Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen …
Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika.
Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku!
Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva.
Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu!
Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen …
Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika.
Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku!
Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva.
Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu!
Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
3598 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen …
Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika.
Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku!
Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva.
Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu!
Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
Na seznamu slovenske mladinske literature najdemo knjigo z naslovom Andrejev ni nikoli preveč. Vsebina gotovo poskrbi za dobro voljo, hkrati pa tudi ni daleč od resnice. Andrejev je res kar precej. Če le preletimo imena svojih prijateljev, znancev, hitro najdemo kakšnega Andreja. In če pogledamo na svetniški koledar, jih je tudi tam kar nekaj: sv. Andrej Avelinski, sv. Andrej Bobola, sv. Andreja in vietnamski mučenci, pa še kakšen …
Vsi ti svetniki so dobili ime po apostolu sv. Andreju, ki goduje danes. Doma je bil iz Betsajde ob Generazeškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra učenec Janeza Krstnika.
Zgodilo se je v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Mimo je prišel Jezus. Janez se je zazrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje Božje!« Jezusove besede sta slišala eden izmed učencev in Andrej ter sta šla za njim. Vprašala sta ga: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je dejal, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Andrej je šel nato po brata Simona in mu oznanil veselo novico: »Našli smo Kristusa!« in ga privedel k Jezusu. Po Jezusovem vnebovhodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah. V mestu Ahaje so ga ujeli, privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Največkrat ga upodabljajo s poševno postavljenim križem. Pomislimo na svoj izpit iz cestnoprometnih predpisov. Andrejev križ. Smo kdaj pomislili, po kom je dobil ime? Prav po današnjem svetniku!
Sveti Andrej je tudi zavetnik Rusije in Škotske. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika. Na Slovenskem mu je posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva.
Prva lastnost, ki pri Andreju vzbuja pozornost, je ime: ni hebrejsko, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Izhajal je iz Galileje, kjer sta bila grški jezik in kultura precej močno zastopana. Ime Andrej pomeni: hrabrost, možatost, odločnost … Morda bi lahko bil naš priprošnjik, četudi nismo Andrej, Andreja – priporočimo se mu!
Apostol Andrej je ob srečanju s Kristusom radikalno spremenil svoje življenje. Ob tako svetlih zgledih svetnikov, plemenitih mož in žena zgodovine se lahko vprašamo – a smo tudi mi pripravljeni spreminjati življenje ob resnici, ob temeljnih spoznanjih svojega življenja, ob Kristusu, evangeliju? Si upamo biti »drugačni«?
Ko v svoji redovniški obleki hitim po ulicah, se ljudje ozirajo za menoj. Nekateri se obrnejo proč, mlajši se hecajo »hej nuna«, ali » iz katerega stoletja pa si ?«… nekateri pa toplo pozdravijo in se nasmehnejo. V svojem dolgoletnem redovniškem življenju sem se navadila na vse odzive in me ne presenečajo. Rada grem med ljudi, brez težav nosim svojo redovniško obleko kot znak mojega posvečenega življenja in se trudim biti zvesta svoji obljubi Bogu, ko je dobro in ko je težko. Najljubši naziv pa mi je zmeraj SESTRA. V različnih državah in različnih opravilih so me ljudje klicali nuna, gospa sestra, učiteljica, redovnica… a SESTRA je ime, ki vsaj za mene izraža skrivnost in smisel mojega Bogu posvečenega življenja. Da bi to razumeli, moram povedati zgodbo iz bolnišnice v Cetinju. Tam sem delala kot medicinska sestra in nekega dne je en dedek dobil obisk – malo črnolaso vnukinjo. Gledala je nas sestre s široko razprtimi očmi in, ko se je nagledala, je pocukala dedka za roko, pokazala na mene in glasno vprašala: Dedi kdo je to? Dedek je rekel: Veš, to je sestra! A mala še ni bila zadovoljna: Čigava sestra? Zastal mi je korak… Ni vprašala kakšna sestra ampak- čigava … Če si sestra, ne moreš to biti sama za sebe, kajti sestra mora imeti sestre in brate… Dedek je s širokim nasmehom odgovoril: Ona je moja, naša, sestra vseh bolnikov tukaj v bolnici in tudi vseh ljudi! Punčka pa na to: Ja, potem jih pa ima veliko! Nikoli nisem slišala lepše razlage redovniškega poklica kot tam na hodniku v cetinjski bolnici, od dedka in vnukinje ki nista nikoli hodila v cerkev ne k verouku! Zato sem tako rada sestra. Tista, ki nima moža in otrok, ne družine. Ne zato, ker tega ne bi marala, ampak zato, ker je to najdragocenejše bogastvo podarila Njemu – Bogu, ki se je v svoji skrivnostni milosti dotaknil mojega srca in duše in me zavedel s svojo vsemogočno ljubeznijo. Zaradi njega sem odšla od doma, pustila vse – svojo drago družino, svojo ljubljeno domovino, svoje razigrane prijatelje in šla v neznano, na pot, ki jo je pokazala Božja roka… In ker nimam tistega, kar je na zemlji najdragocenejše, nosim pa v srcu ljubezen Njega, ki je večji od vsega, je moje poslanstvo, bit mojega življenja - biti sestra, in to vsem, ki jih življenje pripelje k meni – bolnikom, beguncem, novinarjem, bogatim in revnim, mladim in starim, otrokom in umirajočim, mojim sosestram s katerimi živim, moji Cerkvi v kateri živim, moji domovini, ki jo ljubim. Dala sem se Gospodu v dar, On pa me je vrnil ljudem kot sestro, osebo, ki mora gledati s srcem, da bi videla kaj kdo potrebuje. Moje plačilo? To, kar je rekla mala deklica – imam več bratov in sester kot katerakoli družina. Bogu hvala za njih!
Italijanski umetnik Bruno Santi Rafael (1484–1520) je ustvaril likovne podobe, ki so zelo zgovorne tako kot Sikstinska Madona in naš Josip Stritar v Zorinu ugotavlja, da gre za podobe, ki so postale misel. Torej, za kakšno misel? Gre ven[…] [S svojim razumevanjem estetizacije sveta Stritar razume, da je umetnost najbolj pristno izrekanje, zatrjevanje življenja in samodanosti sveta. Kot da bi umetnost pomenila kozmični doživljaj in občutenje, ki sledi znotrajsvetnemu platonizmu in ponekod spominja na panteizem, ki izraža le samoniklost bivanja in pri tem skuša celo nered, bedo in trpljenje v svetu zaustavljati z lepoto. Takšno univerzalno občutenje lepega začuti v trenutku, ko občuduje Rafaelovo Sikstinsko Madono iz let 1513–1514; v njegovem Zorinu beremo: »Lepa je Rafaelova Mati božja, lepa nad vse žené – sveta je in čista; ali take si moje srce ne more misliti nje, ki je 'pribežališče grešnikov' ali pa, da bolj posvetno govorim – ženski ideal! Ko sem stal pred njo, zdelo se mi je, kakor da bi me ostro gledala ter govorila: Kako si upaš ti, grešni zemeljski sin, pred moje sveto obličje!« Upal si je in prišel na cilj, kajti njegovo svetobolje je zdaj zaustavljeno, in iz knjige sveta bere najbolj neposredno radost bivanja.] Ta živa podoba Sikstinske Madone sproža navdušenje tudi pri filozofih, ki so sicer protestanti. Še posebej pri njem izstopa ženski motiv, ki ga je Schelling razumel kot eno najbolj pozitivnih sporočil krščanstva – tega seveda uteleša Marija, mati Božja. »Kot prapodoba označuje Marija značaj ženstvenosti, ki jo vsebuje celotno krščanstvo.« V antiki prevladuje vzvišeno, moško, novejša doba pa je po njegovem za merilo lepega sprejela žensko načelo. A vendar gre za načelo, ki enakovredno združuje naravno in nadnaravno, čutno in nadčutno. Presežnostna oziroma metafizična naravnanost je z vsem povezana s tostranskostjo, kot da bi bila pred nami utelešena transcendenca na ravni imanence. Odrešenjsko sporočilo izgovarja ženski lik. Njena dejanja so človeštvu pomagala, da se je zares počlovečilo, in besede postopoma prehajajo v dejanja, ki jih ne usmerja čisto nič vzvišenega, ampak samo načelo ljubezni. To je univerzalno načelo, ki ga slovenska ljudska modrost povzema v ugotovitev ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svet' več ne bo. Rafaelove likovne upodobitve prikazujejo ženski lik tako, da ga celo umetniško častijo kot človeško popoln način dojemanja sveta, saj ga povsem prežema moralni eksistenčni temelj, namreč medsebojna ljubezen in solidarnost vseh ljudi. Ženski način zaznavanja je tak, da odkriva v najbolj navadnih, zemeljskih stvareh navdih romantike. Ženska odkriva ljubezen in doseže, da jo svet izgovarja, človeška ljubeznivost in vrednost sta izraz ženske ustvarjalnosti. Vse, česar se dotakne, postane sila, ki ureja, urejevalno kozmično načelo; v takem svetu si samo moški ne more več jemati privilegija, da je popoln. On je samo del, nikdar celota, ona pa je popolna, čedalje popolnejša in lepša, bolj vzvišena od vsega, kar mora narediti. In to je zares storjeno, udejanja se, predvsem s tem, da se počlovečuje.
Pravilo 'zob za zob', skoraj bi rekel zloglasno pravilo, zveni sicer strogo in trdo, vendar po drugi strani ni težko videti, da je to pravilo pravzaprav temelj pravičnosti celo v primeru, da ga jemljemo dobesedno. Tudi pri kaznovanju je namreč mogoče delati napake v obe smeri: da je kazen premajhna ali prevelika: prevelika prehaja v nasilje in maščevanje, premajhna pa v razvajanje in potuho. Dandanes verjetno razumemo pravilo predvsem kot takšno, ki spodbuja k preveliki kazni, kar seveda ne drži, kajti enako kakor premajhno kazen pravilo preprečuje tudi preveliko kazen, namreč: ne dveh zob za en zob! Peti potomec Kajna, Abelovega brata, ki se je imenoval Lameh, je namreč rekel svojima dvema ženama: »Ada in Sela, poslušajta mojo besedo: Moža ubijem, ki me rani, mladeniča, ki me udari. Če bo Kajn maščevan sedemkrat, bo Lameh sedemdeset krat sedem krat!« (1 Mz 4,23-24). Človeška maščevalnost je brezmejna in pravilo 'zob za zob' jo omejuje in preprečuje, še posebej če ga jemljemo v luči zlatega pravila v nikalni obliki, ki se glasi: »Kar nočeš, da bi drug tebi storil, glej, da ti drugemu nikdar ne storiš!« (Tob 4,16). V svetem letu usmiljenja pa je tudi pravi čas, da nasproti grožnji, ki jo je izrekel Lameh, postavimo pravilo, ki ga je naš Gospod povedal Petru, ko ga je ta vprašal, kolikokrat naj svojemu bratu odpusti: ali do sedem krat? In Kristus mu je odgovoril: »Ne rečem ti sedem krat, ampak do sedemdeset krat sedem krat!« (Mt 18,22). Nasproti brezkončnemu maščevanju Kristus svojim učencem naroča brezkončno odpuščanje! In tu je na mestu druga oblika istega zlatega pravila v velelni obliki, ki se glasi: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim! To je namreč postava in preroki!« (Mt 6,12). Pravilo 'zob za zob' pa seveda tudi ni najprej izvršno, temveč je naprej poučno pravilo, ki bolj svari pred prekrškom kakor pa naroča pravično in ustrezno kazen. Imamo namreč več vrst pravičnosti in med njimi tudi pravičnost po črki in po duhu, o katerih piše apostol Pavel: »Črka mori, Duh pa oživlja!« (1 Kor 3,6). Latinski pregovor 'summum ius summa iniuria, najvišji zakon je največja krivica' se nanaša predvsem na pravičnost po črki, pravičnost po duhu pa je lepo izražena v evangeljskem pravilu: »Kdor je zvest v najmanjšem, je tudi v velikem zvest, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je tudi v velikem krivičen« (Lk 16,10). Po slovensko se 'zob za zob' reče 'milo za drago': predlagam, da bi pregovora nikoli ne uporabljali v prenesenem, ampak vedno v dobesednem pomenu in si resnično vedno vračali dobroto za dobroto!
V zadnjem času sem naletela na kar nekaj ljudi, ki so doživeli hude stvari, bodisi da so izgubili ljubljenega človeka ali pa so zboleli oni sami ali pa kdo od domačih. Nam vsem se dogajajo podobne stvari, v takšni ali malo drugačni obliki. Vedno je težko in vsak si na svoj način poišče pomoč. Včasih srečam ljudi, ki so doživeli neverjetno hude stvari, pa so šli kljub vsemu naprej. Pogovor z njimi me vedno navda z upanjem, da bom tudi sama našla moč v podobnih situacijah. Povod za moje zdajšnje razmišljanje pa so mi dali ljudje, ki v svoji veliki stiski ne morejo niti malo pogledati iz svojega ozkega kroga. Samo njim in nikomur drugemu se dogajajo hude stvari in zadaj za to resničnostjo, ki jo lahko vidimo in otipamo, ni ničesar, prav ničesar. Vidim, da zelo trpijo. Ob takšnih ljudeh nemočna obstanem. Nikogar ne moreš prepričati, da ni edini, ki se mu dogajajo hude stvari, da je včasih zelo zdravilno pogledati malo okrog, in da je življenje čisto drugačno, če pogledaš nanj vsaj malo z dimenzije večnosti. To je stvar osebne vere in v tem je vsak človek svoboden. Vsak se mora sam odločati, kako bo stopal skozi življenje, kako bo doživljal vse, kar se mu dogaja. Ta odločitev tudi ni enkrat za vselej in imaš potem mir. Ne,odločati se moraš vedno znova, v vsaki novi situaciji znova. Vem, da prav zaradi te dimenzije večnosti, ki je prisotna v vsakem trenutku mojega življenja, veliko laže živim. O tem sploh ne govorim veliko. Saj to niti ni potrebno. Nikomur ne morem dokazati, da to tukaj okrog mene ni vsa resničnost, ampak samo del še večje resničnosti, ki je sama niti ne morem dojeti. Nikomur ne morem dokazati, da ima vse, karkoli se mi dogaja, svoj smisel. Lahko samo verujem v to. In lahko rečem, da mi to pomaga živeti. Lahko pa tudi upam, da bo za vsakega človeka prišel trenutek, ko bo večnost zasijala tudi v njegovem življenju. Morda šele v trenutku smrti.
V Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu govorec med drugim razmišlja o človekovi usodi po smrti in pravilnem odnosu do nje. Verjame, da sta duša in telo različni stvari, ki na zemlji sicer bivata skupaj, po smrti pa se ponovno ločita – smrt je torej nekakšna ločitev, razdelitev oziroma razdvojitev teh delov, ki jih je pred smrtjo skupaj povezovala neka vez. Pri tem mu Sokrat, grški filozof iz 4. st. pr. Kr., predstavlja posnemanja vreden zgled. Ko so Sokrata obsodili na smrt, si namreč ta »ni iskal zaščitnika, ni poskušal izprositi milosti pri sodnikih, ampak je ohranil trmasto svojeglavost, ki je izvirala iz veličine njegove duše, ne iz prevzetnosti.« Prav tako ni hotel pobegniti iz ječe, čeprav bi lahko njegovi učenci zlahka poskrbeli za to. »Takrat pa, ko je že skorajda držal v roki ono smrtonosno čašo, ni govoril kot nekdo, ki ga pehajo v smrt, temveč kot nekdo, ki se bo zares povzpel v nebesa.« Sokrat je namreč govoril in trdno verjel, da po smrti obstajata dve možni poti za duše: ena pot vodi v nebesa k nesmrtnim bogovom, druga pa stran od njih. Tiste duše, ki so se »okužile s človeškimi hibami, se popolnoma predale poželenjem, se umazale z različnimi prestopki in podlimi dejanji,« bodo stopale po odročni poti, »daleč stran od zbora bogov«. Povsem drugačna usoda pa čaka ostale duše, »ki so ostale poštene in čiste, ki so imele kar najmanj opravka s telesi in so se vselej odvračale od njih.« Ker so te duše »že v človeških telesih posnemale življenje bogov,« se bodo povsem zlahka vrnile v nebesa, od koder so tudi prišle. Zaradi tega prepričanja je Sokrat trdil, da so labodi z razlogom posvečeni Apolonu, bogu prerokovanja, pesništva, svetlobe in razuma. Labodi naj bi bile »njegove ptice zato, ker so baje od njega prejeli preroški dar,« ta dar pa jim je omogočil, da so videli, kolikšno dobro jim bo prinesla smrt. Zaradi tega vsi labodi umirajo veselo ob prepevanju. Po mnenju govorca bi morali njihovemu zgledu slediti tudi vsi dobri in učeni možje, ki so uvideli, da smrt ne more biti nič slabega – povedla jih bo namreč v njihovo resnično domovanje, v nebesa v družbo nesmrtnih bogov, kjer bodo uživali blaženost.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste se vozili po avtocesti. Po stotinah prevoženih kilometrov ste se nazadnje spoznali, da ste opazili samo začetek poti in njen cilj. Kot da vse ga tistega, kar je vmes med obema skrajnima točkama poti, sploh ni bilo. Ni bilo mest, ni bilo vasi, ni bilo pokrajine … Samo smerokazi, prometni znaki in podatki na merilnih instrumentih na armaturni plošči. Nekaj podobnega sem doživel na poti v hribe. V zgodnjem poletnem jutru – pravzaprav je bila še tema, sem se odpravil v Zahodne Julijce. Moj cilj tistega dne je bil Špik hude police. Pa niti ne toliko vrh sam, ampak želja po druženju s kozorogi, za katere sem vedel, da jih je v tistih koncil zelo veliko. Ob prvih poskusih zore, da bi premagala temo in prinesla dan, sem se s planine Pecol zapodil v strmino. Bilo je prezgodaj, da bi svizci začeli s svojim predirljivim žvižganjem opozarjati na tujca, ki vdira v njihov svet. A svizci me tisto jutro niso zanimali. Hitel sem po mulatjeri, ki se je v serpentinah vzpenja proti vrhu. Moja misel in moja pozornost so sta bili namenjeni izključno kozorogom. Oprezal sem za vsako senco, opazil vsak premik. V meni je bila neizmerna želja: od blizu srečati te lepotce našega gorskega sveta. Še preden sem prišel do vrha, sem je bila moja radovednost potešena. Hodil sem med celimi čredami teh rogatih živali, ki so doma v skalnatem planinskem svetu in za igro premagujejo za nas neprehodne stene. Pravo presenečenje pa me je čakalo ob sestopu. Kozorogi so ostali za mano in želja po tem, da bi jih videl, je bila potešena. Zato so moje oči postale odprte za druge stvari. Opazil sem, koliko lepote je bilo razsute po travah ob poti. Planike, murke, clusijevega svišča in vsega ostalega. Kako, da vsega tega prej nisem opazil. Spet smo pri avtocesti. Prevelika naglica, s katero divjamo skozi življenje, ker hočemo čim prej doseči zastavljeni cilj, nas pogosto oropa vseh tistih lepot, ki so nam ponujene v življenju, a jih zaradi hitenja ne opazimo. Tudi zaradi tega se naše življenje lahko spreminja v sivino in v našo dušo se zavleče naveličanost. Cilji v življenju so sicer zelo pomembni, a pri doseganju teh ciljev ostajajmo pozorni na vse tisto lepo, kar nam je Gospod nasul ob poteh našega življenja. Spoznali bomo, da je v življenju več svetlobe in več barve, kot smo je videli doslej.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zakaj se pritožujemo nad Naravo? Ona je bila do nas blagohotna: življenje, če ga le znaš uporabiti, je dolgo. Enega je obsedla nezasitna pogoltnost; drugega marljiva prizadevnost v opravljanju odvečnih opravil; spet drugi je napojen z vinom, tretji ohromel od lenobe; četrtega izčrpava ambicioznost, ki je vedno odvisna od volje drugih; petega ženeta pohlepna lakota po trgovanju in upanje na dobiček po vseh deželah in po vseh morjih; nekatere muči poželenje po vojskovanju in nikdar se ne zgodi, da ne bi bodisi snovali nevarnosti drugim bodisi nemirno oprezali za tistimi, ki prete njim; so tudi takšni, ki jih - v prostovoljnem suženjstvu - použiva nehvaležna služba dvorjana; mnoge je posrkalo hlepenje po lepoti drugega človeka ali pa skrb za svojo lastno; večina ljudi nima nobenega jasnega cilja : blodna, spremenljiva in sama s seboj nezadovoljna lahkotnost jih žene v nove in nove načrte; nekateri se ne morejo odločiti, kam bi se naravnali, in usodna ura jih zaloti, ko vsi otrpli zehajo; vse to je tako res, da ne morem dvomiti o resničnosti orakeljsko zvenečega stiha največjega pesnika: "Kar res živimo, je le majhen del življenja." Pregrehe nas obkrožajo in pritiskajo na nas od vseh strani; ne pustijo nam, da bi spet vstali, ne da bi dvignili oči in razpoznali resnico. Preplavljajo nas in nas priklepajo na poželenje; svojim žrtvam nikoli ne dovolijo, da bi se vrnile k sebi. Mar meniš, da govorim o ljudeh, katerih hibe so splošno znane? Poglej tiste, katerih sreča privablja množice: dušijo se v lastnih dobrinah. Kako mnogo jih je, ki jih njihovo bogastvo teži! Koliko jih je, ki jim govorništvo in skrb za vsakodnevno razkazovanje nadarjenosti pijeta kri! Koliko jih je, ki so bledi od neprestanega uživanja! Koliko jih je, ki jim gneča klientov okrog njih ne pusti niti trenutka svobode. Skratka, oglej si jih vse, od najnižjih do najvišjih: eden kliče na pomoč na sodišču, drugi mu jo nudi; tega obtožujejo, oni ga zagovarja, tretji mu sodi - nihče si ne prizadeva, da bi postal sam svoja last, vsak se izčrpava v ukvarjanju z drugim. Povprašaj, kako je s tistimi, katerih imena se ljudje učijo na pamet, in videl boš, da si jih zapomnijo po tehle znamenjih: ta služi temu, oni onemu, nihče pa samemu sebi. Višek nesmiselnosti je potemtakem ogorčenje nekaterih, ki se pritožujejo nad oholostjo svojih predstojnikov, češ ti nimajo časa, da bi nas sprejeli, kadar bi mi radi! Kako si lahko kdo drzne pritoževati se nad oholostjo drugega, ko pa sam nima nikoli časa zase?!
Ko smo v devetdesetih letih na televiziji spremljali padec berlinskega zidu, smo jokali od veselja. Čutili smo, kako je padlo nekaj, kar je ljudi delilo, jih omejevalo, jim zastiralo pogled in jih prikrajšalo za svobodo. Ko zdaj gledamo vse več novih ograj, ki rastejo ob evropskih mejah, so te ograje predstavljene kot nekaj čisto drugega, kot nekaj kar nas varuje pred nevarnostmi, kar nam omogoča da neobvladljive situacije držimo pod kontrolo, torej kot nekaj dobrega, kot nekaj kar daje varnost in stabilnost. Ljudje rabimo meje in ograje tudi v vsakdanjem življenju. Da nam nekdo drugi ne ogrozi notranje svobode in ne pohodi vrt naše samostojnosti. Zato učimo že otroke, naj postavijo meje igricam na računalniku in sami izberejo tisto, kar želijo, a ne samo vzamejo, kar jim drugi ponujajo. Učimo mladostnike, naj postavijo meje in ograje želji poskusiti vse, kakor tudi želji po uživanju. Učimo odrasle, da postavijo meje hrani, pijači, delu in vsemu, kar lahko ogrozi kvaliteto njihovega življenja. So torej meje in ograje tudi nekaj dobrega? Ljudje največ ograj in zidov postavijo takrat, ko jih je strah, ko se bojijo nečesa, kar je večje in močnejše od njih. Ograje na mejah evropskih držav rastejo v čudnem času strahu. Bojimo se – beguncev, ljudi, ki iz drugega kontinenta , druge kulture in vere, prihajajo k nam. Želijo živeti kot mi, v blagostanju in bogastvu, v miru in ob dobrih prihodkih. Mi, ki smo tukaj doma, pa se jih bojimo. Saj vemo, da nimajo orožja, a se čutimo ogrožene zaradi njihove številčnosti, mladosti, trde vere in neomajnega poguma da najdejo in se naselijo v obljubljeni deželi. V Svetem pismo imamo številne zgodbe o narodih, ki so potovali iz kraja v kraj, a imamo izraelski narod, božji narod, ki je iz suženjstva skozi puščavo našel pot v obljubljeno deželo. In so uspeli, ker je bil Bog z njimi. V Svetem pismu imamo 365-krat zapisane besede – ne bojte se, ne boj se! Za vsak dan v letu en ne boj se. Ki prihaja od Boga, od očeta narodov in Stvarnika vseh ljudi. Ki gleda z obeh strani meja in ograj in ima rad vse ljudi – na levi in na desni strani ograje. To je posebej dobro vedel sveti papež Janez Pavel Drugi, ki je v svoje prvem govoru kot prvi papež iz vzhodne evropske države, nekajkrat vzkliknil – ne bojte se, ne bojte se Kristusa! Vemo, kaj je vse naredil za Evropo, za svet. Tudi sedanji papež Frančišek je med prvimi obiski obiskal prav begunce. In še danes ponavlja, da jih moramo sprejeti, ker so oni naši bratje. Ograje se širijo. In zgleda, da se bodo še širile. Ali tudi med narodi in ljudmi? Ali tudi med bogatimi in ubogimi? Ne bojte se! je rekel Jezus po vstajenju prestrašenim učencem. Ne bojte se, govori tudi danes vsem Evropejcem. Če je On med nami, bodo tudi te žičnate ograje nekoč zacvetele in enkrat postale vrt, ki ga bomo skupaj občudovali – ljudje z ene in druge strani ograj in meja.
V dvajsetem stoletju, zlasti po 2. vatikanskem koncilu, smo končno kristjani različnih Cerkva začeli premagovati medsebojne predsodke in obsodbe. Med nami se je razvilo lepo sodelovanje. Drug drugemu smo odprli vrata in ponudili roko. Zlasti pa smo odkrili dragocenost skupne molitve. Za edinost se je molilo tudi že prej, vendar je bila to molitev za vrnitev in spreobrnjenje drugih, ne sebe. Le počasi se je uveljavila misel, da moramo prepustiti Bogu, kako bo uresničil edinost in da je treba moliti za takšno edinost, »kakršno želi Kristus«. Dandanes prihodnje vidne edinosti ne razumevamo več kot poenotenje ali pripojitev ene Cerkve drugi, ampak kot edinost v različnosti in kot občestvo Cerkva. Pri tem odkrivamo in spoštujemo, kar je sveto pripadnikom druge veroizpovedi. Molitev za edinost ni nič drugega kot pridruženje Jezusovi molitvi v dvorani zadnje večerje. V tem je njena posebna odličnost in lepota. Ne molimo sami, ampak svoj šibki glas pridružimo glasu Božjega Sina, njegovi prošnji, ki jo Oče ob svojem času nezmotljivo usliši. »Jezusova prošnja 'Da bi bili vsi eno' je njegova zadnja goreča molitev k Očetu. Ve, da prosi za nekaj, kar je Očetu najbolj pri srcu. Bog je namreč ustvaril človeštvo kot svojo družino, s katero naj bi delil vse, tudi svoje božje življenje. Kaj si želijo starši za otroke drugega kot to, da se imajo radi, si pomagajo, živijo združeni? In kaj je njihova največja žalost, če ne to, da vidijo, kako so sprti in se niti ne pogovarjajo več? Tudi Bog je vso večnost sanjal, da bo njegova družina povezana, da bodo otroci živeli v občestvu ljubezni z njim in med seboj. Od prvega greha dalje se je človeška družina vedno bolj drobila: že prvi človek Adam je krivdo za prvo polomijo prelagal na Evo, Kajn je iz zavisti ubil svojega brata, v Babilonu so se ljudstva sprla in razkropila ... Zdelo se je, da je Božji načrt propadel. Vendar se Bog ne vda in stori vse, da bi se njegova družina spet zedinila. Končno pošlje na svet svojega Sina in mu zaupa veliko nalogo: da v eno samo družino zbere razkropljene otroke, da v eno čredo zbere ovce, ki so se izgubile, da podre zidove ločitve in sovraštva med narodi in tako ustvari eno samo novo ljudstvo. To je Jezusovo delo: da iz vseh nas naredi eno, kakor je on eno z Očetom, eno samo družino, eno samo ljudstvo. Zato je postal eno z nami, zato je nase naložil naše razdeljenosti in naše grehe ter jih pribil na križ. Edinost je dar od zgoraj, za katerega moramo prositi z vero. Pred vsako odločitvijo, pred vsakim dejanjem naj bi se vprašali: Ali to pomaga graditi edinost? Ali to prispeva k edinosti? Predvsem pa živimo v edinosti s tistimi, ki so pripravljeni z nami deliti Jezusov ideal in njegovo molitev.
Spoštovani, v južni Franciji je spomenik dveh dečkov, ki drug drugega nosita. Pod njim pa so vklesane besede: »Ni mi težak, ker je moj brat.« V tednu molitvene osmine za edinost kristjanov želim tudi jaz kot iskren vernik v bližnjem videti svojega brata. Pri tem mi pomaga molitev očenaš, saj mi predstavi novo sliko Boga, ko Jezus v aramejščini pravi: Ábinu šebašámajim jitegadaš šemeká ... Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime … Jezusov Bog je Oče, aramejsko aba, kar pomeni ôči, ati. Ne gre za nov naziv ali vzdevek Boga, ampak za pristen, zaupen, odkrit, ljubeč in domač odnos z Bogom. Sekularizirana družba Boga Očeta zavrača. Postajam otrok biogenetske manipulacije, iz epruvete, a z nepotešeno nostalgijo po Očetu. Hiša nebeškega Očeta pa ni zapor, vojašnica, taborišče, ampak je ljubeči dom sredi divjega sveta. Prave ljubezni pa ni brez svobode. Zato v hiši Boga Očeta ni verig, ključavnic in zapahov, ker nisem suženj, ampak sem Božji otrok in dedič. Vsa vrata so odprta in na vseh piše, kot pravi Avguštin: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Želim moliti molitev očenaš, ker se zgubljam v brezoblični masi povprečja, predmet Božje pastorale pa je posameznik kot oseba. Hudič ustvarja množice, Bog Oče pa mi vrača dostojanstvo in identiteto. Božja ljubezen je nesrečna, če sem nesrečen. Mojo izgubljenost nosi kot večno bolečino v svojem srcu. Če ne molim očenaša, ne morem biti kristjan, saj je to molitev vseh molitev. Zaimek naš me v molitvi postavlja v občestvo. Pove mi, da je Bog naš Oče, ne pa njihov, njegov, tvoj ali pa samo moj. In da nihče nima monopola nad njim. Zato ga želim deliti z drugimi, v Očetovi družini pa spoštujem tudi drugačne. Želim se odreči egoizmu, napuhu in predsodkom. Kajti če imam Boga za Očeta, me Bog sprašuje tudi po bližnjem. In če bližnji ni moj brat, potem tudi Bog ne more biti moj Oče. Molitev očenaš je sinovska šele takrat, ko je bratska. Človeku vrača sočloveka, bratu pa sobrata. Je molitev sinov in hčera. Je ekumenska molitev, ki briše Kristusove solze zaradi razdeljenosti Cerkve in vabi k edinosti v spravljeni različnosti. Kajti bolj ko se bližam k Bogu Očetu, bolj se približam tudi k svojemu bližnjemu.
Ko spremljamo grozljive vesti o vsakovrstnem trpljenju ljudi, tako v naši bližini kot v svetu na sploh, pa naj so to posledica naravnih nezgod, tragičnih nesreč ali človeškega zla, se nam vsaj za hip zbudi sočutje do žrtev tega trpljenja. Naše sočutje se rado zoži na hipne mešanice občutkov zgroženosti, dobrih želja in morda predstav o tem, kako bi se mi sami počutili v opisanih tragičnih razmerah. Vendar nam že malo globlji razmislek pokaže, da to še ni pravo sočutje. Pravo sočutje namreč traja in se poveže v globoko naklonjenost do prizadetih in identifikacijo z njihovo bolečino. To pa vzbudi našo pripravljenost na sodelovanje in pomoč v njihovem premagovanju bolečin in težav. Tedaj sočutje prerašča...
