Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo.
Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja.
Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja.
Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim vam dan poln srčnih dejan in v njem malo praznih besed. Kdo ne bi hitel mimo človeka, za katerega ve, da veliko govori, preveč govori in vedno bolj govori in ga na noben način ne moremo ustaviti. Takega se, če se le da, na daleč izognemo.
Pred dnevi mi to ravno ni uspelo. Spet sem se srečal z znancem, ki je znan po svojem besedičenju. Ne bi mogel reči, da ga nekaj časa ni prijetno poslušati. Priznati moram, da te njegova zavzetost in predvsem njegovi visokoleteči načrti za nekaj časa pritegnejo. Vsakič znova se navduši nad čem novim. Poln je prihodnosti, njegove besede nizajo uspehe, spreminjajo ne le domači kraj, ampak kar cel svet. Sam bo znašel take in drugačne naprave, ki bodo človeštvo rešile vseh mogočih nadlog. Z besedami zmore to vse lepo in natančno opisati. Če ga dobro ne poznaš, bi hitro verjel, da je vizionar, ki jih sodobna družba še kako potrebuje. Ker ga poznam in vem, kakšna je njegova hiša, stanje njegove družine in njegova zmožnost, da se drži vsaj kakšnega dela, da bi tako vsaj malo poskrbel zase in svoje domače, ga vsakič znova poslušam bolj z zaskrbljenostjo kot z navdušenjem. Sprašujem se, kdaj bo vendar odrastel, kdaj bo znal skrbeti zase in za te, za katere je prevzel odgovornost. Na to vprašanje vedno težje najdem odgovor. Kljub številnim sposobnostim in dobrim možnostim, se bojim, da bo težko kdaj sprejel stvarnost življenja.
Nisem edini, ki srečuje take ljudi. Poznamo: polni so besed, a pri dejanjih se ustavi. Naj se še tako naprezamo, da bi jih prizemljili, nam ne uspe. Bolj ko se z njimi prerekamo, višje letajo njihove besede. Kdo ne bi pomislil na tisto pesem: besede, besede, besede. Dobri ljudje se izgubljajo v načrtih, sanjah, besedah, ki nikoli ne bodo postale dejanje. A človeški govor zares zaživi samo takrat, kadar temu sledijo dejanja. Kot sem sam bolj ali manj prisluhnil znancu iz usmiljenja, tako tudi mi že vnaprej preslišimo take, ki zgolj govorijo, a temu ne sledijo dejanja. Tehtna beseda, beseda, ki jo resno vzamemo, prihaja iz ust človeka, za katerega vemo, da je mož dejanja.
Ne gre, da bi se pohujševali nad sanjači, taki so vedno bili in bodo. Sami negujmo besede, ki jih govorimo. Naj bodo podkrepljene z našimi dejanji. Dnevi so dolgi in v teh dolgih dneh smo veliko več v družbi, zato je to lepa priložnost, da ohranjamo besede pri življenju. Ohranimo jih tako, da stojimo za njimi. Naj bo vsaj današnji dan brez praznih besed in poln dejanj. Le tako lahko ohranjamo vero v besede drug drugega.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospodovo vstajenje je naše upanje!« Cerkveni učitelj je s to trditvijo želel krščansko občestvo okrepiti na poti vere v večno življenje in da ne bi ob soočenju s trpljenjem, zlom in dejstvom smrti, izgubili pogum in obupali. Vprašanje upanja je še posebej na mestu v letošnjem času priprave na veliko noč, ki je zaznamovan z zlom vojne v Ukrajini in z vsemi posledicami, ki jih vojna prinaša za njene državljane, za Evropo in za ves svet. Vera v vstajenje in večno življenje, ki jo krepi velikonočno upanje, temelji na zgodovinskem dejstvu Kristusovega trpljenja in vstajenja od mrtvih. Gotovost, da bomo deležni neminljivega življenja ne izhaja iz človeškega dognanja, temveč iz dejstva Božje obljube. Smrt nima zadnje besede! To oznanilo je bistvo evangelijskega sporočila in temelj verovanja. Kakor je bil obujen Gospod Jezus, bomo obujeni tudi mi. Sveti Pavel opozori na nevarnost dvoma v to resničnost in izpostavi: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« In doda: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.