Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Staram se. Se mi zdi.
Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd!
Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!«
Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic.
Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Staram se. Se mi zdi.
Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd!
Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!«
Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic.
Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!
Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno.
Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.«
Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes!
Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade!
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.
»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!
V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom.
Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t
V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla.
Kitajski nosač vode je imel dva velika glinasta vrča, obešena na palici, ki ju je nosil na ramenih. Ena posoda je bila počena, druga pa je bila cela. Iz prve posode je curljala voda vso pot, ko jo je nosil domov. Cela posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je nosač v njej prinesel domov veliko več vode kot v počeni. Počena posoda se je sramovala, zato je nekega dne rekla nosaču: "Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela." Nosač je odgovoril: "Ali si opazila, da rože cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je cela? Ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost, sem posejal rože na tvoji strani poti. Vsak dan jih zalivaš. Če ne bi bila taka, kot si, me te rože ne bi dan za dnem razveseljevale.« Vsakdo izmed nas ima kakšno pomanjkljivost. Vsakdo izmed nas je po svoje »počena posoda«. (Zgodbe za pogum, 122.) Pa ne samo mi, vse je nepopolno. Svet, na katerem živimo, ima pečat nepopolnosti. Vsak dan znova zato čutimo svojo nemoč in nepopolnost. Zato je Kristus prišel na svet, da bi ozdravil naša srca. Evangelij današnje nedelje pravi, da so se Kristusu zasmilili nepopolni ljudje (prim Mt 9,36), ker niso imeli nekoga, ki bi dajal najgloblji smisel njihovemu bivanju. Navajeni smo gledati obraze dvanajsterih apostolov, naslikanih na stenah cerkve. Današnji evangelij nam prinaša seznam Jezusovih apostolov. Toda ne smemo pozabiti, kako nepopolni so bili. Peter je bil vzkipljiv in lahkomiseln, Jakob in Janez sta bila ambiciozna in povzpetniška, Matej je bil »sodelavec okupatorja«, to je Rimljanov, saj je zanje pobiral davke. Tomaž je bil dvomljivec, Juda Iškarijot izdajalec. Apostoli niso bili idealni in Jezus je to vedel in vendar jih je izbral za oznanjevalce. Njim, nepopolnim, je zaupal veliko poslanstvo, naj imajo sočutje s človeško slabostjo, kakor jo je imel On. Jezus svojega poslanstva ni zaupal samo poklicanim dvanajsterim apostolom, ampak vsem vernikom. Vsi smo poklicani, da učimo, tolažimo, odpuščamo ter zdravimo, kjer koli je potrebno. Danes naše družine, prijatelji, sosedje in sodelavci potrebujejo ljubečo prijaznost, kakršno je Jezus pokazal pred dva tisoč leti. Po zgledu apostolov zmoremo sprejeti same sebe, kakršni smo, to je nepopolne. Ne bojmo se zato svojih nesposobnosti. Tudi mi, čeprav nepopolni, lahko pokažemo na lepoto Jezusovega nauka. Smo samo orodje v Božjih rokah. Smo slabo orodje, a je zato Mojster toliko boljši in lahko dela z nepopolnim orodjem, to je z nami, in v dobro drugih uporabi celo naše slabosti.
Spoštovani, te dni sem bral o grozodejstvih na poljih smrti v Kambodži, ki so jih izumili rdeči kmeri, da bi vzpostavili komunistični režim utopične države na temeljih idej maoizma. Odgovorni so za smrt približno dveh milijonov ljudi. Presunilo me je, ko sem prebral, da je Kim Il Sung, večni severnokorejski predsednik in vodja delavske partije, zahteval, da mora biti njegov blazinasti vzglavnik napolnjen le s perjem vrabčjih podbradkov, ki velja za najfinejše perje. Da so napolnili en njegov vzglavnik, so ubili 700 000 vrabcev. Ali je bil sploh razumen, ko je njegovo ljudstvo umiralo od lakote? Med branjem sem se spraševal, kje je bil medtem Bog. Priznam, da imam kot vernik in teolog z dojemanjem Boga veliko težav, hkrati pa me takšna razglabljanja vodijo k dozorevanju vere. Zato, da se hočemo Boga znebiti, je kriva napačna interpretacija Svetega pisma. Zloraba Svetega pisma je omogočila inkvizicijo, barbarske pohode, križarske vojne, zažiganje heretikov, sužnjelastništvo, pošastne genocide, polja smrti … Težko se zgodi, da bi srečali človeka, ki bi nehal verovati v Boga zato, ker je prebral Marxov Kapital, Nietzschejevega Antikrista ali Sartrova Zaprta vrata, poznam pa veliko ljudi, ki ne morejo prenesti neumnih in napačnih razlag Svetega pisma. Sveto pismo vere v Boga ne predstavlja z definicijami, temveč z raznovrstnimi zgodbami, ki jih je treba pravilno interpretirati. Na srečo je Sveto pismo izpoved ljudi, ki so se spoprijemali tudi s trenutki krize vere. Včasih je sonce skrito za oblaki. O Bogu lahko govorimo le s svetim neznanjem in povemo samo to, kar je o sebi povedal Bog. Včasih je treba pred njim umolkniti. Tomaž Akvinski je rekel, da bolj vemo, kaj Bog ni, kot kaj Bog je. Bog je govor, ki molči, in molk, ki govori. Kdor uničuje tišino, uničuje pot, ki vodi k Bogu. Tišina in molk sta znak obilja, ne pa pomanjkanja. Bogu sta beseda in molk isto. Včasih se Bog toliko skrije, da ga razglašamo celo za neobstoječega. Cerkveni očetje so učili, da pravi vernik živi tako, kakor da Boga ne bi bilo (Etsi Deus non daretur). Ko se moja vera in dvom objemata, se zgodi, kar je o Bogu zapisal teolog Karl Rahner: »Ti si me zaobjel, nisem jaz tebe doumel.«
Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česarkoli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja.
Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
Dobro jutro, cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih mogočnih vej ostal samo kup suhega dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi začelo postajati votlo. A še vedno bomo lahko iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Ne samo drevesa, ki za rast svoje popolnosti potrebujejo desetletja dolgo, tudi ljudje smo tisti, ki počasi začnemo odmirati, če v nas udari strela z jasnega in nas skupnost – družinska, verska, delovna – izloči. Ni nujno, da zaradi bogate razraščenosti naše krošnje ali plitvih korenin. Življenjske nevihte je težko napovedati. Vsakomur od nas se lahko zgodi, da bo vreden manj kot kup suhega dračja. Časi, ko smo po domačem gozdu nabirali suho, odpadlo vejevje, so že zdavnaj minili. Le redko kdo zna še zvezati veje v butaro. Navadno so suho šibje ali praprot po gozdu nabirali revnejši ljudje. Butare so uporabljali za kurjavo, steljo in krmo. Ne glede na namen in vrsto dračja je bilo pomembno, kako je dračje zloženo in povezano v butaro. V lepo butaro si lahko povezal in pozneje zložil v suh prostor samo enako dolgo dračje. Tako nekako naj bi bilo tudi z našimi življenjskimi butarami. Nekdo bi nas moral, potem ko pademo, pobrati, še malo porezati in povezati v butaro. A veliko lažje je nabirati suho dračje kot pobirati zlomljene in nalomljene ljudi, mar ne? Še težje je v njih prepoznati in ceniti vrednost za širšo ali ožjo skupnost. Zakaj neki bi pobirali suho dračje okrog sebe, če pa okrog nas rastejo visoka in zdrava drevesa? Saj z njim res ne moreš storiti veliko, a podkuriš pa že. Tako kot vse drevesne vrste ne uspevajo enako na istih tleh, tudi ljudje ne rastemo in rojevamo istih sadov vsepovsod enako. Tako kot je treba presaditi okrasne rastline v nov lonec s svežo zemljo, bi se morali znati presaditi tudi ljudje. Poiskati nov in rodoviten prostor, kjer bomo lahko pognali sveže veje in se dobro zakoreninili. Le tako bodo življenjske butare dosegle svoj namen. Tudi za vas in zame je upanje. Tako kot je upanje za drevo: »[…] če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha. Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira, če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika« (Job 14,7–9). Pomlad je v teh dneh že dodobra vzbrstela. Vzemite si čas in se sprehodite po bližjem gozdu. Kaj mislite, da boste opazili? Da, opazili boste tudi suho dračje in trhla debla. A opazili boste tudi novo življenje. Še več, tudi vonjali ga boste. In ne pozabite: v zatohlem in nerodovitnem prostoru ne boste mogli pognati svežih vej.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, med letoma 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembni centri sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Danes Slovenci praznujemo državni praznik Dan Primoža Trubarja kot spomin na avtorja prve knjige v slovenskem jeziku in pobudnika oblikovanja zavesti o enotnosti slovenskega kulturnega, jezikovnega in političnega prostora. Praznik sovpada z datumom Trubarjevega rojstva leta 1508. S samostojnim državnim praznikom je Primož Trubar dobil mesto v slovenski družbi in državi, kot si ga zasluži. Namreč z uvrstitvijo Dneva Primoža Trubarja med slovenske državne praznike se utrjuje zavest o pomenu Primoža Trubarja ne samo kot protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta protestantske - evangeličanske Cerkve na Slovenskem, ampak tudi kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, ki je s svojim izjemnim in razvejanim delovanjem neizbrisljivo zaznamoval svoj čas in ustvaril večen temelj slovenskemu narodnemu samozavedanju in samozavesti. Vsled temu lahko nedvomno trdimo, da je Dan Primoža Trubarja v resnici praznik znanja, vztrajnosti in poguma. Žal pa se Slovenci, kljub poznavanju in priznavanju Primoža Trubarja kot osrednje figure slovenskega protestantizma ter kot simbola slovenske reformacije in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, premalo zavedamo daljnosežnosti posledic, ki jih je povzročil. Samostojen slovenski jezik, ki bi preživel čas reformacije na Slovenskem, je bil namreč v 16. stoletju nič manj kot utopija, kaj šele misel, da bi živel in se razvijal naprej v novo tisočletje. Ni šlo le za prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, ki smo jo dobili prav zahvaljujoč Trubarju, temveč za vse ostalo, kar je ta slovenska knjiga pomenila in predstavljala. Trubar je jezik, ki je do tedaj veljal za "jezik tlačanov in kmetov", nezmožen literarnega izražanja, povzdignil na raven liturgičnih jezikov tedanje Evrope. Slovence je jasno nagovoril v skupnem, njim domačem in vsem razumljivem jeziku. S tem smo Slovenci dobili veliko več kot samo sredstvo medsebojnega sporazumevanja. Dobili smo temeljni povezovalni element, element, ki ga potrebuje vsak narod, če želi preživeti in se razviti. Dobili smo tisti najbolj nujen sestavni del narodove zavesti, dobili smo temelje za naš narodni in kulturni razvoj in vzpon. Teh temeljev, ki so bili postavljeni, ni bilo več moč zrušiti, skupnega jezika ni bilo več moč izkoreniniti, okrepljene narodne zavesti pa ne zatreti. Jezik in zavest sta torej "stala in obstala", se razvijala in krepila in bila tisto trdno vezno tkivo, ki je narod povezovalo tudi pozneje, v časih najhujših preizkušenj vse do danes. Brez skupnega, knjižnega jezika, brez tega narodno-združevalnega in narodno-identifikacijskega simbola bi verjetno klonili pod pritiski močnih tujih vplivov, slovenska identiteta, kolikor jo je takrat sploh bilo, pa bi bila najverjetneje stvar preteklosti. Slovenski državni praznik Dan Primoža Trubarja, ki pa ni dela prost dan, je torej namenjen Trubarju, ki je bil najpomembnejša osebnost pri razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega naroda in nam omogočil, da smo iz razdrobljenega in preprostega ljudstva prerasli v samozavesten narod, zavedajoč se svoje samobitnosti. Vsem Slovenkam in Slovencem želim lep praznični dan.
V šoli smo se naučili, da je ena plus ena plus ena – tri. Logično, dokler smo na področju matematike. Kaj pa, če bi rekli, da je ena plus ena plus ena enako ena? Ne zdrži. Se upira razumu in logiki. Res je, ker zgolj z razumom in logiko ne zmoremo priti do Boga. Boga, ki je trojstven in eden. Kjer so tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, a so vendarle en sam Bog. Na matematični ravni ne zdrži, na odnosni pa. Že takoj na začetku Svetega pisma beremo, da je »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi« (1 Mz 1,27). In kakšna je ta podoba? Kako je človek podoben Bogu? V čem je naša podobnost z Bogom? Tisto, kar določa razmerje med Božjimi osebami je odnos. Bog Oče je oče Sinu. To odraža in definira njun odnos: Oče – Sin. Sveti Duh je Odnos sam, je tudi Odnos, ki ga ima Bog do nas. Konkretno rečeno je naša podobnost z Bogom v tem, da smo ustvarjeni po matrici, po modelu odnosa. Kot je v Sveti Trojici, v Bogu temeljen odnos med tremi Božjimi osebami, tako je temelj našega človeškega bivanja to, da smo odnosna bitja. Ker je torej odnos ena od temeljnih lastnosti Boga, je tudi naša podobnost z Bogom prav v tem, da smo ljudje bitja, ki živimo v odnosih. To nas dela ljudi, sicer postajamo slabši od živali. Če ni temelj našega bivanja odnosnost, potem drug človek zame postane samo predmet, nekdo, od kogar imam korist, ki bo na tak ali drugačen način služil moji sebičnosti in egoizmu. To se najbolje odraža v naši potrošniški miselnosti, ko mi ni pomembno, kako in kaj je z drugim, le da je zame prav, da je meni dobro. Drugi me ne zanimajo. Posledično to vključuje tudi odnos do stvarstva – me ne briga, kaj je z okoljem, mi je vseeno, kaj bom in bomo zapustili prihodnjim generacijam – samo, da je ta trenutek meni dobro. To nas trga v odnosih in to nas dela najbolj osamljene. Ustvarjeni smo po Božji podobi, kar pomeni, da smo ustvarjeni za odnose. Ti pa so mogoči le v resnični ljubezni, ko ne iščem in ne zahtevam samo svoje in zase, ampak sem se pripravljen podariti drugemu, nekaj zanj narediti, tudi iti preko sebe in izstopiti iz cone udobja. Vrtenje okoli sebe nas vodi v sebičnost in egocentrizem in posledično v globoko osamljenost, izolacijo in depresijo. Živeti odnose v prisotnosti in polnosti pa nas dejansko dela ljudi, ko te odnose živimo v ljubezni, pristnosti in spoštovanju. Kristjani smo s krstom postali sinovi in hčere nebeškega Očeta. Kot taki smo poklicani in povabljeni, da najprej živimo odnos z Bogom kot ljubljeni sinovi in hčere in da ta odnos ljubljenosti postane podlaga za vse odnose, v katere vstopamo. Tudi z nevernimi in drugače verujočimi in z vsem stvarstvom, saj vse nosi pečat, podobo našega Boga, ki je odnosen, trojstven in eden.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njena avtorica Milena Dušej iz evangelijske Hiše molitve v Gladomesu pri Slovenski Bistrici premišljuje o življenju z Jezusom.
Neveljaven email naslov