Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre.
Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege.
Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta.
Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne?
Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti.
Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo.
Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več.
Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom.
Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe.
Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah.
A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre.
Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege.
Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta.
Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne?
Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti.
Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo.
Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več.
Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom.
Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe.
Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah.
A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.
Dobro jutro spoštovane poslušalke in poslušalci. Ste se danes kam namenili? Imate že navsezgodaj načrte za današnje popotovanje? V teh jesenskih dneh res bolj delimo izkušnje z minulih poletnih popotovanj, kot pa da bi imeli pred očmi nove. Lepo je poslušati navdušene pripovedi popotnikov, ki so se srečno vrnili domov. Veliko težje je prenašati take, ki se hvalijo, kje vse so bili, a znajo v vsaki stvari s te svoje poti najti kaj slabega. Temu ni bila všeč hrana, onemu pijača, spet so nekateri nezadovoljni z vsakim, ki ga srečajo, da ne govorimo o čudnih navadah in kulturah. Če drugega ne, jih je vsaj vreme razočaralo. Pogosto si želimo, da bi tako pritoževanje zaključili s preprosto pripombo, da jih ni nihče silil na to ali ono potovanje. Bojim se, da bi to še bolj spodbudilo njihovo pritoževanje. Ni najhuje poslušati o slabi popotniški izkušnji. Težje je gledati človeka, ki se ni nič naučil iz tujega sveta, ki ga je smel spoznati. Še slabše je, ker bo s to slabo voljo živel tudi doma. Morda bi kdo mislil, da je izbral napačen kraj, napačno obliko potovanja, se ni pripravil, morda ni vzel pravih stvari s sabo. Poznamo popotnike, ki se podajo po svetu brez vsega, a ob tem zmorejo spremeniti svoje življenje in s svojimi izkušnjami bogatiti druge. Tudi taki so, ki niso hoteli na pot, a so iz pregnanstva, begunstva, celo ugrabitve naredili pravi zaklad zase in za človeštvo. Ob tem se spominjam evangeljske misli, ki pravi, da hudo prihaja iz človeka in da ni treba posode čistiti od zunaj, ampak od znotraj. Nekje sem prebral, da je najpomembnejši kos prtljage, ki ga vzamemo s sabo, veselo srce. Če človek pomisli na vse nergače, ki se vračajo z dopusta polni nejevolje, ne moremo drugega, kot da pritrdimo tej misli. Brez odprtih oči in veselega srca nas nobena stvar ne more navdušiti, še najmanj tisto, kar nam je tuje. Prav odprtost za vse tuje, drugačno, včasih celo čudno, je edina pot, da se naučimo česa novega v življenju. Želim vsem nam v današnjem dnevu, da bi znali in zmogli hoditi skozi današnje potovanje. Pojdimo kamor koli že z odprtimi očmi in polni pričakovanj. Le tako se bomo iz današnjega dneva kaj novega naučili za jutrišnji dan. Ne pozabimo pa že navsezgodaj vzeti s sabo veselo srce. Radost v srcu odpira vsa vrata, še tista, ki smo jih zaklenili v jezi. Človek z veselim srcem je namreč povsod doma.
Pred časom sem spoznal dekle in se vanjo zaljubil. Marsikaj sva skupaj doživela, tako svetle kot tudi temne trenutke. Po približno letu dni mi je okrog novega leta – novo leto, nov začetek pač – povedala, da se ne vidi z mano v prihodnosti. Želela je, da se razideva. Iskreno in pošteno od nje. Kot človeka iz mesa in krvi me je to seveda prizadelo. A odločitev in svobodo drugega je treba spoštovati. Te besede o spoštovanju svobode drugega sem prej sicer že večkrat slišal, toda zdaj sem se moral soočiti s tem, kako se bom odzval na resničnost, ki je nisem mogel spremeniti. Znašel sem se pred dvema možnostima, prva je bila zamera, obup, resignacija in vdanost v usodo; druga pa pot vere, zaupanja, izpuščanja iz stisnjene pesti, ki hoče zadržati, in odprtost za nekaj novega. Priznam, da ni tako samoumevno izbrati druge poti, saj se ta običajno križa s prvo. Čeprav sem ubral pot vere in zaupanja, sem še vedno (in to precej pogosto) zašel na pot zamere in obupa. In tako sem precej časa stopicljal in se opotekal med vdanostjo v usodo in vero, a se kljub vsemu vedno znova odločil za slednjo. Pred kratkim se mi je v pogovoru s prijateljem posvetilo, v čem je razlika med eno in drugo potjo. Ko človek obupava, ne vidi več smisla. In prav to je vdanost v usodo – odsotnost smisla. Vera in zaupanje pa mi nasprotno dajeta gotovost, da ima vsak dogodek v mojem življenju – naj bo še tako klavern – smisel in da je Nekdo, ki ve, kaj se mi dogaja, ker je prehodil to pot pred mano. Iz tega odnosa s Smislom samim, z živim Logosom, sta mi na skrivnosten način začela pritekati vedrina in upanje na novo, nikoli sluteno. Šele pozneje sem doumel smisel te izkušnje, ko sem naletel na ta aforizem. Učenec je vprašal učitelja: »V čem je skrivnost tvoje vedrine«? Učitelj mu je odgovoril: »V iskrenem in popolnem sodelovanju z neizbežnim«.
Znameniti grški basnopisec Ezop, ki naj bi se rodil na obalah Male Azije ali pa v grški Trakiji v 6. stoletju pr. n. št., je bil suženj, a je zaradi svoje modrosti, ki jo je strnil v kratke, poučne zgodbe, dobil svobodo. Med njegovimi basnimi je tudi zgodba o bahavem atletu. Takole se glasi: »Neki mož je bil na potovanju, potem pa se je vrnil domov. Nastopaško je pohajkoval po mestu ter na glas in daleč naokrog govoril o svojih pogumnih dejanjih v različnih deželah, ki jih je obiskal. Na Rodosu, je dejal, je skočil tako daleč, da ga ni človeka na zemlji, ki bi mu bil enak. Prisegal je, da ima priče, ki lahko potrdijo njegovo zgodbo. Človek, ki je stal v bližini, pa je tedaj pripomnil: 'Prav. Če govoriš resnico, je tu tvoj Rodos, daj, skoči!'« Zgodba je izvrstna za naš čas, v katerem se tako rekoč utapljamo v inflaciji lepih besed, ki jih vsak dan z ekranov in udobnih foteljev ponujajo politiki, lažni podjetniki, kulturniki in samooklicani razlagalci družbene morale. Poziva namreč ljudi, naj ne razsipavajo svojih besed, naj ne zmagujejo z obiljem samohvale in besednega prepričevanja, temveč s svojimi dejanji. Kako nas molk naredi za velike ljudi, so poudarjali že prvi grški modreci. Kleobul z Rodosa je dejal: »Treba je rad poslušati, ne blebetati.« Hilon iz Šparte je rekel: »Tvoj jezik naj ne prehiteva razuma.« Periander iz Korinta pa, da je tišina nekaj lepega. Zato se tudi mi, ko nas bo poneslo na polja laži in samohvale, spomnimo na lepoto tišine. Ne smemo iskati prič za resničnost naših besed v življenju, temveč moramo s svojimi dejanji biti pristni pričevalci resnice. Povedano drugače: svoje besede moramo znati živeti, ne samo in zgolj govoriti ter se pri tem sklicevati na druge ljudi.
Za velike duhove velja, da vidijo globlje in dlje kot navadni ljudje. Tako znajo oblikovati tudi svoj pogled na prihodnost in njihova modrostjo kaže narodu pot. Takšen je bil zagotovo tudi blaženi Anton Martin Slomšek, pisatelj, pedagog, duhovnik ter tudi prvi mariborski škof. Bil je sodobnik Franceta Prešerna in če je slednji kot velikan slovenske poezije ponesel slovensko pesem v evropski vrh, jo je Slomšek kot izraz lepote slovanske duše in v vsej človeški toplini razširil na vse svoje rojake. Vedeti moramo, da so bila v začetku 19. stoletja slovenska narečja zelo močna in da so predstavljala oviro pri sporazumevanju Korošcev in Štajercev s Kranjci. Toda še predno se je pojavil politični program Matije Majerja Ziljskega o združeni Sloveniji, je enotnost slovenskega naroda dosegel Slomšek s skupnim govornim jezikom, ki ga je vzpostavil z enotnim pridigarskim jezikom. Že v Celovcu in kasneje v Mariboru je začel bogoslovce poučevati v lepi slovenščini in jim privzgojil občutek za čist in iskren jezik. Odslej so pridigarji uporabljali govorico, ki so jo razumeli po vseh slovenskih pokrajinah in ki je bila hkrati polna veselja in radoživosti. Slomšek je našemu jeziku pomagal, da se je znebil germanizmov in da so ga obogatila tudi druga narečja, poleg osrednje Slovenije. Prav na to Slomškovo zaslugo opozarja slovenistični strokovnjak prof. Marko Jesenšek. Pridigarski jezik v tem času pa ni bil samo najbolj razširjena in poslušana slovenska javna beseda, bil je hkrati tudi najbolj izčiščena, lepa in pogumna beseda, ki je preko svetopisemskih izrazov želela zaobjeti in razgrniti globino človeških src in nas popeljati na rob večnosti. Ker je pridigar uporabljal nekoliko vzvišene in svete besede, je takšen postal tudi ves slovenski jezik, jezik praznika in praznovanja, bo rekel kasneje tudi Cankar. Pridigarje je vodilo versko duhovno izkustvo svetega bogoslužja in jih usmerjalo k ljubezni do slovenskemu malega človeka ter mu pomagalo, da je znal izražati plemenitost svojega srca in da pridobival vzvišeno pokončno etično držo.
Današnjo družbo kreirajo medijski plačanci, ki propagirajo hrano, luksuz, užitke, bordele, spolni turizem, nagoto, nasilje, centre za terorizem, kriminal in kulturo smrti. Vladajo nam računalniški programi, androidi in kiborgi – mehanizmi tehnike brez srca in ljubezni. Hvala Bogu, da imamo implantate – srčni spodbujevalnik, inzulinsko črpalko, umetno srce, kontaktne leče, slušni aparat, zobno protezo, skeletne proteze – a se žal ne sprašujemo, zakaj tesnoba, strah, drgetanje, negotovost in tolika zaskrbljenost v nas. Izgubljamo obraz, čeprav smo bili ustvarjeni po Božji podobi, imago Dei. Postajamo brezoblična in neizrazna gmota, lepa in vitka postava, ne pa oseba. Latinska beseda persona, grška pa prospon, izvirno pomenita obraz, ki ga ima samo oseba. Žal človeštvo postaja brez-obrazno, brez sramu in miline na licu obraza. Postajamo posamezni osámljenci brez osebnosti. Posameznik (p)ostaja oseba samo v skupnosti. Zato je krščanski Bog trooseben – Oče, Sin in Sveti Duh – in biva v skupnosti občestva, kar ohranja njegov obstoj. Mi pa svet in človeštvo razkrajamo. Zato vse postaja virtualno, nerealno in iluzorno: fiktivni vpisi, denar, ljubezen, poroke, fiktivna potovanja, verovanja in Bog … Hočemo se dokopati tudi do fiktivnega trpljenja. A sreča je, da nas osebni Bog Svetega pisma kljub vsemu ljubi takšne kot smo. Grešniki so mu na nek način celo ljubši kot pravičniki, zato ker nas je ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Zato veličine krščanstva ne dokazujem s svojim perfekcionizmom, ker moja popolnost temelji na človeški oholosti in veličini. Krščanstvo je vera grešnih, majhnih, pomanjkljivih in šibkih, ki se zanašamo na dar Božje milosti. Bogu je všeč moja neizumetničena nerodnost in preprostost. Ni se mi treba pretvarjati, da bi mu ustrezal in ugajal. Ni se mi treba opravičevati, da bi dosegel naklonjenost milostnega Boga, da bi me opravičil. Karl Barth (1886-1968), švicarski protestantski teolog, je v Cerkveni dogmatiki sočasno s tem ponudil tudi rešitev teodiceje, vprašanja opravičenja Boga, z izjavo: »Bog je opravičen, ker opravičuje grešnega človeka. Opravičujoč grešnega človeka Bog opravičuje sebe tudi glede trpljenja, ker s trpljenjem na križu opravičuje grešnega človeka v celoti, saj se sam ne more opravičiti.« Človek, ki glede trpljenja zaslišuje Boga, bi se moral nad tem zamisliti. Iztok Mlakar v Pašijonu pravi, da se je nad človeško hudobijo do Križanega zgražal celo hudič in ni mogel verjeti, da se je človek sposoben naslajati ob mučenju nedolžnega Kristusa s tolikšnim sovraštvom. Nad človeškim sadizmom se je zjokal celo hudič, ker se mu je Kristus zasmilil, človek pa je ostal ravnodušen.
Francoski filozof Sartre iz 20. stoletja se je v svoji filozofiji eksistencializma ukvarjal s človekom in njegovo vlogo v svetu. Trdil je, da je človek svobodno bitje, ki je absolutno odgovoren za svoje odločitve in dejanja, saj jih svobodno izbira. Zato je po Sartrovem mnenju zgolj od njega samega odvisno, kakšen človek bo postal – »Človek je tisto, kar naredi iz sebe,« pravi Sartre v svojem znamenitem eseju z naslovom Humanizem je zvrst eksistencializma. Eksistencializem, kakor je poimenoval svojo filozofijo, namreč trdi, da je »človek najprej neki projekt.« »To pomeni, da človek v svetu najprej biva, se srečava, se pojavlja v svetu in šele nato definira. Če se človek, kakor ga pojmuje eksistencialist, ne da definirati, potem se ne da zato, ker sprva sploh nič ni. Bo šele naknadno in to takšen, kakršnega se bo naredil. Človeške narave ni,« trdi Sartre. To pomeni, da je človek najprej živo bitje, ki biva oziroma eksistira in se šele naknadno opredeli ter se poistoveti z nečim: npr. da zase trdi, da je dober človek. Je prazno platno, na katerega naknadno slika svojo podobo in ji pridaja lastnosti. Toda če pride ta opredelitev naknadno, »potem je človek pač odgovoren za tisto, kar je. Prvi korak eksistencializma je torej narediti človeka za lastnika tistega, kar je, in mu naložiti vso odgovornost za njegovo eksistenco.« Ker je človek bistveno svoboden, je seveda tudi bistveno odgovoren zase, za to, kar postane oziroma za to, v kaj se naredi – in po Sartru ni odgovoren samo zase, pač pa za vse ljudi, saj s svojimi odločitvami vpliva tudi na sočloveka in širšo družbo. Kajti posameznik »s svojo izbiro nenehno izbira tudi vse druge ljudi,« se torej konstantno odloča, s katerimi posamezniki se bo obkrožil, družil in nanje tudi vplival s svojim ravnanjem. »Izbrati si, da boš to ali ono, sočasno pomeni potrditi vrednost tistega, kar smo izbrali, zakaj nikoli ne moremo izbrati slabega,« pravi Sarte. »Kar izberemo, je zmeraj dobro, in nič ne more biti dobro za nas, kar ni dobro za vse.« Pri odločanju bi morali torej imeti pred očmi ne samo dobrobit zase, pač pa predvsem dobrobit za skupnost. Sartre pravi, da je človek tudi bistveno angažiran, saj se nenehno uresničuje, nenehno dela in izpopolnjuje samega sebe, da bo postal, kar hoče postati. Nenehno izbira ter pri tem potrjuje svojo neizmerno svobodo. Je pravzaprav svoboda na delu, ki mora šele postati to, kar je – mora se šele narediti.
Nekdo mi je pripovedoval, kako je obiskal direktorja velike firme, ki je imel na pisalni mizi šahovsko uro. Ta ura je naravnana tako, da zazvoni po treh minutah. Vprašal ga je, čemu takšna ura v pisarni. Direktor je razložil: »Svojim odrejenim, ki prihajajo k meni z najrazličnejšimi problemi, dam tri minute časa. V treh minutah mora vsak jasno razložiti svoj problem. Ve, da ga bom poslušal samo tri minute. Kdor se potrudi in svoj problem v treh minutah jasno razloži, se mora prej z njim dobro spoprijeti, o njem dobro razmisliti. In izkušnja je pokazala, da po tem dobrem razmisleku devet ljudi od desetih sami rešijo svoj problem in mene sploh ne potrebujejo. Pomislila sem, da je takšna šahovska ura zelo koristna zadeva. Ljudi prisili, da temeljito razmislijo o sebi in o svojih problemih. Na videz je to zelo »trd« direktor. Ljudje si predstavljajo dobroto skoraj vedno tako, da si moraš vzeti za reševanje problemov drugega veliko časa, da moraš še in še potrpežljivo poslušati, brez konca. In ljudem, ki zaradi problema prihajajo, pogosto sploh ni jasno, kaj je njihov problem. Pričakujejo, da jim bodo to povedali drugi in ad bodo tudi drugi razrešili njihov problem. V resnici je največja pomoč v tem, da postane človek, ki potrebuje pomoč, sam aktiven. Velikokrat ga je treba k temu prisiliti. Nikomur ne moreš pomagati, če se on sam za to aktivno ne odloči in če sam ne naredi odločilnega koraka in temeljito razmisli o sebi. Veliko manj stisk bi bilo, če bi se ljudje zavedali, da v bistvu vsak človek le sam zase lahko najde rešitev problema. Drugi so mu pri tem samo v oporo. Prvi korak k temu pa je, da o sebi zares temeljito razmisli.
Najraje imam sveže utrgane ter tiste v žepu, a ne vseh. Sad nizkega južnega drevesa svojo sočnost in sladkost ohrani tudi, ko ga posušijo. Med drevesi, ki so se znašla v Svetem pismu, zaseda mesto takoj za oljko. Ko sta Adam in Eva pojedla prepovedan sad z drevesa iz sredine raja, so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov in z njim prekrila svojo goloto. O smokvi ali figi govorim, o zelo starem sadežu, ki je star vsaj toliko kot jabolko. Nekateri narodi figo uvrščajo med božje sadeže, podobno kot oljke. Poleg plodov so namreč uporabni tudi listi in les. Antični Grki in Rimljani so fige cenili kot izvrstno hrano, ki hitro da energijo, zato so jih uporabljali starogrški atleti. Nekatera stara plemena so fige šteli kot najbolj dragoceno dobrino narave. Navkljub zgoraj naštetemu pa je figa ostala figa. O tem nam pripoveduje tudi basen, ki jo v svojem govoru uporabi Jotám, in sodi med najstarejše primerke modrostne literature in je izraz nasprotovanja ustanovitvi kraljestva. »Šla so, šla so drevesa, da si mazilijo kralja. In drevesa so rekla smokvi: ‘Pridi ti, kraljuj nad nami!’ Smokva jim je rekla: ‘Mar naj pustim svojo sladkobo in svoje sladke sadeže in se grem povzdigovati nad drevesa?’« A poleg sočnih in sladkih fig poznamo še konjske, pasje ter človeške fige. Slednje pridelamo tako, da palec položimo med kazalec in sredinec ter svojo pest oblikujemo v figo, ki jo lahko komu pomolimo pod nos, pokažemo od daleč ali pa jo skrijemo globoko v žepe hlač. Figo pa lahko tiščimo tudi za hrbtom. Figa v žepu in za hrbtom premore sladkobo le, če jo držimo zato, da s tem želimo komu, da bi se mu kaj uresničilo. Sicer pa smo figamož. Kako to, da se je ta imeniten svetopisemski sadež znašel tudi v našem vsakdanjem življenju sporazumevanja, ne vem. Vem pa, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste tako fige v žepu kot za hrbtom okusili tudi sami. Ali pa jih celo, Bog ne daj, kdaj tudi sami tiščali v žepih ali za hrbtom. Takšno početje, še posebej, ker je tovrstno dejanje neopazno za tistega, kateremu je namenjeno, ni lepo. Pa še nekaj, fige pri nas dozorijo dvakrat na leto. Najprej v juliju in drugič od konca avgusta do oktobra. Zato raje kakšno figo utrgajte z dreves in jo ponesite v usta ter držite dano besedo ali obljubo. Tudi mi se lahko potrudimo, da bomo kdaj podobni figi: tisti iz basni. Prav nič ošabni in prevzetni. Mogoče se premalo zavedamo, da tudi mi premoremo dobrine s katerimi lahko sočloveku damo moč, predvsem pa ga sprejmemo in nam je zanj mar. In ne pozabite: s figovim listom lahko zakrijete samo telesno nagoto, nagoto duše pač ne.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. To misel je Tagore povedal nergačem in jokavcem, prepričanim, da ni večjih nesrečnikov od njih. Vrsta teh je dolga in ni rečeno, da je kdaj ne podaljšamo s seboj. Ko se zdi vse tako zelo težko in brez pomena, ko nas potlači že samo na pol oblačen dan. Ni mi uspelo najti primerne garderobe, ne morem si privoščiti sproščenega dopusta, manjka ravno toliko, da ni dovolj za novo opremo. Sram me je, ker ne premorem pametnega telefona, kolegica ga je pa kupila tudi svojemu frkolinčku. Dan na dan me boli glava, zdravnik me pa še posluša ne več. Že, že, njegova hčerka je res umsko prikrajšana, a je prav ponosen nanjo; ja pa svojo že pol leta vozim na rehabilitacijo. Ni konca jadikovanja, kadar se najdeta dva prikrajšanca. Le da deklice, gospodične in gospe visoko vreščijo, možaki pa porobantijo. Vsi pa moramo zamenjati dioptrijo. Ne le gledati, tudi videti. Ne le videti, tudi uvideti. Dojeti dogajanje, vzpostaviti primerno veliko vesolje med jaz in vsi drugi. Že res, da vid začne pešati. Kaj pa to, da kdo povsem oslepi? Primerjava ne omogoča ravnovesja. Ni prijazno vse življenje šepati. Mar si je lažje do konca dni nameščati protezo? Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. Tudi to misel je zapisal Rabindranat Tagore – in to že zdavnaj, ko so bile najboljše ceste makadamske; in ostajajo graditelju Mc Adamu v spomin. Po kako gladkih in širokih in večpasovnih se prevažamo danes, ne da bi pomislili, koliko ljudi jih je gradilo, v kakšnem vremenu, za kakšno plačilo in kako daleč od doma. Kje so zdaj ti težaki in njihova mehanizacija; premnogim so drdravi kompresorji pretresali kosti in drobovino. Nič. Mi drvimo dalje in bognedaj, da naletimo na zastoj. Pa bi morali pošiljati simbolične poljube vsem, ki so nam omogočili udobje. Računati znamo že od malega, a se takrat, ko se smilimo sami sebi, premalokrat – ali pa celo nikoli – odločimo sešteti to, kar se nam je dobrega zgodilo tisti dan tisti teden, tisto leto, sploh dotlej. Da ne bi le nepotrpežljivo tarnali.
Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. »Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?« je logično sledilo vprašanje novinarja. »Ali res ne veste?« je odvrnil kmet. »Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kvaliteta koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo.« Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kvalitetni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času klimatskih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kvaliteten pridelek, si izmenjujmo kvalitetno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleveli ali prazne slame.
Slovenci se radi pošalimo, da je naš nacionalni šport zavist. Prav gotovo pa ji takoj sledi druga disciplina: zamera. Vse prepogosto zamerimo temu ali onemu, ker je nekaj takega rekel, tako ravnal ali se tako obnašal. Pa naj bo to v našem narodu ali tudi z našimi sosedi. Hrvati zamerijo nam, mi pa njim zaradi meje, ribičev in še vsega mogočega ostalega. V našem ljubem slovenskem narodu pa žal ni nič drugače: staroslovenci so zamerili mladoslovencem in obratno, klerikalci komunistom in komunisti klerikalcem, levi desnim in desni levim in tako naprej, vse do zelo konkretnih, bolečih in zakrknjenih zamer med sosedi in med sorodniki. Dejstvo je, da nas te zamere vodijo v neprestane delitve, razkole, gojenje sovraštva in maščevalnost. Namesto, da bi si prizadevali za umirjeno sobivanje in sožitje, se lahko neprestano zapletamo v spore, sovraštva in zamere, ki nas samo oddaljujejo drug od drugega. Spori in razklanosti, ki se slednjič napajajo prav v nedopuščenih zamerah, razkrajajo naše družine, sorodstva, sosedstva in slednjič tudi našo deželo. Svetopisemski odlomki današnje nedelje pa nas še prav posebej spodbujajo k nasprotnemu. V evangeliju apostol Peter izziva Jezusa z vprašanjem: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus odgovori: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Se pravi: vedno naj bom pripravljen odpustiti. Seveda se sliši kot misija nemogoče. Čemu neki naj bi odpustil nekomu, ki me je prizadel, ki mi je povzročil krivico, ki me je oškodoval, poškodoval ali notranje ranil? Neodpuščanje, zamera je namreč kot zaporniška krogla, na katero sem priklenjen. Onemogoča mi, da bi se premaknil naprej. Znova in znova se lahko namreč utapljam v jezi, gnevu, bolečini, sovraštvu in maščevalnosti. Vse to, pogostoma notranje razjedanje, me dela skrajno nesvobodnega, zagrenjenega in nezadovoljnega, predvsem pa mi onemogoča, da bi skušal živeti življenje v neki lepoti, pristnosti in izpolnjenosti. Prav zato nas Jezus vabi k odpuščanju. Odpuščanje je predvsem korak, ki ga – bolj kot za drugega, naredim zase. Dam si možnost in priložnost, da grem lahko v svojem življenju naprej, da lažje zadiham, da zaživim v večji notranji svobodi. Seveda je odpuščanje proces, ki potrebuje in zahteva mojo angažiranost in seveda tudi svoj čas – ne glede na to, ali je tisti, ki me je prizadel pripravljen na spravo ali ne. Odpuščanje je v prvi vrsti moja stvar, dejanje enega, sprava pa vedno dejanje dveh. Bistvenega pomena pri odpuščanju drugemu ali tudi sebi pa je, da zaupam in verjamem, da mi je tudi Bog pripravljen odpustiti, še posebej v zakramentu svete spovedi. Če znam sprejemati odpuščanje, ga bom slednjič zmogel podarjati tudi sebi in drugemu.
Včasih se kar ne moremo načuditi, ko sami sebe vzamemo pod drobnogled. Kakor nas presenečajo naše pozitivne plati, tako se moramo soočati tudi z negativnimi, temnimi platmi nas samih. Kdo sem jaz? Ali poznam sebe? Ali vem, kdo v resnici sem? Morda res marsikaj vem o sebi, a še več je tistega, česar o sebi ne poznam. Pater Pij iz Pietrelcine je o sebi rekel: »Sam sebi sem skrivnost«. Res je, sami sebi smo uganka. V zvezi s tem je pomenljiva naslednja duhovita zgodba: Starejši gospod je imel v velikem mestu trgovino s starinami in redkimi predmeti. Nekoč je v trgovino prišel turist in se s starim možem pogovarjal o mnogih rečeh, ki so bile nakopičene v trgovini. Turist je vprašal: »Katera stvar tukaj je za vas najbolj čudna in najbolj skrivnostna«? Stari mož se je ozrl na stotine starin, raritet, nagačenih živali, posušenih glav, prepariranih rib in ptičev, arheoloških najdb in jelenjih glav, nato pa se je obrnil k turistu in rekel: »Najbolj čudna stvar v tej trgovini sem nedvomno jaz sam«. Znani trapistovski menih in pomemben duhovni avtor Thomas Merton (1915-1968) pravi, da jaz, ki je »predmet« naših misli in dejanj, ni naš pravi jaz. To je naš »zunanji«, »površinski« jaz, ki ga istovetimo s prvo osebo ednine: »Jaz sem«. Toda ta površinski jaz prehaja v naš pravi, resnični jaz globoko v nas samih. O tem jazu zelo težko povemo kar koli, ker ga ne moremo vzeti za predmet našega opazovanja. Naš resnični jaz je skrit v Bogu, kot pravi apostol Pavel: »vaše življenje (vaš jaz, torej) je s Kristusom skrito v Bogu« (Kol 3,3). Običajno mislimo, da smo oprti sami nase, na svoj lastni jaz. Toda takšno mišljenje je pozunanjeno. Duhovni učitelji in mistiki pa so nasprotno izkusili, da je moj jaz, moja oseba zakoreninjena v Bogu, ki mu lahko rečem Ti. V navzočnosti tega Božjega Ti, ki je moj Oče in me pozna bolj, kot bom kdaj koli sploh lahko poznal sebe, se mi odstira, kdo v resnici sem.
Ko je človek mlad in ne pozna življenja, si stvari predstavlja povsem drugače kot pozneje. Pred desetimi leti sem si za svoje novomašno geslo, za nekakšen moto svojega duhovniškega poklica, izbral stavek: »Vi ste luč sveta.« Biti luč sveta … Biti za druge luč. Nekaj, kar jim sveti, nekaj, kar daje pogum, nekaj, kar pogreje, nekaj, kar pokaže pot naprej. Nekaj, kar spreminja temo … pa čeprav je od nje samo malo drugačno. Takrat sem mislil, da to pomeni nasmehniti se, ko se drugi jokajo, da to pomeni upati, ko drugi obupujejo, da pomeni ljubiti, ko drugi sovražijo, da pomeni odpuščati, ko drugi maščevali, da pomeni biti luč izbirati življenje, ko drugi sledijo smrti. Vse to še vedno drži. Le da sem se skozi težo življenja naučil, da pomeni biti luč še bolj to, da iščeš razlog za nasmeh, ko se sam jokaš, da daješ priložnost upanju, ko sam obupuješ, da se trudiš ljubiti, sprejeti, razumeti, ko sam sovražiš, da verjameš v odpuščanje, ko grešiš. Da torej pomeni biti luč najprej biti različen od teme, ki je v tebi, v tvojem življenju, ne v življenju drugih ljudi. Da torej biti luč ne pomeni biti nekdo, ki ne pozna teme, temveč nekdo, ki jo je temeljito izkusil; ki jo pozna, ki stoji sredi teme sveta, ki ga ravno tako tema duši in pritiska k tlom, ki ravno tako trpi zaradi nje kot vsi drugi ljudje, ki ravno tako prestaja veliko težkega, ki ravno tako tudi dosti greši, a se s temo v sebi bori. Tako da zaradi nje trpi, tako da zaradi nje greši, a se nikdar ne ustavi, temveč se vedno znova vrača k luči, k Bogu. Ker ve, da je Bog edini, ki lahko premaga temo, nihče drug. Bog in njegova luč, njegova bližina, njegova prisotnost, njegova ljubezen, ki ji moram verjeti. To pomeni boriti se s temo. Luč zame in za druge je ta boj s temo. Boj, ko sem sredi nje. Boj, ko se me polašča, ko me zavzema, še več, ko me privlači. Boj in luč je odločanje za Boga in za ljubezen in za evangelij v teh težkih trenutkih, ko bi lahko izbral temo, krivdo, obup, greh, smrt, pa jih ne. Ta boj se ne odloča s porazom ali z zmago. Odloča se z bojem. Ker je že boj luč. Luč sveta.
Ste, spoštovani poslušalci, poslušalke, danes vstali v naglici in ste že nestrpni, ker se dan nikamor ne premakne? Kar mirno, vse bo minilo in končno v naglici pogosto naredimo kaj, za kar nam je pozneje žal. Boste rekli, da je to lahko reči, a če je pred človekom pomembno delo, nujna stvar, od katere je odvisno celo življenje, so take besede neprimerne, celo žalitev pridnim in prizadevnim ljudem. Kar poglejmo vse mečkače, ki se nikamor ne premaknejo: koliko slabe volje povzročijo in kako malo sadov njihovega dela lahko užijemo. Drži, še posebej, zato ker življenje res živijo tisti, ki so zanj zagreti, že zjutraj polni pričakovanj in načrtov. Ljudje polni zagnanosti nas lahko zjutraj ogrejejo. Saj nas večina pozna evangeljske besede o mlačnosti in o tem, kako bodo izpljunjeni taki, ki niso ne vroči in ne mrzli. Če kdaj potem so bili težki časi za človeštvo ob zatonu rimskega cesarstva. Dolgo so iskali vzroke za propad, pojavljale so se take in drugačne rešitve, da bi rešili visoko civilizacijo pred vdori neukih barbarov. Nič ni pomagalo, Rim se je sesul. In prav v tem času je živel papež Gregor Veliki. Ni se šel revolucije in ni gojil visokoleteče reforme. Urejal je le petje, urejal je drobne vsakdanje načine, kako poskrbeti za hrano in ohraniti v mestu in okolici vsaj malo varnosti. Lotil se je preprostih oblik izobraževanja in pomagal redkim umetnikom. A še danes živimo in občudujemo sadove njegovega dela. Če drugega ne koralno petje, gregorijanski koral, ki bi nam navsezgodaj lahko pomagal k zbranosti in umiritvi. V tistih davnih časih je zatrdil, da kdor hoče priti na visoko goro, ne bo tja prišel s skakanjem, ampak s počasnimi in vztrajnimi koraki navkreber. Visoki cilji ne terjajo skokov in preskokov, ampak vztrajno vzpenjanje, naporno plezanje proti uresničitvi naših pričakovanj. Kot vrha na našem pohodu na goro tudi življenjskih ciljev ne smemo nikoli izgubiti izpred oči, in kljub občutku, da nam niso nič bližji, bo napor pričal, da smo na pravi poti. Drage poslušalke, poslušalci, če smo že navsezgodaj nestrpni, imamo pred sabo gotovo visoko goro, visoke cilje. Nemir nam govori, da nam ni vseeno, kako bomo preživeli ta dan. A nič ne pomaga nestrpnost, k temu cilju se je treba vzpenjati vztrajno in počasi. Ne bojmo se napora, ki ga ta pot zahteva. To je le dokaz, da smo na pravi poti. Želim vsem, da bi verjeli v papeževe besede, ne le zaradi njega, ampak zaradi našega življenja. Z majhnimi koraki in vztrajnim prizadevanjem bomo ne le dobro pretehtali, ampak tudi dosegali cilje, ki bodo preživeli stoletja.
Kaj se vam zdi, v kakšnem času živimo? Kakšno je to, pred sedemnajstimi leti začeto 21, stoletje? Če bi poslušali mnoge javne osebe, bi rekli – katastrofa, saj se vse ruši, vse do sedaj spoštovano in cenjeno, propada, nastaja nekaj novega, a ne vemo kaj in se bojimo in smo vrženi v krog časa ki nas neusmiljeno nosi s seboj. Ali pa sploh ne razmišljamo več o času v katerem živimo, saj se borimo le da preživimo, nič drugega. V poletni vročini smo na duhovnih vajah s p. Markom Ivanom Rupnikom razmišljali kakšen je čas, v katerem živimo. P. Marko je rekel – da smo lahko srečni, da živimo v današnjem veku, v današnjem zgodovinskem trenutku. Da smo blagoslovljeni, ker živimo v 21.stoletju. Pa je vseeno toliko težkih, nemogočih situacij, toliko groženj in nevarnosti! Če je 20. stoletje vsaj v začetku verjelo, da bosta znanost in tehnika prinesla dolgo pričakovano bogastvo in bodo končno mnoge bolezni ozdravljene, problemi narave rešeni in ljudje srečni. A se ni zgodilo. Mnoge ideologije so propadle. Njihove obljube so izginile in ostal je le spomin na čas, ko smo verjeli v nepreverjene obljube. Je mogoče prav zaradi tega današnji čas padel v sivo barvo razočaranja, neuspeha in tudi obupa? Kako bi potem današnji čas lahko bil blagoslovljen čas? Lahko se učimo iz zgodovine. Spomin je nekaj najdragocenejšega, kar ljudje nosimo s seboj v svojem življenju. In v tem spominu imamo vtisnjeno spoznanje, da so nove stvari, nova obdobja in novi izzivi rojeni v kriznem obdobju, v času umiranja in rušenja. Rada se spominjam prihoda v eno od bivših republik nekdanje skupne države. Bala sem se iti v mesto, ki je bilo simbol rušenja in nasilja, zatiranja in ujetosti v mrtvilo ideologijo. Strah je minil, ko sem sredi tega mesta in naroda in časa spoznala mlade ljudi, ki so me presenetili s svojo čistostjo, lepoto vere in neomajnim upanjem. Res, pri takih mladih ljudeh razumeš, da tudi v času sovraštva, živijo angeli. Če srečate mladega zdravnika specialista, ki nesebično dela dan in noč, potem pa še z radostno ljubeznijo pomaga svojim starim staršem, se vam nehote utrne misel – le kje se je rodil ta otrok? In če vemo, da sredi enega najglasnejših trgov naše prestolnice, mala skupina globoko vernih dan in noč moli za vse obremenjene in ranjene ljudi, potem je čas, v katerem je veliko nezadovoljnih in kritičnih ljudi, res blagoslovljen. Mene naš čas spominja na jutro velike noči, ko je naš Gospod ubit ležal v grobu in se je zdelo da je vse propadlo in da se nikoli ne bo uresničilo, kar je Kristus napovedal v svojem oznanjevanju. A Gospodovo vstajenje je prineslo nepričakovano novost – ko je z Njim smrt premagalo vse kar je dobro in lepo in narejeno v ljubezni. V blagoslovljenem času živimo. V času, ko za seboj potegne ljudi le tisti, ki ima v sebi božje življenje. In takšnih ljudi ni malo. Zato se ne bojim. Današnji čas je blagoslovljeni čas.
Eno izmed temeljnih vprašanj filozofije, ki je vselej aktualno, je vprašanje svobode. Kajti tudi v današnjem svetu se nenehno sprašujemo, ali smo zaradi obilice pritiskov, medijev in različnih avtoritet sploh še svobodni. Ali sploh svoboda obstaja? Na podlagi katerih znakov oziroma kriterijev jo prepoznamo? Je v svetu morda več vrst ali stopenj svobode? Na ta in podobna vprašanja je poskusil odgovoriti tudi francoski filozof Sartre iz 20. stoletja. Njegovo filozofijo izredno dobro ponazarja spodnja anekdota. Ko se je med nemško okupacijo Francije na Sartra obrnil njegov študent s prošnjo, naj mu pomaga pri odločitvi, ali naj odpotuje v Anglijo in se pridruži svobodnim francoskim silam ali pa ostati pri bolni materi in ji pomagati živeti, je Sartre odgovoril: »Kdo bi mogel pomagati pri izbiri? Krščanski nauk? Ne. Krščanska doktrina pravi: bodite usmiljeni, ljubite bližnjega, žrtvujte se zanj, izberite najtršo pot itd., itd. … Toda katera pot je najtrša? Koga je treba ljubiti kot svojega brata, borca ali mater? Katera korist je večja: ta, negotova, boriti se v skupnosti, ali ona, pomagati natanko določenemu človeku živeti? Kdo more a priori odločati o tem? Nihče. Nobena zapisana morala tega ne pove. Kantovska morala pravi: »Obravnavaj drugega vselej kot namen, nikdar kot sredstvo.« Zelo lepo. Če ostanem pri materi, jo s tem obravnavam kot namen, ne kot sredstvo, toda prav s tem utegnem obravnavati kot sredstvo vse tiste, ki se bore okrog mene; in obratno: če se pridružim tistim, ki se borijo, jih bom obravnaval kot namen, toda tvegam, da bom mater obravnaval kot sredstvo… »Profesorja pa je fant le poiskal, da bi dobil nasvet,« boste dejali. Toda če iščete nasvet, na primer pri duhovniku, potem ste tega duhovnika izbrali in ste navsezadnje že bolj ali manj vedeli, kaj vam bo svetoval. Drugače povedano: tudi izbira svetovalca sodi k angažiranju samega sebe. /…/ Ko se je mladenič javil pri meni, je torej vedel za odgovor, ki mu ga bom dal, in dal sem mu lahko en sam odgovor: »Svobodni ste, izbirajte, se pravi, izumite kaj!« Sartre nam hoče s to anekdoto povedati, da smo mi ljudje povsem svobodna bitja, pravzaprav absolutno svobodna, kar pomeni, da ni ničesar, kar bi nas v življenju omejevalo. Po njegovem mnenju imamo vselej na voljo več možnosti, med katerimi konstantno izbiramo. Ta izbira pa je odvisna zgolj od posameznika – prav zato Sartre mladeniču ni mogel dati navodila za življenje. Verjel je namreč, da bi tako okrnil mladeničevo svobodo, po drugi strani pa mora biti mladenič odgovoren za svoje odločitve. Z neomejeno svobodo pride namreč tudi neomejena odgovornost.
Nekaterih ljudi nobena stvar ne more razveseliti. Ko sem še stanovala v Ljubljani, sem večkrat srečala gospo, ki se je vedno nad nečim razburjala, tožila, negodovala: nad politiko, novimi cenami, nad mladino, ki je »vedno slabša«, pa še in še. Ko sem jo zadnjikrat videla, je sijalo sonce, da si ga moral biti vesel. Pozdravila sem jo: »Danes imamo pa res čudovit dan, mar ne?« Gospa pa je odgovorila popolnoma v svojem slogu: »Kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež!« Seveda lahko tudi tako gledamo na življenje. Lahko nas sredi poletja skrbi, kako bo pozimi, kako bo zmrzovalo in bo zapadlo veliko snega. Pozimi pa lahko premišljujemo, ali bo ob hudi vročini naše srce vzdržalo. In tako nas neprestano nekaj skrbi. Najhuje pri tem pa je, da se sploh ne znamo veseliti trenutka, ki ga živimo tu in sedaj, ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost: kaj bo, ko bo, če bo … Včasih se zdi, da sploh premalo cenimo dani trenutek. Ali živimo v preteklosti in premlevamo, kako nam je kdo storil krivico, nas grdo pogledal, rekel neprimerno besedo pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi, štiridesetimi leti – ali pa živimo v strahu, kaj bo prihodnje leto, kaj bo čez deset let … Potem se stvari odvijajo čisto drugače. Sedanji trenutek pa gre pogosto mimo nas, ne da bi ga zavestno preživeli. Vedno bolj tudi ugotavljam, da je pregovor Vsak je svoje sreče kovač vsaj do neke mere resničen. Od nas samih je zelo pogosto odvisno, kako vidimo življenje, kako vidimo svet. Dve možnosti sta. Lahko tudi ob deževnem dnevu rečeš: »Za dežjem vedno posije sonce,« ali pa ob sončnem dnevu tožiš: »Saj bo čez dva dni spet dež.« Ta dva načina gledanja na življenje in na svet se pojavljata na vseh področjih. Svobodni smo, da lahko izbiramo, kako bomo gledali. Seveda pa je prvi korak to, da se svojega načina odzivanja sploh zavemo.
Rad občudujem umetniška dela. Ko sem zvedel, da je imel Jürgen Moltmann, protestantski teolog teodiceje, opravičenja Boga glede Auschwitza, med pisanjem knjige Križani Bog ves čas pred sabo sliko Križanje v rumenem, sem si to sliko ogledal. Gre za umetnino znanega Marca Chagalla (1887-1985), ki je upodobil moške in ženske, ki bežijo pred smrtjo, v sredino pa je postavil Kristusa na križu kot izraz človeškega trpljenja. Dolgo sem zrl vanjo. Dojel sem, kar je zapisal Moltmann. Da je trpljenje premagano s trpljenjem, rane pa zaceljene z ranami. In da trpljenje prinaša nam, zapuščenim od Boga, Boga. Bog nikjer ne pokaže svoje ljubezni tako jasno kot v svojem učlovečenju in trpljenju. (Bernard iz Clairvauxa) Učlovečil se je zato, da bi trpel. S križem je priznal, da se je človek odvrnil od njega zaradi svobode, ki jo je podaril človeku. Nemška filozofinja Edith Stein, Judinja, spreobrnjena v krščanstvo, ki je bila usmrčena v Auschwitzu, je tudi razglabljala o križu trpljenja, zato je znana kot Terezija Benedikta od Križa. Mučenka je izjavila: »Po križu in trpljenju k veličastvu vstajenja!« Verjela je, da ponavadi dobimo težji križ, ko se hočemo znebiti prejšnjega. Verjela je, da je Božje življenje ljubezen. In da je trpljenje znamenje, da nas Bog jemlje resno, ko nas pridruži póti svojega Sina, zato je trpela brez godrnjanja. Tudi poljski minorit Maksimilijan Kolbe je bil usmrčen v Auschwitzu, ker je prostovoljno izstopil iz vrste in prevzel smrtno kazen namesto sojetnika, ki je stokal: »Uboga moja žena in otroci. Nikdar več vas ne bom videl.« Nacistični poveljnik je zamenjavo sprejel. Kolbe je dokazal neločljivo vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega, ljubezen, povezano s trpljenjem. Zatrjevanje ljubezni do Boga je laž, če zaprem srce za bližnjega ali ga celo sovražim. Ob vsem tem se sprašujem, zakaj je toliko krivic in zla na svetu? Pomislil sem na filozofa Platona, ki je na vprašanje, v čem vidi propad človeškega rodu, odgovoril: »To bo takrat, ko ne bo hudič tekal za ljudmi, ampak bodo ljudje tekali za njim.« Bog je pri tem nedolžen, saj svet raje dirja za zlodejem, mu aplavdira in odobrava, ga povsod išče, občuduje, poveličuje, obožuje in postaja od njega odvisen. A prebrisani zlodej nima rogov in repa; spreminja se v demagoge, teologe, svetnike, ideologe, humaniste, politike, znanstvenike, bankirje … Njegov kraj prebivanja ni prestol v peklu, ampak raje zaseda klopi cerkva, prižnice, parlamente, bolnišnice, šole, stadione, poligone, galerije in velike odre … Patrist Avguštin je zapisal, da je največji uspeh hudiča takrat, ko se mu uspe toliko prikriti in vtihotapiti, da mislimo, da ne obstaja in da človek Boga ne potrebuje. Rezultat tega je, da v našem zahodnem svetu naredi vsakih dvajset sekund nekdo samomor, ker v življenju ne vidi smisla, in da je vsak četrti zahodnjak psihično bolan, navkljub novim analgetikom, blagostanju in skoraj popolni svobodi. Absurd, nismo v Auschwitzu, ampak Auschwitz je v nas. Tak je svet brez Boga. Vznemirjati bi nas morala Božja odsotnost, ne pa ali Bog resnično obstaja.
Med vsemi vedami, ki so mi jih v dolgem procesu izobraževanja nudili profesorji, mi je največ preglavic povzročila matematika. V drugem letniku srednje šole je moje letno spričevalo skazila enka, poleg uničenih počitnic in neuspešno opravljenega popravnega izpita, sem tà prvi nekoliko resnejši poraz v življenju doumela kot grozno sramoto. Ne samo zame, tudi za mojo družino in širše okolje. V trenutku so se razblinili mladostniški upi o sanjskem poklicu. Se razume, da po koncu srednje šole nisem šla na študij matematike in z njo povezanih disciplin. Sem se pa z višjo matematiko srečala potem še ob predmetu statistika in se nekako za silo izvlekla, a več kot pet plus ena nisem dosegla. A matematiki se vse do današnjih dni nisem uspela izogniti, tako kot tudi vi ne, dragi poslušalci in poslušalke. Hočete ali nočete: prvo minuto našega življenja smo se znašli v svetu številk, računanja, preračunavanja in štetja. In računanje je prav stara reč, saj naj bi prvo računalo, danes ga imenujemo abak, iznašli Babilonci okoli leta 2400 pred Kristusovim rojstvom. Danes se abak, leseno računalo, uporablja predvsem kot darilo otrokom, ki se s svetom številk šele spoznavajo. Ne vem, od kod se mi je v zadnjih vročih poletnih dneh sploh prikradla misel o tej vedi. Mogoče je h teži misli pripomogla vročina. Vem, da nisem prva, ki si z matematiko beli glavo, to so pred menoj počeli veliko bolj študirani ljudje od mene. Nenadoma sem namreč prišla do spoznanja, da obstaja tudi življenjska matematika, ki nam iz dneva v dan zastavlja vrsto zapletenih algoritmov, logaritmov, integralov, odvodov, sinusov in kosinusov, takšnih in drugačnih krivulj … Ali če hočete navodil, ki določajo vrsto in zaporedje operacij v našem življenju. V naših življenjskih enačbah se velikokrat znajdemo pred več kot eno neznanko na levi ali desni strani enačbe. In kako priti do rešitve? Tako za višjo kot življenjsko matematiko obstajajo formule. A ostanimo samo pri drugi: življenjski. Se tudi vam kdaj zazdi, da se ne izide, pa čeprav tudi na tem področju obstajajo pravila. In ko trčimo ob takšen problem ali enačbo, nas zaboli. Zaboli, ker vemo, da naš račun, ki je pravilno izračunan, ne velja. Pa čeprav smo račun naredili skupaj s krčmarjem. Seveda, življenjska matematika nam ne prinaša samo rdečih temveč tudi črne številke, vsaj v trgovskih bilancah so dobiček zapisovali s črnimi. Tako vam kot sebi, spoštovani poslušalci in poslušalke, želim, da bi bil dobiček naših življenjskih enačb neobremenjen z goljufijo in lažjo, sicer bo bolj kratke sape.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci. Cerkev danes praznuje rojstvo Device Marije – mali šmaren. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku. Jezusovo zaradi združenja Božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem pa zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha. Marijino rojstvo obhajamo zaradi njenega brezmadežnega spočetja, kar pomeni, da je bila kot mati bodočega Odrešenika po posebni Božji naklonjenosti že v prvem trenutku bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in obvarovana izvirnega greha. In na koncu Krstnikovo rojstvo, ker je bil izvirnega greha očiščen že pred rojstvom. Marijina starša Joahim in Ana, njun god obhajamo 26. julija, sta po dolgih letih izprosila od Boga hčerko. Preden se je rodila, sta jo posvetila Bogu. Dejansko jo je Bog posvetil že z njenim brezmadežnim spočetjem. V dogmatični konstituciji o Cerkvi je zapisano: »Končno se z njo, vzvišeno sionsko hčerjo, po dolgotrajnem čakanju na izpolnitev obljube dopolnijo časi in vzpostavi se nov red odrešenja, ko Božji Sin iz nje privzame človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha.« Praznik rojstva Device Marije je v 5. stoletju nastal v Jeruzalemu, ko so tam 8. septembra obhajali spomin na posvetitev cerkve Marijinega rojstva. Praznovanje se je hitro razširilo. V 7. stoletju pa je praznik prešel v Rim. V času papeža Sergeja I. so ta praznik obhajali s slovesno procesijo, ki je šla od svetega Hadrijana do svete Marije Velike. Praznovanje je doseglo velik razcvet v srednjem veku. Marijino rojstvo je za ves svet »upanje in jutranja zarja odrešenja«. Napoveduje rojstvo Jezusa Kristusa, po katerem bo naša narava prenovljena, osvobojena greha in zla. Tako bi lahko rekli, da je Marijino rojstvo uvod v Jezusovo rojstvo, ker se z Marijinim rojstvom začenja uveljavljati Božji načrt za učlovečenje Božjega Sina. Marijino rojstvo, mali šmaren, je praznik, ki nas želi prebuditi in spomniti na začetek uresničevanja velikega starozaveznega adventa. Marija kot tista, ki je sprejela Božji načrt in postala orodje v Njegovih rokah. Ob današnjem prazniku bi lahko spregovorili o odnosu današnjega sveta, družbe do rojstva. Lahko bi spregovorili o Božji modrosti in pripravi »terena« za izpeljavo Božjega načrta. Lahko bi govorili o Marijinih starših. V vseh teh temah so stvari, ob katerih se človek lahko samo čudi. Toda to bi bilo premalo. Marija je sprejela Božji načrt in ga uresničila. Vsak izmed nas je rojen, obhajamo rojstne dneve in imamo vse pogoje, da uresničujemo Božji načrt. Kje pa smo na tej poti, pa je vprašanje, na katero lahko odgovori vsak zase.
Neveljaven email naslov