Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže.