Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.
Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije.
Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem.
Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša.
Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.
Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije.
Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem.
Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša.
Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.
Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije.
Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem.
Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša.
Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum.
Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije.
Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem.
Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša.
Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Včasih se kar z zavistjo oziramo preko svojih meja in Avstrijcem zavidamo Mozarta, Italijanom Danteja in Michelangela … potem pa tožimo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo, zraven pa pogosto še vemo ne za velike može iz preteklosti, ki so delili z nami našo deželo. In vendar jih ni bilo tako malo, že od starega veka dalje. Iz naših krajev je bil sv. Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino; njegova je namreč znamenita Vulgata. Kmalu bomo začeli njegovo leto ob 1600-letnici njegove smrti. Danes pa stoji v koledarju zapisano ime sv. Viktorina Ptujskega, ki mnogim ne pove kaj dosti, morda bomo z njegovega imena vsaj malo tančice pozabe odgrnili zdajle. Ne vemo sicer, ali se je rodil v Petovioni ali je prišel z Vzhoda – kot na primer Irenej iz maloazijske Smirne v galski Lugdunum, danes Lyon. Že sv. Hieronim je s ponosom pisal o njem in ga imenoval Victorinus noster, naš Viktorin. Seveda, saj je bil njegov predhodnik pri ukvarjanju s Svetim pismom. Je namreč prvi latinski razlagalec Svetega pisma. Torej prvi, ki je v latinskem jeziku pisal literarna dela, v katerih je pojasnjeval vsebino svetopisemskih knjig. Žal pa se je od njegovih mnogih del, katerih naslove navaja Hieronim, v celoti ohranilo le eno, in to je Razlaga Razodetja. Tisti, ki ste že kdaj polistali po Svetem pismu in prišli do te knjige, zadnje med dvainsedemdesetimi, mi boste pritrdili, da je to ena najbolj zagonetnih in najbolj potrebnih razlage. Ko naš Viktorin, na primer, razlaga pisma sedmim maloazijskim Cerkvam z začetka knjige, lahko v njegovih besedah zaslutimo tudi, kakšna je bila njegova, petovionska cerkev ob koncu tretjega stoletja, ko so se vrstila občasna zelo kruta preganjanja. Nekateri so bili kristjani samo zasebno, doma so na veliko preučevali Sveto pismo, v javnosti pa se jih ni ločilo od poganov, drugi so, čeprav so bili neuki, bili pripravljeni za Kristusa dati življenje. Tudi Viktorin ga je, po zelo prepričljivih domnevah akademika Bratoža naj bi to bilo na včerajšnji dan, leta 303, ko je Petoviono, tedaj največje mesto na naših tleh, obiskal cesar Dioklecijan in so verjetno mestni veljaki želeli na ta način dokazati svojo pripadnost cesarski preganjalski politiki. Mi pa smo dobili poleg eksegeta že mučenca, zgled in pričo vere. Tako je potrdil, da je prebrano, razloženo in zapisano vzel zares. Ponosni smo lahko nanj, na našega Viktorina.
V november nas uvedeta dva praznika: dan spomina na mrtve, ki je v naši domovini državni praznik in je sekularna različica krčanskega praznika vsi sveti, in današnji praznik spomin vseh vernih rajnih. Ob vseh zunanjih znamenjih in obveznostih, ki jih praznika spomina na mrtve in vseh vernih rajnih prinašata s seboj, se verjetno težko poglobimo v njuno notranjo vsebino in globoko teološko razlago. Kako tudi ne, saj sta pri obeh praznikih tako čudno pomešana žalost in veselje, bolečina in blaženstvo. Četrta knjiga Leto svetnikov pomen obeh praznikov razlaga na kar šestnajstih straneh in dopušča, da se v teh dneh hrupne sedanjosti umaknemo iz bleščeče bede modernega človeka s svojim razmišljanjem tudi sami. Cenjeni poslušalci in poslušalke, ali razmišljate kdaj o minljivosti življenja in smrti? O tem, da smo prah in da se bomo vanj povrnili. Naše življenje se bo na zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela. O tem govori današnji praznik. Dunajska klinična psihologinja in terapevtka Elisabeth Lukas v eni izmed svojih knjig piše, da je smrt neke vrste stalen poziv za nas, naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju posameznika. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da bomo sedanjost cenili kot nekaj zelo dragocenega in jo takó izkoristili, da bo tudi sloves od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi. Mogoče nam bo kdo po naši smrti postavil spomenik in nanj vklesal naše ime z velikimi črkami. A raje kot o mogočnosti marmornatega spomenika naj nas v današnjem jutru prevzame misel, da se bo z našo smrtjo dokončano življenje strdilo v neizpodbiten spomenik nam samim. Smrti se nam ni treba bati; bati se moramo občutka nesmiselnega življenja. Kolikor starejši smo, toliko bolj bi se morali zavedati modrosti, da je vse, kar smo si pridobili in kar posedujemo, le »na posodo za določen čas« in bo treba spet vrniti. Če bomo imeli pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč (prim. 3 Mz 19,36), bo naša duša lahko mirno zapustila telo ob uri smrti. A to dosežejo le redki. Drugim je Bog v onstranstvu dal možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. To imenujemo vice. V nekem pogledu so duše v vicah mnogo na boljšem kakor mi. Njihovega trpljenja se ne da primerjati z bolečinami na zemlji. V drugem pogledu pa so mnogo na slabšem kakor mi: same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi. Zato se danes za dušni blagor spomnite svojih rajnih. Z molitvijo ali pa z dobrim delom.
Danes praznujemo praznik Vseh svetih in pa Dan spomina na mrtve. Oba praznika, ki ju obhajamo na isti dan, zelo lepo dopolnjujeta drug drugega. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so Jezusove učence šele v Antiohiji začeli imenovati kristjane. Poprej so se Jezusovi učenci med seboj klicali Sveti. Danes se nam zdi nekoliko čudno, da bi bilo svetništvo normalno stanje kristjana. Svetnike imamo vendarle za junake, za ljudi z izrednimi sposobnostmi. Božjega izvoljenca bi najraje primerjali z »nadčlovekom«, mladi bi mu rekli celo »superman«. Toda pomen krščanskega svetništva ni v njegovi izrednosti, tudi ne v njegovih nadnaravnih sposobnostih. Svetnik je lahko vsak, ki dovoljuje, da Bog deluje v njem, se pravi, ta, ki Božjim navdihom in nagibom ne postavlja ovir. Lahko bi rekli, da je svetnik – z razliko od nas – Bogu dovoli, da ga »po-sveti«, da ga pregnete Božja milost in s tem sprejme njegovo moč, krepost in kdaj tudi junaštvo. A te vrline ne prihajajo iz njega samega, ampak iz Boga. Zato vidimo, da so postali sveti tudi ljudje z nemogočim značajem, ali pa z zelo slabimi nagnjenji, pustili so, da je v njih zaživela Božja dobrota. S takšnim pogledom na svetništvo pa bi lahko med svetnike prišteli tudi naše pokojne starše, marsikaterega prijatelja in seveda vse tiste brezimne ljudi, ki so v življenju znali skrito ljubiti in se darovati za druge. Prav je, da se jih vsaj enkrat v letu spomnimo in se Bogu zahvalimo zanje. Zato bomo danes popoldne šli na grobove naših dragih rajnih. Čeprav upamo, da jih je Bog že sprejel v svoj objem, še vedno tega ne vemo zagotovo in zato zanje molimo. Hkrati pa jih prosimo, naj nas oni blagoslavljajo iz večnosti, saj so sedaj rešeni spon človeške nebogljenosti in bivajo v Božji svetlobi in dobroti. Kristjani upamo, da so pokojni še vedno med nami, da nas spremljajo s svojimi navdihi in da nam iz večnosti lahko pošljejo modrost, moč in milost. Vendar ne vemo, ali so že dosegli svoj cilj ali pa so še na poti očiščevanja in osvobajanja. A zagotovo vemo, vsaj tako verujemo, da so med nami, da se lahko z njimi pogovarjamo in se tako z njimi ne bojimo postati tudi sami svetniki.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
Ste se, spoštovane poslušalke in poslušalci, zbudili pravočasno ali ste še vedno pod pritiskom včerajšnjega prehoda na zimski čas? Naj bo vaše prebujanje tako ali drugačno, vam želim dober začetek dneva in dovolj časa za lep in prijeten dan. Še posebej, ker je ta vedno krajši in ga je treba, če hočemo kaj imeti od njega, zgrabiti z obema rokama že navsezgodaj. Prav to so ali imajo pred očmi ti, ki so izumili premikanje kazalcev na uri. Iz dneva bi radi izvlekli največ. In ko ugotavljamo, da nam to ravno ne uspeva, se želimo tega znebiti. Ob tem redko pomislimo, da tako zagovorniki premikanja ure kot tisti, ki temu nasprotujejo, ostajajo na istem, kjer je pomembna storilnost ali pa človekovo dobro počutje. Nekateri imajo pri premikanju veliko težav, drugi rečejo, da le premaknejo kazalce na uri in se nič več ne zmenijo za to, tretji vidijo v tem že nekakšno svetovno zaroto. A že stari grški mislec Anaksimander je modroval, da je čas tisti, ki povzroča, da kaj nastane in drugo spet izgine. Da ne omenimo sv. Avguština, ki je po globokem premisleku ugotovil, da sploh ne ve, kaj čas je, vedno bolj pa spoznava, da gre le za osebno občutje, razsežnost lastne duševnosti. Prav pri tem sodobni človek težko prepozna sam sebe: svojo lastno duševnost. Čas je kot otrok na prestolu, ki se igra, je nadaljeval isti starogrški modrec. Prav tega sodobna potrošniška družba ne prenese. »Z nami pa se nihče ne bo igral!« bi hitro zavpili. Prav zaradi tega bi radi postali tudi gospodarji časa. Najprej je človeku uspelo meriti čas, iznašli smo ure. Potem smo s premikanjem želeli to še vsaj malo nadzorovati. Ko se danes mnogi nad tem jezijo, so v veliki meri ugovori povezani zgolj z ugotovitvijo, da to menjavanje zimskega in letnega časa prav nič ne pripomore k boljšemu obvladovanju časa. Človek bi rad končno zagospodaril tudi nad časom. Pri tem pozabljamo, da je čas razsežnost, ki jo meri naša lastna duševnost. Pomislimo le na prijetne trenutke z ljubljeno osebo, minili so, kot bi trenil, čeprav so lahko trajali cele ure. Pa na trenutke, ko sedimo na zobozdravniškem stolu. Mine le pet minut in nam se zdi, da smo tam celo večnost. Ni nam treba biti gospodar časa, dovolj je, če smo gospodarji sebe. Želim vam, da bi zmogli v današnjem dnevu obvladati sebe in izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Čeprav časa ne moremo ujeti v svoje okvire, lahko pa ujamemo to, kar nam ponuja. In to je vsak nov trenutek, ki skriva vedno novo možnost. Zgrabimo ga in naredimo si poln dan.
Duhovno misel je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan.
Preko medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke gredo v nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako številko je obraz človeka. Oh pogledu na otroke, matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi životarijo brez upanje na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil svojo družino. Mati in trije otroci so ostali sami brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti izobraževanja. Ostali so na cesti prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu umiranju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi lahko brez denarja omogočila svojim otrokom streha nad glavo in možnost šolanja. Izvedeli so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji), se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali streho nad glavo in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne z neko čustvenostjo, ampak preprosto hvaležnostjo, ljudem, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje. Brez pomoči, ki je prišla preko Petra Opeka in združenja AKAMASOA, bi bili skoraj sigurno že mrtvi na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka, je rešil še eno družina iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in jim vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo nekje v letu 1995. To upanje, ki je zasijalo v življenj njene družine skuša sedaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti svoje srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje med ljudi odstranjuje krivičnosti iz življenja. Takšne ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje postajalo preko dobrih ljudi manj krivično.
Opazila sem, da se mi s stropa v loku pozibava tankotanka pajčevina. Vzbudila mi je različne misli, ob njih sem nazadnje nanjo pozabila. Zagledam jo spet naslednji dan. Ampak spremenjeno. Nič večjo, nič manjšo, le bolj vidno. Spet razne misli in spet pozaba in še daleč do omela. Nov dan. Isti lok pajčevine, zdaj že izrazit. In misel preskoči naprej: počakaj do konca tedna. Počakam, opazovaje seveda. V nekaj dnevih je tankotanka pajkova svilena nitka postala vrv. Sivočrna, debela, težka od prahu. Pod stropom, ne kje v komaj opaznem kotu. Saj moji stropi so vsi beli in so videti čisti. Videti. Da je tam toliko prahu in nesnage? Da, kadar se skozi okenska stekla usuje sončna luč, takrat pa po prostoru res vse pleše. Pravo vesolje mikroprahu. A vse to, da mi noč in dan in že dolga leta seda na pljuča? Pajkova nit mi zdaj ne da več miru. Zbudi tudi spomin na gimnazijskega profesorja, znanega pajkologa znanstvenika. Eno samo uro je nadomeščal v našem razredu, a se je takoj razgovoril o pajkih. Daleč več kot pred pol stoletja je povedal natančno to, kar sem lani slišala v dokumentarni oddaji o pajčevinah. O najnajnajplemenitejši svili s tega sveta. Razlika med tv govorcem in onim profesorjem je bila zgolj v tem, da je dokumetarec zagotavljal skorajšnji tekstil iz pajčjih produktov, naš pajkolog je pa dejal, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekaterih dam«. Dobesedno sem si to zapomnila. Pajkolog počiva v zemlji, napredek, ki ga je bil napovedal, pa je zdaj tu. Toda ona zaprašena pajčevina pod stropom! Jaz zaradi nje menda ne bom usodno zbolela. Mislim pa na delavce, na težake, ki morajo pri delu za kruh vdihavati kaj vem kako strupene delce kaj vem katerih snovi, recimo apna ali pa azbesta. Saj je raba le-tega že strogo prepovedana, nahajališča pa niso povsod opuščena; še več: azbest gre v izvoz; le kam drugam kot v Tretji svet. Smrtonosni lok je tako razpet iz najbolj bogatega v najbolj revni del Zelenega planeta. Pajek nima nič pri tem, človek pa veliko. Sveto pismo pravi, da je ta ustvarjen le »malo niže od angelov«. A se je spridil. Rada bi mu napovedala svilnato preobleko nazaj v človečnost.
