Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami.

Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober.

Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu.

Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo.

Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami.