Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Slomšek za današnjo rabo! ali Človek 19. st., izziv za Človeka 21. stoletja – obakrat z veliko začetnico. Slomšek za danes? Kje so/smo ali bi lahko bili”Slomškovi”? Tam, kjer bi kakor on, po njegovem vzoru, živeli v prostoru in času odgovorno življenje. Zato ni potrebe biti škof, treba se je le zavedati, da ima vsakdo izmed nas svoje poslanstvo. Zakaj ne škof? Slomšek škof je bil eden in edini. Kakor on, se mora vsakdo med nami naprej zavedati kakovosti lastne osebe, kakor Slomšek od svojega otroštva dalje. V to zavedanje je vključeval situacije, nezaželene ali celo prepovedane. Ko so mu kot otroku izbirali botra, se je pretihotapil v cerkev, kjer so izpraševali bodoče botre. Kot šolski nadzornik se je zavedal, da more le knjiga duhovno bogatiti in zato je bil pobudnik in mecen Mohorjeve. In po besedah Faganela: “jasno se je zavedal, da slovenska kultura v tekmovalnem ozračju bogatih in številčnejših sosednjih kultur, zlasti napadalne nemške, ne bo obstala, če ne bo postala množična … – množično medijsko sodobna.” S prenosom sedeža škofije, je dregnil v neželeno dunajsko stališče: nobenih sprememb, le diplomatska drža je pripeljala do tega, da je bilo storjeno, kakor je. In njegovi nasledniki, so bili uspešni le toliko, kolikor so izhajali iz sebe. Škof Držečnik, biblicist in izobraženec, je slovenskemu prostoru dal knjigo vseh knjig – v marsičem še ne preseženo mariborsko izdajo SP. In škof Lipovšek, gospodarstvenik, je s svojimi dejanji – predvsem materialno, zaslužen, da je Slomškove dediščine nekaj ostalo. Vsi omenjeni odgovarjajo na, na začetku zastavljeno vprašanje, vse je v razumevanju znamenja časov. In za vse omenjene je značilno zdravo družinsko življenje. Mati pri Slomšku, mati pri Držečniku, mati pri Lipovšku. In če je veljalo, da gre vera po duhovnikih gor, se prevečkrat pozablja, da ti prihajajo iz zdravih družinskih okolij, ki so garant za zdravo družbo brez zlorab nemočnih. In “čednosti” tako Slomšek, voditi “po potih, … je moja … dolžnost … in skrb”, so lahko le izkustvo iz družinskega okolja. Prepoznavanja znamenj časa in življenjske izkušnje za blagor narodne in državne skupnosti imamo svoje zgodovinsko izkustvo že v protestantih Trubarju in Dalmatinu, v katoličanih: Slomšku učitelju, narodnem buditelju in prosvetljencu, Držečniku in Lipovšku in še kom, a vedno le kot eden in edini.
»Sem dolgo upal in se bal / slovo sem upu, strahu dal, / srce je prazno, srečno ni, / nazaj si up in strah želi.« se glasijo znameniti Prešernovi verzi. Z njimi hoče povedati, da lahko človek živi polnost življenja le, dokler nosi v sebi skrajna čustva – tako bojazen kot upanje, tako žalost kot radost. Ko postane posameznik brezčuten, se šele zaveda, da je upanje tisto, ki daje življenju smisel. Podobna misel izhaja že iz antike. Že starogrški pesnik Teokrit je v svojih idilah, v katerih je opeval lepoto narave in kmečkega življenja, upanje razglasil za znamenje življenja. Kot pravi: »Dokler so bitja živa, je upanje, samo mrtvi so brez njega.” (Idile 4, 42). Rimski govornik Cicero pa je o upanju spregovoril v svojih pismih prijatelju Atiku. Ko je prejel njegovo obupano pismo, prazno slehernega upa, je zapisal: »Aegroto, dum anima est, spes est.« (Epistolarum ad Atticum, IX, 10, 4). (Bolni ima upanje, dokler je živ). Skrajšano in v čudoviti glasovni igri med glagoloma dihati (spirare) in upati (sperare) se ta Ciceronova misel v latinščini glasi: »Dum spiro, spero.« (Dokler diham, upam.) Še bolj strnjeno pa prispodoba, da mora človek upati vse do svoje smrti, če hoče sploh živeti in preživeti, sporoča znani slovenski pregovor: »Upanje umre zadnje.« Dobra popotnica za čas, ko smo z velikim upanjem zrli v samostojno Slovenijo, danes pa razočarani in brezupno zremo njen počasni družbeni propad. Misel, da upanje mora živeti v nas, če hočemo preživeti, nas mora torej voditi v teh kritičnih trenutkih, kakor je vodila nemočne ljudi v še hujših svetovnih kataklizmah. A vendarle je treba poudariti, da upanje ni dovolj. ‘Dokler diham, upam’ pomeni tudi, da je treba dihati s polnimi pljuči, če hočemo upati. Povedano drugače: biti je treba dejaven, če hočemo, da se bo kar koli spremenilo.
Za dobro jutro spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, vam želim, da bi imeli danes res srečo in ne naleteli na koga, ki misli, da je sam na svetu. Včeraj sem brez kakršnih koli obveznosti pohajal po mestu. Nič hudega sluteč sem mirno opazoval tujce, ki so občudovali meni čisto vsakdanje stvari. Slišiš lahko take in drugačne govorice in ob tem sem se spraševal, le kaj privlači te ljudi, da tako zavzeto letajo za svojimi vodiči po razgreti Ljubljani. Nenadom zaslišim klicanje svojega imena. Brez skrbi: nisem postal mestna znamenitost, noben vodič me ni omenjal, le znanec, ki ga že nekaj časa nisem srečal, me je v množici prepoznal. Nikamor se mi ni mudilo, zato mi je bila družba sprva prijetna. Našla sva prostor, kjer bova lahko v miru popila svojo kavo. Zanimalo me je, kako kaj živi, kaj počne, kaj načrtuje in kakšni so njegovi pogledi na trenutno dogajanje. Ulila se je ploha in ne tista s pod neba, ampak tista polna besed. Najprej so bili na vrsti njegovi uspehi. Vsemogoči dosežki, za katere nisem niti vedel, da ostajajo, so se živahno risali pred mano. Ko je to pošlo in nisem več kazal tistega začetnega navdušenja, so prišle bolezni in težave. Še dobro, da si nisem zapomnil vseh bolezni, ki so ga doletele, saj bi po tako natančnem naštevanju simptomov morda še pri sebi odkril kakšno. Ob tako podrobnem opisu grem staviti, da bi vsak izmed nas lahko prepoznal kakšno vsaj začetno stanje obolenja. Ker me tudi bolezni in težave niso več pritegnile, se je začelo z opisi ljudi, s katerimi mora živeti. Bojim se, da bo Dantejev Pekel šel v pozabo. Moj sogovornik je svoje bližnje risal v tako peklenskih podobah, da je še mene kljub vročini pošteno zmrazilo. Sami veste, da ni bilo potrebno mojega sogovornika kaj spraševati, še manj sem ob njem sam prišel na vrsto, da bi kaj povedal. Zdelo se mi je, da bo le kavarna imela od tega korist, saj je bila ena kava bistveno premalo, da bi moj sogovornik vse povedal. Vem, da ni lepo lagati, a kaj drugega mi ni preostalo. Začel sem pogledovati na uro in ob množici besed z druge strani mize le uspel izdaviti, da se mi mudi drugam. Se ve, da je bil ta ‘drugam’, le izhod v sili, saj rad poslušam, a samo tam, kjer je kaj prostora tudi zame. Gotovo takih gostobesednežev ne bomo spreobrnili. Sebi in vam danes vseeno želim, da bi zmogli svojim sogovornikom pustiti, da pridejo vsaj malo do besede. Ne le da se bomo med sabo bolje razumeli, tudi dan bo vsem nam lepši.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in oddide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežel. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek ‘hvala ti’ kdaj zadostna molitev.
Jom kipur, judovski praznik sprave z Bogom in med ljudmi, ima osnovo v 3 Mz, ki opisuje dva starodavna obreda: očiščevanje templja in izganjanje grešnega kozla, na katerega je veliki duhovnik preložil »vse krivde in hudodelstva Izraelovih sinov, vse njihove grehe«. V sodobnem judovstvu pripada prazniku najodličnejše mesto, in sicer zaradi zavesti, da živi človek smiselno le v urejenih medsebojnih odnosih, z Bogom in s soljudmi. Judje tradicionalno spoštujejo ta praznik s približno 25 urnim postom in intenzivno molitvijo, ko večino časa preživijo v sinagogi. To je dan, ko naj bi bili najbližji Bogu in bistvu naših duš. Srž Jom Kipurja je: dan pokore in enosti. Modreci so že zdavnaj dojeli, da Tora govori o Jom Kipurju kot o dnevu, ki pride enkrat na leto. To bi seveda lahko pomenilo le, da gre za edinstven dan, drugačen od vseh ostalih v vseh pogledih. A v globljem pomenu, v jedru Jom Kipurja, leži enost in naša bit v tej enosti. Vem, rekli boste, da se motim. Da je pokora le prevod hebrejske besede Kapparah, ki pomeni vsakršno dejanje, ki vodi v odpuščanje, ki očisti naše duše madežev, ki so se nabrali med letom, in ki nam omogoči, da se pobotamo z Bogom in nadaljujemo z življenjem. Kaj ima to veze z enostjo? Vse. Kot prvo, s pokoro (atonement) dosežemo enost (at‑onement). Ko si duša človeka spodaj in Bistvo Biti zgoraj odpustita in se pobotata, sta ponovno eno. In ker enost vodi v pokoro. Da bi naredili pokoro, moramo najprej doseči enost. Sicer pa med letom nismo v stanju enosti. Zakaj? Zaradi načina, kako gledamo na stvari. Videz vara. S svojimi zemeljskimi očmi sami sebe dojemamo kot tujce v strahovito hladnem vesolju, neobčutljivem do vrtinca čustev in želja, agonije in zanosa, prizadevanj, neuspehov in dosežkov, zaradi katerih smo ljudje. A poglobljen razmislek nam nasprotno razkrije, da je znotraj te resničnosti in povsem transcendentno od nje bistvo, ki rezonira z nemirom v naših srcih. Mar se ne pojavimo tudi zunaj tega vesolja? Če imamo srce, um, dušo, ali jih nima tudi vesolje? »Tisti, ki je ustvaril srce, ali On ne sliši?« Temu pravimo Bistvo: »Bog.« Vse leto živimo izven tega Bistva. Imamo seveda vest, ki poskrbi, da ohranimo ravnovesje z njim. Gre za ravnovesje tistega, kar naj bi naredili: Radi bi naredili »to«, a nam nekaj pravi, naj raje naredimo »tisto.« In da. Včasih pa ne. Vsaj ne tako, kot naj bi. Pridemo v neravnovesje. Ni plesa, ni dueta, samo trenje dveh različnih popotnikov, od katerih delata vsak po svoje. Na Jom Kipur pa svoje bistvo zedinimo z Bistvom Znotraj in Onkraj. Drug drugemu rečemo: »Ples je mogoče pomanjkljiv, a naša srca so eno.« Ni več »naj bi«. Je le »je«. Vse je odpuščeno. Dragi poslušalci, želim vam sladko in uspešno novo leto, shana tova umetuka.
Da čez sedem let vse prav pride in da je tudi vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Na podstrešjih se je zmerom našlo še kaj ustreznega kot nadomestek za tisto, ker je kje nenadoma odpovedalo. Vaški urar samouk je znal popraviti staro uro, tako da je merila čas tudi brez kakega vijaka. Zdaj je v enem samem človeškem življenju vse preobrnjeno in kaj neki od večstoletne gotovosti še velja? Dva mehanika poznam: močno mladega in drugega ne še opazno starega. Iskan in srčno zaželen je predvsem ta. Res da zgolj od onih, ki krožijo po cestah s prastarim ropotačem. Toda starejši mehanik ga zna popraviti! Mladi nikakor. Zato si družno delita stranke na veliko zadovoljstvo vseh. Težava je v tem, da bo staremu mojstru zdaj zdaj zmanjkalo starih delov; sicer pa prav kmalu še lastnikov nekoč tako cenjenih katrc, fičkov in lad. Mar je v doslej povedanem kaj skuha o duhovni vsebini? V grobem nič, mogoče tiči v finesi? A zanjo je zmeraj treba imeti oko, uho in uvid. V Svetem pismu je rečeno: Starina je boljša. Toda kar povprek to ne velja. Vsaj doslej so se ljudje delili na one, ki hočejo imeti takoj vse novo, novejše in najboljše in na njim nasprotne: zadovoljne s tistim, na kar so najbolj navajeni. Ironija je v tem, da so ti večinoma trdnega, zdravega spanca. Oni, ki veliko dajo na trend, pa stresni in raztreseni. Sem in tja je še videti poslopje, zametano z najrazličnejšo šaro; z vsem takim, kar je nekdaj veljalo, da čez sedem let prav pride. Ali pa kako stanovanje, podobno skladišču ropotije. Zdaj poznamo recikliranje in to iznajdbo bi lahko imeli za pravi božji dar. Navsezadnje je res vse še za kaj uporabno, a pride prav le, če je hitro predelano v koristne reči. Kopičiti stvari samo zato, da jih imamo, nima pomena. Svetopisemska beseda je jasna: Neumnež, nocoj bodo tvojo dušo terjali od tebe, in kar si nagrabil, čigavo bo! Pa vendar: hrani bele vinarje za črne dni. Stari nasvet naj bi veljal tudi za naš čas – kljub miselnosti, da bo blagostanje trajalo večno. Pa ne bo. Sploh pa: izuri se deliti dobrine s kom, ki mu trda prede že za vsakdanji kruh.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe – odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ”teme” predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Kdaj ste nazadnje v bloku ali stolpnici, kjer je sicer dvigalo, šli peš po stopnicah? Ali pa, kdaj ste nazadnje prehodili 10 kilometrov peš? Vsekakor ne gre za neke športne ali rekreativne izzive. Danes, ko obhajamo nedeljo slovenskih svetniških kandidatov, je prva misel namenjena enemu slovenskih velikanov – Frideriku Ireneju Baragu, ki je pred 150 leti zaključil svojo zemeljsko pot kot misijonar in škof med severnoameriškimi Indijanci. Njemu ni bilo težko napraviti 100 kilometrov peš, pa ne samo peš, ampak celo v zasneženih razmerah na krpljah. In kaj je gnalo tega Kranjca, tega vsestransko talentiranega Slovenca, da ni ostal na domačih tleh, ampak se je podal v severnoameriške divjine? Prav gotovo želja, da bi oznanjeval vero v Jezusa Kristusa. Še bolj kot to pa, da bi to vero živel na zelo konkreten način, v zelo konkretnih okoliščinah, ki so mnogokrat od njega terjale nadčloveške napore in odpovedi, predvsem pa, da bi to vero živel med ljudmi, ki so bili takrat v očeh Evropejcev zaničevani in preganjani. Z vsemi legitimnimi sredstvi se je skušal postaviti po robu genocidni politiki ameriškega predsednika Andrewa Jacksona in njegove administracije, predvsem s tem, da bi karseda zaščitil Indijance in jih usposobil za nov način bivanja ob soočenju s prodirajočo in dominantno kulturo Evropejcev. Sebe in svoje življenje je podaril Indijancem, pa tudi priseljencem, saj vere ni samo oznanjeval, ampak jo je v vseh razsežnostih želel predvsem živeti. Prav v tej luči lahko še kako razumemo Pismo apostola Jakoba, ki ga beremo pri današnjem nedeljskem bogoslužju, ko pravi, da je vera brez del mrtva. Da je sicer lepo razmišljati in razglabljati o veri, da je lepo govoriti in pridigati o veri, a da je vse to brez smisla, če se ta vera ne izrazi v konkretnih dejanjih. Prav to je temeljni izziv za vse nas. Ne zato, da bi skušali dosegati herojsko držo misijonarja Baraga, čeprav nam je lahko v spodbudo, ampak da vsak s svojimi talenti in darovi skuša svojo vero živeti v konkretnostih vsakodnevnega življenja. Brez velike filozofije, zelo konkretno in neposredno. Tudi z zavestjo, da pri tem nismo sami in ne živimo izključno iz lastnih moči, ampak da naša temeljna moč izvira iz odnosa z Bogom. Hkrati pa je izjemno pomembna tudi zavest, da po tej poti ne hodim sam, ampak da jo hodimo skupaj kot občestvo, kot skupnost, ki se pri tem podpira, opogumlja, predvsem pa ustvarja edinost in povezanost v Bogu. Brez tega je vera v resnici lahko precej, če ne celo popolnoma mrtva. Kaj je torej v moji moči, da moja vera ne bo mrtva, ampak da bo rodovitna?
Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne ostalim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z ostalimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je ravno trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer)
Ljudje, ki vedo, s čim sem se ukvarjala, o čem že mnogo let razmišljam, pišem in govorim, mi zelo radi pripovedujejo zgodbe iz svojega življenja. Občutek imam, da so naravnost olajšani, ker lahko nekomu pripovedujejo, kaj jih tako zelo zaposluje in ker vedo, da jih rada poslušam. Tako mi je pripovedovala znanka o sedemindevetdesetletni babici svojega moža. Čutila je, da se ji življenje izteka, čeprav ni imela kakšne posebne bolezni. Bila je pač že zelo stara. Zgodilo se je, da so se neke nedelje vsi zbrali pri njej, ne da bi se posebej o tem dogovarjali. Prišli so otroci, tudi že precej stari, pa vnuki s svojimi družinami in mama, babica in prababica je bila kar živahna med njimi. Ko so bili vsi skupaj, je starka nekajkrat zelo na glas, tako da so jo res vsi lahko slišali, ponovila stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« Vsi se še sedaj tega stavka zelo dobro spominjajo. Dva dni pozneje je umrla. Za vse, ki so bili tam zbrani, je njen stavek: »Otroci, ne kregajte se po moji smrti!« kot oporoka neprecenljive vrednosti. Morda jim bo prav ta stavek pomagal takrat, ko bo nastopila nevarnost, da bi se začeli prepirati zaradi kakšne čisto nepomembne stvari, kar se tako pogosto dogaja. Ko poslušam takšne zgodbe, se mi zdi, da se stvari v našem življenju tako čudovito urejujejo, samo oči in ušesa moramo imeti odprta za vse, kar se dogaja okrog nas. Verjetno res ni bilo naključje, da so se prav na ta dan vsi zbrali ob mami, babici in prababici. Res ni bilo nobenega zunanjega povoda za to, toda če znamo poslušati svoj notranji glas in mu slediti, se pogosto dogajajo stvari, ob katerih lahko samo strmimo. Babica se je zares lepo poslovila od vseh in jim zapustila najpomembnejšo oporoko. Za vso družino je to ostal nepozaben trenutek, ki jim je pomagal, da jih babičina smrt ni navdajala toliko z žalostjo, ampak bolj s hvaležnostjo, da so jo lahko imeli toliko časa. Ne vem, ali so po njej dedovali še kaj drugega, ampak to sploh ni pomembno.
Že pred časom sem napisal zgodbo, ki govori o družinski sreči. Takole pripoveduje: Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja. V preobilju je kipela celo čez robove, ko mi je bila podarjena. Razveselil sem se je in jo postavil v sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni. Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči – umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: »Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!« Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: »Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …« Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni – bilo je prepozno! Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče. Nekega dne sem vstopil v cvetličarno. »Družinsko srečo bi rad!« Cvetličarka mi je izbrala najlepšo. »Koliko stane?« sem hotel vedeti. Žena živahnih oči se je nasmehnila: »Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!« Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: »Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!« »Vem,« sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje. Ob tej zgodbi želim sebi in vam, da ob vseh obveznostih ne bi pozabili, da nas v življenju zavezuje tudi skrb za družinsko srečo. Tako krhka in občutljiva stvarčica je. Od nje je odvisna sreča našega življenja. V globini srca prebuja spokojnost in prijetna čutenja. Naj nas, spoštovani poslušalci, srčne in duhovne bližine notranje krepijo tudi v dnevu, ki je pred nami.
Prepričan sem, da vsak človek v sebi nosi semena uspeha. Vse, kar je potrebno, je, da skrbimo za njih, jih zalivamo in hranimo, da bi ta lahko začela rasti in obrodila sad. Zakaj potem toliko ljudi nikoli ne uresniči svojega potenciala in nikoli ne postane to, kar bi lahko? Menim, da je eden od glavni razlogov za to nizko samospoštovanje. Veliko ljudi preprosto ne verjame vase. Ker se ne zavedajo svoje vrednosti, ne vlagajo časa in prizadevanj v to, da bi rastli in uresničili svoje možnosti. Na žalost večina ljudi živi svoje življenje skladno s tem, kar drugi mislijo o njih in sprejema njihovo vrednotenje. Pričakovanja pomembnih ljudi v svojem življenju prevzamejo za svoja. To je sicer lahko dobro, če so obdani z ljudmi, ki verjamejo vanje. Toda kaj, če niso? Kaj lahko naredite, če je nizko samospoštvanje vaša težava? Kako lahko izgradite svojo samopodobo? Dober temelj za izgradnjo pozitivne samopodobe je, da sprejmete to, kako vas ceni Bog. V Izaijevi knjigi so zapisane naslednje besede: “Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim.” (43,4) Ne dovolite, da bi vašo vrednost določali vaši starši ali sorojenci, niti vaši delodajalci, politični ali verski voditelji, niti neuspehi ali neprijetne izkušnje iz vaše preteklosti. Bog je vašo vrednost vzpostavil s tem, da vas je ustvaril po svoji podobi, in to vrednost tako neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Za vašo odrešitev je bila plačana neskončna cena. Zakaj? Ker ste za Boga neskončno dragoceni. Če želite spremeniti svoje življenje, morare spremeniti tudi svoje razmišljanje in to, kako govorite o sebi. Vsakič, ko naredimo kaj dobrega, se pohvalite, prepoznajte, kako koristno je za vas vaše dejanje. Ko boste naslednjič naredili napako, ne začnite naštevati vsega, kar je narobe z vami; raje si povejte, da plačujete ceno za rast in da se boste iz te napake naučili kaj je potrebno narediti drugače. Zelo pomembno je tudi, da se prenehate primerjati z drugimi. Edini, s komer naj bi se primerjali, ste vi. Vaša naloga je danes biti boljši, kot ste bili včeraj. In to lahko dosežete le, če se osredotočite na tisto, kar vam bo pomagalo napredovati. Če boste to počeli redno in se primerjali sami s sabo kakršni ste bili pred tedni, meseci ali leti, vas bo vaš napredek ohrabril. In nenazadnje: ker ljudje z nizkim samospoštovanjem pogosto vidijo sebe kot nezadostne ali se počutijo kot žrtve, se pretirano osredotočajo nase. Zato postanejo samozaščitniški in sebični. Če je to tudi vaša težava se temu lahko uprete tako, da dodajate vrednost drugim ljudem. Biti razlika — pa čeprav majhna — v življenju nekoga drugega izgrajuje vaše samospoštovanje. Težko je namreč misliti o sebi slabo, ko delate nekaj dobrega za nekoga drugega. Želim si, da bi lahko sédel z vami, poslušal vašo zgodbo in vas spodbudil na vaši poti. Če ste šli skozi težko obdobje in menite, da nikomur ni mar, vam želim povedati, da ste dragoceni. Da štejete. Vaše življenje se lahko spremeni — ne glede na vašo preteklost. Ne glede na to, kakšne travme ste preživeli, ali napake, ki ste jih naredili, se lahko učite in rastete. Lahko postanete oseba, za kakršno imate potencial. Začnite s tem, da se boste začeli ceniti tako, kakor vas ceni Bog.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Slednje se nadalje deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in – celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) stoji v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z Božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot pa ravno preko mističnega okušanja (Rešitelj, str. 55). Kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj preko učenja in intelektualnega napora, temveč zgolj z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija predstavlja jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki ravno temelji na neposrednem notranjem izkustvu posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Če je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, slednje eksistencialno-intuitivno. Direktno mistično okušanje je, sledeč Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ni deležen, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih. Kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in svoj značaj.
Na enem od spletnih forumov sem zasledil preprosto, a filozofsko zagonetno misel: »Smisla ni, vendar brez smisla človek ne more živeti.« Res, najbrž drži, da je življenje brez smisla prazno. Da je v prostem teku. A tu se na neki način srečujemo s paradoksom. Kako živeti, če ni smisla, ki bi to življenje poganjalo naprej? Kaj pravzaprav torej živimo, ko živimo? Če se ozremo okoli, ugotovimo, da je velik del naših dejanj usmerjen prav v iskanje in proizvodnjo takšnih ali drugačnih smislov. Pa naj si bodo to produkti religije, zgodovinopisja, umetnosti, filozofije, znanosti ali tehnološkega razvoja. Sčasoma se je v človeški zgodovini napolnil zajeten zalogovnik raznobarvnih smislov. Tako težava današnjega časa ni v tem, da ni enega samega velikega smisla (kot ga, recimo, ponujajo velike religije ali ideologije), ampak v preobilju, v razdrobljenosti smisla. Smisel je kot ponorela inflacija – leži za vsakim vogalom in na dosegu roke. Nove vsebine, nove oblike, novi načini, novi pristopi. Naša lakota po smislu ni tako nikoli potešena: pametne naprave, blogi in vlogi, e-prijateljstva, skrb za svoja telesa, resničnostna televizija in še in še bi lahko naštevali. Nekje na poti iskanja smisla smo pomešali smoter s ciljem. Če je hiša končna točka mojega stremljenja, točka, kamor so umerjene vse moje moči in kamor vlagam vsa svoja sredstva, hiša oziroma posest te hiše lahko kaj hitro postane moj končni cilj. Lahko pa je hiša moj dom – moje bivanje v njej, prostor, ki ga napolnjujem s svojo prisotnostjo in prisotnostjo mojih bližnjih. Hiša tako ni več zgolj objekt, ampak sredstvo za nekaj drugega, nekaj, kar je onkraj zgolj materialne posesti. In moje življenje v njej ni le ciljno, ampak tudi smotrno. Življenje, ki nastaja sproti, iz dneva v dan, je kot delo v večnem nastajanju. In le življenje, ki se živi, samo sebe iz sebe naseljuje s smislom. Z zunanjimi smisli prenapolnjeno življenje pa je, paradoksalno, nesmiselno življenje. Zato bi bilo dobro, da bi odvrgli večino tega balasta, večino od zunaj vsiljenih ciljev in se prepustili praznemu teku. Recimo sprehodu ali prepevanju pod tušem ali zlaganju legokock. Otroci to znajo, kar tako, brez velikega filozofiranja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pravoveren Jud je še danes dolžan poročiti se in imeti otroke. Toda ni dovolj, da bi imel le sina, ki bi ponesel naprej njegove ime, mora imeti tudi hči. Deklica je namreč za izvoljeno ljudstvo vedno pomenila veselje nad življenjem in upanje, da bo z njo prišel na svet tudi mesijanski čas, ko bosta zavladala mir, pravičnosti in veselje, in ko ne bo več reveža med njimi. O Marijinem rojstvu in o njenem otroštvu iz evangelijev ne zvemo nobene podrobnosti. Pomagamo si lahko le s poznavanjem krščanskega izročila, ki pa je bilo zapisano šele kasneje. Ti kasnejši apokrifni evangeliji nam pravijo, da njena starša sprva nista mogla imeti otrok. To pomeni, da je bila Marija ali po hebrejsko Mirjam, zelo željeno dete. Dali so ji ime kraljevskih hčera, ime zvezde danice ali tudi ljubljenega dekleta. V njej so sorodnice, ki naj bi njeni mami Ani pomagale pri porodu, videle čudežno deklico, ki se od rojstva naprej pripravlja, da bo tudi sama mati, tokrat mesije, ki ga željno vsi pričakujejo. Tako naj bi jo tudi mama Ana že zgodaj vzgajala za materinstvo. Zato ju tradicija upodablja, kako skupaj bereta sveto knjigo. Zgodovinsko ta podoba na drži, toda alegorično je v njej globoka resnica. Marijino srce je zgodaj zaslutilo, kaj naroča Bog, ki je ljubezen. Njeno srce je od rosnih let znalo ljubiti, zato je tudi zaznala, kaj pravi Božja beseda. Kot bo kasneje o njej poročal Lukov Evangelij: »Marija pa je vse te besede poslušala in jih ohranila v srcu.« Toda katoliška tradicija je šla še dlje in je to njeno slutnjo, da bo tudi sama postala mati, začela upodabljati s kipi tako imenovane »Ane samo tretje«, ko v Aninem naročju ni samo mala Marija, ampak tudi Jezus. Seveda ta podoba ni historična, a vendar zelo jasno pokaže na globoko željo vseh judovskih deklic, da bi tudi same postale mame. Da je judovska deklica prinesla veselje na svet in pomenila ponos tudi očetu, je zelo dobro zaznala naša ljudska vernost, saj gotske in baročne freske slikajo Marijino rojstvo, kako se odvija med judovskimi ženami in kako jo dajejo v porodniško kopel. Ta je bila pri Judih hkrati obredno umivanje, zato so jo cerkveni očetje razumeli kot podobo krsta, ki ga sicer deklica Marija ni potrebovala, toda bila je potrebna drugim, da so lahko zazrli deklico v njeni lepoti. In končno je na freskah naslikan tudi njen oče Joahim, ki nestrpno čaka zunaj hiše, kdaj bo lahko vzel svojega otroka v naročje in svoji ljubljeni deklici zapel pozdravno pesem. Ob Marijinem rojstvu se tudi mi razveseljujemo rojstva vsake deklice, saj ob njej začutimo, da je prišlo na svet človeško bitje, ki bo znalo resnično ljubiti in ki nam bo s svojim smehom in solzami usmerjalo pot našega življenje.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Prej ali slej se vsi ujamemo vanjo. Čeprav je nadvse uporabna, kaj hitro lahko postane nevarna spremljevalka naših življenj. Narejena je lahko iz vrvi, žice ali usnja. Odvisno od naše domišljije. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, v mislih imam zanko ali pentljo, osnovno prvino pri pletenju ali kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino. Če smo vsaj malo spretni v ročnih delih, lahko iz zank spletemo jopo, kapo in rokavice za hladnejše dni. Kar pa je najpomembneje: če se zmotimo pri pletenju ali kvačkanju, lahko vse skupaj razpletemo. Razpleteno volno ali sukanec za kvačkanje lahko ponovno zvijemo v klobčič in tako lahko ponovno začnemo plesti ali kvačkati. Z zanko lahko ujamemo zajca ali pa divjega konja. Ko se vanjo ujame žival, se z nekaj truda lahko celo nepoškodovana izmota iz nje in se vrne na prostost. Stopna zanka, kot del plezalne opreme imenujejo alpinisti, pa služi za oporo nog pri plezanju. In nekdaj so poznali celo obrt za pobiranje zank na nogavicah. V današnjem jutru bi vam lahko še in še naštevala vrste zank in njihovo vsestransko uporabnost. Izpostavila pa bom samo eno: človeško zanko z vsemi njenimi lastnostmi. Razume se, da imam v mislih zanke, ki so jih okrog mojega vratu zadrgnili drugi. Priznam, da sem, tako kot verjetno tudi vi, kdaj pa kdaj zanko tudi sama komu zadrgnila okoli vratu ali pa se celo ujela v lastno. A pletenje in kvačkanje teh vrst zank ni ravno moje priljubljeno delo, pa tudi pri njihovem razvozlavanju nisem najbolj spretna. Vem pa, da je izmed vseh zank, kolikor jih človeštvo pozna, najtežje razvozlati človeške. In še veliko težje je v nov klobčič naših odnosov splesti niti, v katere smo se ujeli. Četudi nam to uspe, na novo spleteni klobčič naših odnosov nikoli več ne bo neločljivo povezan in lepe kroglaste oblike. Če sem se sama hotela rešiti iz zanke, sem morala najprej prerezati niti in jih ponovno zavozlati, pri čemer sem konce niti z vso silo zategnila, sicer vozel ne bi zdržal. A danes lahko skupaj s psalmistom rečem: Moja duša je kakor ptica, ki se je rešila iz zanke lovcev; zanka se je pretrgala, in jaz sem se rešila. (Prim. Ps 124,7) Moj klobčič je danes pisane barve, spleten iz različnih barvnih koncev niti razrezanih zank, iz katerih se mi je uspelo izmotati. Nedvomno se bom v kakšno zanko še ujela. Predvsem pa se bom skušala držati modrosti modrega kralja Salomona, ki pravi: »Ne druži se z jezljivim človekom, nikar ne hodi s togotnim, da se ne navadiš njegovih poti in ne ujameš zanke za svoje življenje.« (Prg 22,25) Pa še nekaj: sem pa tja v roke vzemite svoj klobčič, skušajte razplesti vozle, in niti ponovno splesti nazaj. Verjamem, da pri tem delu ne boste vzdržali dolgo, zato naj velja tako zame kot za vas: raje ne nastavljajmo zank.
Filozofi so že od nekdaj opominjali ljudi, naj ne pretiravajo v materialnih dobrinah, pač pa naj se zadovoljijo z malim – človek namreč za življenje ne potrebuje obilice eksotične hrane in pijače, pač pa lačnemu in žejnemu povsem zadostuje preprost obrok. To je v svojih filozofskih delih zagovarjal tudi Ciceron, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., ki je v prid temu prepričanju zbral številne zglede iz grške in rimske zgodovine ter na ta način svoje sodržavljane pozival k preproščini. Kot primer tako navaja nekega skitskega filozofa Anaharzisa, ki je zaničeval materialne dobrine in živel sila preprosto, kot piše svojemu prijatelju v pismu: »Za ogrinjanje imam skitsko ogrinjalo,« pravi, »za obuvalo trdo kožo podplatov, za ležišče zemljo, za prikuho lakoto, za jed pa mleko, sir in meso.« V zgled bi nam moral biti tudi slavni atenski filozof Sokrat, ki naj bi ob neki priložnosti, ko so v sprevodu mimo njega nosili izredno veliko količino zlata in srebra, presenečeno vzkliknil: »Koliko je reči, ki jih sploh ne potrebujem!« Da se ljudje običajno sploh ne zavedajo, kako malo v resnici potrebujejo za življenje, pričajo naslednje anekdote o vladarjih, ki so imeli vsega v izobilju in tako niso nikdar občutili lakote in žeje. Ko je tako perzijski kraj Darej na begu pil skaljeno vodo, umazano od trupel, je rekel, da ni nikdar pil z večjim užitkom – kajti še nikdar ni pil žejen. Podobno se je zgodilo tudi z egiptovskim vladarjem Ptolemajem, ko so mu na poti čez Egipt dali jesti navaden črni kruh, ki je veljal za hrano revežev – ker je tedaj prvič začutil lakoto, je izjavil, da ni nič okusnejše od tistega kruha. S tem je poskušal Ciceron pokazati, da za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb človek ne potrebuje razkošnih in preobilnih obrokov, poleg tega pa hrane nasploh niti ne bo znal primerno ceniti, če ne bo nikdar okusil pomanjkanja. Zaradi tega je izredno občudoval Spartance, ki so zagovarjali precej preprost in asketski način življenja. Ko je nekoč pri njih večerjal sirakuški tiran Dionizij, je potožil, da ni nič kaj užival v črni juhi, ki je bila prvi obrok večerje. Kuhar mu je odvrnil: »Nič čudnega, kajti manjkale so začimbe.« Dionizij je seveda takoj nato povprašal, katere začimbe misli, kuhar pa je mu takole odgovoril: »Napor pri lovu, znoj, lakota in žeja; kajti s temi rečmi se navadno začinijo pojedine pri Spartancih.«
Dovolj znani so primeri, da težave, pomanjkanje in stiske laže premaguje, kdor je zadovoljen z malim oziroma ni nikoli imel česar koli prav veliko. Ne hrane ne česa drugega. Nekoč nekdaj: eni sami čevlji za tri otroke. Za pod zob jabolko in kruh. In kosila toliko, da bi še jedel. A je moralo biti dovolj. Pa je marsikje še danes tako. Ne tam, kjer je polna soba igrač in sploh vse po trenutni modi. Bilo mi je dano videti, da so šolarji pri malici skrbno pobrali tudi drobtinice, in koga, ki je kruh frcnil po tleh. A pri meni samo enkrat. Spominjam se deklice, opremljene z opazno lepimi 24-imi barvnimi svinčniki 24-ih odtenkov, a sošolki ni posodila niti enega. Ker da ji je tako naročila mamica. Vzgoja za samoljubje. Ciganka Helena, za katero se je vedelo, da nikjer ničesar ne izmakne, nam je nekoč prinesla kladivce z rdečim ročajem. Rekla je: Tole sem dobila, tole vam dajem. Ostalo je pri hiši kot dragocen spomin. Otroku so mi izstopile oči ob pogledu na električni vlakec v mestni izložbi, a meni ga Miklavž ni prinesel. Brez težav se prevažam z dvajset let starim avtomobilom. Blagajniški pult vleče k sebi goro dobrin, blagajna pokaže zajetno ceno, kupec odtipkava v aparat svojo bančno številko, zunaj trgovine prelaga iz vozička nakupljeno robo v prtljažnik, a dva zavitka čipsa vrže v smetnjak. Prostovoljka Karitas pozna gospo, ki živi skoraj samo ob kruhu in vodi, zato ji kdaj v mraku kaj malega prinese. Pravzaprav z nemirnim srcem, ker gospa od hvaležnosti zmeraj zajoka. Kadar slišim udrihati, kakó slabo da nam gre, mi zavre kri. Vem, da ni vse prav in dobro. A dokler bo pred gostišči komaj najti parkirni prostor, je še zelo dobro. Če bi bile pa v izložbi v piramidico zložene le tri konzerve, kar sem nekoč videla v neki deželi, trgovina pa tako rekoč prazna, kako bi se takrat izkazal naš značaj? Mogoče je pa kdo v filmu videl krvavi boj za skorjo kruha. Preveč niti z maslom ni dobro. Zadnje čase pogosto slišim geslo: manj je več. Kaže razmisliti, kaj to pomeni, in biti zadovoljen.
Neveljaven email naslov