Drage Slovenke in Slovenci, cenjeni državljani Slovenije. Leta 1991, 25. oktobra, so zadnji uniformirani vojaki Jugoslovanske ljudske armade z najetim trajektom zapuščali mlado, za demokracijo in samostojnost odločeno državo Slovenijo. Simbolika najetega trajekta iz kapitalistične države, na katerem so mahali z zastavo odhajajoče socialistične armade in grožnje odhajajočih, govorijo same po sebi. Čeprav naj bi se vojna za Slovenijo končala že junija, po desetih dneh, se je dejansko končala šele tega dne. Dokler tuji, okupatorski vojak, hodi po državi in grozi državljanom in državnim ustanovam, država ni suverena, svobodni pa niso niti njeni državljani. Čestitka vsem za dan suverenosti slovenskega naroda: narodu, Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom Slovenije; veteranom vseh vrst, tudi tistim, ki so iskreno, z vso težo te simbolike, slekli staro uniformo in nadeli novega duha. Menjati samo obleko, dlako – nravi pa ne, je slaba popotnica za demokracijo in suverenost. Drži trditev, da je suverena in demokratična država skupnost povezanih suverenih posameznikov, ki so sicer različni, hkrati pa odločeni, da na demokratičnih principih odločajo o “svoji usodi” navznoter in o povezovanju z drugimi suverenimi narodi navzven. Ko nihče ne hodi po tebi in nate ne pritiska ne s severa ne juga ne z vzhoda in ne zahoda ne psihično ne fizično in si se sposoben spopasti z nevarnostmi, takrat si suveren na svoji zemlji (ali svojem domu, stanovanju). Ta suverenost navadno ne pade z neba, ampak jo je potrebno pridobiti, da ne rečem priboriti. Pa tudi pridobljena suverenost ni dana za vedno, stalno jo je potrebno vzdrževati, ker se vedno pojavljajo posamezniki, interesne skupine in še kdo, ki sicer s suverenimi ne more uresničevati svojih interesov, lahko pa jih s šibkimi in s tistimi, ki jih je strah. Vcepljanje nezadovoljstva, načrtno gojenje ločevanja duha, toleriranje izražanja sovraštva, sprevračanje pravic, utišanje posameznikov in tako dalje, so nazorni pokazatelji tega procesa. Osebna ali narodn(ov)a suverenost sta dejansko ves čas na preizkušnji. Vzrok je lahko v osebnem popuščanju, duhovni zaspanosti, iluzorni nostalgiji ali pa v kakšnih drugih zunanjih pritiskih. Če si izposodim svetopisemsko besedo, le-ta pravi: Ko stojiš, glej, da ne padeš! Le suveren človek ali narod lahko dopušča in spoštuje suverenost drugega človeka ali naroda. Želim, da bi vse Slovenke in Slovenci, vsi naši državljani bili suvereni in pokončni, pa tudi ponosni, da imamo svojo suvereno državo, tudi navzven, zato izobesimo slovensko zastavo, zastavo naše samostojne in suverene države Slovenije. Za svobodo smo rojeni, sestre in bratje, ne navidezno ali vsiljeno svobodo v zasebnosti, ampak za resnično svobodo. Bodimo suvereni!
Ljubezen je tematika, ki že od nekdaj zanima človeštvo. Pesniki jo poskušajo opisati v svojih pesmih, glasbeniki uglasbiti, umetniki naslikati, filozofi definirati. Toda kljub temu ljubezen še vedno ostaja nekaj prijetno skrivnostnega, nedojemljivega, edinstvenega, nekaj kar je potrebno predvsem doživeti in ne toliko opisati in razumeti. V klasični grški misli, ki je močno vplivala tudi na naš način razmišljanja in dojemanja, se najpogosteje opisujejo štiri oblike ljubezni. Eros je ljubezen, ki se vrti okrog privlačnosti, hrepenenja ter toplih in težko opredeljivih čustev. Je pozitivna, vendar ne zadošča za dolgoročno ohranitev odnosa. Težava s to vrsto ljubezni je namreč v tem, da ne prenaša dobro pritiska in da je odvisna od okoliščin. Če so okoliščine prave, eros lahko obstaja. Ko pa se pojavijo neprijetne besede in boleča dejanja, eros izgine. Philos je ljubezen med prijatelji ali sorodnimi dušami; vidik ljubezni, ki obstaja med ljudmi, ki delijo skupne vrednote, interese in dejavnosti. Je ljubezen, ki opisuje ljudi s