Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet. Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami?

Ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem sejmu, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu?

Danes je tretji dan v Tednu molitvene osmine za edinost kristjanov. Sprašujem se, ali je ekumenizem prodajni artikel na kramarskem semnju, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu.

Biti kristjan danes pomeni biti ekumenski v srcu, ne da bi pri tem zatajili svojo lastno veroizpovedno preteklost, ampak da ne bi skazili boljše veroizpovedne prihodnosti, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Ekumenizem ne sme biti medijska in akademska farsa niti zrežirana estrada v salonu cerkvenega glamurja; takšna hinavščina se slej ko prej izčrpa in nas osramoti ter pokaže, ali je šlo za laskanje ali novačenje. Edinost v spravljeni različnosti ni vrnitev pod kapo ene in edine Cerkve, saj govorimo o tem, da morajo Cerkve postati ena Cerkev in obenem ostati Cerkve (Ratzinger). Cerkev mora biti enotna, ne pa poenotena. Naš predznak mora biti Kristus, ne pa uniformiranost, da se nas ne bi spet polastil imperialistično hegemonistični monopol verskega enoumja. Kajti ko vsi enako mislijo, nihče ne misli. Čas je, da opustimo konfesionalne ožine in zaplujemo na odprto morje dialoga, sožitja, sprave in sobivanja z vsemi ljudmi, saj zunaj Cerkve ni praznina. Ekumenizem je lakmus papir, ki namesto nekdanjih grmad dokazuje krščansko ljubezen, sicer bomo promovirali le parodijo ekumenskih cirkuških parad diletantov z mitrami, štolami, talarji, kolarji in z dvema belima tablicama okoli vratu na črni duhovniški obleki. Ekumenski lavreat si zasluži samo tisti, ki zna graditi mostove, ne pa zidov, kajti na svetu je trenutno več deset tisoč različnih krščanskih Cerkva, denominacij in ločin. Ne spreglejmo, da so sekte kot insekti na ranah razdeljene Cerkve, ki begajo zbegani svet. Kristus ni razdeljen. Meje so samo v naših glavah, v Božjem srcu jih ni. Krščanstvo je ekumensko v svoji naravi, ker je Cerkev vesoljno občestvo in obsega ves obljudeni svet.

Ker je ekumenizem za ene zlo, za druge veleizdaja, za večino pa zgolj lep običaj, se sprašujem, kdo bo postal alma mater duhovnega ekumenizma. Ekumenizem je odvisen od notranjega spreobrnjenja, osebnega in institucionalnega. Kristus je edino lepilo ekumenizma. Verjamem v ekumenizem izmoljenega čudeža, ki ga bo naredil Bog, kajti Jezusova velikoduhovniška molitev, ki še ni uslišana, pravi: »Oče, da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). Na delu je Sveti Duh, do takrat pa – Quanta est nobis via? Kako dolga pot je še pred nami?