Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.
Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.
Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.
Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana.
Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam.
»Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu.
Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se.
Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let.
Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana.
Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam.
»Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju sploh) je učinkovitost. Pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega brez dela in prihodka ostanejo zaposleni v kakšnem podjetju. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed prisotnih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad tem: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo zaradi tega sveta. K človeka in življenja vrednemu svetu spadaju tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kak sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo resnično radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz čiste ljubezni in znak pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)
Če ste včeraj zaključili z branjem knjige, ki vas je pošteno pritegnila, da ste komaj čakali na trenutke, ko jo boste lahko spet vzeli v roke, ste se danes zbudili bolj sproščeno. Nič več vas ne sili, da bi več nemirno iskali skoraj ukradene trenutke za branje tako napete zgodbe, ki vas je preselila v drug svet. Saj ni pomembno, kakšen je bil konec te zgodbe in kje se je vse skupaj dogajalo. Morda vam je dalo vse skupaj misliti; lahko je avtor tako zaključil, da bi si želeli nadaljevanja; lahko ste z zaključkom razočarani. Kakor koli že, polni ste še vtisov likov, dogodkov, zapletov in razpletov, ki so vas pritegnili. Sam kar nekaj dni še živim z zgodbo. Včasih poiščem podatke o avtorju, mogočem nadaljevanju, filmski uprizoritvi, da bi zgodba in njeni junaki še bolj odzvanjali v meni. Priznati pa moramo, da naj nas je knjiga še tako prevzela, naj se je nadaljevala z novimi zgodbami, nas s časom ta nemir prebranega mine. Junaki iz dneva v dan bledijo in nobena uprizoritev, nobeno nadaljevanje ne more priklicati tiste bivanjske vznemirjenosti, ki smo jo doživeli ob prvem branju. Če se prav spomnim, je veliki pravljičar Hans Christian Andersen nekje zapisal, da knjige porumenijo, mestni učenjaki zbledijo, a knjiga narave poskrbi vsako leto za novo izdajo. Če smo v teh dneh veliko več sami in si vzamemo čas za knjigo, je to hvalevredno. Spomnim pa se starejše gospe, ki je oslabela in bila že kar nekaj mesecev obsojena na svojo skromno sobico. Iz nje je imela pogled na drevo, ki ga je spremljala vse od posaditve do tega, da ji danes nudi mogočno senco. Kljub onemoglosti ji je bilo to drevo kot živa zgodba, ki zmore vsak dan iznajti nov zaplet. Veter, ki to drevo oblikuje na najrazličnejše načine; ptice, ki se podijo po njem; jesen, ki mu je pobrala, vsaj na videz ugasnila življenje; pomlad, ki mu je vrnila brstenje; vse je tej onemogli ženi kot knjiga, ki jo lahko bereš vsak dan na novo. Ni treba veliko, dovolj je pogled skozi okno. Samo odprto oko, ki zmore prepoznavati to vedno novo izdajo knjige narave, je dovolj, da bomo naš dan napolnili z novim življenjem. Če celo utegnemo in zmoremo oditi v gozd, bomo kot tisti junaki kakšnega sodobnega romana, ki so kot bralci vstopili v lastno zgodbo. Želim sebi in vam, da bi znali in zmogli danes listati po tej vedno novi knjigi narave in se pri čudenju ob tej živi zgodbi zahvaliti za njeno ustvarjalnost in priložnost, da smo del nje.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna«, je rekla drugi. »Ne da bi vedela«, je odgovarjala druga. V tem stilu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …«. Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. \tVerjetno takšni pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takšnem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. \tSeveda se takšni pogovori lahko odvijajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takšnem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …«. Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje.
Najbolj strogi zdravstveni ukrepi zaradi zdravstvene krize, ki smo jo doživljali od marca do zdaj, so odpravljeni. Vseeno je še vedno veliko negotovosti in strahu zaradi korona virusa. Zdravnik, primarij in strokovni direktor murskosoboške bolnišnice ter superintendent Evangeljske binkoštne cerkve Daniel Grabar v današnji Duhovni misli razmišlja o zdravju in upanju v teh časih.
Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja. Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6). Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost. Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti. Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen. Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati. Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi.
Neka mati je svojega 5-letnega sina peljala s seboj na koncert velikega poljskega pianista Ignaca Paderewskega. Upala je, da ga bo ta izkušnja spodbudila, da se bo navdušil za glasbo. Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je nato srečala svojega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je njen sin izginil in začel raziskovati po okolici. Točno ob uri so se prižgale luči na odru. Šele takrat je mati opazila svojega sina na odru, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem. Preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je k dečku in z levo roko začel igrati basovsko melodijo, kasneje je še z desno roko začel dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in majhen petletni deček sta navdušila občinstvo s svojim igranjem. Podoba velikega glasbenika in majhnega dečka nam dajeta lepo podobo Sv. Duha, ki je prišel nad učence. Sveti Duh je preoblikoval šibke moči učencev v nekaj močnega, mogočnega. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje malo vredno. Toda Paderewski ga je s svojo »spremljavo« spremenil v nekaj čudovitega. Na podoben način lahko Sveti Duh vse, kar imamo – pa naj bo še tako ubogo, majhno in nebogljeno – nadgradi in spremeni v nekaj velikega in lepega. Kako Sveti Duh vse spremeni, nam dokazujejo apostoli. Učenci so se po Jezusovi smrti skrivali in bili zaprti v hiši. Niso še v polnosti razumeli Jezusovega poslanstva, zakaj je prišel na svet. Binkošti bi lahko povzeli z besedo sprememba. Opazimo spremembo pri učencih in pri tri tisoč poslušalcih, ki so se po Petrovem govoru dali krstiti. Današnji svet potrebuje spremembe. Danes mnogi ljudje ne poznajo Kristusa, na drugi strani pa je mnogo kristjanov, ki so kakor učenci pred binkoštmi – zmedeni, šibki, boječi … Potrebujemo Svetega Duha, da pride na nas in nas spremeni. Na čudovit način je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo: Sami smo samo iskra, toda v duhu smo ogenj. Sami smo strune, toda v duhu smo lira. Sami smo mravljišče, v duhu smo gora. Sami smo pero, v duhu smo perut. Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji. Sveti Duh živi v nas. Binkoštna nedelja nas opominja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo. Opozarja nas, naj jih opogumimo. Naša ljubezen in pogum lahko spremeni in preoblikuje njihove šibke napore v nekaj močnega in mogočnega.
So ljudje, ki zdržijo brez hrane. So ljudje, ki zdržijo tudi brez vode. Okolica jih kaj kmalu razglasi za čudake: za norce ali za svetnike. Vendar ga ni norca in ne svetnika, ki bi zdržal brez ZRAKA. ZRAK je torej bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje. In čeprav je vsepovsod okoli nas, in čeprav vsi dihamo en in isti ZRAK, ga je vendarle mnogo vrst in vsak od nas ga drugače diha in duha: Je ZRAK, ki diši kot sveže zorana njiva in je ZRAK, ki ima v sebi zadovoljstvo požetega polja. Je ZRAK, ki vonja po hlevu: po kmečkih rokah, mleku in gnoju in je ZRAK tovarniške hale, težak in utrujen. Je rezek, hladni ZRAK s katerim te prebudi jutro v gorah in je topli, slani ZRAK, ki ga nosi val obmorskega večera. Je sveži, prepišni ZRAK s katerim te pozdravi soba odprtih oken in je ZRAK prostorov, ki gnijejo v zatohlosti že dolgo neodprtih vrat. Je prijetni ZRAK, ki obkroža človeka, prepotenega po celodnevnem delu in je ZRAK. ki smrdi po neumitem, lenem telesu. In ko se zaženemo v kak klanec, je ZRAKA lahko tudi preveč. Ali premalo? Kdo bi vedel.. In nikakor ne smemo pozabiti na mešanje ZRAKA, toplega in mrzlega, saj nastane veter, ki podi oblake, napenja jadra, ki daje poleta, pa tudi razkriva strehe, ruši, ruje drevesa in razpihuje ogenj. A zakaj vsa ta ekologija me boste vprašali. Ko se je po vstajenju Jezus prikazal učencem je »dihnil« vanje in dejal: Prejmite Svetega Duha! Sveti Duh torej vendarle ni golobček, ki prihaja trkat na vaše okno in zobat zrnje, ki ste mu ga nasuli na okensko polico in za katerim je treba vsake toliko polico tudi počistiti. Sveti Duh je božji dih, božji zrak, bistveni element, pogoj za naše življenje in bivanje.
Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o dilemi imeti ali biti. Brez prizadevanj za materialne dobrine v življenju ne gre, hkrati pa to ne sme biti naš edini cilj.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živita starša s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še mnogo več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako daleč nazaj, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen, je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007, navdihnjena z žametno revolucijo na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni pogojev za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene poti. Ne gre za cenen optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj povsem iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri, ko bo spet padel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, kjer iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot tiste slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad. V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje– za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o njej, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti, treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo –, pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, jo je treba sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih, namreč nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja. Pomlad pač ni v uspehu, v doseženem rezultatu, v sadovih – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je v naporu, samo v tem, da se spopadamo in soočamo s svojimi lastnimi mejami in ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, ker so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo, to je pomlad, »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti) \t
Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali sveže zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svoje mame ali očete na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore. Nam, kristjanom, pa je bilo posebno doživetje, podobno slovesnosti prvih obhajil, ko smo spet lahko pristopili k zakramentu obhajila. Sprejeti Jezusovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj najlepšega, kar vernik lahko doživi v svojem iskanju stika z živim Bogom. Pred obhajilom molimo prilagojeno dvatisočletno molitev rimskega stotnika, ki je prišel k Jezusu prosit za ozdravljenje svojega služabnika. In ko se je Jezus odzval, je v iskreni ponižnosti rekel: Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo – in ozdravljen bo moj služabnik. Priti pod tvojo streho pomeni priti v njegov dom, videti notranjost njegovega doma. Jezus, ki vidi v srce, vidi notranjost odnosov v domu, v katerega vstopi. Pod eno streho živijo različni ljudje, različne generacije in njihovi odnosi so včasih boleči, včasih trpeči, a tudi neskončno nežni in polni ljubezni. Zdaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo: ostani doma, je pod strehami naših domov potekalo zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Ker smo bili omejeni na bivanje pod istim krovom, nismo mogli pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se soočiti z njimi in s samim seboj. O tem času nekateri pravijo, da je bil uspešen, nekateri samo zamahnejo z roko. A vendar, zdaj lahko spet stopi Jezus pod našo streho. Njemu ni treba razlagati zapletenosti medsebojnega družinskega življenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ve vse in nosi v hostiji v našem srcu svoj blagoslov. Prej so nekateri duhovniki hodili po vaseh z monštranco in blagoslavljali hiše in ljudi, zdaj lahko pod našo streho, v sredo našega doma stopi nevidni Obiskovalec in blagoslovi naše vsakdanje življenje, da skozi znova odprta vrata pridemo nasmejani in prečiščeni, bolj povezani in manj zagrenjeni.
Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženski spol in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najbolj znamenito muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in princip ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V četrtek, 40 dni po veliki noči, smo obhajali za kristjane pomemben praznik – praznik Gospodovega vnebohoda. Danes obhajamo nedeljo, ki se nahaja med tem praznikom in binkoštmi – praznik, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Berilo na današnjo nedeljo je vzeto iz Apostolskih del. Gre za knjigo, ki opisuje življenje prve krščanske skupnosti. Apostoli so po velikonočnem dogodku zbrani v dvorani zadnje večerje. Lahko bi rekli, da gre za portret Cerkve, ki svoje korenine poglablja v velikonočnem dogodku, saj je ta dvorana kraj, kjer je Jezus med zadnjo večerjo postavil evharistijo ter duhovniško posvečenje in kjer je od mrtvih vstali razlil Svetega Duha na apostole. Gospod je svojim učencem naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, naj ostanejo skupaj ter se pripravijo na dar Svetega Duha. Zbrali so se torej z Marijo v dvorani zadnje večerje in čakali na obljubljeni dogodek. Jezus torej naroči, naj čakajo – naj počakajo na prihod Paraklita – to je Svetega Duha Tolažnika. V tem lahko najdemo sporočilo tudi za vse poznejše krščanske skupnosti, ne nazadnje tudi za vsakega vernika, kristjana. Včasih mislimo, da je vse odvisno od nas, od naše pameti, od naših načrtov, naših sposobnosti. Mislimo, da moramo narediti vse sami. Jasno, Gospod prosi za naše sodelovanje. Povabljeni smo, da damo na razpolago svoje talente, darove. Nikoli pa ne bi smeli pozabiti, da je on tisti, ki je »pobudnik«. Njegov Duh je namreč pravi protagonist Cerkve. Kolikokrat se nam zgodi, da smo neko stvar načrtovali, si želeli, toda potem se je obrnilo čisto drugače. Celo slovenski pregovor pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Po domače rečeno to pomeni, da je imel Bog prste vmes. V sklepnem stavku današnjega evangelija Jezus pravi: Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Pomenljive se mi zdijo zadnje besede – da bodo eno kakor midva. Razlagalec evangelija Silvano Fausti pravi, da od Boga ne more priti razdeljenost, sinonim smrti. Od njega pride le enost v sprejemanju drugačnosti in razlikovanja, ki prepoznava njegovo delovanje. Od njega prihaja predvsem odpuščanje, ki ozdravi vsako ločenost. Biti eno! Biti v harmoniji, v soglasju, v duhu. Najprej s samim seboj in drug z drugim. Ne nazadnje – tudi kot slovenski narod smo, žal, razdeljeni. In prav zato so evangeljske besede, da bi bili vsi eno, še kako aktualne.
Sloviti cesar Mark Avrelij, znan tudi kot stoiški mislec iz 2. stol., je v svojem dnevniku zapisoval svoje premisleke, ko se je moral kot cesar in poveljnik vsakodnevno srečevati s podobami vojne, smrti, bolezni in raznovrstnega trpljenja. Stoiška filozofija, ki ji je pripadal, mu je tako dajala oporo in ga bodrila, da se ni predal žalosti in obupal nad situacijo, v kateri se je znašel. \tTako lahko med prebiranjem zapisov večkrat zasledimo tipično stoiško misel o notranji povezanosti celotnega sveta: »Zakaj vsepovsod je ista harmonija,« je filozof zapisal v peti knjigi svojega dnevnika. »In kakor dela vsota teles eno popolno svetovno telo, tako se veže vsota učinkujočih vzrokov v en sam popoln vzrok, v usodo.« Mark Avrelij je namreč kot stoik verjel, da je naš svet en sam organizem, ki se stalno spreminja, obnavlja, razvija in v bolj ali manj spremenjeni obliki živi naprej, preveva in usmerja pa ga neka višja sila, ki vse dogajanje med seboj povezuje v neprekinjen vzročno-posledični tok. Ljudje smo med sabo notranje povezani, vse, kar se dogaja, pa je že vnaprej določeno. »To besedo razumejo tudi najbolj nevedni ljudje,« nadaljuje svojo misel, »Saj pravijo: To mu je bilo usojeno. Z drugimi besedami: To mu je bilo tako odrejeno, to mu je bilo tako zapisano. Zategadelj sprejemajmo vsa "naključja" kakor zdravila, ki jih zapiše zdravnik. Tudi med temi je marsikaj grenkih, vendar jih rade volje uživamo, ker se nadejamo zdravja od njih.« Ker je torej potek v svetu po mnenju stoikov vnaprej zapisan, po njegovem mnenju nima smisla, da tarnamo nad svojo usodo – nasprotno, morali bi se sprijazniti z njo in jo vdano prenesti kot nekaj, na kar nismo imeli vpliva. »Zatorej sprejemaj z vedrim srcem vse, kar te doleti, čeprav se ti zdi trdó,« naroča v nadaljevanju sebi in s tem tudi vsem nam. Kajti prav mi sami smo tisti, ki dogodkom pripisujemo njihov pomen in dopustimo, da vplivajo na nas. Mark Avrelij namreč meni, da »stvari same nimajo niti najmanjšega vpliva na dušo; tudi vstopa v dušo ne; tudi ne morejo duše ne obrniti ne ganiti.« S tem še enkrat poudari, da ni na mestu, da bi se zaradi nekega nesrečnega dogodka pretirano vznemirjali ali se prepuščali takšnim ali drugačnim čustvom, pač pa bi morali prav v takih kritičnih trenutkih še bolj paziti, da ohranjamo mirnega duha in razsodnost. Razmišljanje v nadaljevanju podkrepi z optimistično mislijo, da je človek izredno trpežen in lahko marsikaj prenese. »Nikomur se ne pripeti nič takega, česar po svoji naravni ne bi mogel nositi,« je prepričan.
Bog je naš svet v precejšnji meri vezal na molitve ljudi. Težave imamo zato, ker si napačno tolmačimo Božjo voljo. Obstajata dve vrsti Božje volje – suverena in absolutna Božja volja, ki je rezultat Božje svobode in nanjo nimamo vpliva, ker je Bog edini odločevalec, in duhovna (moralna, krepostna) Božja volja, ki je rezultat naše svobode in nanjo imamo vpliv. Kako? Tako da ne lažemo, ne sovražimo, ne ubijamo … Toda zakaj je sploh treba moliti, če ima absolutni in nespremenljivi Bog svoj božanski načrt že začrtan. Če molitev spreminja Božji načrt, je Bog podrejen nam; če ga ne spreminja, pa je nesmiselno in nepotrebno moliti. Če je Bog konstanta, kako z njim logično združiti svojo molitev kot variablo? Paul E. Billheimer je zapisal, da moramo ta del Božje volje razumeti kot virman, ki ni veljaven, dokler nista na njem dva podpisa, Božji in naš. Molitev je naš podpis. Mi smo sopodpisnik. Vendar ali to drži? Kako to, da je Bog nekoč otroke Judov v Egiptu rešil pred smrtjo, v Auschwitzu pa jih ni? Kako to, da tri pravične matere molijo k istemu Bogu, a prva rodi mrtvega otroka, druga težko invalidnega, tretja pa povsem zdravega? Ali se sploh izplača moliti? Zakaj Bog včasih posreduje, včasih pa ne? Tudi Jezus je v svojem času ozdravil le nekaj slepih, bilo pa jih je veliko. Naš preprost odgovor je, da si nekateri kazen zaslužijo ali da imajo premalo vere. Jezus je takšno razlago zanikal in poučil, da zlo enako zadeva pravične in nepravične. Težko je povezati Božjo ljubezen z Božjo pravičnostjo, kajti veliko hudodelcev uspeva, bogaboječi pa ne. Tako se zgodba trpečega, a nedolžnega Joba ponavlja v vsakem življenju. Težko je, ko mi srce v peklu trpljenja zgori do samega pepela. Vem, da zdravnik zdravi, Bog pa ozdravlja, a kaj, ko v morju žalosti ne vidim obale in s stisnjeno pestjo žugam proti nebu in zemlji. Včasih je v meni svetnik, včasih pa zver. Vem, da medicina lahko odvzame trpljenje telesa, filozofija trpljenje uma, klinična psihologija trpljenje duše, vera v Boga pa trpljenje duha. A priznam, da kljub temu razmišljam o Bogu tako, kot so se o njem spraševali radovedni Jobovi prijatelji. Razlika je v tem, da ljudje gledamo na to v črno-beli tehniki, Bog pa vidi tudi barve.
Slovo je vedno naporno in boleče. Samo pomislimo na kakšen najstniški parček, ki se v svoji zaljubljenosti ob koncu zmenka nikakor ne more ločiti. Še res čisto zadnji poljub na vogalu ulice, potem pa morata iti, ker že oba zamujata. Tisto, česar ne moreta zadržati na konkretni ravni, se nadaljuje po telefončku na digitalni, da bi vsaj tako ohranjala povezanost. Da ne govorimo o tem, kako težko se je posloviti od sorodnika ali prijatelja, ki se je odločil, da se bo odselil, ne samo iz naše bližine, ampak po možnosti precej daleč v tujino, in to za dolgo, če ne kar za vedno. Vemo, da to niso lahke stvari, še posebno če govorimo o dobrih odnosih in povezanosti. Res je, da se stik lahko ohranja s priložnostnimi obiski in seveda tudi s sodobnimi komunikacijskimi sredstvi, ampak na drugi strani tudi dobro vemo, da ni enako kot takrat, ko živimo skupaj. Kaj šele, ko se kdo od nas poslovi za vedno, ko torej umre. Tako slovo je najtežje. Bližja je bila sorodstvena vez, bližji in globlji je bil odnos, teže je. Pri preostalih primerih je lahko nadomestno povezanost omogočala digitalna komunikacija, ob smrti pa ta ni mogoča. Konec je pač konec. Ali ne? Danes katoličani obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda. Po vstajenju od mrtvih se je Jezus svojim učencem prikazoval še štirideset dni in jih poučeval ter utrjeval v veri. Nato je napočil trenutek slovesa, odhoda. Sledili so strah, stiska, zmeda zaradi odhoda. Učenci so se v tistem trenutku zavedeli, da bodo ostali sami, prepuščeni sebi, brez Jezusovega vodstva, predvsem pa brez Njega samega Že na veliki petek se je zgodila katastrofa, ko so Jezusa umorili na križu in je bilo vsega konec. Ko je tretji dan vstal od mrtvih, se je upanje vrnilo. Zdaj pa je bilo jasno, da je slovo dokončno. Toda Jezus jih je potolažil: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas.« Potem ko se je Jezus od njih poslovil, so učenci na binkošti prejeli Svetega duha in ta je ostal njihova vez z Jezusom. Niso bili sami. Resda Bog ni bil navzoč med njimi v konkretni človeški osebi Jezusa iz Nazareta, so pa prejeli Svetega duha, ki je Božja navzočnost med njimi in v njih. Vez in odnos z Bogom Očetom ter vez in ustvarjalec odnosov med njimi. Ko se zdi, da ob smrti svojih najbližjih ostanemo sami, ko zaseka ostra bolečina ob izgubi, nas krepi in tolaži prav to, da smrt ni pravi konec. Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih bomo tudi mi deležni vstajenja in večnega življenja. Sveti duh, ki smo ga prejeli pri birmi, pa ostaja edina vez med nami, ki smo še na poti, in vsemi tistimi, ki so se s smrtjo že pridružili večnosti. Brez digitalne povezave. Povezani smo duhovno, v Svetem duhu.
Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel. Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila. Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne. Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega. Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata. Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam. Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja. Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan. Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.
V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam ta karantenski-koronski čas pomaga po svoje oblikovati tudi nekatere sicer utečene duhovne navade in miselne vzorce.
Tokratno duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Izpostavlja kako pomembno je, da črpamo svojo duhovno moč iz Božje besede in po tem uravnavamo tudi svoje poti vsakdanjega življenja.
Ena hudih posledic vojn je, da številni otroci postanejo sirote. Včasih vidimo pretresljive posnetke ali fotografije teh zapuščenih otrok. Dogaja se, da sirote spremljajo ali objemajo zdravniki, drugi medicinski ali humanitarni delavci. Kljub temu tem otrokom iz oči sijeta žalost in obup-. Žalostni iščejo zavetje in preživetje. Toda potrebujejo več kot samo preživetje, potrebujejo čut pripadnosti, pripadnost družini in domu. To se pravi, da pripadajo nekomu in niso sami. Vsa potrebna materialna pomoč jim ne more dati te stvari. Njihovo žalost ob izgubi staršev lahko napolni samo razumevajoč in trajen odnos. O sirotah govori tudi Jezus v današnjem evangeliju, saj pravi: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Evangeliji so bili napisani v grščini in v tem jeziku sirota pomeni učenca brez navzočnosti ljubečega učitelja ali mojstra. Tako je veliki grški filozof Platon dejal ob smrti drugega velikega filozofa Sokrata, da bodo sedaj njegovi učenci zapuščeni, kot otroci brez očeta. Podobno je razmišljal Jezus, da bodo njegovi učenci po njegovi smrti kot sirote. Zato je dejal: »Ne bom vas zapustil sirot«. A s tem pokaže razliko med seboj in drugimi učitelji in na to, da v Božjem kraljestvu ni sirot. Kristus nas tudi po svoji smrti ne zapušča in njegovi učenci nismo sirote. Zato ljudje, ki pripadamo Božjemu kraljestvu, nismo sirote, čeprav se včasih počutimo kot sirote in sami. Težko prenašamo nadloge bolezni in starosti ter druge nevšečnosti. Kdo ima lahko celo občutek, da ga je Bog zapustil. Nekatere muči nerazumevanje ljudi, morda tudi najbližjih. Pa nam vera govori in Jezus v evangeliju zagotavlja, da nismo sami, ampak da nas vedno spremlja. Zagotavlja nam tudi, da nas ne bo pustil samih v naših bojih in težavah. Obljubil nam je Svetega Duha: »In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj« (Jn 14,16) Duha Tolažnika, Spodbujevalca, Podpornika in Zagovornika v težkih in lepih trenutkih našega življenja. Globoko sporočilo današnjega Evangelija je, da v trenutkih, ko nam je v življenju težko, nismo sami in nikoli nismo sirote.
Neveljaven email naslov