Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!«
Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?«
»Sem, rabin, ampak ...«
Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?«
»Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec.
»Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.«
Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.«
Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj.
Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon.
Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!«
Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?«
»Sem, rabin, ampak ...«
Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?«
»Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec.
»Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.«
Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.«
Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj.
Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon.
Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Vse tisto, kar dobrega naredim, vse, kar ustvarim, izžarevam za druge, se na nek način vrača k meni. Prav tako vse tisto, kar omogočim, da drugi daruje meni, kar mi zaupa o sebi, svoji bolečini – se na vseh ravneh vrača k njemu, saj se počuti slišanega. Ljubezen oplemeniti tudi tistega, ki jo daje. Kako preprosto in lepo je življenje, če se odločimo, da ga bomo pač sprejemali in tudi živeli takšno kot je. »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem«, je napisal Janez Menart. Moj notranji glas mi pravi, da naj se samo odzivam Nanj in grem. Vsakemu človeku se približam s skromnostjo, hvaležnostjo, veseljem. Saj sem vsakič presunjena od njegove skrivnostno zasnovane enkratnosti, ki je v marsičem neizražena, včasih tudi globoko pogreznjena v nedotaknjeno notranjost. Da pride na dan, se moraš prebuditi, obrusiti ob drugem – spregovoriti iz duše, poslušati odprto, v živosti povezan občutiti, kako je biti slišan. Nikoli ne veš, kako se bo to končalo. Dobro seme vzklije v duši in začneš zalivati drobne sadike, v katerih prepoznavaš svoje bistvo, svoje jedro. Pripravljen si tvegati, preženeš dvom o sebi. Počasi postajaš to, o čemer premišljuješ, govoriš, postajaš ti. Ko me je nekdo poslušal in verjel vame, sva enega srca in ene duše, takrat se ne samo poslušava, ampak slišiva. Takrat je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti, svobode, pripadnosti. Seveda pa je cilj najina skupna blaginja, tvoj napredek, tvoj korak v raziskovanje globin in prevzemanje odgovornosti. Ko je tvoja slišanost dovolj doživeta, je dovolj zrelosti, da grenkoba odteče. Tisto, kar na novo zraste, je še lepše od naših največjih hrepenenj. Tudi Sveto Pismo sporoča ljudem. Sveto Pismo je knjiga, ki jo beremo, poslušamo in velikokrat ne slišimo. Zato ni čudno, da se jo naučiš razumeti šele potem, ko pretresen ugotoviš, da vsak odlomek govori tebi samemu. Vsakič, ko en in isti odlomek ponovno bereš, govori nekaj novega, prav tebi za tisti dan, za tisti čas. A to še ni dovolj. Šele potem, ko se Beseda ukorenini v tvojem srcu, začenjaš slišati, pridejo spoznanja, kako lahko iz tega živim, prenesem v svoje sedanje življenje. Rodijo se sadovi. Zdi se, da ničesar, kar se dotika Besede, ne moremo izsiliti, ampak le ohranjamo občutljivost, blagost, odprtost, potrpežljivost, dobrohotnost, prijaznost – in preprosto pride spoznanje, moč in volja – vsi v sebi nosimo nekaj božjega.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Berač ni kralj«.
Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma
Verjetno nas je kar nekaj moških, ki bi si lahko podelili podobne prigode iz osnovnošolskih dni. V mislih imam to, ko nas je nekaj fantov bilo skupaj, pa je prišel zraven kak mlajši smrkavec in je začel izzivati. Pa smo ga odgnali. V najboljšem primeru smo ga ignorirali, v malo manj slabši varianti mu je kdo kaj zinil nazaj ali mu zagrozil in ga s tem odgnal. Najslabša pa je seveda bila ta, da je kdo smrkavca odposlal stran s kakšno batino. Seveda je kmalu zatem mulec s sabo pripeljal gručo starejših od sebe. Takrat bi navadno sledil spopad, a ob večjem številu nasprotnikov, po možnosti starejših od nas, to ni prišlo v poštev. Tako je sledil beg z obljubo, da se vrnemo z okrepljenimi silami starejših in krepkejših kolegov. Kako torej v takem ali v podobnih kontekstih razumeti in seveda predvsem udejanjiti Jezusove besede, s katerimi nas izziva v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (Lk 6,29)? Pomeni to, da sem slabič, mevža; da moram vedno skloniti glavo in vse prenesti, potrpeti in pogoltniti? Pomeni to, da Jezus spodbuja fizični ali psihični mazohizem? Žal se te besede prevečkrat razumejo prav v tej smeri: da je pač treba pogoltniti, potrpeti, biti tiho, pustiti, da pada po meni … Toda poglejmo si, kaj je v takem položaju naredil Jezus sam, ko ga je pred velikim zborom zasliševal judovski véliki duhovnik Kajfa. Med sodnim procesom je Jezusa »eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: ‘Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?’ Jezus mu je odgovoril: ‘Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?’« (Jn 18,22-23) Jezus ne nastavi drugega lica, ampak zaustavi tistega, ki ga tepe. Treba je torej postaviti mejo, zaustaviti nasilneža ali se mu umakniti. Stroka bi rekla, da je Jezus asertiven, torej da spoštuje sebe in druge, pri tem pa se zmore postaviti zase in ima jasno postavljene zdrave meje in razmejitve. Zakaj torej pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo,« (Lk 6,29)? Predvsem nas spodbuja, da zaustavimo agresijo, nasilje, zlo. Da ne vstopimo v zlo, ki se s stopnjevanjem lahko razbohoti do neverjetnih razsežnosti. Tudi, da se ne prepuščamo jezi, sovraštvu, maščevalnosti ali zameri. Da torej na zlo ne odgovorimo z zlom, ampak se mu upremo z ljubeznijo, kot Jezus sam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (Lk 6,27-28). Se vam zdi to misija nemogoče ali bi bilo vredno poskusiti?
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Kanadski psiholog Jordan Peterson se v drugem poglavju svojega dela z naslovom 12 pravil za življenje dotakne pojma samovrednotenja in samospoštovanja. »S sabo ravnaj kot z nekom, ki si mu dolžan pomagati«, se glasi drugo pravilo za dobro življenje. Kako to, da pomagamo svojim bližnjim, sebe pa večkrat kar zanemarimo, se sprašuje. Za primer navede izsledke raziskave: če bi zdravnik sto ljudem predpisal neko zdravilo, ga tretjina pacientov sploh ne bi dvignila. Polovica preostalih bi zdravilo sicer dvignila, a ga ne bi pravilno jemala – pozabili bi na odmerke, prezgodaj prenehali z uporabo, nekateri pa ga morda sploh ne bi zaužili.« Kdo je kriv za takšno ravnanje, se nadalje sprašuje – so krivi pacienti ali zdravniki? Kako je mogoče, da si bolniki nočejo pomagati? Si mar ne želijo ozdraveti? Da bi še poudaril bizarnost našega ravnanja, se vpraša, kako običajno ravnamo, kadar zboli kdo od naših bližnjih. Ugotavlja, da ljudje navadno bolje poskrbijo celo za svojega ljubljenčka kakor zase. Zdi se, da jih imajo ljudje radi bolj kot sebe. Kako to? Po njegovem mnenju smo do sebe tako brezbrižni in nespoštljivi, ker se – v nasprotju z živalmi – zelo dobro zavedamo svoje nepopolnosti, svojih temeljnih hib in pomanjkljivosti: »zavedamo se svoje nemoči, končnosti in umrljivosti. Lahko čutimo bolečino, gnus nad samimi sabo, sram in grozo ter se tega zavedamo. Vemo, kaj nam povzroča trpljenje.« Ker pa vemo, kako bolečina vpliva na nas, jo znamo potemtakem vzbujati drugim, jih izkoristiti, »prizadeti in ponižati zaradi napak, ki jih sami še predobro poznamo« ter jim pri polni zavesti (seveda pa tudi povsem naključno in nevede) prizadejati zlo. »Ljudje imajo izjemno sposobnost za delanje napak,« v njih ždi neka temna plat, ki prepogosto pride na plano, ugotavlja Peterson. Če se torej zavedamo, da je v nas nekaj zlega, ker smo »padla bitja«, zakaj bi kdo potemtakem poskrbel zase, ko bo zbolel? S čim naj bi si to zaslužil? Čemu bi se spoštoval, če pa ve, kako nepopoln je? Toda obstaja tudi drugi, boljši del v nas, ki premore mnogo vrlin, ker je v njem »iskrica božanskega«: imamo namreč »sposobnost, da navezujemo prijateljske stike, da ljubimo svoje partnerje, starše in otroke«, da delujemo v njihovo korist, skrbimo zanje in poskušamo narediti njihovo življenje boljše. Zato si Peterson prizadeva, da bi izpostavili in se naučili pohvaliti tisto v nas, kar je dobro, da bi tudi do nas samih začutili sočutje, do sebe vzgojili spoštljivo držo in poskrbeli tudi zase. »Zaslužiš si spoštovanje,« zapiše v knjigi, »pomemben si za druge ljudi in tudi zase. V svetu igraš ključno vlogo, zato je skrb zase tvoja moralna dolžnost.« Ravnajmo torej s seboj kot z nekom, ki smo mu dolžan pomagati, in vzemimo že tisto zdravilo.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo.
Prijatelj je pripovedoval, kako je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta ostala začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri šanku obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v tisto kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Tudi natakar je naredil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj zdelo to vedenje precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla, ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta je kavo popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša dva gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim potrebno prosjačiti ali spraševati za brezplačno kavo. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je to verjetno najlepši zid, ki ga je kadarkoli videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še nekdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v naši bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga iti čez dan. Končno ne gre za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
Sem blagoslovljen in ljubljen človek. Nikoli v življenju me ni zapustilo nobeno dekle in tudi jaz nisem prekinil razmerja z nobeno deklico. To gre verjetno pripisati dejstvu, da sem s prvo deklico, ki sem jo malo bolj resno vzljubil, oziroma sem jo vzljubil do te mere, da sva »hodila«, ostal vse do današnjega dneva. In vsaj do pojutrišnjem ne načrtujem noben spremembe v tej smeri. Sem pa zadnjič presenečen in ne malo šokiran odkril, da to ni – če seveda odštejem otroško navezanost na mamo in očeta – najdaljša zveza v mojem življenju. »Mojega najljubšega pesnika« občudujem še kake tri, če ne štiri leta dlje. In ko sem ga lani, prvič v življenju videl od blizu, sem mu poletel v objem in bil posledično krepko presenečen in nemalo razočaran, ker sem bil deležen le stiska roke in formalne ljubeznivosti. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bilo to, da sem mu na obrazu razbral, da me sploh ne pozna in da ne ve kdo sem! Priznam, da sem mu zameril, kot kakšne reči običajno zamerim le deklici, ki jo ljubim nekaj let manj kot »mojega najljubšega pesnika« in da sem potreboval kar nekaj časa preden sem mu lahko odpustil! Predvsem pa sem potreboval čas, da sem odpustil sebi neumno razmišljanje in pričakovanje, da te bo nekdo, ki te vidi prvič (!), poznal zgolj zato, ker znaš vse njegove pesmi na pamet in segaš po njih pogosteje kot po Svetem Pismu! Pričakovanja, ki jih vnašamo in prinašamo v odnose, so dostikrat zgolj »naša«. In več kot pričakujemo, dlje ko čakamo na izpolnitev, večje je naše razočaranje in trši pristanek. Kako naj ubogi pesnik pozna vsakega svojega bralca, kljub temu, da na izjemno intimen način vstopa v njegovo življenje. Tudi pesnik je zgolj človek ne Bog, pa čeprav smo si ga postavili na oltar. Je pa res, da Boga dostikrat jemljemo premalo resno… kot da je zgolj pesnik, čigar beseda nas poboža in nas potolaži. In se posledično ne spustimo z njim v »intimo«, ampak zgolj v »estetiko«!
Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja.
Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
- Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni.
Neveljaven email naslov