Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12)
Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok.
In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši.
Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi?
Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so.
Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno.
Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano.
Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost.
Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo.
Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12)
Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok.
In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši.
Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi?
Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so.
Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno.
Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano.
Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost.
Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo.
Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
3701 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12)
Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok.
In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši.
Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi?
Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so.
Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno.
Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano.
Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost.
Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo.
Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12)
Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok.
In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši.
Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi?
Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so.
Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno.
Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano.
Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost.
Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo.
Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Že v Knjigi Stvarjenja beremo prastaro modrost, da je človek samo prah, da je izšel iz prsti in da bo znova samo še prah, kar pomeni, da se bo ponovno spojil z zemljo. To spoznanje so delili med seboj skoraj vsi stari narodi, saj so povsod po Evropi poznali žarna ali pa žgalna grobišča. Današnjemu dnevu pravimo Pepelnica, ker tudi krščanska kultura pozna spokorni obred pepeljenja. Po pustnem direndaju in sprostitvi prvinskega veselja, kjer je prišla na dan človekova razigranost in morda celo zavrti skriti nagoni, se je potrebno vrniti v življenje, se zresniti ter vzeti naše odgovornost za lastno usodo, in sprejeti kot, pravi pesnik Gregorčič, da »življenje ni praznik«. Tako danes po krščanskem kulturnem izročilu vstopamo v čas poglabljanja, ko se ob zavesti, kako je življenje minljivo, znova oklenemo bistvenega. Prav to bistveno pa pomeni, da se znova povežemo med seboj. Tradicionalno zahtevo po delitvi »miloščine«, da imamo skrb tudi za uboge ali za te, ki jim življenje ni prizaneslo, povezujemo z zavestjo o minljivosti življenja, ko se zazremo v večnost in se oklenemo tega, kar bo za nami ostalo tudi po smrti, se pravi prijateljstva. Vendar tokrat prijateljstvo ne pomeni zgolj bližine z enako mislečimi, ampak tudi sposobnost začutiti potrebe nekoga, ki nam je oddaljen po mišljenju, kulturi in verovanju. V tem duhu judovski prerok Jona prejme naročilo, da pomaga Ninivljanom, čeprav njihovo cvetoče mesto ne spada k judovskemu narodu in nima iste kulture in vere. V postnem času, ki ga danes začenjamo, se ponovno povezujemo z vsemi ljudmi dobre volje. Prav tako smo povabljeni, da se odpremo presežnemu ter imamo čas za pogovor s Skrivnostjo samo, kar imenujemo molitev. Tako se nam post, molitev in miloščina, kot tradicionalno označujmo dejavnosti postnega časa, naznanijo tudi še kot drug vzklik pepelničnega obreda, ko slišimo: Spreobrni se in veruj evangeliju! Ta lepa beseda -evangelij- pa pomeni veselo novico, da smo povabljeni, zaživeti radostno vest, ki pravi: Bog je med nami, med nami je živa ljubezen, ki nas vabi v svojo družbo.
Nekaj edinstveno človeškega je zaljúbiti se in biti zaljubljen. Žival se ne zaljubi, rastlina tudi ne. Človek je edino bitje, ki je deležen te izkušnje. Vsakdo, ki je bil zaljubljen, ve, kaj to pomeni. Tedaj smo v nekem drugem stanju, kot da bi bili pijani. Zardevamo pred nekom, ki nam je všeč, in »metuljčki v trebuhu« nam poplesavajo. Vse to so fiziološke reakcije, ki spremljajo zaljubljenost. Toda zaljubljenost ni samo to, je nekaj veliko več. O tem priča že sámo dejstvo, da ko se zaljubim, ne morem in ne znam natančno povedati, kaj mi je na drugem človeku tako všeč oziroma zakaj sem se zaljubil prav vanj. Tega nismo sposobni izraziti zato, ker se ne zaljubimo površinsko, ampak – kot pravi filozof Gorazd Kocijančič – v »zadnjo globino« človeka. Zaljubimo se v tisto poslednjo globino osebe, ki je ni mogoče nikoli do kraja spoznati in izčrpati. Drugi nas pritegne in nas očara, da stopimo na pot, za katero ne vemo, kam nas bo pripeljala. Nekaj podobnega se je zgodilo Abrahamu, o katerem pravi Sveto pismo: »Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Če bi človek vnaprej vedel, kakšni izzivi in preizkušnje ga čakajo v ljubezenskem odnosu, se verjetno ne bi spustil v to avanturo. Zato tudi poznamo pregovor: »Ljubezen je slepa«, kar pomeni, da smo v zaljubljenosti slepi za napake in slabosti ljubljenega človeka. Na njem namreč vidimo samo tisto, kar nam je všeč, njegove nepopolnosti nas bodo streznile pozneje. In takrat imamo samo dve možnosti: ali jih bomo postopoma sprejeli ali pa bomo šli srečo iskat drugam. V zvezi s tem bi rad opozoril še na en vidik, ki se kaže v zaljubljenosti: dandanes se veliko poročenih ljudi loči. Toda če vzamemo resno to, kar smo povedali prej, da se namreč zaljubimo v poslednjo globino človeka, se moramo v trenutkih dvoma in preizkušenj iskreno vprášati: Ali sem pripravljen zdržati in prenesti zadnjo globino ljubljenega človeka in ji ostati zvest? Ali ni morda – kljub njegovim napakam in slabostim – na njegovem dnu še nekaj, česar doslej nisem opazil, kar me lahko preseneti in navda s čudenjem; mi odpre nov pogled na življenje, me prenovi in mi da moči, da bom šel dalje po poti, na katero sem bil poklican? Tedaj se lahko zavem, da se v zaljubljenosti srečujem s Skrivnostjo, s Presežnim, ki se mi razodeva po ljubljenem človeku in me kliče v Resnico mojega lastnega bivanja.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Čas je, da se povrnemo k sebi.
Po triintridesetih letih spremljanja bolnih v bolnišnici kot duhovnik sem hvaležen vsem za njihovo bližino, povezanost s svojci in domačimi, za sodelovanjem z zaposlenimi. Med tolikimi dogodki naj omenim tistega na Otroški kliniki. Mama bolne hčerke, danes že odrasle, me je čakajoča na vratih sobe nagovorila: »Tako sva čakali, da ne bi šel duhovnik mimo!« Mimo človeka ni šel »Primarij vseh primarijev« – kakor je Jezusa poimenoval zdravnik. Največjega Zdravnika Jezusa v današnjem evangeliju srečamo ob gobavcu, ki se mu je zasmilil, se ga dotaknil in ga očistil gob. Mimo človeka ni šla Marija, Jezusova mati. Že kot otrok sem slišal za Lurd, mesto pod Pireneji v Franciji, kjer se je Marija – ravno na današnji dan pred stošestdesetimi leti – prvič prikazala Bernardki. Mimo človeka ne gre vsakokratni papež. Sv. papež Janez Pavel II. je leta 1993 uvedel svetovni dan bolnikov ob prazniku Lurške Matere Božje. Ta dan želi vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja in nas narediti »občutljive«. Vsako leto papež za svetovni dan bolnikov napiše pismo. Iz letošnjega začutimo, da je Jezus na križu poskrbel za Marijo, ko jo je izročil Janezu, njega pa Mariji. Njena materinska poklicanost je na križu prešla na Janeza in na vso Cerkev. Vsi, ne le verni, smo veseli tistih, ki to službo opravljajo danes. Tudi papež v omenjenem pismu pohvali sočutje družin za bolnike, prizadete otroke, starše in sorodnike. K odgovornemu služenju povabi tudi zdravnike, medicinske sestre, duhovnike, prostovoljce in druge. Tudi mi ne želimo iti mimo bolnih in drugih v preizkušnjah. Majhen kamenček v mozaiku je naše vsakoletno romanje v Lurd. Tja se ne odpravimo zato, da bi doživeli čudež ozdravljenja. Opazni pa so drugačni čudeži, ki jih potrjujejo izpovedi romarjev. Besede bližine, ki ste jim prisluhnili, naj sklenem z besedami papeža Frančiška: »Iz ušes v srce, iz srca v roke!« Saj razumete? Ne iti mimo! Danes nameniva več pozornosti bolnim. Bolni in vsi, ki trpijo, naj bodo hvaležni za bližino. In vi, ki ste danes v službi? Sprejemanje vsega naj bo vaš »objem«. Tudi sam se bom za to trudil. Tako bo danes najlepša nedelja za vse!
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A.M.Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni onovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
S Slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eni redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. O spopadu med družbo in kulturo bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi teolog Milan Knep.
Skoraj je minil en mesec leta Gospodovega 2018. Se še spomnite začetka? Se še spomnite kje in kako ste ga praznovali? Predvsem pa –kaj ste si zaželeli za novo leto, ki se je mlado rojevalo ob jutranji zarji? Samo mesec dni je minilo od tiste noči, ki ji pravijo najbolj svetla ali najbolj dolga noč, a že toliko tega je nekje daleč, nekje v senci…Mogoče se kak preblisk še prikaže na obzorju, ali vse ostalo je zavito v pozabo …Včasih celo sami ne želimo brskati po spominih, saj se nam iz današnje perspektive, mesec dni pozneje, zdijo naše želje otroške, neresne, brez veze z realnostjo. Pa vendar je tako zelo potrebno imeti želje! Imeti v srcu tiho upanje, da se bo enkrat nekaj zgodilo, kar bo prineslo spremembo v moje srce – ozdravilo bo rano, povilo bolečino, rodilo novi list življenjske zgodbe… Če nimamo želja, ne vemo kaj z upanjem! Pogosto se srečujem z ljudmi, ki umirajo in še zmeraj imajo veliko želja. Včasih so to zelo preproste želje – kot npr. da bi jutri sijalo sonce, da bi se lahko okopal in žene še posebej, da bi jim spet kdo naredil lepo frizuro…Lahko so pa neizpolnjene želje – da bi ozdravel in še enkrat šel domov, v domači kraj, v domačo hišo. To je najpogostejša želja ljudi iz drugih držav… In ko nekateri dozorijo v svoji notranjosti, ko sprejmejo, da je prišel konec življenja, se navadno vse želje strnejo v zelo konkretne stvari – da ne bi umrl sam, da me ne bo preveč strah in da ne bo bolelo. Veliki apostol sveti Pavel je v prvem pismu Koričanom, po dolgi razpravi o duhovnih darovih, vzpodbudil svoje vernike, naj hrepenijo »po večjih milostnih darovih«( 1 Kor 12,31) in jim potem pokazal najodličnejšo pot, a to je pot ljubezni. V visoki pesmi o ljubezni je opisal, kakšna je prava ljubezen. Vsi, ki iskreno ljubijo, lahko potrdijo, da besede, napisane pred 2000 leti, držijo še danes. In da je pravzaprav v temelju vsake želje ena in edina vsečloveška želja – ljubiti in biti ljubljen. »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi!« (1 Kor 13,3). Želje, takšne ali drugačne, uresničljive ali ne, naj v nas zmeraj znova prebudijo hrepenenje po bitni potrebi človeka – da ljubi in da je ljubljen.
Dobro je, da se človek zaveda svoje povezanosti z drugimi, da je hvaležen za sobivanje, hvaležen (za odsev sebe, ki ga doživi ob drugih ljudeh, pa tudi hvaležen) za možnosti, ki mu jih dajejo drugi s svojimi odzivi. Kako velika skrivnost, visoka umetnost je človek kot enkratno bitje! Nekaterih, njihovih zgodb se dotaknemo, jih začutimo. Spoznavamo se. Pa vendar velikokrat spoznamo le nekaj kamenčkov, koščkov v njihovem mozaiku življenja. Največ spoznamo tako, da preprosto polno živimo – živimo odprtih oči, ušes, iščemo, se učimo, čudimo, se odločamo za polnost izkušenj. Če se zapiramo, ne bomo nikoli poznali ne sebe, ne nikogar drugega. Morda pa, a le navidezno. V resnici bomo hodili mimo. Ko razmišljam, kje so korenine težav, mi najprej pride na misel strah pred resnico. Zaradi strahu ljudje raje prisluhnejo tistim, ki jih vabijo v navidezno, površno, zaslepljeno delovanje. Potem je človek neprestano na preži, da še pravočasno zapre oči pred resničnostjo sveta, sebe samega. Laž, napad, obramba, racionalizacija. Ob tem je življenje ogroženo, z vseh koncev pritiska zaton ljubezni. Z mislimi, besedami in dejanji človek ustvarja svojo realnost. Iz njih izhajajo moči, ali pa razbijalci notranjega miru. Če na primer misliš, da si žrtev, če govoriš, da si žrtev, in se tako tudi obnašaš, sebe doživljaš kot žrtev, čeprav dejansko lahko sploh nisi. Prav tako je, če drugega človeka dojemaš kot žrtev, čeprav v resnici ni, s tem utrjuješ njegovo škodljivo naravnanost. Ozrimo se v bližnjega, odkrivajmo v njem lepo in dobro. Marsikdo hoče pomagati drugim. Vesela sem te pripravljenosti. Toda mnogi takoj, ko izvedo za problem, v dobri veri, skušajo povedati, kaj vse je možno narediti. Naštevajo polno stvari, ki jih lahko izbereš, da se rešiš iz stiske. Kar takoj je treba to, pa še to. Izkušnje, ki so jih imeli, jim narekujejo, da jih navdušeno posredujejo naprej, da bodo drugi vedeli, kako in kaj. Iz njihovih besed zveni celo nestrpnost. Saj je vse tako enostavno, sporočajo. Nevarnost pa je, da ob teh nasvetih ne slišijo prave stiske in bolečine človeka. Ko bi se res ozrli v bližnjega, bi videli, kako hrepeni po sočutju in razumevanju. Ko bi mu prisluhnili, bi ga slišali, opazili bi, kako hrepeneč je njegov pogled, da bi zaznal odsev razumevanja, ki bi mu okrepilo zaupanje vase. Doživetje bližine, sočutja je čudovita govorica duše. Tako človek lažje začuti, da je obdan z mavrico božje ljubezni, ki je pot, resnica in življenje.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Simone Weil velja za samosvojo in v mnogočem kontroverzno osebnost 20. stoletja. V sebi je združevala na videz nekompatibilne vloge: bila je filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka. Čeprav je njena misel navzven razdrobljena, pogosto izpisana v fragmentih, jo povezuje čvrsta notranja logika, ki izhaja iz nepremostljive razlike med človeškim in božjim bivanjem. Obe resničnosti se po njenem izključujeta, a kljub temu je božje, ki ga istoveti z neskončno dobrim, edini predmet človekovih želja. Simone Weil je pri svojem filozofskem premisleku izhajala iz globokega osebnega iskateljstva, ki ni bilo ločeno od njenega življenja; vse do smrti v 34. letu starosti je živela skromno in predana vsem, ki so potrebovali njeno pomoč. V knjigi Težnost in milost najdemo njena razmišljanja o trpljenju, spoznanju in radosti. *** Ne smemo si prizadevati, da ne bi trpeli niti da bi trpeli manj, marveč da nas trpljenje ne bi spremenilo. Svojega trpljenja ne smem ljubiti zato, ker je koristno, ampak zato, ker je. Reči, da je svet brez vrednosti, da naše življenje nima smisla, in v dokaz navajati zlo, je nesmiselno, kajti če to ni nič vredno, kaj nam tedaj zlo vzame? Človeška beda, in ne užitek, nosi v sebi skrivnost božje modrosti. Vsako iskanje užitka je iskanje umetnega raja, opoja, naraščanja. Toda ne daje nam ničesar razen izkušnje. Na višjo raven nas postavlja samo motrenje naših meja in naše bede. Kača je podarila spoznanje Adamu in Evi. Sirene so podarile spoznanje Odiseju. Ti zgodbi nas učita, da se duša izgubi, če išče spoznanje v užitku. Zakaj? Morda je užitek res nedolžen, toda pod pogojem, da v njem ne iščemo spoznanja. Iskati ga smemo edinole v trpljenju. Trpljenje v nesreči in sočutje do drugega sta toliko čistejša in močnejša, kolikor bolje razumemo polnost radosti. Le kaj trpljenje vzame tistemu, ki je brez radosti? V vseh stvareh je edino tisto, kar pride k meni od zunaj, zastonj, kot presenečenje, kot dar usode, ne da bi to iskali, čista radost.
Štirideset dni po Jezusovem rojstvu praznuje katoliška Cerkev svečnico oziroma Jezusovo darovanje v templju. Po cerkvah se ta dan blagoslavljajo sveče, praznik pa obuja spomin na svetopisemski dogodek, ko sta Jožef in Marija prinesla sina v tempelj, da bi izpolnila judovski predpis, po katerem so vsi prvorojenci posvečeni Bogu. S tem praznikom je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Današnjo Duhovno misel je pripravil upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
V življenju nas vznemirjajo mnoga vprašanja, ki nam ne dajo miru in na katere iščemo in iščemo odgovor, pa ostanemo brez njega. Tako so mi pripovedovali o starem gospodu, ki ga je predvsem zadnje leto pred smrtjo, ko je slutil, da se mu življenje izteka, neprestano mučilo vprašanje: »Kako bo ob vstajenju? Bom vstal s to kožo ali brez nje? Kakšen bom takrat?« Z vsemi, ki so prihajali na obisk, se je o tem pogovarjal, skušal je tudi kaj prebrati, toda nazadnje ni vedel prav nič več kot na začetku. S kožo ali brez nje? Kdo ve? Vse, kar rečemo o življenju po smrti, je čisto ugibanje, je slikanje večnosti s pojmi, kakršne poznamo v tem življenju, ki pa za večnost gotovo ne veljajo. Vsak si lahko naslika svojo večnost takšno, kot misli, da bi mu bilo v njej lepo. Nesmiselno pa je, če se potem prepiramo, kdo ima prav in kdo ne. Verjetno bomo vsi presenečeni, ko se bomo znašli tam. Za kakovost našega življenja je zelo pomembno, da znamo živeti s skrivnostjo. V današnjem svetu to ni tako lahko. Miselnost današnjega sveta je, da je možno vse spoznati, vse analizirati, vsemu biti kos. Samo znanost mora še nekoliko napredovati, pa ne bo nobenih skrivnosti več. Samo malo moramo še počakati. To lahko doživljamo na vseh področjih. V medicini pa je takšno razmišljanje še prav posebno prisotno. Zanimivo, koliko se ljudje prepirajo in so se tudi v preteklosti prepirali prav zaradi takšnih vprašanj. Ljudje, ki ne znajo preprosto živeti s skrivnostjo, znajo biti včasih zelo nestrpni do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Ker se v sebi čutijo negotove, hočejo potrdilo od drugih. Nestrpnost je vedno znamenje lastne notranje negotovosti. Nam vsem bi želela, da bi znali živeti s skrivnostjo, ne da bi vedeli, kako, in se veseliti tega novega, česar si zdaj niti predstavljati ne moremo. Morda lahko samo za drobec hipca kaj zaslutimo. Da bi verjeli obljubi, kot jo beremo v Razodetju: »Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, a vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, kljub temu da se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Turina devetnajstega stoletja reševal fante, ki so iz bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi od njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajeniškimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. A to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, če je res vse to sanjal, ali pa si jih je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, nato pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Abeceda je naslov avstrijskega dokumentarnega filma, ki je postal odmeven po prikazu krute tekmovalnosti, ki vlada v šolah. V njih poteka neizprosen boj učencev za ocene in najrazličnejša priznanja. Tako izgubljajo svojo otroško in mladostno sproščeno ustvarjalno obdobje in osebno izvirnost, ker ni za interes kapitala. »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi zelo nadarjenih. Po šolanju je takih le še dva odstotka,« sporoča dokumentarec. To dejstvo je kazalnik »nemega krika« številnih ne le v osebni odličnosti spregledanih otrok, pač pa po »strokovnih« prijemih sedanjega izobraževalnega sistema tudi zadušenih osebnosti. Večina pač nima daru za skladiščenje oz. ponavljanje ogromne količine podatkov in to na vseh področjih usposabljanja. Osebno izvirno(st) je nemogoče ukalupiti v splošnost. Res je, nekateri ljudje imajo izjemno sposobnost pomnjenja, toda odlična je lahko tudi drugačna inteligentnost – npr. v intuitivnosti ali morda v tehnični spretnosti; drugi so odlični v čustveni ali duhovni inteligenci; so osebe z izjemno estetsko, likovno, oblikovno inteligenco; nekateri so izjemno obdarjeni za odnos z zemljo, rastlinami, živalmi … , skratka, inteligenc je cel kup in če nam ekonomizem/hrematizem ni popolnoma ukalupil pameti v svoje koncepte, bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti. Ni bolj ali manj inteligentnih, vsak je najboljši na svojem področju. – »Zlati« niso le tisti, ki uspejo odlično opraviti maturo po sedanjih izobraževalnih konceptih. Vsi starši želijo slišati, da imajo zlatega otroka, in vsak otrok želi biti prepoznan in ovrednoten kot »zlati«, dragocen v izvirni neponovljivosti svoje osebnosti. Kot na enak način ne vzgajamo vseh vrst drevja, prav tako ne moremo k vsem ljudem pristopati in jih oblikovati po enakih merilih. Če je pedagogika res pedagoška, potem je njena naloga ovrednotiti vsakogar v izvorni posebnosti njegove osebnosti in poklicanosti ter mu pomagati k razvoju in razcvetu. To najprej pomeni: prepoznati posameznika v njegovi nadarjenosti, ga v njej potrditi ter spodbuditi k razvoju za dopolnjujoče družbeno sožitje. Prav tako je treba prepoznati posameznikova šibka področja, v katerih ga bo treba tudi sprejeti in spremljati tako, da se v njem ne bodo razbohotile škodljive frustracije, pač pa bo postal prav zaradi celostne sprejetosti do drugih simpatičen in v samozavesti radostno dopolnjujoč.
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo potrebno odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Malo številne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi opirajoč se na palico odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel s katerim se meri dandanašnji?
Založbe in časopisne hiše se morajo soočati z vse večjim upadom naklade posamezne tiskovine. Razlog za to seveda ni samo pojav digitalnih medijev, ampak splošni padec bralne kulture. Če pa se že kaj bere, so to navadno kratki članki, površinske informacije ali trivialne notice. Vse to na hitro, a brez prave širine, razmisleka ali neke poglobitve, kar nas slednjič pusti precej na plitvini. Ob tem se seveda nehote lahko zastavlja vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Če potegnemo vzporednico s hrano: vse bolj postajamo kritični in ozaveščeni glede hrane, ki jo kupujemo, saj nam je pomembno, kaj vnašamo v svoje telo. Pred podobnim izzivom se znajdemo pri konzumiranju dnevnih novic ter takšnih ali drugačnih informacij. Koliko vznemirjanja, jeze ali strahu lahko določene novice ali informacije v nas sprožijo in prebudijo! Pa naj bo to spletni portal, dnevnik ali tednik tega ali onega nazora, medij, ki ustreza mojemu prepričanju ali pa mu je nasproten. Namensko podane in usmerjene novice ali informacije me lahko tako ali drugače vznemirijo, razjezijo, vznejevoljijo, potrejo, razžalostijo ali navdajajo z občutkom nemoči. Zato še enkrat vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Današnja nedelja, ki je posebej posvečena Svetemu pismu, me izziva z vprašanjem: »Kakšno mesto ima ta knjiga knjig v mojem življenju? Mi krasi knjižno polico izvod s takšnimi ali drugačnimi umetniškimi poslikavami, morda celo z zlato obrezo? Ali je morda Sveto pismo najbolj priročno od vseh knjig na polici, ko moram nekaj obtežiti, saj je največja knjiga, ki jo imam? Je pač na knjižni polici, ker se spodobi, da jo kot omikan in kulturen človek pač imam? Današnja nedelja Svetega pisma mi je prav zato lahko v močno spodbudo, da bi posegel po tej knjigi, ki je navdihovala bralce in molivce skozi stoletja; knjiga, ki še danes vabi in vnema srca, ko iščemo poti drug do drugega in poti k Bogu. V tem smislu si lahko katoličani še posebej vzamemo za zgled naše brate evangeličane, ki jim je prav v tem smislu Sveto pismo predstavlja osrednji vidik gradnje občestva in odnosa z Bogom. S čim torej polnim svojo notranjost? S trivialnostmi ali z vsebinami, ki izgrajujejo, navdihujejo, opogumljajo in tolikokrat kažejo pravo smer, ko se znajdemo v obupu? Poleg evangelijev nas še na prav edinstven način v tem tolažijo, spodbujajo, opogumljajo in navdihujejo psalmi – starodavne judovsko-krščanske molitve, ki z izjemno občutljivostjo za človekovo srce in njegovo eksistencialno izkušnjo in preizkušnjo spodbujajo in vodijo k lepšemu, plemenitejšemu in globljemu načinu življenja. Kdaj ste nazadnje prepoznali svojo dušo v katerem od teh starodavnih spevov? Morda pa bo vaša roka segla po knjigi knjig prav danes, da nasiti globine hrepenečega srca?
Že pri grškem filozofu Sokratu srečamo besede »Spoznaj samega sebe«. Ko sv. Terezija Avilska, duhovna učiteljica iz 16. stoletja, govori o spoznanju sebe, se seveda ne navdihuje pri Sokratu, a mu je po svoji izkušnji precej blizu. Zanjo sta obe vrsti spoznanja, tako spoznanje samega sebe kot spoznanje Boga, v tesni zvezi. Gre za dve poti, ki sta prepleteni in se med seboj dopolnjujeta. Vendar Terezija poudarja, da lahko pridemo do pravega spoznanja sebe samo po poti spoznavanja Boga. Ali rečeno drugače, ključ za spoznanje nas samih je v spoznanju Boga. Toda kako človek spoznava Boga in sebe? Terezija primerja dušo človeka z velikim gradom, v katerem je mnogo soban. Začetek spoznavanja Boga in sebe je prav vstop duše v ta grad, ki je ona sama. Molitev so vrata, ki vodijo vanjo. Cerkveni učiteljici se zdi samoumevno, da brez molitve ne more spoznati ne Boga ne sebe. Ko duša vstopi v svojo notranjost, v svoj notranji grad, začne hoditi po sobanah same sebe. Zato Terezija poudarja, da naj duša svobodno odkriva sebe, da naj se prosto giblje po sobanah svojega gradu. Toda ker je včasih soočena tudi s svojo bedo in grešnostjo, je pomembno, da išče tisto najbolj notranjo sobano v sebi, kjer prebiva kralj, tj. Bog. Se pravi, da bo hodila iz ene sobane v drugo – med katerimi bodo tudi take, ki bodo zatohle in mračne – to je podoba človekove bede in greha. Toda ker je človek ustvarjen po Božji podobi, ima v sebi željo in hrepenenje po srečanju z Bogom. Zato sluti njegovo veličino in lepoto in ga lahko tudi išče. Terezija opozarja, da če bi človek ostal samo pri spoznavanju samega sebe, bi se slej ko prej znašel v brezupnem položaju. Če smo zazrti samo v svojo bedo ali bedo drugih, ne bomo napredovali, saj se tako izgubi duh drznosti in tveganja, ki je nujno potreben za zdrav odnos do sebe in do Boga. Če pa se, nasprotno, zazremo v Kristusa, ki prebiva v najbolj notranji sobani našega gradu, se bosta naš razum in naša volja oplemenitila ter postala bolj dovzetna za Božje stvari. Ne bomo se pritoževali, ampak živeli v tihi radosti. Ne bomo se ukvarjali toliko s sabo, ampak bomo izstopili iz sebi k bližnjemu. Ljubezen do bližnjega je namreč preizkusni kamen tako spoznanja Boga kot tudi samega sebe.
Neveljaven email naslov