Pred dnevi, ko sem bil v Kölnu, sem lahko obiskal impozantno gotsko katedralo sredi mesta, ki leži ob reki Ren. Že večkrat sem opazil, da se ta čudovita katedrala omenja v kakšnih samospevih iz romantike in post romantike, predvsem v Schumannovem ciklu Pesnikova ljubezen Heinricha Heineja. Vem, da so tudi iz naših krajev hodili v Kelmorain na romanje. Takšno poimenovanje mesta Köln am Rhein, je kdaj zapaziti v kakšni slovenski baladni pesnitvi. V vsaki mogočni katedrali občudujem zahtevnost arhitekture. Predstavljam si zaporedje dogodkov, ki so potrebni, da taka zgradba nastane: najprej ideja o Bogu in človekova želja po približevanju Njegovi veličini, nato arhitekturni načrt, potem izbor izvajalcev, finančni načrt, delovna sila, obrtniška znanja, pa vsa logistika, predvsem pa duhovna moč in prepričanje, da je taka zgradba potrebna. Tistemu, ki vstopi vanjo, pomaga pri...
Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o resnih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedodošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zaznala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in motrenja, pač pa živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, pač pa tudi impulza v meni, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlažje smo taki do podob na televiziji in do zgodb iz časnikov. Ko je med nami in pričevalcem blažilec posrednika. Ta nam omogoča, da ostanemo na varnem pri sebi, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob lastni izvzetosti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, pač pa bolj zato...
Hermann Cohen (1842−1818) nemški filozof novokantovske usmeritve, sledi zgodovinsko realiziranemu pojmu etike; ta ima svoj trajni izvor v dobrem kot pratemelju, ki sploh omogoča zgodovinsko ugotovljiv nastanek etike, tako v starogrškem kot judovskem izročilu...
V času razprtij – v času, ko želijo nekateri celo Boga spraviti na našo stran proti nenašim, bi vam rad povedal šalo: Jezus je šel na nogometno tekmo. Igrali so katoličani in protestanti. Prvi so zabili gol protestanti. Jezus je vzkliknil: »Bravo!« in od navdušenja vrgel svoj klobuk visoko v zrak. Navijača, ki sta sedela za njim sta komentirala: »Protestant je!« Čez čas pa so zadeli gol katoličani. In Jezus? Enako navdušen je vzkliknil svoj »Huraaa! Bravo!« in zopet vrgel svoj klobuk visoko, visoko. Navijača se začudeno spogledata in komentirata: »Ateist je!« Bog ni ne ...
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Gledam ljudi na ulici. Za njimi so prazniki, polni voščil in želja za srečo. Na njih pa ni nasmeha, v njih sta skrb in strah, vanje se je zarezalo občutenje popolne nemoči. Zdi se, da živijo po nareku nujnosti – treba je nekaj kupiti, treba se je veseliti, treba je praznovati, ker smo tako naučeni, ker so praznični dnevi vsako leto zaukazani. V resnici pa so ljudje utrujeni od bremen vsakdana. Izčrpani so od zgodb o goljufijah politikov in tako imenovane intelektualne stroke. Obteženi so s pehanjem za zaslužkom, da doživljenjsko odplačujejo zablode in poraze tistih, ki odločajo o slovenskem gospodarstvu, šolstvu, o naši politični prihodnosti. Ali lahko v prazničnih dneh, ko si sežemo v roko in zaželimo srečno, potemtakem še obstaja beseda, ki bi ji lahko tako zelo verjeli, da bi prodrla do našega srca? In na drugi strani beseda, ki bi iz našega srca lahko prišla čista, svetla, topla in neomadeževana? Tudi sami vedno bolj podlegamo logiki, da so vsi okrog nas velike barabe in da zato ni nič hudega, če si kakšno majhno goljufijo ali privilegij privoščimo tudi sami. Za nas postaja sprejemljiva vrednota »poštenost z malo goljufije«, kot je ...
Priznajmo: Zahod, še posebej Evropo, je preplavil val islamofobije. Toda kako je prišlo do tega? In zakaj ravno zdaj? Je res kriva islamska religija? Islamofobija se zdi povezana s terorizmom islamističnih skrajnežev, ki se zdi neustavljiv. Prvič v zgodovini teroristična skupina terja celo svojo lastno državo! Opraviti imamo z dejansko nevarnostjo in z veliko grožnjo. Toda nevarnost in grožnja ne prihajata niti s strani islama niti s strani beguncev, temveč sta realni posledici političnega vakuma, ki je nastal v kriznih območjih bližnjevzhodnih držav kakršni sta Irak in Sirija. Razlogov za nastanek tako imenovane »Islamske Države« je več: od nevzdržne situacije, ki so jo povzročile dolgoletne vojne, do sektaških konfliktov in krvavih bojev za oblast. Motivi »islamske države« pa so...
Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek se kljub oviram in težavam neustrašeno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo kot samostojni posamezniki. Ni najlažje biti res to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me povozile želje in pričakovanja drugih. Lažje se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi, kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da se dela krivica. Povzdigniti svoj glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj se lahko poskuša zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti je potrebno seveda pri sebi in ko ugotovimo...
Neveljaven email naslov