Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga slavijo kar ves teden. Prav v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru že četrto leto zapored razpisujejo natečaj za prevod pesmi iz čustvenčkov v slovenščino. Duhovita poteza, ki pa materinščino postavlja le še v vlogo prevodnega, ne več izvornega jezika nas, ki se imenujemo Slovenci. Kot da predvsem mladi, ki jih razpis nagovarja, že prebivajo v simbolnem svetu univerzalnega, svetovnega digitalnega jezika, v katerem so se izgubile vse razlike med nami in tistimi, ki prebivajo na drugi polobli planeta Zemlje. Ko so leta 1864 naši zavedni rojaki ustanavljali Slovensko matico, ki je februarja praznovala 155 let, so si za cilj zastavili prav izdajanje knjig v slovenščini. S tem naj bi spodbudili razcvet slovenskega literarnega in znanstvenega jezika. Izhajali so iz prepričanja, da je prav jezik, zapisan v knjižni obliki, tisti, ki Slovence postavlja ne samo na evropski kulturni, ampak tudi politični zemljevid. Tako je slovenska knjiga v 19. stoletju določala ne le širino našega duha, ampak tudi meje naših državotvornih zahtev. In tako je bilo vse do angažiranih prizadevanj Društva slovenskih pisateljev in književnikov na splošno v procesu osamosvajanja. Potem ko smo dobili državo, je slovenska knjiga postala le še blago, ki se mora znajti med množico privlačnejših izdelkov na tržišču in se z zapletenimi birokratskimi postopki le delno, predvsem pa izredno skromno financira. Ker ne dosega želenih promocijskih učinkov v javnosti, sponzorjev po večini ne zanima več, avtorji morajo zaradi nizkih honorarjev pisati čim hitreje in učinkoviteje ali pa početi predvsem kaj drugega, če hočejo preživeti. Jezik pa izgublja svojo narodotvorno vlogo in bitko s tehnološko globalizacijo. Slovenska knjiga umira na obroke. Rešila je ne bosta ne svetovni dan knjige ne slovenski teden. Rešimo jo lahko le mi Slovenci, če v njej znova uzremo edino svetlo oporno točko našega narodnega preživetja v prihodnosti.

Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga časti kar ves teden.

Triindvajsetega aprila praznujemo svetovni dan knjige in Slovenija je ena redkih držav, ki ga slavijo kar ves teden. Prav v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru že četrto leto zapored razpisujejo natečaj za prevod pesmi iz čustvenčkov v slovenščino. Duhovita poteza, ki pa materinščino postavlja le še v vlogo prevodnega, ne več izvornega jezika nas, ki se imenujemo Slovenci. Kot da predvsem mladi, ki jih razpis nagovarja, že prebivajo v simbolnem svetu univerzalnega, svetovnega digitalnega jezika, v katerem so se izgubile vse razlike med nami in tistimi, ki prebivajo na drugi polobli planeta Zemlje.

Ko so leta 1864 naši zavedni rojaki ustanavljali Slovensko matico, ki je februarja praznovala 155 let, so si za cilj zastavili prav izdajanje knjig v slovenščini. S tem naj bi spodbudili razcvet slovenskega literarnega in znanstvenega jezika. Izhajali so iz prepričanja, da je prav jezik, zapisan v knjižni obliki, tisti, ki Slovence postavlja ne samo na evropski kulturni, ampak tudi politični zemljevid. Tako je slovenska knjiga v 19. stoletju določala ne le širino našega duha, ampak tudi meje naših državotvornih zahtev. In tako je bilo vse do angažiranih prizadevanj Društva slovenskih pisateljev in književnikov na splošno v procesu osamosvajanja. Potem ko smo dobili državo, je slovenska knjiga postala le še blago, ki se mora znajti med množico privlačnejših izdelkov na tržišču in se z zapletenimi birokratskimi postopki le delno, predvsem pa izredno skromno financira. Ker ne dosega želenih promocijskih učinkov v javnosti, sponzorjev po večini ne zanima več, avtorji morajo zaradi nizkih honorarjev pisati čim hitreje in učinkoviteje ali pa početi predvsem kaj drugega, če hočejo preživeti. Jezik pa izgublja svojo narodotvorno vlogo in bitko s tehnološko globalizacijo. Slovenska knjiga umira na obroke. Rešila je ne bosta ne svetovni dan knjige ne slovenski teden. Rešimo jo lahko le mi Slovenci, če v njej znova uzremo edino svetlo oporno točko našega narodnega preživetja v prihodnosti.