katerimi se želite družiti in kateri se želijo družiti z vami. Toda philos je lahko pogojna ali celo sebična ljubezen. Če nekoga prizadenete, lahko philos izzveni; tudi čas in oddaljenost lahko uničita to vrsto ljubezni. Vsi smo že izgubili prijatelje zaradi ene od teh dveh okoliščin. Storge je tretja vrsta ljubezni, naravna naklonjenost, ki jo čutimo med družinskimi člani. Od tod prihaja izraz “kri ni voda”. Naklonjenost matere do njenih otrok, se ne da primerjati z ničemer drugim. Ta vrsta ljubezni je hkrati izključujoča – rezervirana samo za določene ljudi – in sprejemajoča – najmanj pozornosti posveča tistim lastnostim, ki jih opisujemo kot “vredne” ljubezni kar pomeni, da lahko preseže tudi vse najbolj diskriminatorne dejavnike. A tudi storge je nezadostna vrsta ljubezni na kateri bi lahko gradili vse svoje odnose. Četrta oblika ljubezni, agape, je brezpogojna. Je temelj najboljših in najplemenitejših odnosov, ki smo jih ljudje zmožni. Agape je zavestna in brezpogojna ljubezen, ki je rezultat odločitev in vedenj ne pa občutkov in čustev. Gre za vrednote, ki jih sprejmemo za svoje življenjsko vodilo in odločitev, da se bomo vedli na način, ki temelji na našem spoštovanju drugega človeka, neodvisno od tega, kaj čutimo do njega. Pri agape ljubezni so v središču dejanja, ne čustva. Agape nam omogoča, da tudi z ljudmi, ki jih ne maramo, ravnamo ljubeznivo. In prav to je ključna razlika zaradi katere je agape ljubezen lahko motivirajoča moč vsakega uspešnega odnosa. Opis te vrste ljubezni najdemo v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (1 Kor 13,4-7). To je agape. In udejanjanje sedmin načel opisanih v omenjenem besedilu – potrpežljivosti, prijaznosti, zaupanja, nesebičnosti, resnicoljubnosti, odpuščanja in predanosti – lahko preobrazi vsak vaš odnos in ga naredi uspešnega. Zakaj torej ne bi poskusili?
Včasih, ko se zbujam, se zalotim, da sem sicer zbujen, vendar še ne povsem buden. Moje misli in predstave niso povsem v moji moči, pač pa me vodijo čisto po svoje. Pa vendar to tudi niso sanje, saj zaznavam svojo okolico in ne kake sanjske dežele. A najbolj zanimivo pri vsem tem dogajanju je, da tudi tedaj, ko se povsem zbudim in začnem delovati na običajen način, moje še sanjajoče misli ne utihnejo povsem. Če jih skušam na silo potlačiti, npr. tako da se odločim za popolno zvestobo realnemu svetu, potem imam pogosto občutke, da sem izgubil nekaj zelo vrednega, kar me dela bolj človeškega. Kadar se počutim bolj ustvarjalnega, ko mi začnejo po glavi rojiti ideje, ki se mi zdijo vredne nadaljnje razdelave, kadar imam občutke navdiha, se vsaj sporadično navezujem na kakšne svoje »sanjajoče« misli, ki so se mi porodile v onem stanju med sanjami in budnostjo. Zato menim, da je stanje med sanjami in budnostjo zelo pomembno za ohranjanje našega dinamičnega in živahnega ustvarjalnega duha. A podobno velja tudi za proces vstopanja iz vsakdanjega budnega življenja v spanje. Tudi tu se moramo znati zlagoma in radostno prepustiti onemu vmesnemu stanju med budnostjo in sanjami, ko se prenehamo krčevito oklepati vsakdanjih skrbi, namer, zamer in se raje prepuščamo spontani igri sproščenih misli in občutij. Če to zmoremo početi brez nasilnih rezov, kot nam jih ponuja npr. moreči samonadzor ali samoobtoževanje, se vzpostavi v nas tiha povezava med jutranjim prebujanjem in večernim uspavanjem, s tem pa tudi občutek celosti našega duševnega življenja. Takrat razumemo bistvo znamenitih Shakespaerjevih verzov iz »Viharja«: »Iz take smo snovi, kot sanje in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem«. Morda se komu posreči še globlje doživljati to celoto in vsaj za hip poskusiti v sebi osvetliti tisti način bivanja, ki je celo onkraj ali pred razlikami med budnostjo, sanjanjem in spanjem in predstavlja našo duhovno dimenzijo.
