»Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …

»Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice.

Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in  poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“

Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic:

Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …