Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti. Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom. Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve. Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev. Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami.

Ob letošnjem Tednu za edinost kristjanov, med 18. in 25. januarjem, bodo dnevni razmislek oblikovali kristjani iz različnih skupnosti: adventisti, evangeličani, katoličani, binkoštniki in pravoslavni

Izbira vstopne točke v letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanov je bila zaupana indonezijskim kristjanom. V tej večetnični, večinsko muslimanski državi, katere uradno vodilo je »enotnost v različnosti«, življenjski načeli pa solidarnost in sodelovanje, različne krščanske skupnosti skupaj predstavljajo okrog 10 % prebivalstva. Opažajo, da gospodarski napredek njihove države v zadnjih desetletjih temelji na sistemu, ki je prežet s tekmovalnostjo in v katerem naraščajo korupcija, zlasti na področju pravosodja, neenakost ter trenja med verskimi in etničnimi skupinami. Različne krščanske skupnosti se v takšnih okoliščinah znova zavedajo pomena Kristusovih besed »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), saj je boj proti krivicam mogoče izbojevati le v edinosti.

Neposreden navdih za njihovo stanje, so našli v 5. Mojzesovi knjigi (5Mz 16,11-20), kjer besedilo opisuje pravila za postavitev sodnikov in med drugim veli: »za pravico, za pravico se poganjaj«, kar je tudi vodilo letošnje molitvene osmine. Ta vrstica na prvi pogled nima veliko skupnega z v istem odlomku poprej opisanim obhajanjem praznikov v skupnem veselju ne glede na družbeni položaj. Toda kakor hitro se spomnimo Kristusovega govora na Gori: »blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,10), se nam v Kristusovem eshatološkem obratu isti starozavezni odlomek razodene, kakor se je razodel indonezijskim kristjanom.

Kristjani namreč s krstom postanemo del Kristusovega telesa, Cerkve, in na ta način že (pred)okušamo cilj našega zemeljskega potovanja: veselje v nebeškem kraljestvu. Ta (pred)okus veselja velikokrat skazi naša padla narava, ki je žal zarezala tudi v samo edinost Cerkve.  Soočeni s krivicami, se moramo kot kristjani vprašati, kako in v kolikšni meri sami prispevamo k njim. Samo če vzamemo Jezusove besede »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21) zares, smo lahko žive priče »enotnosti v različnosti«. S svojimi ločenimi brati in sestrami se zato v molitvi in kesanju obračamo h Kristusu ter ga prosimo za odpuščanje in ozdravitev.

Tudi indonezijski kristjani so v tej dinamiki prepoznali pot svoje države, v kateri je nekdanje praznovanje »enotnosti v različnosti« zamenjalo kopičenje krivic in poglabljanje razlik med skupnostmi. Izbrano vodilo »za pravico, za pravico se poganjaj« je zato za indonezijske kristjane različnih skupnosti povabilo h kesanju za krivice, ki povzročajo delitve, ter k skupni molitvi Kristusu za milost končanja krivic in usmiljenje grehov, ki poglabljajo delitve med nami.