Sv. Janez Pavel II., ki danes goduje, je začetek svojega pontifikata intoniral z besedami: » … edini usmerjevalec mojega duha, edini vodnik razuma, volje in srca mi je Kristus, naš Odrešenik. Nanj se sedaj oziram, … kajti od njega je vse in smo mi zanj … On je vstajenje in življenje.« Te povsem enoznačne besede, ki jih je zapisal v svojo prvo okrožnico Redemptor hominis, Človekov Odrešenik, je z izjemno karizmo prevajal v življenje, ki pa nikoli ni enoznačno, temveč paradoksno. Kajti Kristus, je utelešen paradoks. Kot pravi sv. Pavel: ‘Kar je pri ljudeh modrost, je pri njem norost. Kar je pri ljudeh slabotno, je pri njem močno. Kar je pri ljudeh veliko, je pri njem majhno.’ Ko je prvič obiskal svojo domovino Poljsko, se je v Čenstahovi, ob milijonski množici pred Marijino podobo, zatresel ves Vzhodni blok od Vroclava do Vladivostoka, a ni naredil drugega, kot ponovil Jezusove besede: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Milijoni zatiranih so tisti dan v svojih srcih napovedali konec kraljestvu absurda, v katerem so živeli vse od tragičnega revolucionarnega oktobra 1917. Tudi slog njegovega papeževanja je bil paradoksen kot le malokateri. Na apostolskih potovanjih so se ob njem zgrinjali milijoni. Nekateri so takšen slog papeževanja označili za populizem. A le tisti, ki niso uvideli, da je bil za Janeza Pavla II. najpomembnejši obraz tistega, ki je tisti hip stal pred njim. In temu enkratnemu posamezniku, je namenil oznanilo: Kristus, je tvoj Odrešenik. S tem je povedal, da Jezus ni odrešenik kolektiva, temveč osebe, v njeni neponovljivi individualnosti. Zato je vedno, kadar je le mogel, izstopil iz množice, objel bolnika, otroka, ali kogarkoli, ki je stegoval roke proti njemu. Vsaka mati, ki ji je pobožal otroka in ga blagoslovil, je čutila, da z njo deli skrb zanj, ker ve kaj je otrok. Občutek za to nežno neposrednost je pridobil doma, še posebej, ko je pri devetih letih ostal brez mame in potem, ko je kot mlad duhovnik spremljal zakonske pare in njihove družine. Neposreden stik z življenjem ga je navdihoval, da je napisal tako vznemirljiva besedila kot denimo teologija telesa, dramo Pred zlatarno, ki govori o ljubezni med zakoncema. Njegova lirična duša se je izrazila v njegovi poeziji in v njegovem odnosu do Marije, na poseben način pa 18. maja 1996, ko je v Postojni zadonel njegov glas: »Papež, ma vas rad.« Neumorni glasnik evangelija je do konca ponavljal: »Za počitek nam bo ostala vsa večnost.«
Ne dolgo tega mi je neki petletnik ves navdušen razlagal, da ko bo velik, da bo gasilec in zdravnik in še duhovnik obenem. Kar velik zalogaj, ni kaj. Utemeljitev izbire teh treh poklicev pa je bila, da bi rad pomagal ljudem. Izjemno. Kaj pa ste vi želeli postati, ko ste bili majhni? Kakšne so bile vaše sanje in pričakovanja? Postati astronavt, pilot, gasilec, policist ali vitez? Postati balerina, pevka ali princesa? Verjetno imamo vsi izkušnjo, kako prikupno in prisrčno je, ko nam kaka deklica ali deček z žarom v očeh pripoveduje o svojem poklicu. Hkrati pa se še kako zavedamo, kakšne so resnične možnosti, predvsem pa, kolikokrat si bo morda v življenju še premislil. In nenazadnje – koliko bo slednjič na izbiro poklica vplival finančni ali celo karierni vidik. Postati nekaj, uveljaviti se, biti nekdo, biti pomemben! Z nečim podobnim sta se morala srečati dva Jezusova apostola, rodna brata Jakob in Janez. Od malega sta že v čolnu z očetom Zebedejem lovila ribe. Potem pa se zgodi, da ju med sprehodom po obali galilejskega jezera nagovori in navduši Jezus iz Nazareta. Pustita očeta, čoln in dobičkonosne mreže ter začneta slediti Jezusovemu veselemu oznanilu, katerega končni cilj je nebeško kraljestvo. Dva navdušena mladeniča, ki kmalu pričneta navduševati tudi druge. Vse lepo in prav, dokler se to navdušenje v določeni točki ne prelevi v karierizem in prosita Jezusa, če jima lahko, glede na svoje zveze priskrbi, da bi v nebeškem kraljestvu sedela na njegovi levici in desnici, kar bi pomenilo, da bi bila praktično njegova sovladarja. Seveda to vzbudi jezo in zavist pri ostalih apostolih, medtem ko Jezus vse postavi pod hladen tuš. Bistvo poklica, ki ga živim ni v karierizmu, v moči, v oblasti, v zaslužku, v gospodovanju in vladanju, ampak v služenju. Pri tem postavi za zgled samega sebe. On ni prišel na svet zato, da bi mu stregli, ampak da bi on, ki je Bog, stregel. Še več: da bi dal, da bi podaril svoje življenje za druge. Skušnjavi, da bi bili oblastni, da bi gospodovali in imeli moč, ne zapadamo samo v poklicnem smislu, ampak vse prevečkrat tudi v osebnih odnosih, še posebej v družinskih in sorodstvenih. Sem torej kot mož ali žena, kot oče ali mati, kot učiteljica, župnik ali direktor, tisti, ki gospoduje ali tisti, ki v svojem stanu in v svojem poklicu služim, strežem drugim. To ne pomen, da bi se nekdo odpovedal odgovornostim, ki pritičejo stanu ali poklicu, prav gotovo pa nas Jezus spodbuja in vabi, da se odpovemo gospodovalnosti in sprejmemo svoj stan in poklic kot način služenja drugim. V tem je pot pristne in podarjajoče se ljubezni. Vse ostalo je le hlastanje po moči in oblasti, kar slednjič vodi v osamljenost.
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz 1. stoletja po Kr. je v svojem Naravoslovju spregovoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da je uspel v svojem delu zbrati vso dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je kasneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« – »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Priznam, da sem hud odvisnik. Kje naj sploh začnem opisovati vse moje odvisnosti…? Že v samem začetku dneva sem močno odvisen od pol urice preležane na kavču! Ko namreč zjutraj vstanem in opravim nekaj, za možaka v mojih letih nujnih fizioloških potreb, in se nato poslovim od žene ter dveh srednješolcev, imam – preden iz postelje izbezam in v svet pošljem še osnovnošolski preostanek družine – pol urice, ki jo kot rečeno preživim oziroma preležim na kavču. Takole na zunaj seveda zgleda, da lenarim… da spim… v resnici pa je to največkrat najbolj ustvarjalni del mojega vsakdana. Na blazinah kavča, ki me objamejo topleje in mehkeje od žene (samo ne povejte ji tega, lepo prosim!!!), ne čudnem prehodu med zavedanjem in snom… premolim, premeditiram in tudi prespim svoj dan, svoje načrte, svoje zapise in pesmi. V tem hecnem polsnu se z Bogom marsikaj pomeniva, se spustiva v marsikak dialog… včasih pa so to monologi: z Ene ali z druge strani! Če iz kakršnihkoli razlogov izpustim to polurno seanso, se že v ranem popoldnevu kaže abstinenčna kriza. Prav tako sem, če dobro premislim, zelo odvisen tudi od že omenjenih fizioloških potreb! Če jih ne opravim, se mi lahko zgodi, da ves dan mine v rahlem drncu, v iskanju primernega časa in lokacije… Lahko pa dan celo premencam na mestu, sluteč nezgodo, če bi se le premaknil! Odvisen sem, čeprav le stežka priznam, od jutranje kave. Četudi pravi »kofetarji« moj jutranji »neskafe« gledajo zviška, tisti najbolj zagriženi pa mu niti nočejo podeliti status »kave«, mi – kadar si ga ne utegnem privoščiti – v ranem popoldnevu da vedeti, da ga pogrešam. Kadar pa v istem jutru »prešpricam« tako kavč kot kavo, sem od ranega popoldneva dalje nevaren za bližnjo in daljno okolico! Odvisen sem od dela! Ne od službe, da ne bo pomote… Od dela. Če v tistih osemnajstih urah dneva, ki jih prebedim, ne storim česa ustvarjalnega, koristnega, pametnega, potrebnega, lepega, nujnega (včasih zadostuje že , da odnesem smeti ali pomijem posodo… se mi zdi, da sem zapravil (še en) dan… in mi je težko. In sem zatežen. In težko zaspim. In še težje kaj (lepega in lahkotnega) sanjam! Priznam, da sem hud odvisnik! Sem pa, se mi zdi, še hujši prilastek! Saj si lastim in prilaščam vse po vrsti. In govorim: Moja hiša. Moj avto. Moje dvorišče. Moj plot. Moja služba. Moja plača. In to bi še nekako šlo… Morda… A govorim tudi: Moja žena. Moji otroci. Moja družina. Moje življenje… Hmm… A rečem tudi: Moj Bog! In se prav zaradi Slednjega zavedam – če že sicer ne, pa vsaj tiste pol urice, ko ležim na kavču – da nič ni moje. Da nič nisem prinesel na ta svet. Da mi je vse podarjeno. Da je dar že to, da sem na svetu. Vse je dar. Pravijo. Vse je dar od Boga
Saj ste tudi vi že slišali mnenje, da so ženske v Cerkvi zapostavljene in da nimajo takega mesta, kakor bi jim pripadalo. Ali to velja tudi za Sv. pismo in zlasti evangelije? V sveti knjigi so ženske vedno navzoče in velikokrat odigrajo pozitivnejšo vlogo kot moški. Dovolj je pomisliti samo na Jezusovo trpljenje, ko so ga spremljale žene in sočustvovale z njim, medtem ko so se moški razbežali. Tudi pod križem so, razen zvestega učenca Janeza, vztrajale samo žene. Med štirimi evangeliji ima posebno mesto evangelij po sv. Luku. Sv. Luka, ki danes goduje, je avtor evangelija, ki se nekoliko razlikuje od drugih. V njem nam je zapustil nekaj prilik in odlomkov, ki izrecno poudarjajo Božje usmiljenje. Ta evangelist najbolj natančno opisuje Jezusovo rojstvo in vlogo Jezusove matere Marije, medtem ko evangelist Matej opiše vlogo krušnega očeta sv. Jožefa, torej moško razsežnost. Podobno velja za rodovnika Jezusa Kristusa. Vsak od evangelistov ga opiše po svoji liniji: Matej po moški, Luka po ženski. Odveč je poudariti, da je v tistem času slednje pomenilo revolucionarno novost, saj po judovski tradiciji ženska v javnosti ni veljala nič. Zaslužni papež Benedikt XVI. je kot dober teolog napisal tudi knjigo Jezus iz Nazareta. V njej navaja mnenja dobrih svetopisemskih strokovnjakov, da se je sv. Luka v Janezovi hiši srečal z Jezusovo materjo Marijo in mu je ona opisala dogodke iz Jezusovega otroštva. To je razlog, da Luka najnatančnejše opiše dogodke iz Jezusovega otroštva. Najbrž pa je Marija kot žena dodala še eno razsežnost njegovemu evangeliju – usmiljenje. Vemo, da so običajno matere bolj usmiljene, razumevajoče in sočutne kot očetje. Tako ima samo Lukov evangelij priliki o izgubljenem sinu in o usmiljenem Samarijanu, ki spadata v bisere svetovne književnosti, a tudi odstirata podobo neskončno usmiljenega Boga. Tako lahko rečemo, da je Lukov evangelij nekako ženski evangelij in zato evangelij božjega usmiljenja. Vzhodna tradicija pravi, da je bil Luka po poklicu zdravnik in v prostem času slikar in naj bi narisal ikono Matere Božje. Predvsem pa nam je v svojem evangeliju naslikal podobo Boga kot dobrega, usmiljenega in sočutnega Očeta. Tudi pod ženskim navdihom Jezusove matere Marije. Zato lahko zatrdimo, da imamo tudi ženski evangelij, ki odstira najlepše Božje lastnosti.
Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi. Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju. S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti. Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec. To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov. Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove. Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove?
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega ekrana, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končali, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Za razliko od kostanjevega drevesa se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v naša jadra. In začnemo krmariti lastno življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Osebnost in duhovni lik Terezije Avilske, španske karmeličanske redovnice iz 16. stoletja in prve cerkvene učiteljice, nam je vir navdiha tudi danes. Ne samo v duhovnem življenju, ampak tudi kar zadeva ženske in njihovo vlogo v družbi. Seveda pa ne moremo reči, da je sv. Terezija feministka, čeprav jo v svoji vplivni knjigi Drugi spol omenja tudi francoska teoretičarka Simone de Beauvoir. Kakšno je pravzaprav Terezijino sporočilo o ženski? Najprej se moramo zavedati, da je Terezija živela v izrazito patriarhalni družbi, ki ženskam še zdaleč ni bila naklonjena. Vse javne funkcije v kulturnem in verskem življenju so bile pridržane moškim. Vloga ženske je bila omejena na rojevanje in vzgojo otrok, skratka na skrb za dom. Ženska je lahko opravljala samo vsakdanja dela: pranje perila, šivanje, peka kruha, prodaja sadja in zelenjave itn. Ženske niso smele ne študirati ne poučevati. Terezija se verjetno ni v celoti zavedala, kako zelo je bila tedanja družbena miselnost nenaklonjena ženski. Toda ko je s skupino enako mislečih žensk začela s prenovo karmeličanskega reda, je v marsičem ubrala nove poti glede njihovega položaja. Že kot otrok se je Terezija naučila brati in pisati, kar je povsem spremenilo njen družbeni status. Začela je pisati o duhovnih stvareh, ker je hotela razumeti, kaj se ji dogaja v molitvi. Danes bi rekli, da je skušala analizirati dogajanje v svoji nótranjosti. Hotela je spoznati, kdo je ona sama in kdo je Bog, v katerega veruje. Terezijina spoznanja so bila tudi njenim sosestram redovnicam v pomoč na njihovi duhovni poti. Z branjem in pisanjem pa so dosegle zavidljiv kulturni nivo. Ko je Terezija leta 1562 ustanovila samostan sv. Jožefa v Avili, je sprejemala samo dekleta, ki so znala brati in pisati. Toda ko je na samostanska vrata potrkala Ana sv. Bartolomeja, ki je bila nepismena, jo je kljub temu sprejela. Sama jo je naučila brati in pisati. Pozneje je Ani večkrat narekovala svoja pisma. Samostanska knjižnica je nastala iz Terezijine osebne zbirke knjig. Terezija je bila velika ljubiteljica knjig, poezije, gledaliških uprizoritev v času razvedrila, vseskozi je bila v stiku z najpomembnejšimi učenjaki tedanjega časa. Njene sosestre so po Terezijini smrti postale vzor duhovnega življenja, glasnice kulture in izobraževanja. Povod za to »duhovno in kulturno revolucijo«, ki se je začela s sv. Terezijo Avilsko, pa ni bil v nasprotovanju ali protéstu proti tedanji patriarhalni družbi, temveč v njeni potrebi po spoznavanju sebe in odkrivanju smisla lastnega bivanja. V tem nam je lahko zgled tudi danes.
Neveljaven email naslov