« (1 Kor 15, 14.19) Velikonočno jutro je glede prihodnosti človeštva prelomnica in začetek novega stanja. Jezus je vstal, da bi sam živel v nas in da bi v njem, to je z njegovo močjo in milostjo, bili že na tem svetu deležni Božjega življenja tudi mi. Slednje se bo v polnosti udejanjilo v večnosti. Ob zori velikonočnega jutra sta Peter in Janez našla grob prazen. Magdalena in druge žene so srečale vstalega Jezusa; ob lomljenju kruha sta ga spoznala tudi učenca na poti v Emavs. Vstali Gospod se je zvečer prikazal tudi apostolom v zgornji izbi, nato pa še drugim učencem v Galileji. Tudi mi smo ob premišljevanju teh evangeljskih poročil povabljeni, da Vstalega prepoznamo v konkretnih življenjskih okoliščinah, ga sprejmemo v svoja življenja kot sopotnika, ki ima z nami sočutje in nas vodi v življenje. Vabim Vas, da ob spoznanju lastne krhkosti in ob soočenju z rušenjem lažne gotovosti gradimo krščansko občestvo in svet na zanesljivem temelju upanja, ki je Vstali Kristus! Gospod je vstal in živi, živeli bomo tudi mi! Aleluja. Veselo veliko noč in naj bo Gospodov mir z Vami vsemi!
Poleg kristjanov tudi Judje vsako leto praznujejo Veliko noč ali Paskvo. Druga Mojzesova knjiga, ki o tem poroča, je pravzaprav Prva, saj opisuje ta praznik kot temelj njihovega obstoja. Izraelci so se najprej zavedali, kako so postali svobodni in se znašli v obljubljeni deželi, šele potem so razmišljali in ugotovili, da jih je Bog Stvarnik v svoji dobroti poprej ustvaril in izvolil za svoje ljubljeno ljudstvo. Zato tudi Mojzesova postava neprestano naroča, naj mlajši rodovi zvedo za vsa čudovita dela, ki jih je dobri Bog zanje storil, kako so obupajoče tavali po puščavi in si očiščevali starih navad in pregreh. Toda sedaj so ljubljenci Božji in lahko proslavljajo. Pozidali so jeruzalemske griče, nasadili trto in posadili žito. V tem blagostanju ne smejo pozabiti, kaj vse so zapustil v Egiptu. Velikonočni obed naj jih spomni na minule tegobe: mlajši sin mora zato očeta vpraševati, kaj pomeni posamezno grenko zelišče, ki je spomin na grenkobe in žalosti, ki so jih doživljali v Egiptu; kaj pomeni nekvašen kruh ali opresniki, ki jim razkriva naglico, ko niso mogli čakati, da bo kvašen kruh narasel, ampak so morali na hitro oditi, zato so spekli le nekaj moke na ostanku žerjavice v peči. Da bi se zavedli novega življenja, ki se je začelo porajati v puščavi na Sinaju, so sklenili z Bogom zavezo ljubezni in zvestobe. Vedo, da so morali poprej marsikaj zapustiti, odvreči in svobodno stopiti naprej. Tudi danes je tako, če hočejo ostati svobodni, morajo odvreči razvade in stranpoti okoliških narodov. Toda to pomeni hkrati radost in veselje, da lahko ohranijo privilegirano prijateljstvo z Bogom. Tudi za kristjane je Velika noč praznik novega rojstva. Prav tako se mi ob krstni vodi, ki jo to noč blagoslavljamo, ob žuborenju novega izvira na novo porajamo. Kristus s svojimi učenci, s katerimi tudi tokrat obhaja Veliko noč, sklepa novo zavezo, zavezo novega življena. To novo življenje pomeni, da se zaradi prijateljstva in ljubezni tudi mi nečemu odrečemo in zaživimo na novo v osvobojajoči Kristusovi besedi evangelija, ki nam narekuje nove človeške odnose, skratka novo življenje. Na Veliki petek smo videli, da je Kristus zapustil prav vse, tudi svoje zemeljsko življenje, toda preko Velike noči prihaja velikonočno jutro, ki prinaša nove radosti. Če smo v postnem času tudi mi marsikaj zapustili, od slabih navad do različnih sebičnih teženj, je sedaj prilika, da se na novo rodimo, rodimo v veselju, da nam je vse odpuščeno in da tudi mi odpuščamo ter da nastopa novo obdobje, obdobje nove ljubezni in prijateljskih vezi.
Veliki petek je dan, ko se kristjanke in kristjani spominjajo Jezusovega trpljenja in smrti. Avtor današnje Duhovne misli evangeličanski škof mag. Leon Novak nas spomni na pomen Jezusovega trpljenja, žrtvovanja za človeštvo in hkrati tudi opozarja na vstajenje – zmago nad smrtjo.
Danes, na veliki četrtek, pričenjamo z obhajanjem velikončne skrivnosti, središča in vrhunca celotne odrešenjske zgodovine, ko slavimo spomin zadnje večerje in hvalimo skivnostno svetega Boga za milost svetega reda. Danes se začenja skrivnost, ki bo svojo dovršitev našla v prebodeni strani Kristusa, večnega velikega duhovnika, ko bo jutri na veliki petek dovršil svojo enkratno daritev na križu in bo v tem rojena Cerkev ter bosta iz Gospodove strani pritekli kri in voda – krst in evharistija. Prav spominja sveti Tomaž Akvinski, ko poje: »O memoriale mortis Domini - O spomin, ki kažeš smrt Gospodovo, živi kruh, ki daješ hrano milostno: od te hrane moja duša naj živi in se v njeni moči večno veseli.« Skrivnost pa ni le v dejstvu, da se je neskončo sveti Bog hotel ponižati in med nami do danes ostati pod podobo kruha in vina, marveč v njegovi vsepresegajoči ljubezni. Kjer dobrota je, ljubezen, tam je Bog. Premodri Gospod nas je hotel v eno združiti tako, da nas nasičuje z enim kruhom, da se po skrivnostni mani preobražujemo v tisto resnično mistično Kristusovo telo, ki je Cerkev. Ko Kristus učencem umije noge, pokaže kakšna ljubezen je Božja ljubezen - ljubezen, ki streže, ki ne hlapčuje, pa vendar, ki streže; ko Kristus postavi najsvetejši zakrament, pokaže kakšen je način Božje ljubezni – ljubezen, ki gre do konca, do smrti; ko Kristus pravi, da naj vedno znova ponavljamo to daritev in ko tako posveti svoje apostole ter jih včleni v sveti red, pokaže kako bo Božja ljubezen, po rokah duhovnikov zgoščena v drobnem koscu kruha, celotna in vendar ne razdeljena, ostala do konca sveta. Ko pa Kristus svojim apostolom in torej tudi nam naroča, naj ponavljamo in obnavljamo daritev, ki jo je sam pričel pri zadnji večerji, pa brž ko ne ne misli le na daritev, sveto mašo, kot prvo in najpomembnejše opravilo Cerkve na zemlji, marveč tudi na daritev ljubezni, ki jo je sam živel, ki je povzeta in vsebovana v presveti evharistiji, pa vendar, ki jo moramo živeti tudi med seboj. Vnemar bi prejemali Boga v presveti evharisitiji, če bi ne živeli tudi ljubezni med seboj. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, preljubi v Kristusu. Bog je tam, kjer je dobrota in ljubezen, ker je Bog ljubezen sama. Postajajmo tudi mi drug drugemu služabniki, da bomo obenem postajali tudi vedno bolj božji.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje končujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem pa ga je mogoče preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. To pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Preganja nas dnevna naglica, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben videti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu: koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj ko se več govori o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo z ambrozijo. Sicer sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustavite se, ustavite se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro odpeljati otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: skozi dan drvi že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da popolnoma zanemarim sočloveka ob sebi, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja pa me čaka psihoterapevt in po možnosti še kakšna telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Za to, da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdnato nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku, ni časa, delo nas priganja. S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kakšna šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je številne rodove vzdrževalo v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd sestavljen iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Praznujemo cvetno nedeljo. Prihodnjo nedeljo je že velika noč. Vsako leto evangeljski odlomek na današnji dan pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je »vzpenjanje« najprej v zemljepisnem pomenu. Genezareško jezero leži namreč približno 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Tudi v vsebini današnje cvetne nedelje vidimo neke vrste paradoks. Na eni strani Jezusov vhod v Jeruzalem, Jezusov pasijon, trpljenje, na drugi strani pa govorimo o ljubezni. Morda se nam postavi celo vprašanje, kaj imata skupnega trpljenje in ljubezen. Čisto življenjsko podvprašanje bi lahko bilo: Kdo si želi trpljenja? Bog ne daj, čim dlje vstran. Po drugi strani pa isto podvprašanje za ljubezen: Kdo si ne želi ljubezni? Današnja cvetna nedelja združuje eno in drugo. Jezus stopi na pot trpljenja iz ljubezni do nas, za vsakega izmed nas. S trpljenjem, s križem nas odrešuje. Po domače bi rekli: gre na križ, ker nas ima rad in ker nam želi razodeti Božjo ljubezen do nas. Če pogledamo na naše življenje s pravega zornega kota, hitro opazimo, da gre tudi v našem življenju za prepletanje ljubezni in trpljenja. Le s to razliko, da si ljubezni želimo, pred trpljenjem pa velikokrat, če se le da, bežimo. Jezus nam na današnjo nedeljo kaže pot ljubezni. Kajti, če človek živi in dela iz ljubezni, potem je celo trpljenje lažje. Samo v luči takšne ljubezni more žena roditi in vzgajati otroka; more družina leta in desetletja nesebično skrbeti za invalidnega člana; moremo delati dobro tistim, ki nam delajo hudo. Samo takšna ljubezen je zmogla nagniti mater Terezijo in njene sestre, da so se odločile vse življenje sklanjati se nad najbolj nesrečnimi … Naj nas v današnjo cvetno nedeljo spremlja misel Viktorja Frankla, ki je zapisal: »Človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.« Evangelij nam to vedno znova dokazuje.
Jutro je. Na mizi je kava ali čaj in zraven še kaj, kar vas nasiti in dobro tekne. Pred vrvežem prihodnjih ur lahko užijete malo tišine. Dan vas še nima pod nadzorom. In v tem trenutku vam želim v razmislek ponuditi eno najbolj znanih svetopisemskih besedil, ki naj bi dnevu, ki je pred vami, dalo usmeritev: “Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.” (Prd 3,1). Besedila med branjem in sčasoma razvijejo svoj vpliv na nas in Salomonova izjava je zelo priljubljena. Našla je celo pot v likovno in glasbeno umetnost. Kako vi slišite in razumete te besede? Lahko jih razumete kot “vse ob svojem času” in se s takšnim razumevanjem izognete preveč jasnim zahtevam, ki so vam predložene, in ustvarite določeno distanco, ker ne morete zdaj ali zelo hitro zadostiti temu, kar nekdo pričakuje. Lahko bi jih razumeli tudi kot “Vedno vse po vrsti,” kar vsekakor vsebuje določeno odlašanje ali obotavljanje ter olajša prehod na vero v usodo. Posvetimo pa se še eni različici razumevanja, namreč: “Za kaj je prav zdaj čas?” Kaj naj bi in kaj lahko danes določa vaš dan in mu da smisel? Na Odeonskem trgu v Muenchnu je bilo spomladi leta 2014 veliko kulturno dogajanje s temo “100 let od prve svetovne vojne”. Študentje umetnosti so se predstavili kot živ spomenik na podestu pred Dvorano vojskovodij, v kostumih, ki so ponazorili črno-zeleno bronasto patino spomenika padlim. Molče so več ur ležali tam brez znakov življenja. Izmučena življenja žensk, moških in otrok, ki so utrpeli nasilje. Vendar pa nasilje ni samo stvar preteklosti. Povsod kamor se ozremo ga vidimo. Statistike, povezane z njimi, so alarmantne. Nasilje je odgovorno za več kot 1,6 miljona smrti na svetu vsako leto. Nasilje je po vsem svetu eden od glavnih razlogov umrljivosti med osebami, starimi od 15 do 44 let. 35 odstotkov žensk po vsem svetu - več kakor ena od treh - je v svojem življenju doživelo nasilje v domu, pa naj gre za telesno, psihično ali oboje. Eno od 10 deklet, mlajših od osemnajst let, je bilo prisiljeno v spolni odnos. Več kakor 6 milijonov otrok je vsako leto priča nasilju v domu. Lahko bi nadaljevali s statistiko. Toda za številkami so ljudje, in to v večini primerov najranljivejši in najšibkejši. To ni ravno spodbudna tema za jutranje premišljevanje, kajne? Ali se nas res tiče, če druge zlorabljajo, pretepajo, trpinčijo ali ubijajo? V svetopisemski knjigi Pregovori so zapisane besede, ki nam odgovarjajo na to vprašanje: “Odpiraj svoja usta za mutca, za pravico vseh prizadetih.” (Pregovori 31,8) Avtor tega tisočletja starega zapisa je bil kralj, torej je imel politično odgovornost in obast, da spremeni razmere. Toda tudi mi - navadni ljudje, kot temu radi rečemo - nismo nemočni. Pokazati državljanski pogum, zavzeti se za šibke, preprečiti nasilje, poiskati pomoč, prijaviti - to zna in zmore vsak, ki se zaveda svoje odgovornosti. Zato vas želim pozvati, da se danes zavzemate za tiste, ki jih drugi ne slišijo ali pa si ne morejo sami pomagati! Morda zaradi tega ne boste junaki, a zagotovo boste soljudje.
Prav gotovo ste kdaj srečali otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in preostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta beseda. A je beseda, ki osvobaja. Reže nas od stvari, ki niso pomembne. Beseda »ne« se namreč vedno dotika samo zelo pomembnih stvari. Še več si bom drznil reči: beseda »ne« je ravno zato večkrat beseda ljubezni kot sovraštva. In beseda »ne« nas vznemirja, ne da nam miru, dokler ne pridemo v sebi do tistega temeljnega zaupanja, da bo vse v redu, pa čeprav ne bo tako, kot smo načrtovali in si želeli. Tudi sam sem tak. Rad bi, da bi bilo vse po moje, kot se mi zdi prav. Vsak človek ima namreč strašansko potrebo po tem, da gre vse po njegovih načrtih. Njegovih načrtov pa ni ustvarilo to, kar je pomembno, ampak to, kar si človek želi. Želje pa … grejo po poti ugodja, ne pa resnice. Zato sem vedno sovražil tiste ljudi, ki so mi znali reči »ne«. A za iste ljudi sem bil vedno tudi hvaležen. Pomagali so mi namreč na pot, ki gre prav, in ne na pot, kot sem si jo zamislil sam. Ne po moje, ampak kot je prav. In ti dve poti nista nikoli isti.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27). V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili. V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli. Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi. Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Dva tisoč let pred Kristusom je Abraham zaslišal glas, da mora zapustiti očetovo hišo v mestu Ur na Kaldejskem, to je v današnji Siriji, in oditi tja, kamor ga bo Bog navdihnil. Odhod očaka Abrahama od doma je tudi prispodoba postnega časa, ko tudi sami poskušamo zapustiti že udomačene razvade in ustaljeno zagledanost vase in smo se sposobni ozreti okoli sebe, k stiski drugih, k trpljenju beguncev, tudi k žalostnim in trpečim. Vsekakor to ni lahko, kajti vsak izmed nas si je ustvaril svoj slog življenja, težko ga je zapustiti, ob tem pa nas je tudi strah, da bomo izgubili tla pod nogami. Izziv Abrahamove odločitve je toliko večji, ker nas očak, ki ga imenujemo tudi oče vere, vabi, naj zapustimo svoje ustaljene predstave o Bogu. Abraham je taval po puščavi brez jasne predstave, kdo je njegov Bog. Vedel je samo, da je izjemen, malce ga je spominjala nanj enkratna ljubezen njegove žene Sare. Toda njegov Bog zahteva ljubezen in zvestobo, ne da bi se mu prikazal in mu povedal, kdo je. V tem je veličina Abrahamove vere. Abraham je samo čutil, da je med njima nezlomljiva vez, zaveza prijateljstva in ljubezni, ki je Bog nikoli ne bo prelomil. Toda zakaj ne sme naslikati svojega Boga, ga izrezljati iz lesa ali pa vliti iz brona? Zakaj sme samo prisluškovati njegovemu glasu in pogumno stopati naprej? Ta vprašanja so za Jude vedno pomenila velik problem. Tudi Mojzes je imel veliko težav, preden je svoje ljudstvo z ognjevito besedo prepričal, naj se odrečejo podobi Boga kot zlatega teleta. Tokrat pa je naša naloga, da se odrečemo svojim podobam Boga, ko smo iz njega naredili izpolnjevalca naših trenutnih želja in razpoloženj, morda celo ideologij. Pustimo, da se sam predstavi kot ljubeči in tudi zahtevni Bog, ki se je škandalozno odločil, da bo prebival v revežu, ubogi vdovi in nemočnem otroku. Abrahamov Bog nas uči ljubezni, ki sprejme tudi to, kar je pri drugem neprijetno, tudi tisto, kar je nerazumljivo, in nam daje moč, da smo kljub svoji nepopolnosti sposobni čudeža, čudeža usmiljenja in odpuščanja. V spomin mi prihaja prizor s konca bitke za Stalingrad, ki ga opisuje pisatelj Vasilij Grossman. Ko feldmaršal Paulus s svojimi generali z dvignjenimi rokami prihaja iz svojega bunkerja, skoči k njemu ruska ženička. Vsi njegovi oficirji so prepričani, da mu bo babuška iztaknila oči, ona pa mu v roko stisne kos kruha. To je čudež božjega usmiljenja, ki se kdaj pojavi celo sredi človeškega pekla.
Pastor Evangelijske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v današnji ponovljeni Duhovni misli razpravlja o izrabljanju časa. Zdaj je tempo življenja zelo hiter in pogosto nam zmanjka časa. Pri tem ga številni ne znajo pravilno izkoristiti, kajti izgubljeni, porabljeni čas se nikoli ne vrne.
Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« \tOb tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« \tVem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka), o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Vprašanje, kako se spoprijemati z zlom, je v zadnjih dneh vse bolj pereče. Okrog sebe pogosto srečujemo ljudi, ki so polni pravičnosti; za vsako zlo poznajo krivca in s prstom hitro kažejo nanj. Evangelij današnje postne nedelje nam slikovito pokaže, kako se Jezus odziva na človeško zlo in predvsem na naše pravičniško obsojanje. Vabim vas, da si predstavljamo, kako smo v železniškem predoru, stojimo na tirih in proti nam drvi vlak. Ni časa, da bi tekli nazaj, in predor je ozek, da se ne moremo umakniti niti na stran. Ne moremo ven, vlak pa nam drvi nasproti. Kako bi se počutili? Nekaj podobnega se je zgodilo ženi iz današnjega evangelija. V judovski zakonodaji so bili trije najhujši grehi: umor, malikovanje in prešuštvo. Za vse tri prekrške je bila določena smrtna obsodba. Ženo, ki jo privedejo pred Jezusa, so ujeli pri prešuštvovanju. Farizeji, takratni verski voditelji, poznajo postavo in tudi njen greh. Žena ne more pobegniti. Kazen je smrt s kamenjanjem. Vsi pričakujejo smrt. Morda si v tem trenutku žena želi, da bi imela v življenju še eno priložnost. Krutost farizejev je zanjo strašna, kot bi stala v predoru nasproti prihajajočemu vlaku. V resnici pa farizejem sploh ni mar zanjo; želijo jo le izkoristiti, da bi ujeli Jezusa v past. A najhuje od vsega je sramota. Vsi smo to že doživeli in imeli gorečo željo, da bi se kdaj najraje udrli v zemljo in izginili. Kako velik je moral biti šele njen sram ob vsej razjarjeni množici. Toda Jezus je ne obsodi. Odpusti ji. Ko jo pogleda, želi ženi to, kar pravi sveti Pavel v berilu, da bi lahko pozabila preteklost in gledala v prihodnost. Jezus nam razodeva resnico, da nam Bog vedno znova daje novo priložnost. Sveti Avguštin, ko komentira ta evangeljski odlomek, pravi, da velika beda, najhujše zlo kliče po še večji milosti. In samo ta vera lahko vodi k resničnemu spreobrnjenju. Sveti Janez Pavel drugi je dejal: "Nismo vsota naših slabosti in neuspehov; smo vsota Očetove ljubezni do nas in naše resnične sposobnosti, da postanemo podoba njegovega Sina." Ko se ob Jezusu srečamo s to ljubeznijo, nas ta spodbudi, da se spremenimo. Zato Jezus ženi reče: "Pojdi in odslej ne greši več." Vedno znova smo poklicani v nov odnos z Bogom. Prihajamo kot grešniki in odhajamo z odpuščanjem. Bog je z nami. Kristus nas ozdravlja in ves postni čas vabi k sebi. On nas edini lahko reši iz še tako krutega predora zla. Še posebej na današnjo tiho nedeljo je čas, da tudi mi v vsej ponižnosti stopimo k njemu in tudi mi odidemo z novo priložnostjo.
Ramazan je deveti mesec muslimanskega koledarja, ki sledi luninim menam, mesec, ki je blagoslovljen za vse muslimanke in muslimane sveta. Mesec ramazan je mesec posta, ki je muslimanom obvezen in je tretja praktična islamska dolžnost. Ramazan je tudi mesec svete knjige Kur'ana, ki je v času ramazana tudi razodeta, je mesec skupnih molitev, iftarjev (večerj ob koncu posta), solidarnosti in darežljivosti. To je čas, ko se odrekamo hrani in pijači, od zore do sončnega zahoda. Post je predpisan na podlagi kur'anskega stavka: »O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se zavedali Božjega obstoja.« (Kur'an, Al-Bekare, 183) Post je najvišja stopnja pobožnosti. Napor, ki ga vernik vlaga v času posta in v imenu Vzvišenega Boga, je znamenje njegove iskrenosti in predanosti. Post v mesecu ramazanu ne pomeni samo odrekanje hrani in pijači. Post predvsem pomeni, da se odrekamo slabim navadam in dobrinam. Post nas uči skromnosti in nas osvobaja občutka egoizma. Pomirjevalno deluje na živčevje, pomirja vznemirjenost in napetost, prinaša dobro počutje in predvsem duševno zadovoljstvo. Pravilen post spremljajo pozitivne misli, dobrodelnost, pomirjenost in druge plemenite vrednote. Egoizem se zamenja z dobrodelnostjo, ki je posebej poudarjena v času meseca posta. Ko posameznik čez dan občuti lakoto, takrat odkrije pravi pomen hrane in vode, to pa nam daje energijo. Takrat posameznik odkrije dejstvo, da ne more živeti brez hrane in vode. In po tej izkušnji, ko oseba v času iftarja zaužije vodo in hrano, je hvaležna Vzvišenemu Bogu, ki ga ni le ustvaril, ampak ga je tudi oskrbel z vsemi osnovnimi potrebami. Mesec milosti je poseben čas, v katerem se muslimani čistimo grehov in se poskušamo približati Svojemu Gospodarju, z opravljanjem Njegovih zapovedi in napotkov Poslanca Muhammeda, naj je mir z njim. Prihajajoče blagoslovljene dneve lahko lepo izkoristimo, posvetimo se postu, branju in recitiranju Kur'ana in opravljanju molitev in s tem očistimo naše duše in srca. Vernik, ki se posti v ramazanu, je sam po sebi pozitivna osebnost, saj je psihično stabilen, ker se oslanja na Vzišenega Boga, ki pravi, da je za post pripravil posebno nagrado.
Horacij je verjetno eden izmed najbolj poznanih rimskih pesnikov – živel in deloval je v 1. stol. pr. Kr., v zgodovino pa se ni zapisal samo zaradi svojega obsežnega pesniškega ustvarjanja, pač pa tudi zaradi dragocenih misli, ki jih je prelil v verze. Pesnik je namreč zelo rad razglabljal o splošnih etičnih vprašanjih, ki si jih še dandanes zastavljamo. Tako ga npr. v pesmi št. 9 pogled na zasneženo goro in zimsko pokrajino spodbudi k razmisleku o minevanju časa in kratkosti življenja. Vendar pesnik ob tem ne začuti žalosti in obupa, prav nasprotno: v drugi kitici namreč svojega prijatelja pozove, naj naloži drv na ogenj in s tem prežene misel na mraz, hkrati pa naj si z vinom, ki je močan simbol uživanja, razbremeni skrbi. Ker namreč usoda ni v njegovih rokah, ampak z našimi življenji upravljajo višje sile, nima smisla, da bi dneve prebili zaskrbljeni. Ali kot zapiše pesnik sam: Bogovom prepusti vse druge skrbi, na njihov migljaj tudi burja obstane, zmiri se cipresa, ves gaj onemi, na starem jesénu več list se ne gane. Ne vprašaj za jutri! V dobiček si štej vsak dan, ki naklonijo višje ga sile! Uživaj na plesu, v ljubezni se grej, dokler se kri vroča pretaka skoz žile! Za Horacija je torej vsak dan, ki ga imamo, darilo bogov in bi ga morali zato kar najbolj izkoristiti. Kratkost in nepredvidljivost naših življenj zanj nista vir nesreče, pesimizma in obupa, pač pa prav ta kratkost osmišlja vsa naša dejanja in nam daje zagon, da živimo polno življenje in se toliko bolj veselimo uspehov in srečnih doživetij. Podobno tudi v pesmi št. 11, ki je ena izmed najbolj znanih Horacijevih pesmi, nagovarja dekle, naj nikar ne poizveduje o prihodnosti, ki je zunaj našega dosega. Raje naj mirno pretrpi, karkoli ji je že namenjeno, kajti morda bo že z letošnjo zimo njenega življenja konec. Pesnik zato pesem znova konča s pozivom k uživanju današnjega trenutka, ki nam je edini z gotovostjo dan – takole je zapisal: Ne bodi muhasta in vina si nalij! Boljša je kratka slast kot up na dolge dni. Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman! Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in Bogu, ki se razodeva v lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, zamisli in spoznanja človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kakovost komunikacije, umetnost pa odpira pot k veri kot nov dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa poje hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, saj mu je bila dana svoboda izbere. Ko se posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom nanizal nepogrešljive misli o tem, da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga in ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa upodablja nekaj, kar že obstaja, in temu daje obliko in pomen. Umetnik s svojimi deli nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Daruje se za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolikšne lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa zahteva, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo razsežnost duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in shrani. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem biti blagohoten do sočloveka, dober do njega, v sočutju in empatiji do drugih in tako v zmožnosti odpuščanja, izraza najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
Predstavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se, kot da potniki, predvsem pa kočijaž, ki so mu prvi zaupali upravljanje vprege, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. Prvi bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, zakaj sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije roke, vpije na konje, občasno kakšnega za trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb posvečajo, tako kot konji, samim sebi. V kaotičnem stanju preizkušajo vse metode, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, medtem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. Seveda s to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro in le vprašanje časa je, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vredno v njej pa bo uničeno ali izropano. Vprašajmo se zato, kaj manjka naši kočiji, da bi delovala bolje? Če je več kot očitno, da vsak posameznik kot tudi pomembni državni sistemi delajo bolj po svoje in da celota nima jasnih in enotnih ciljev, enotne predstave skupno dobrega, potem se odgovor ponuja na dlani: manjkajo skupne, temeljne vrednote; manjka skupna vrednotna orientacija in temeljna vednost o tem, kaj je za vse nas pomembno, vredno in zaželeno do te mere, da bi to lahko soglasno kot kažipote postavili v ospredje gibanja naše kočije. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidljivost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnost začnemo truditi tudi mi.
Neveljaven email naslov