Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste.
Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico.
Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška.
Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog.
Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste.
Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico.
Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška.
Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog.
Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj.
Duhovno misel je pripravila predsednica Društva Prenova v duhu Maribor Cvetka Ajd. Razmišlja o tem, kako je redno prebiranje božje besede hrana za našo dušo.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o moči besede. V govoru moramo biti previdni, saj besede lahko rušijo, če pa jih uporabljamo pravilno, lahko naredimo veliko dobrega.
Na današnji dan pred sto leti so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Primorske Slovenke in Slovenci so veliko trpeli pod fašizmom, v oporo pa jim je bilo narodno zavedno delovanje katoliških duhovnikov. V današnji Duhovni misli koprski škof dr. Jurij Bizjak razmišlja o treh temeljih življenja, resnici, pravičnosti in svetosti, na katere so se opirali tudi takrat zatirani rojaki na Primorskem.
Tudi prilika o sejalcu spada med bisere svetovne književnosti. Ob prvem poslušanju se zdi, da prilika govori o štirih vrstah poslušalcev, toda z njo hoče Jezus pokazati na moč Božje besede, o kateri je govoril že starozavezni prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo … tako je z mojo besedo …: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Besede imajo moč. Pomislimo na učinek, ki jih imajo že besede, ki jih izrečemo ljudje: »Ljubim te! Pomagal ti bom!« »Zahtevam ločitev!« »Med nama je konec!« Preprosta poved lahko reši ali uniči, opogumi ali potlači, dvigne ali poniža. Če ima že človeška beseda tako moč, predstavljajmo si, kakšno moč ima Božja beseda. Človekova beseda se lahko zmoti, medtem ko je Božja beseda vedno resnična. Ko Bog govori, prisluhnejo vse molekule v stvarstvu in ji odgovorijo. Bog je s svojo ustvarjajočo besedo vse ustvaril in po njej je Jezus prišel na svet po Mariji. Če se zavedamo moči besede, bomo bolj pazili na to, kaj govorimo. Ustvarjene po Božji podobi imajo izrečene besede večjo moč, kot si to lahko predstavljamo. Bog pa nam ne govori samo po besedi, ampak tudi na druge načine. Za to lahko uporablja ljudi, dogodke, stvari, celo našo revščino. Vse z namenom, da bi širil svoje sporočilo. Albin je bil odličen podjetnik, a se je zaradi stresnega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in odselil od družine. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Nekega dne je hodil po cesti in na tleh zagledal ukrivljen, rjast žebelj. Najprej je pomislil, da je to odlična podoba njega samega: rjast in brezobličen. Pobral ga je in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in začel ravnati žebelj. Nato ga je očistil rje s smirkovim papirjem. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Spoznal je, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Vedel je, da ne bo lahko, a se je vseeno odločil, da bo poskusil. Danes je Albin spet skupaj s svojo družino in spet opravlja gradbene posle. Tak rjast in kriv žebelj je Albinu odprl oči. Postal mu je znamenje, da lahko na novo začne svoje življenje. Njemu je Bog spregovoril na nenavaden način – po rjastem žeblju. Bog nam velikokrat govori po dogodkih. Bodimo odprti za njegov glas. Naj za nas ne veljajo besede reka: Bog nas pogosto obišče, a največkrat nas ni doma.
Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari. Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje. Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta. V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov. Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega … Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ...
V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik, urednik in direktor krščanske televizije Exodus Zoran Kodela razmišlja o tem, kako nam božja beseda pomaga preživeti.
Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje.
Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami.
Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne!
Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.
Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.
Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.
Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu.
Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja.
Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje.
Neveljaven email naslov