo posredno, ob pomoči neke osebe ali dogodka, ali pa neposredno, po božjem dotiku naših src. Vsekakor sta učenca naposled dojela, da je njun sopotnik Jezus, ki je vstal od mrtvih. Šele tedaj, ko ga ni bilo več z njima, sta dojela, kako močno sta bila prevzeta od njegove navzočnosti, bližine in tolažbe. Seveda sta takoj odšla v Jeruzalem, da bi to povedala preostalim učencem. To je veselje velike noči. Ni tema, ni depresija, ni smrt. Zadnjo besedo ima življenje, življenje, ki premaga smrt. To nas lahko vedno znova krepi in opogumlja, ko se znajdemo v težkih in bolečih položajih, v trenutkih, ko se zdi, da življenje nima smisla in da je pokopališče naša zadnja postaja. Božji sin Jezus Kristus je bil obujen od mrtvih. Tudi mi bomo. Bistveno je, da po poti skozi življenje ne hodimo sami, ampak smo vedno odprti za Jezusovo družbo, tako kot emavška učenca.
Velikonočni prazniki so za nas vedno znova izziv, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Jezusa, ki ga postavi ženi: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« (Jn 20,15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: Žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda hrepeniš po Ljubezni in Smislu. Tudi za nas velja vprašanje: Koga iščeš? Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč, to pomeni, da je odvaljen kamen od našega srca, ki tako postane odprto za živega Boga. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko ponovno odkrije njeno notranje bitje, njeno svobodo bivanja in enkratnost. Zato je tudi za nas danes tako odločilnega pomena, da se srečamo z vso resničnostjo življenja, da se »zjokamo pred grobom razočaranj, padcev, nemoči, trpljenja«, kajti le tako bomo mogli prisluhniti Jezusovemu vprašanju: Koga iščeš? Prisluhniti, iskati, to pa že pomeni biti odprt za to, da nas Jezus pokliče po imenu, po osebnem imenu. To je velika noč danes, to je moja, to je zares tvoja velika noč, to je nov začetek, je tisto skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu. Prav vsem želim, da bi Luč življenja obsijala vaše korake ter vedno znova odpirala pogled upanja in radosti.
Slovenski pesnik Oton Zupančič je spodbujal slovensko mladino: »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz' noč, kot Bog pred Izraelci.« Naš pesnik je segel po slikoviti podobi svetopisemskega dogodka, ki opisuje izhod Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Ta izjemni velikonočni trenutek Judje še danes praznujejo v soju sveč ali v svetlobi živega ognja ter se spominjajo, da so bili poklicani v svobodo. Zapustili so, kot so pozneje govorili, »polne lonce mesa« ter iskali pot skozi puščavo. Bili so žejni in lačni, a imeli so največ, imeli so svobodo, obdržali so etično pokončnost in obdarjeni so bili z bližino Boga, z njegovo ljubeznijo, ki jih je spremljala, da so prispeli do obljubljene dežele. Kristjani pa se v soju velikonočne sveče, ki gre pred nami v procesije velikonočnega bedenja, spominjamo, da nas je Kristus popeljal iz še hujše sužnosti, kot je bila sužnost Judov v Egiptu. Še danes nas vodi iz sužnosti zla, ki nas lahko popolnoma zasvoji, v novo svobodo. To je svoboda ljubezni, prijateljstva in novega življenja. Ponekod so oživili staro slovensko krščansko navado, da že zjutraj na zelenici ob cerkvi blagoslovijo velikonočni ogenj in mladi fantje ga ponesejo na svoje domove. Ta ogenj naznanja plamene velikonočne svetlobe. Zublji njenih plamenov naj bi použili našo sebičnost, tudi nepotrebne razvade ali celo hudobne zavistne misli, ter v naših srcih prižgali ogenj novega življenja, radosti, odpuščanja in sreče. Toda ko prinašamo velikonočno svečo v svetišče, ki je zavito v temo, mašni pomočnik zapoje: »Kristusova luč!« To pomeni, da se bodo kristjanom zasvetile oči, da bodo odslej videli svet drugače, v novi svetlobi. Opazili bodo lepoto stvarstva, ki jih obdaja, pozorni bodo na vse dobro v družbi, ki se zasveti tudi v še tako klavrnih razmerah. Zato bo luč velikonočne sveče simbolno razdeljena ljudem po cerkvi, da bi jo tudi oni trosili naokoli v svojem življenju. Potem bo sledil obred obnove krstnih obljub, ko se kristjani odrekamo staremu življenju sebičnosti in mikavnosti zla. Ob blagoslovu krstne vode tudi v naših srcih zažubori studenčnica krstne vode, ki prežene obup in prinese radost. Zaželimo si, da bi nas velikonočni ogenj v teh dneh ogrel ter da bi si poleg odličnih velikonočnih jedil in pijače, ki jih bomo danes prenesli k žegnu v cerkev, natočili še izvir čiste vode, ki bo v nas prebudil novo mladostno svežino življenja in upanja.
Neveljaven email naslov