Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja.

Danes goduje Anton Puščavnik, oče menihov in puščavnikov, ki je med Slovenci že od nekdaj izredno priljubljen svetnik

Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje.

Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno?

Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega.

In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne.

Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja.