Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu
31.01.2019 6 min

Peter Pučnik: Janez Bosko

Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.

»Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!«

Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe.

Sv. Janez Bosko, ki danes goduje,  je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine.

Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi,  me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu.

Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim.

Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.


Duhovna misel

3753 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

31.01.2019 6 min

Peter Pučnik: Janez Bosko

Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe. Sv. Janez Bosko, ki danes goduje, je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine. Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi, me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu. Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim. Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.

»Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!«

Kako blagodejno in spodbudno je, ko nekdo od tvojih bližnjih, še posebej, če je to tvoj vzgojitelj, vidi v tebi predvsem dobro. Vsak človek, še posebej odraščajoči, hrepeni po tem, da bi ga nekdo sprejel takšnega, kakršen je. Da bi nekdo v njem skušal videti predvsem tisto iskrico v duši, ki daje odsvit njegovega truda za dobro, čeprav mu velikokrat ne uspe.

Sv. Janez Bosko, ki danes goduje,  je imel poseben dar, da je v vsakem mladem človeku iskal in našel tisto občutljivo točko, v kateri se skriva njegov največji naboj za uresničitev v življenju. Ta naboj je tisti biser, ki se ga mladenič ali mladenka komajda zaveda in velikokrat niti sam ne verjame, da je to res v njem. Ko vzgojitelj ali druga odrasla oseba ta biser odkrije v tej mladi osebi, se gotovo nekaj zgodi. V človeku se poraja veselje, ki žari iz njega. V takem človeku se prebudi pogum, da si upa iti na pot za ideali. V tekem človeku se spontano porodi dobrota, ki jo želi izraziti na različne načine.

Tako v živo mi pride pred oči dogodek, ki sem ga doživel pred kratkim. Vodil sem duhovni vikend za mlade, ki zaključujejo osnovno šolo in se pripravljajo na zakrament sv. birme. Ko sem se ob zaključnem kosilu sprehodil med njimi, sem se ob eni izmed njihovih miz ustavil in spontano rekel: »A veste, da mi je kar žal, ker danes že odhajate domov? Jaz vas bom kar pogrešal.« Njihov odziv je bil šokanten. Eno izmed teh deklet, ki so sedela pri tisti mizi,  me je pogledala temperamentnim pogledom in mi rekla: »Gospod Peter, a veste, da ste prvi, ki ste nam rekli, da nas boste pogrešali?« Obstal sem in samo potrdil, da jih bom res pogrešal. Dal sem jim vedeti, da so mi dragoceni. Z njimi sem namreč preživel skoraj tri dni in skupaj z njimi sem iskal tisti dragocen biser v njih. Naši pogovori so bili neskončni o vseh mogočih temah. Pripovedovali so o vsem, kar doživljajo v svojem mladem življenju. Govorili so v solzah in smehu. Očitno jim je to veliko pomenilo in zlagal bi se, če bi rekel, da nisem bil tudi jaz bogatejši zaradi njih. Ne vem, zakaj sem jim to rekel, a bilo je popolnoma spontano. Ko so odhajali, sem se v mislih in molitvi zahvalil Bogu in Janezu Bosku, ki je gotovo imel prste vmes pri tem duhovnem vikendu.

Zato si upam trditi, da je današnji svetnik še vedno močno navzoč v našem življenju in je pripravljen dajati navdihe vsem vzgojiteljem ter vsem nam, ki se ukvarjamo z vzgojo mladih. Njegovo načelo je bilo: »Za mlade ni dovolj, da jih imamo radi, oni morajo čutiti, da jih imamo radi!« Ta misel mi je kot salezijancu vedno znova izziv in se zato tudi trudim.

Izročimo mu danes naše mlade, da bi zmogli osvojiti ideale, ki jim bodo pomagali iti mirno in srečno skozi življenje.

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov