Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena. Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem.

Med praznikom sv. Jožefa (19. marca) in Gospodovim oznanjenjem (25. marca) tudi letos poteka Teden družine

Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo  še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena.

Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek  le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem.